sem edinka, mamica šoloobveznega otroka, z partnerjem živiva skupaj že deset let. Nikoli se nisem vklopila v njegovo družino, smo kot dva sveta. Ima starejšo sestro, ki je ne "prebavljam" .Dokler sem njej in njeni mami tj.moji tašči pomagala, bila vedno na razpolago sem bila dobra.Ko pa sem prvič rekla ne, upravičeno, pa sem najslabše kar se je kdaj zgodilo njenem sinu oz. bratu. Njena hčerka je babicina ljubljenka, vedno jo vlači s sabo, da bo najinega sina kdaj med počitnicami popazila ji ne pride na pamet,da bi ga kdaj vzela s sabo na dopust tudi ne, vedno pa vzame drugo vnukinjo. Hčerki pomaga kolikorlahko, sin pa dober samo za sponašanje..... Vmes se je moj kr precej odtujil predvsem od sestre.Svakinja je drugič rodila in ima majhnega sina, okoli katerega se spet vse vrti kot okoli prve njene hčere. Ne prenesem jo, njen vpadljivi smeh, to ko misli, da vse ve, da je oh in sploh. To njeno arogantno obnašanje. Da bi se kdaj kdo na moj rd spomnu ni šans, jaz moram pa za vse. V glavnem, moj se je zdaj ob rojstvu nečaka spet zbližal z sestro,mene pa to moti. Ker je ne prenesem pa si ne morem pomagat. Njenih otrok ne maram, nje še manj, uh. Za vsak ko slišim, da je bil pri njej ali ko se ji oglasi z mano me boli želodec. Kako naj si pomagam???

kot bi pisala o moji tašči in svakinji

ampak jaz se ne sekiram zaradi njiju...vendar pa tudi mene boli odnos do mojega sina, torej njenega vnuka.

ima pa moj partner tukaj kar prav ko pravi, da se bo sin itak sam odločil, kdo mu bo blizu in kdo ne in da je dovolj pameten, da mu bo hitro jasno, kako stvari stojijo.

je pa res, da imam jaz otroke vseeno rada.

jaz se z njimi družim nekaj nad ničlo...toliko, da vsaj otrok vidi stare starše, ker če ga ne peljem tja, se itak noben ne zmeni zanj...

_____________________________

...vox populi...

meni se oprosti zdi to malo egoistično. Ampak to je itak problem vseh vas edincov, ki nikakor ne morete preboleti, da imajo starši dva otroka in, da morajo devati dvema in se svet ne vrti samo okoli enega.
Jaz imam brata, ki mi pomeni vse na svetu in nikoli nebi dopustila da kdorkoli reče karkoli čez njega in če bi moj mož karkoli rekel čez njega bi se bila sposobna ločit. Gledam pa njegove punce vedno kot bodoče svakinje in se poskušamz njimi razumeti najbolje kolikor se da- saj mi je to pomembno za moj odnos z bratom.
Svojo svakinjo sem sprejela kot sestro, njegovo mamo kot mamo, očeta kot očeta in so zame enakovredni od prvega dne z mojo družino.
Jaz bi bila na tvojem mestu vesela, da si je partner dober s sestro in če boš malo popustila in dovolila, da postanete prijatelje te bodo tudi oni sprejeli.
Mene tudi niso hoteli takoj sprejeti. Nisem bila njihove vere, že prej v zvezi in nihče ni hotel govoriti z mano toda ko so videli kako ljubim svojega moža in, da ljubim vse kar je njegovega ( in definitivno nihče ni bolj njegov kot njegova mama in sestra) so me sprejeli kot hčero in sestro.

< Sporočilo je popravil gita10 -- 3.8.2009 14:35:11 >

Vidiš,enako pri nas. Če gremo tja na obisk ga vidi (tašča). NIKOLI ne pokliče da bi vprašala ko je npr. bolan, kako je z njim, kako je v šoli. Nikoli nas ni vprašala če kaj potrebujemo, medtem ko je svoji hčerki ki nikoli ni delala ker se ji pač ne da, je zdrava, ves čas nosila plenice in hrano. Tudi jaz, sem ji igrala taksi službo, nosila hrano itd.Ne, da bi jaz kdaj kaj potrebovala, imam solidno plačo, gre samo za odnos. Ko je tašča kaj rabila ni prosila sina ali hčer ampak mene. Gre enostavno za to, da skupaj delujeta kot strup. Vmešavata se v vsakega, nihče ni dober, nihče nič vreden, v bistvu pa same lahk sam slabše. Od začetka sem se trudila vklopit v njihovo družino, vendar ko sem enkrat na lep način nekaj odklonila je bilo vse narobe. Tašča mi je celo očitala, da ji je žal, da je partner z mano in da me ni zapustil na začetku. Moža v to ne vpletam. Enostavno sem zaradi njunega odnosa do mene in mojega otroka obe dobesedno zasovražila (njuna moža sta ok, vendar copati, vsaka svojega zmerja, oba delata cele dneve, onidve doma od jutra do večera). Lepo mi je bilo ko sem jih poredko obiskala čeprav živimo precej blizu. Me pa zato moti,ko se je zdaj moj spet tako povezal z sestro, čeprav se do sedaj nista obiskala tudi po več mesecev. Dojenček ga je raznežil in spet je veliko pri sestri, kjer je seveda vedno njegova mati. In lepo se razume z njima, jaz pa kot en idiot, kar rečem je narobe, onidve me itak ves čas ignorirata, če pa že kaj zinem pa moj zraven njiju potegne. Res sem žalostna.

Gita10, kako nihče ni bolj njegov kot mama in sestra . On ima zdaj svojo družino, mene in sineka. Jaz sem tista, ki sem z njim ves čas, sestra pride enkrat na leto, mama pa enkrat na dva meseca po sili.

Draga Ester,

Ko prebiram tvoje sporočilo, bi se kar zjokala. Do pred nekaj leti se tudi jaz ne bi s teboj strinjala. Najbrž bi rekla, da ne bodi takšna in bi rekla, da jih moraš sprejeti. Zdaj, po svojih izkušnjah pa vem, da nekateri ljudje točno takšni so. Kolikor sem uspela razbrati, živiš ločeno od njegove družine. Sploh ne veš, kakšna sreča je to. Če bi bila jaz namesto tebe, bi sprejemala njegovo družino toliko, kolikor oni sprejemajo tebe. Jaz se niti slučajno ne bi spominjala njihovih RD, ko se oni ne tvojega in otrokovega, ki je v bistvu tudi njihov sorodinik. Ne sekiraj se, hvala bogu, da ne potrebuješ njihove pomoči. Možu bi dovolila stike z njegovo družino (sestrami) kolikor mu paše, dokler ne bi začutila, da to vpliva na tvojo družino.
Pozdrav,

Ma dej  no, kaj ne moremo preboleti? pa samo edinci smo egoistilčni a ne? Podaj svoje mnenje, ampak ne meči vseh edincev v isti koš. Jaz sem edinka, pa nihče ne reče nikoli kaj takega, kot si ti zdej, in to na splošno, kot da velja za vse. Pa ne. Kot so si družine različne, so si tudi ljudje, vzgoja pa sploh. In če nekdo dela razlike med bratom in sestro (in tovrstnih zgodb je RR poln) potem tudi za edince velja, da eni odnose med brati in sestrami razumejo, eni pa ne. Žal medčloveški odnosi niso tako črno-beli, bi pa blo vseekakor bolj enostavno, če bi bili. A tudi veliko bolj dolgočasno.

Tako, da si v glavo vbiješ, da situacija ni vredna tvojih živcev  Ko boš to sama pri sebi uredila, bo zate vse ok. Verjemi. Sem bila tam. Bolijo me samo še razlike, ki jih tašča dela med enimi in drugimi vnuki - pa še to me boli samo zato, ker otroci sami opazijo

Ester79, sama si napisala rešitev -- živiš v drugačnem svetu, vidiš stvari drugače, kot tvoja svakinja in tašča. Torej, pusti živeti njih po svoje in živi ti po svoje. Po liniji najmanjšega odpora sprejemaj novice in dejanja, a ne dovoli si, da te prizadanejo. Kar lahko storiš,je, da se spremeniš. Samo sama to lahko narediš. Pusti svojemu dragemu, da ohranja toliko stikov, kot jih želi, itak bo moral sam ugotoviti, kje je njegova družina in kaj je pomembneje. Verjetno bi ti bilo lažje, če pričneš uživati v svojem lastnem svetu in iz njega potegneš osebno zadovoljstvo, ki ga rabiš. Potem te tudi zunanje "smetnje" ne bodo več motile in prizadele. Manj se ukvarjaj z drugimi in več sama s sabo. Kaj pol, če babica noče peljat tvojega sina na morje? a mu kaj manjka? ne. Še več priložnosti ima, da je s tabo ali da spoznava nove ljudi. Itak si bo pa slej ko prej sam izoblikoval odnos do tege dela družine in edino prav je, da ga pri tem ne oviraš. Tudi s svojim negativnim mnenjem ne. Vsi se pač ne moremo razumeti z vsemi.



