Pozdravljene mamice!
Malo sem pregledovala teme po forumu, pa nisem zasledila teme, ki me zanima.
Sem maica 4 in 1 leto strih otok. Z možem se pogovarjava, da bi imela še enega otročka. Že prej sva omenjala to možnost.
Problem je, da sem sem se sama po porodih počutila vedno zelo slabo. Sama sploh ne znam opisati občutka. Vse kolegicami, ki imajo že otroke in s katrimi debatiramo nikoli ne omenjajo blazne utrujenosti, adrenalina, neprespanosti, da si misliš joj zakaj spet joka...
Saj tudi sama ne jamram, samo zdi se mi, da sem jaz potem nekako čudna.
tudi po samem porodu sem se počutila polno adrenalina nezmožna zaspati tudi 24 ur, na koncu pa totalno izmučena, da ne omenim, da jokati nisem mogla niti od sreče kakšno uro po porodu? Potem pa brem porodne zgodbe, kjer mamice pišejo o čustvih?!?!?
Sprašujem se em mar res čudna? gre tukaj za prikrivanje?!!?
Naj povem za konec, da smo drugače zelo, zelo srečna družina, moja otroka in mož so največji zakladi na tem svetu. Vsak dan posebej se zbudimo v vesel dan in otroka sta zelo dobrovoljna in nasmejana večji del dneva. Imamo res odličen odnos.... Ko to pišem se mi kar smeji in ta občutek, ravno ta mi manjka kakšen dan ali dva po porodu.
Sem zakomplicirala, ampak res me zanima vaše mnenje.

TO JE ČIST NORMALNO, vsaj piše tko in tud pr veliko žensk je tak in je pol vse cool naprej.

_____________________________

"Kam potuje čas? Če bi vedel, zaprl vrata bi pred njim."
R. K.

Če si ti čudna - sem jaz tudi!
Pri meni je bilo isto: prišla iz porodnišnice in sem se dva dni čudila zakaj vsi jamrajo kok so utrujeni, jaz pa sem imela tak napad energije, da bi gore lahko premikala. Potem pa sem se tretji dan zjutraj zbudila, kot da bi me kdo premlatil in nezmožna za karkoli. Naslednji dan spet obratno in vse skupaj se je kar vleklo ene dva meseca - fizično in psihično sem nenehno kolebala od tega da zmorem vse, pa k temu, da nisem mogla nič.Sem mislila že, da gre za kako čudno obliko poporodne depresije, tudi mož me je kar precej dobesedno opazoval. Čisto stabilizirala sem se šele po treh mesecih.Bedno sem se počutila tudi zato, ker sem včasih čutila neizmerno ljubezen do malega, drugič spet pa se mi je vse skupaj zdelo eno veliko breme. Še to - dva dni po porodu sem mislila, da bom slaba mati, ker niti slučajno nisem čutila nobene posebne vznesenosti ali "duhovne povezave" z dojenčkom. Nobenih posebnih občutkov sreče . Vse to je prišlo precej kasneje.

Ja tud pri meni je bilo podobno, sploh ne morem opisat tistih prvih 2 tednov kako sem se počutila. Popolnoma utrujena, z občutkom slabe vesti, da do otroka ne čutim posebne navezanosti, še posebej takrat, ko je neutrudno jokala. Sem se ves čas spraševala kako je mogoče, da nekaj 9 mesecev tako željno pričakuješ, potem pa se sprašuješ če ti je bilo tega treba in si samo želiš, da bi lahko samo en dan in ena noč bila spet takšna kot prej. Da ne govorim o tem, da sem tud ves čas jokala pa še zdaj ne vem ali od sreče ali od žalosti...
Skratka mislim, da je to poporodna depresija, ki pride zaradi izčrpanosti ženske. Misliš da moreš vse sam nardit potem pa je to posledica. Hvala bogu da to kmalu mine. Jaz zdaj ko je mala stara en mesec in pol počasi prihajam k sebi in ni več tako zelo naporno, pa tudi strašna sreča me prevzame, ko se mi moj mali sonček nasmeji iz zibelke, tako da hvala bogu da vse slabo hitro mine. Torej, če želita še tretjega otročka kr pogumno naprej ostalo se bo pa samo porihtalo.

Jaz sem po porodu bila full jokava , jokala sem za vse najbolj sem pa bila občutljiva do male  , nisem marala da jo gdo prime da jo gleda da komentira vse kaj je bilo vezano z njo.Sem bila preveč ljubosumna nisem hotela da jo noben  vzame skratka preobčutljiva na vse in vsakogar.Zdaj je tri meseca mala stara je  vse vredi, in normalno je da je tako prvih par tednov ker se vse  ženske odzovejeo tako al drugače.,in če gre za prvega otroka je  še bolj tista občutljivost, jaz sem mislila tud da  me bo depresija mak ni bilo tak hudo, je hitro minilo

Jaz imam doma 6 tednov starega sončka in se še vedno kdaj vprašam vmes kaj mi je tega bilo treba, sploh ko sem tako utrujena da bi samo še spala, njemu pa takrat ravno takrat krčki nagajajo. Pa spet mine tak dan in sem presrečna da sem mami in me noben jok in krči ne spravijo iz tira. Veliko je tega nihanja, včasih celo znotraj enega dneva. Samo veliko premlo o tem govorimo, vedno moramo biti presrečne in nasmejane za okolico.

Čustva, ki jih opisuješ so popolnoma normalna , res pa je, da se o tem bolj malo govori, nažalost. Jaz imam svojega otročka nepopisno rada, na momente pa čutim tudi jezo, kar se običajno zgodi, ko sem utrujena, nenaspana in ko si že dlje časa nisem vzela kakšne minutke samo zase (vse to je bilo seveda še najbolj prisotno prvi mesec po porodu). O negativnih čustvih se je težko pogovarjati, ker bi si marsikdo mislil, da je taka mamica "nenormalna", da se ji je malo pripeljalo ali pa celo, da je slaba mama. Ob lastnih čustvih jeze sem tudi jaz že kdaj pomislila, da sem slaba mama, ampak sem ob iskrenih pogovorih z določenimi ljudmi, ugotovila, da sem samo človek in ne supermama. Še najbolj pa mi je pomagalo, ko so mi tudi druge mamice povedale, da čutijo podobno. Verjemi, nisi edina in taka čustva so normalna.

Vsa ta občutja so čisto normalna. Ko so mi prvič pripeljali hčerkico na "obisk" po CR, sem jo samo gledala in ko so jo odpeljali, sploh nisem imela občutka, da bi bila tista mala štručka moja. Tudi pogrešala je nisem. Šele tretji dan na intenzivni sem jo začela pogrešati in sem si zaželela, da bi bila pri meni.

Doma pa seveda tudi ni vedno najlepše. Ampak o tem se kao ne sme govoriti oz. če koga vprašaš, bo težko kaj takega priznal - nažalost. Pa v končni fazi smo vsi kravi pod kožo......
Pa kot je baja* lepo napisala: po iskrenih pogovorih z ljudmi, ki so ti blizu boš hitro ugotovila, da nisi supermama in da se soočaš z enakimi problemi, kot verjetno 99% mladih mamic.

Jaz tudi ne. Pa kaj potem?

Meni je šlo v življenju prvič na jok od sreče zadnjič, ko se je sin stisnil k meni in rekel "srečen sem". Star je 2 leti in pol.
Po porodu o solzah sreče ni bilo ne duha ne sluha, prvih 18 mesecev sem samo sanjala o tem, da bi se naspala. Tako, da tvoji občutki so normalni, razlika je edino v tem, da ene mamice o tem govorimo iskreno, (in nas drugi gledajo kot da smo čudne), druge pa o tem ne govorijo, ravno zaradi še vedno uveljavljenega stereotipa, da mora novopečeno mamico razganjati od sreče in veselja, tudi če se otrok dere 24h na dan.