Drage moje,

sama sebi se zdim že popolnoma nora.... Januarja sem imela v 9. tednu SS z abrazijo. To me je za nekaj časa popolnoma ohromilo in razen joka in razmišljanja kaj sem naredila narobe drugega nisem bila sposobna.
Kot urca točno je prišla naslednja M in prvi pregled po SS, kjer sva dobila zeleno luč za nov poizkus. In prejelo se je v prvo.
Tukaj so se pa začeli novi problemi. kakor koli sem pluska bila vesela, sem globoko v sebi čutila en strah. Od takrat naprej (zdaj sem v 7. tednu in pregleda še nisem imela) ves dan preživim v strahu. Letim na WC, tipam si prsi.. Ma prav si grem že na živce....
Po drugi strani, kakor sem v prejšnji nosečnosti bila prepričana, da nekaj ni v redu, tako sem si sedaj kar mirno rekla, da je pikica čisto ok in bo vse v redu.

Ve, ki ste to že dale skozi mi povejte, a to mine? Menda ja ne bom celo nosečnost takšna??? Saj vem, da ko bo otroček začel brcati, da bo lažje, samo do takrat je še minimalno 10 tednov, no cela večnost....

Za mano so trije splavi. Na eni točki vidiš, da enostavno ne moreš ves čas živeti v takšnem strahu, da moraš iti naprej, pa karkoli že bo.  Nosečnost, ki je sledila prvima dvema splavoma, je bila zame psihično zelo naporna in mislim, da mi je bilo takrat tudi zaradi tega strahu tako zelo slabo. Zdaj pri tretjem otroku sem se v glavi drugače naštimala, čeprav je bil vmes potem še en splav. Ne pomeni, da me ni bilo strah, ampak nekako sem se izognila slabim mislim - počutila sem se neprimerno boljše kot v prejšnji nosečnosti. Pa še to sem si mislila, da če sem preživela tri splave, bom pa še enega, če bo prišlo do tega.

Drži se in srečno!

Anonimna...Meni se je zgodilo isto, ss v 8. tednu, potem 2 M in potem sem zanosila...Imela sem iste občutke kot ti...pluska full vesela, a hkrati sem se bala, da se bo vse skupaj ponovilo (sem spet na začetku krvavela), na WC sem šla zmiraj v strahu da ne zagledam krvi,...Pa 1x na dan sem sigurno poslušala z angel soundom bitje srčka (to od 1t naprej)...
In ti povem da me je ta občutek spremljal do konca, dokler nisem Gaje dobila v roke in so mi rekli, da je vse OK!
In če bom še kdaj zanosila, me bojo po mojem spet spremljali isti občutki...

Drugače pa ti želim lepo in mirno nosečnost, pa zdravga bejbija na koncu!!!


_____________________________

Sii protagonista della tua vita e non spettatore della mia..
Te lo spiego meglio...FATTI I CAZZI TUOI!!

Pusti si malo lufta. Ker lahko se zgodi tudi kaj hujšega kot SS. Lahko je kasneje tudi kaj narobe. Saj itak nikoli ni garancije. Pa ne zdaj reči da sem črnogleda, sem samo realna, tako kot je bila realnost kruta do mene, ko sem imela splav v 17 tednu. Tako da stvari se odvijajo po svoje, tudi to da otrok že brca, še nič ne pove. Vedno lahko gre kaj narobe. Življenje prinaša stvari in hočeš nočeš, jih moraš sprejet. Vseh ne, ampak ene pa. In to je ena takoh stvari. Umiri se in živi v pozitivnem smislu. Upaj na najbolje, in sprejmi kar pride na pot. Ne sekiraj se za stvari na katere nimaš vpliva. Vem pa, da je meni zdaj lahko govoriti. IN zavedam se, da verjetno do te točke lahko prideš samo ko se ti zgodi, prej pa zelo težko. Saj nek star vedno ostane, samo naj te ne ohromi, da bi pozabila da je življenje lepo! Vso srečo!

hotela sem reči da nek strah ostane, sem se mal zatipkala.

Ravno zaradi čustvene nestabilnosti ni fino takoj spet zanositi. Čas malo zaceli rane, predvsem tiste na duši. Ampak čestitke za +, sedaj pa delaj na sebi in postavi svoje (duševno) zdravje na prvo mesto . Nauči se misliti pozitivno (potrebno je kar nekaj vaje da spremenimo svoje miselne vzorce). Vzami si čas zase, tudi par dni bolniške pride prav v tem primeru, da se res umiriš. Probaj s kakšnimi dihalnimi vajami, jogo, tudi če drugače ne maraš takih zadev- toliko da se znaš umiriti ko te zagrabi panika. Jaz sem po splavu začela z EFT ker se nikakor nisem mogla izpreči iz črnih misli (psihirala sem se od tega da bom dobila vnetje, da so mi na abraziji sigurno kaj poškodovali, da ne bo naslednje menstruacije, da potem ne bom mogla donosit, da bo naslednjič sigurno spet SS, da je z mano nekaj narobe dodatno narobe - res me čakajo še ene preizkave, ampak ni nič potrjeno... skratka slabe misli in "worst case" scenariji cele dneve). Moram reči da meni EFT pomaga in rezultati so bili takoj ko sem ga začela redno izvajati, čeprav sem bila na začetku full skeptična. Prijateljica psihologinja mi je svetovala tečaje Artofliving (delavnica Prvi korak je brezplačna) in verjetno bom preizkusila tudi tole.

No, želim ti čim več pozitivnih misli in mirno nosečnost!

moja zgodba je kar slična tvoji za mano je ena brez problemov nosečnost zato tdu ko sem v drugo zanosila nisem niti mislila da bi šlo lahko kaj narobe in nato šok ko smo v 11 t ugotovili da srček ne dela več in da me čaka abrazija.In potem ti mučni dnevi po ss, sigurno ne bom mogla zanosit, verjetno so kaj zasuštrali,....v glavnem črn scenarij pa če obrneš v levo ali desno in potem mi je nek g rekel vaš otročiček prihaja samo odločil se je da bo še malo počakal v vsakem primeru pa pride in te besede so name delovale kot balzam.Kmalu za tem sem ponovno zanosila, ponovno se je pojavil izcedek, jaz seveda v paniku, kar naprej sem gledale kje bo pritekla kri, ali še imam kaj občutljive prsi,...v glavnem iskala sem znake nosečnosti in tudi sedaj ko sem že skoraj na polovici moram priznat da še vedno pridejo dnevi ti se pojavijo predvsem v dnevih pred pregledom ko razmišljam ali je še vse ok, ali moj otrok miga, ali resnično čutim gibe,...
Jaz sama pri sebi vem da ne bom mirna popolnoma do takrat ko bom svojega otroka vzela v naročje in ga stisnila k sebi. Enostavno jaz iz te kože ne morem čeprav priznam da včasih pozabim na to ampak slej kot prej se ta črna misel pojavi v moji glavi. Skušam kar se da pozitivno razmišljat ampak resnično povedano včasih je to lažje rečt kot pa naredit.
Čestitam ti za plus in želim ti či lepšo nosečnost

Drage moje hvala 

Saj v teoriji vse vem, samo praksa je drugo... Nekako sem sama pri sebi prepričana da je tokrat vse ok. Upam, da se bom lahko vzela toliko v roke in se zbrala in mislila pozitivno. Še dobro, da je en lumpi doma in mi ne dovoli ves čas misliti na to.

Vseeno je lažje, če veš da nisi čisto nor in da so tudi druge, ki so šle skozi to čutile enako. Daje mi občutek, da je to še normalno in da se je treba spopasti s tem!

Vsem, ki zdaj čakate svoje  želim čim bolj mirno in veselo nosečnost, tistim, ki še čakate pa držim vse razpoložljive pesti!