Tole pa čim prej popravi, ker otroci, čeprav njeni, niso ničesar krivi. In otroke maš brez slabe vesti lahko rada. Jaz si ne morem pomagat, mam noro rada vse otroke svojih prijateljev, kot bi bli moji, pa čeprav mi kdaj kateri od staršev strašno zleze na jetra. Vse je v notranji volji in moči. Delaj na sebi in usmeri energijo, namesto v sovraštvo, v lastno čustveno rast.

Se strinjam. Čeprav je težko...

Pa saj, bodo potem odnosi vnukov do starih staršev tudi drugačni...

Srečno!


_____________________________

Ljudje velikokrat opazijo le tisto, kar njihovo prepričanje podpira.
Danes je čisto lep dan! :)

Meni pa se zdi egoistično tole, kar si ti napisala. Poskusi se vživeti v kožo nekoga drugega. Vsi na žalost nimajo te sreče, da bi jih partnerjevi sorodniki sprejeli. Eno je, če imaš opravka z normalnimi ljudmi, ki vidijo, da si tudi ti v redu in te sprejmejo. Drugo je, če vedno daješ, pa hočejo še več od tebe. In ko jih enkrat zavrneš, ker pač ne zmoreš, se ti maščujejo na tak način, da so grdi do tebe. Takrat ni prav nič, kar narediš, pa če se še kako trudiš okoli njih. Mama in sestra sta še bolj močni, ker živita skupaj. Enkrat se ti vendarle upre in se odločiš, da ne boš več dajal in boš živel svoje življenje. Ampak ta prehod ni tako lahek, ker nekaj časa še vedno boli, ko vidiš njihovo nesprejemanje in celo ignoriranje otroka. Še bolj boli, če partner ne vidi problema in se obnaša kot da ni nič (jaz mislim, da bi se moral prav on truditi, da poveže svojo družino s starši in da skupaj dosežejo eno ravnovesje v odnosih).
Konec koncev pa je vnuk ravno tako njihov in si zasluži njihovo pozornost, pa če je mama edinka ali ne.

Hvala punce za vaše odgovore. Sem nova tukaj med vami in mi res veliko pomeni vsaka vaša beseda. Ful sem vesela da sem v vaši družbi. Sama se zavedam da otroci niso nič krivi, samo enostavno se ne morem prisliti in jih vzljubiti, ker me enostavno boli aroganca njegove družine do mojega otroka. Enako je z sekiranjem glede sprejemanja mene njegove družine. Sem žal taka,da želim vedno ugajat drugim ne glede na to kakšni so do mene, pa vendar me boli, zelo boli odnos njegovih sorodnikov do mene. Res se trudila okoli njih pa še vedno nihče. Dokler daš si dober, dokler samo kimaš je uredu pol pa…..
Primer naprimer: svakinja je imela rojstni dan, že zjutraj sem ji poslala sporočilo, ker se pač spodobi, niti odpisala niti odgovorila, niti nas povabila na kavico nič, ko je bila v porodnišnici ji takoj poslala telegram (spet jaz), v času bivanja v porodnišnici jo trikrat poklicala niti se oglasila, niti nazaj poklicala. Res se mi zdi butast še trudit, pa vendar si mislim, to so bližnji od mojga in se spodobi. Pol pa spet zamislim, da ko je prišla ona k meni v porodnišnico je rekla sam čestitam, pol jo pa ni bilo na spregled cel teden kar sem bila v porodnišnici, niti me ni poklicala, pa tudi en mesec prej sem šla v bolnišnico (en mesec) pa niti enega njenega obiska ali klica. Tašča me je v tistem mesecu pred porodom v porodnišnici obiskala 1X , mi prinesla pol litra kokakole pa ve da ne pijem gazirane pijače. Nočem biti egoistična in razvajena edinka, vendar a nisem upravičeno razočarana nad njunim odnosom do tamlade? 10 let sem skupaj z možem, 2 x se je tašča spomnila na moj rd, pa še to ko ji je moj povedal, ko ima njega hči rd nam že teden prej razlaga da ja ne bi pozabili. Svakinja se je spomnila v 10 letih samo enkrat, pa še to spet ko ji je moj povedal.  Polno je še prigod ki jih ne morem pozabiti, vendar spet tako boli.
Hvala punce še enkrat da ste z mano…….
 
 

Draga Ester,

Ne sekiraj se. Takšni so. Nihče te ne sili, da imaj rada tuje otroke. Ne imej slabe vesti zaradi tega. Velikokrat sem slišala od ljudi, da odkar imajo svoje otroke tujih ne marajo več tako kot prej. Če misliš, da je prav čestitati ob RD, potem čestitaj. Najbrž tudi ti poznaš tisto, da naj ne pričakujemo, da nam bodo ljudje vračali ljubezen, tako kakor si sami želimo. V življenju je vedno tako, da od nekaterih ljudi dobiš več, kakor pričakuješ oz. si zaslužiš, od nekaterih manj. Meni osebno se mi je velikokrat v življenju zgodilo, da mi ob težavah žal niso pomagali prijatelji, ampak popolni tujci oz. ljudje, ki jim jaz do takrat nisem nič sama pomagala. Ravnaj tako, da se potem čim manj grizeš. Verjemi mi, da ti to lahko začne najedati zdravje. To ni dobro. Ozri se okrog sebe, najdi si prijatelje, ki ti bodo z veseljem čestitali RD, potem morda niti ne boš pogrešala moževo družino. Ne vem, če je veliko žensk, ki tako hrepeni po pozornosti moževe družine, še posebno ob takšni ignoranci. Ni redkost, da so babice bolj občutljive za blagor hčerinih otrok kakor za sinove. Morda pa imaš ti materialno vsega zadosti - mame velikokrat bolj pomagajo tistemu otroku, ki ima manj....
Lep pozdrav

ah ja...

tudi pri nas je tako, da sta dva sina in najmlajši je oh in sploh najboljši in njegova tudi seveda, midva sva pa tam nekje. Ampak sem rekla mojmu, da pač midva sva v svojem svetu in se ne vklopiva in če nas na tak način tretirajo, so samo fovš, ker sva si veliko že ustvarila, ker živiva življenje tako kot bi ga oni tud, pa ne upajo ali nočejo.... dokler midva skupaj drživa, nama noben nič ne more. Pa naj se imajo oni ne vem kako fino, pa skupaj piknike pa ne vem kva še vse, midva ne rabiva tega, mava svoje prijatelje, svoje življenje.... ni treba res... Mogoče je še bolje, da smo mi tle, pa oni tam.

Je pa tko, da tašča mojmu skoz pridiga (ločen in ima otroke od prej), da bi moral vse za otroke naredit in ne vem kaj še vse, ona sama pa je super zgled, ker se obnaša tako, kot da bi imela samo enega sina, drugi je pa čist tko ker pač je. Sem si že rekla, da ji bom enkrat rekla, da ona naj za svoje otroke poskrbi, moj bo pa za svoje. Najbolj je pa bit pameten drugim, sam pa ravno kontra delaš... kr neki, to mi sploh ni logično.

Moj nasvet: če je le možno, se izogibaj kontaktov z njo, pa naj gre tvoj sam tja na obisk al pa karkoli že... pa ko kliče, pejt preč, da ne boš živčna

Ej, res sem živčna ko vidim da recimo on kliče, kr ziher nekaj hoče in ne zato, da bi vprašala kako smo. Punce, kako naj se pripravim do tega da mi bo vseen in da me ne bo za vsak vrglo iz tira. Se mi zdi da nisem močna glede tega.

Jaz sem imela grozne težave zaradi tega.
Ampak bolj zaradi tega, ker se je moj z vsakim znal takooo lepo pogovarjat, pa smejat, z nami skoraj nikoli. Motilo me je, ker se je z mojimi skregal in sem mu hotela pač to vračat - če si ti do mojih tako, bom pa še jaz  do tvojim.
In veš kaj, nisem ravno veliko dosegla, ker on je še vedno z mojimi skregan, jaz se pa z njegovimi razumem, ker sem POKAZALA, DA SEM BOLJŠA OD NJEGA. Nisem hotela biti kot on, ampak boljša.

eh pri nas je podobno. tašča in tast data svoji hčeri se pravi moji svakinji vse in še več, moj mož torej njun sin je pa moški, torej se bo že znašel.

Brezveze. Moj mož ve kako je na stvari, ne odobrava, ampak tak pač je. Jaz se NE VTIKAM, se me ne tiče, nekih blaznih stikov nimamo, ko jih imamo se ji pač v faco smejem in si mislim svoje pa je.

Malo je treba kdaj stisnit zobe in probat še vseeno enkrat vzpostavit nek dober odnos.
Je pa res, da če ne gre ne gre in tega ni potrebno počet v nedogled. Če ti kdo ne paše ga enostavno ne pogledaš in se z njim ne ukvarjaš.

Pojdi k psihijatru.

Vcasih so reakcije drugih samo odgovor na nase akcije - ne glede na to koliko menimo, da jih dobro skrivamo.  In ker verjetno ne zmores spraviti svoja custva pod kontrolo, ne glede na "trud", da se vklopis izzivas samo nasprotne reakcije. Sprejemljivo ti je, da ti ne maras tujih otrok, ni ti pa sprejemljivo, da drugi ne marajo tvojih otrok - Ti morda da misliti?



_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

ester 79.....
poiskušaj si res dopovedat, da naj te to neha motiti....in jih pač jemlji kot meglo nekje tam daleč...

kar se pa tiče tega kar je Misek napisal...  dejstvo je da jaz večine otrok ne maram in da bi po njegovem morala kampirat pri psihiatru.....
ne vem zakaj bi morali otroke tujih ljudi imeti radi samo zato ker so otroci.....večina razvajenih sosedovih otrok ter otroci mojih bratrank mi najedajo živce okoli hiše....če to, da razvajenih otročajev ne maram, pomeni, da moram k psihiatru, potem poznam še par ljudi, in lahko gremo kr s kakšnim vlakom do psihiatra....

jaz bi na tvojem mestu držala popolno distanco do tašče ter njene hčerke...možu bi pustila, da ima toliko stikov kolikor se mu zahoče, kar se pa tvojih otrok tiče, verjemi mi, ko bodo zadosti stari, tud sami ne bodo hoteli več tja, če se bo situacija tako nadaljevala.....

Precej tezko, ker je tole tvoje obnasanje ze na meji bolestnega in si bos tezko pomagala sama.

Namesto da se spotikas ob svakinjo (ki je niti poda razno ne rabis imeti najbolj rada na svetu), pocisti malo pred svojim pragom.  Hb, da se moz s sestro dobro razume. A te s tem kaj prikajsa za ljubezen, ali kaj

Napacno si razumela. Nic posebnega se mi ne zdi, da ljudje ne marajo otrok - jih pac ne marajo. Vendar ce jih ne maras, se ne sprasujes zakaj drugi ne marajo tvojih otrok. Kvecjemu te druge razumes, da ne marajo otrok. IMO "jaz drugih otrok ne maram - kako le lahko ne marajo mojih otrok" je zgolj licemerje (drugi otroci so manjvredni, moji pa tako vredni, da jih vsi morajo imeti radi). O tem se je slo pri otrocih.

Psihijatru sem jo pa "napotila", ker ni sposobna urediti lastnih custev oz. ni jih zmozna kontrolirati, posledicno pa skodi najbolj sebi.

< Sporočilo je popravil Misek -- 7.8.2009 9:43:09 >

_____________________________

http://www.youtube.com/watch?v=h-8PBx7isoM&feature=related

Imaš prav....mislim, da je normalno, da vseh ljudi, ki jih srečaš pač ne moreš imeti rad in oni ne tebe........

draga ester, se dogaja da kdo koga ne mara, ampak kako lahko napišeš, da njenih otrok ne maraš??? kaj so ti pa otroci naredili? mene bi blo v dno duše sram, če bi o katerem otroku kaj takega izjavla.
hvala bogu, da nimam tebe za svakinjo.