Včeraj je bila prva obletnica ko je moj otroček odšel med angelčke- imela sem ss (abrazija). Zelo mi je hudo in šla sem v park zvončkov na Žale. Enkrat sem že šla in mu tam pustila malo roza želvico da se bo z njo igral. Včeraj je ni bilo več na zidku v paku zvončkov. Grozno mi je pa vendar ali katera mogoče ve, če igračke po nekem času uslužbenci Žal pospravijo? ne vem kako je lahko kdo tako brezčuten in vzame igračko, ki je namenjena našim angelčkom.


_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

Najprej en velik objem zate, vem, kako je  Predvčerajšnjim je minilo 6 let, odkar se je poslovil moj sinček.

Žal ne. Ne vem, kako naj napišem, da ne bo zvenelo kruto. Ampak... Kradejo. In ne le to. Naprej pa ne bom, ker bi le sipala sol na rano.

Sama nosim tja le še svečke, mogoče otroci prinesejo bratcu kakšno tini-mini igračko iz kinder jajčka, risbico. Ko (in ni vprašanje če, žal) stvari izginejo, otrokom ne zmorem povedati krute resnice, zato jim rečem, da se nekdo igra s temi igračkami, mogoče celo mali angelčki. Da jih zato ni več na zidku. Edino starejša hči (11 let) ve, kakšna je resnica.

hvala ti špelin@ za tople besede. Zdi se mi da nihče ne razume jaz se ga pa še kar oklepam...celo po enem letu. saj to ne pomeni da nisem šla naprej (kar mi je včeraj očitajoče rekel partner) samo to je bil moj prvi otroček in sedaj je angelček. Vedno se bom spomnila nanj in tudi če bom imela otročke jim bom povedala zanj...ne morem zanikati njegovega obstoja in se delati kot da ga ni bilo. Ne vem ali prav čutim ampak tako čutim.

Včeraj me je to, da igračke ni bilo več tako prizadelo, da niti ne znam povedati. Zmeraj sem čutila njegovo prisotnost tam (saj vem neumno) včeraj pa nič...kot da je s to igračko izginil tudi on Ne morem verjeti da me je to tako potrlo in da tako razmišljam. panično sem pol ure povsod okrog zidka iskala roza želvico...ni je bilo! ne vem zakaj bi jo kdo vzel saj je bila že vsa umazana od dežja ampak meni je veliko pomenilo da je tam. Ne vem če se bom še vrnila v park.

Kolikokrat in ali tudi po več letih še obiskujete park zvončkov?


_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

Špelin@tudi tebi en velik in za tvojega angelčka. Drži se.

_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

Važno, da se otroček igra s svojo želvico v tvojem srčku! - tam ti ga nihče ne bo vzel!

tebi in tvojemu angelčku pošiljam    
in malo simbolično igračko

zvezdan, hvala ti 

Oh, točno vem, kako te je zabolelo, prizadelo, ker igračke več ni bilo tam
Sama sem vsakič, ko sem v prvem letu po izgubi prišla v Park zvončkov in videla, da igračke izginjajo, odhajala strtega srca in po licih so mi tekle solze... Ker nisem mogla ne sprejeti, ne razumeti, kdo to počne in zakaj. Ampak kasneje, ko je bolečina pojenjala, sem lahko razumsko pogledala na vse skupaj in si dopovedala, da so to bolni, omejeni, zafiksani, pijani, zlobni, obsedeni in/ali enostavno objestni huligani, Lahko sem prišla tja in me ob izginulih igračkah več ni tako prizadelo. Kasneje sem se odločila, da igračk več ne bom nosila tja, tja zdaj nosim predvsem svoje misli, občutke, tihe pogovore... Svoje srce. Tega ne more nihče ukrasti, tega ne more nihče oskruniti.

Prijateljica mi je svetovala, naj poiščem v sebi način, kako bom sinčka na nevsiljiv način (in za okolico nemoteč) vklopila v naše življenje. Najprej sem mu napisala pismo in je še vedno na spletni strani, ki sem jo posvetila sinku. Zatem sem se domislila posebnega skrivnostnega znakca, ki ga vedno narišem v kotiček vsake razglednice, čestitke, pisma,... ki ga pošljem. Dodam ga pod naše podpise. Meni in starejši hčerki to ogromno pomeni, vseeno pa s tem nikomur ničesar ne vsiljujem.

Mi (midva z možem in najini trije živi otroci) večkrat letno obiščemo Park zvončkov - oddaljeni smo cca. uro vožnje. In ja, najin sinko bo vedno del naše družine. Oba z možem se tega zavedava in se tega ne sramujeva. Tudi starejša hči, ki je bila ob izgubi stara 6 let in je z nama žalovala, ga ne bo nikoli pozabila. Tudi mlajša hči že ve, da je v Parku zvončkov naš angelček.

Nikakor ti ni treba zanikati tvojega angelčka. Tisti, ki bi to zahteval od tebe, krepko seka mimo. Milo rečeno. Naj ima svoje mesto v tvojem srcu, še vedno bo v njem dovolj prostora za vse ostale ljudi. Pri meni je sčasoma bolečino prerasla ljubezen in ponosno lahko rečem, da mi je moj mali sinček v svojem kratkem življenju v mojem trebuščku dal več, kot bi mi lahko dala velika večina ljudi v dolgih letih. Enostavno potrebuješ svoj čas, da odžaluješ. Nihče ni enak drugemu, vsak ima svoj tempo, svoj način.

Vidim, da je kajajaka napisala lepše, kot bi jaz, zato bom samo citirala:

To je res, veš

o špelin@ kako  razumem to kar si napisala. Po eni strani žalujem, težko mi je in me boli. Po drugi strani pa ko se ozrem nazaj na tiste dni, tedne, meseca, ko sem ga nosila v sebi s tako radostjo, toplino. Spomnim se sreče, ki me je oblivala in prav vsaka slabost mi je bila v veselje, saj sem vedela, da jo povzroča moj mali. Kaj bi dala za vsaj še kakšen spominj več nanj.

To z znakci, ki jih pišeš v pismih, razglednicah...se mi zdi izredno dobra ideja. Tako je ves čas zvami. Najbolj me boli, ker se vsi obnašajo kot da se nič ni zgodilo. Rada se pogovarjam o njem pa dobim samo očitke, da ne morem naprej. Ni res, samo bil je moj prvi otroček in vedno bo tu in nočem nikoli pozabiti nanj ali zanikati njegovega obstoja, ker so bili najlepši trenutki mojega življenja prav ko sem ga čutila varno v svojem trebuščku.

kajajaka tudi tebi hvala za tople besede.


Velik objem vam pošiljam


_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko