Ja, naša Ana (skor 3 leta) ima zadnjih nekaj tednov (vse se stopnjuje zadnji teden) nore izpade neubogljivosti, če karkoli ni po njeno - to pomeni približno takole:
ne, ne grem gor!
ne, ne grem na sprehod! tukej se bom igrala!
ne, ne bom hodila, nesi me!
ne, ne bom nič jedla! (sitna od lakote pa tako, da je joj!!!)
ne, nagi bom skakala (tudi potem ko je že čisto ledena in potem ko že 5krat popenim zaradi neuspešnih demokratičnih pogajanj)
risala bom z barvami!! - ni šans da kaj druzga, čeprav je pač v tistem trenutku njena željena aktivnost pač neizvedljiva!!
tebi bom pomagala - čeprav je nemogoče, da ti pomaga kuhat polento, ki pač vrelo brizga naokoli :(( ...

v glavnem sem obupana, ker ta naša deklica je povsod drugje (edino očka si tudi privošči) zlata in ubogljiva... ko zagleda mene ( jo pridem iskat v varstvo npr.), se v minuti spremeni za 100% in samo še cvili, zahteva nemogoče...
poskušam z ignoranco, z odnašanjem v sobo, s podkupovanjem, z veliko mero ukvarjanja samo z njo in še in še... ampak njej ni nikol zadost - mora bit po njeno pa konc... pa bi marsikaj še prenesla, ampak svojo voljo VEDNO uveljavlja z neverjetnim kričanjem, ki me resnično spravlja ob živce in groza me je priznat, da jih je ta teden sigurno vsak dan vsaj 1krat dobila po riti (tolk da čuti, rdečice ni blo še nikol ) in potem sama sebe sovražim še vsaj nadaljnih nekaj ur, ampak punca me pripelje do roba... mož ima boljše živce, jo lažje posluša (čeprav tud njega pripelje do robA) , jaz pa ne zdržim tiste visoke frekvence tuljenja in izsiljevanja, istočasno se pa počutim grozno nesposobna mama....

no, zdajle bom naredila en lep velik plakat kamor bomo od danes naprej risali rožice za ubogljivost in spanje (ja, itak se še zdej zbuja po stokrat na noč ) ter črne pike za nagajanje in zbujanje... ne vem pa al naj nagrajujem npr. 5 rožic?? in kaj naj s pikami?? - kazen brez risanke zvečer mogoče...

mah čist sem že butasta od tega, ampak istočasno jo pa obožujem in ona menda mene tud - vsaj tko mi mož zagotavlja , ker se je sposobna kot kameleon v minutki prelevit v pridno in pohlevno deklico, ki vse razume in uboga... pa naj človek to razume??

kak nasvet?? tolažba?? a bo to minilo???
lp od zmedene bini

_____________________________

Svet je lep!!

Naš je star 2,5 pa je tud ratal nemogoč, če ni po njegovem se grozno dere, dokler tega ne doseže,tako da sem že jaz tud čist paf.
Pravijo, da mine, upam da res.

Moja Ana je ista, vendar s to razliko, da ponoči spi in  je obdobje nejev skoraj že minilo!  Vse je bilo NE! In je tko bilo tud z moje strani vse (oz. veliko stvari ne), poleg tega pa sva imele pa na hladilniku za cel teden narisan list z Nodijem, piškoti, bonboni, kockami...(vse to, kar ima najraje) in ko mi je nagajala sva šle skupaj kakšno od teh stvari prečrtat in drug dan tega ni mogla dobit! Vse skupaj jo je počasi minilo in sedaj uboga!
Pa uspešno!!!


_____________________________

Imam dva prekrasna sončka, ki mi sijeta in polepšata vsak dan.

Jaz bi pa za mojo napisala, kdaj me bo sploh ubogala  Ne pomaga nič Pa je potem kakšen dan pravi angelček, ampak potem čez par dni nadoknadi dvojno.
Spi ponoči sicer brez večjih problemov, ampak obiski trgovin ali igrišč so pa za ponoret. Pa če si ona nekaj v glavo zapiči. Se mi včasih že kar malo meša.

< Sporočilo je popravil Lunca1 -- 9.3.2007 12:41:37 >

glede kričanja je pa tako. kričala sem z njo in se smejala tako tudi njej  postane smešno in se reživa. enako je bilo pri ipičnih izpadih. imela je tako smešen obrazek, da sem se začela smejat in sem ji rekla kakšna faca je in sva se smejali.

vsako njeno negodovanje odpravim s smehom in dobro voljo tako da jo hitro potegnem za sabo.
saj pride kak dan, ko sem zmozgana. pred kratkim je imela obdobje ko je bila samo pri meni, nič ji ni pasalo in nič nisem smela delat. je pa minilo.

poskusi naredit iz nakupa velik dogodek, akcijo...če me razumeš. obrni na smeh, čudi se, vmes jo pohvali. uporabljaj čimveč pozitivnih besed. če nekaj želi kar ne odobravaš, ji kupi drugo zadevo in ji govori kako je oh in sploh.

ker delam tako kot sem napisala, je naša pupa v javnosti prava atrakcija . vsi se ji smejijo. razlaga na ta način kot jaz njej .  z njo lahko gremo kamorkoli, ker ji naredimo zanimivo.

Jaz bi rekla, da je potrena samo doslednost in prepoved njej najljubših reči. Torej, doslednost naj bi izgledala tako, da če z nečim zagroziš, potem dejansko to tudi narediš, ker v nasprotnem primeru otrok prav hitro ugotovi, da blefiraš in z obljubami ne bo nič. Otroci v tem obdobju pač preizkušajo meje, mi pa smo tisti, ki te meje postavljamo.

pri nas sta dve pobalinki, ena malo izven ta hujše trme, druga pa v nulo trmasta. Ampak proti tretjemu letu se stanje izdatno izboljšuje, ker si otrok da veliko dopovedat, lahko mu stvari razložiš, tak kot jaz moji starejši (3,5 let), pri njej že deluje sistem "najprej pospravit igračke, potem risanke"-recimo; se pa poslužujem tudi "groženj" z prepovedjo risank, recimo; ali pa da je jaz tudi ne bom poslušala, ko bo ona hotela risanke/čokolado itd, ker me ona tudi ne posluša..... v glavnem, po tretjem letu se dosti že da na nek ok način.

da ne bi o naši skoraj 2-letnici, ki se ji fučka, kaj ji pravim in se vrže na tla sredi blata...ampak se tolažim (poleg bi še kak Persen rabila), da bo kalu bolje in da moram ohranit razsodnost.

Po riti pa jaz ne; glas pa povzdignem, čeprav se trudim, da ne. ker potem se starejša tudi samo krega na ta malo, kar sebe slišim

veliko potrpljenja nam želim

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Tudi meni zadnji teden popuščajo živci.Drugi teden bo Matija star tri leta in se je zečelo.
V sredo pridem ponj v vrtec,mi beži in se reži,se noče oblečt,ga ulovim,na silo oblečem(zraven seveda živalsko dretje),potem noče kape,seveda mu jo dam,potem noče kapuce od palerine,zunaj pa lije kot iz škafa,potem noče hodit,ga primem za roko in ga vlečem za sabo(spet živalsko dretje,da je v naselju kar odmevalo in to do doma,do doma pa imava 15 hoje),potem me je še iz histerije natepel z  avtomobilom,mu ga vzamem,obrazložim zakaj in kaj mislite spet dretje.Ok,se zmeniva,da mu ga dam nazaj,ko se bo nehal dret,se neha,mu ga ponudim,ga noče,rečem mu 5 krat,ga noče,ga pospravim nazaj in spet dretje,da hoče avto.Kakšni so bili pogledi mimoidičih najbrž veste.
Doma mi hoče vse pomagat,ok do ene mere,apmak kuhat pač še ne more,dretje,dretje in dretje,meni pa najedajo živci.
Pride domov ati,mu povem kaj je bilo,se vsedemo(je bil priden kot ptiček)se pogovorimo ampak sewveda nič od obljub.
Drugi dan,ko pridem v vrtec ista pesem.Prideva domov,počakam moža,tudi njega nič ne uboga,ati popizdi,mu ugasne risanko,ga na silo pripelje v kuhinjo,pove svoje in seveda prepoved risanke,rezultat dretje.Ampak ne popuščava.Potem se jaz odpravim v trgovino in seveda Matija je takoj pri meni,jaz grem tudi in to hoče it s traktorjem(poganjalec)ok,mu dovolim in čim sva prišla ven iz bloka,že nasprotovanje,da se bo on spustu po hribčku iz bloka,ki je namenjen da si lahko kolo v blok pripelješ,seveda nevarno,dretje,ker nisem pustila.Ok,se nekako zmeniva,potem on ne bi šel več v trgovino,jaz grem naprej ga ignoriram,on se dere za mano in poganja traktor zelo počasi.Končno le prispeva do trgovine,seveda se že skregava pri vozičkih,on hoče malega jaz velikega,uredu rečem bova vzela malega,da ga lahko sam pelje,ne to pa ne,potem hoče velikega,ko sva že v nabavi,ga ne poslušam,spet dretje,potem hoče bonbone,mu jih ne kupim ker se grdo obnaša,postane priden da je joj in zraven govori kok je priden in uboga,ču mu kupim bonbone,mu obrazložim,da ni dovolj samo deste sekund in potem spet dretje,Greva domov in pelje traktor tako da ga privzdiguje,mu govorim da bo padu,on nič in se mi smeji,jaz 10 metrov naprej,ker noče za mano in seveda potem pade s traktorjem,popizdim vzamem traktor in grem naprej,on pa za mano z živalskim dretjem,medtem sem mu povedla,da za kazen gre traktor v klet za en teden(to je njegova najluša igrača).Pridem domov dam traktor na balkon,mali se še kar dere, napizdim moža,da sem točno vedela kaj bo,ne on je vztrajal da ga vzamem s sabo,grem v kuhinjo,si enega prižgem,se umirim,nahranim Matijo in greva spat in spet,on ne bo spal,seveda kaj je bilo potem najbrž veste,pregovarjanje in dretje.
AMPAK MU NE POPUSTIM,HUDIČKU MALEMU.Midva sva ta glavne ne on,pa nej se dere,če hoče.
Ampak mu zelo najeda živse,tako da mi manjka še čisto malo.
No kok mi je sedaj lažje,ko sem vse to napisala in vem,da nismo edini s tem težavam.

Najhuje je,da se to obdobje NE-jev na vsake toliko časa ponovi.Mi smo imeli tudi že mir s tem,pa je z vstopom v šolo spet obdobje NE-ja,ki kar traja in traja....grrrrrrrrrrr
Je pa odvisno od situacije.Če ni tako pomembno,tudi popustim,da ima otrok občutek,da tudi sam kdaj lahko odloča.Da je kdaj glavni.Pri pomembnih stvareh pa vztrajam.
Nekako tako,kot je napisala Mika,tudi jaz poskušam,da je vse čimbolj zanimivo.Samo kaj,ko to ne vžge vedno...sploh,ko je otrok že malo večji.Ah,mulci...

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Najprej umiri samo sebe in najprej se sama začni obnašati tako, kot bi se rada. Mirno, razumno in potrpežljivo. 

Potem to zahtevaj še od svojega otroka, ki ima v svojem življenju manj izkušenj z obvladovanjem čustev kot ti. Se pa hitreje uči, kar je zanj prednost pa zate tudi, če je boš znala izkoristit.


Z možem se odločita za en pristop in ga dosledno izvajajta, oba. Stalno menjanje taktike otroku pove samo to, da te lahko obrača okrog prsta. On ga svira po svoje, ti se pa mečeš na trepalnice.

SILVA, !!!

Kot "tolažbo" ti naj povem, da to ne bo minilo, spremeni sem samo "oblika" trme in neposlušnosti. Tako, da se pač psihično pripravi, da ne bo bolje, le navadili se boste.

Največ, kar lahko rečem je to, da bodi dosledna in se ne pusti. In kaznuj jo z njeno najljubšo igračo ali risanko. Pomaga samo to. Pa še to samo do naslednjega dneva, potem jovo na novo.

Pri nas je bilo v tem obdobju celo tako, da sva rekla ravno obranto, če sva hotela doseči učinek. Torej npr. "nič ne boš sedaj jedel, saj nisi nič lačen" in ta mali je rekel, "ja, pa bom, jočem jestiiiii". Res ni nič drugega pomagalo, razen tega.

Vendar je to samo obdobje. Kot sem rekla, potem pride drugo....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

ja js sem že enkrat pisala o izpadih trme. so minili kot bi odrezal in nek čas je bila naša tisa pravi angel. ampak seveda lej ga  spet se je začelo! prejšnji dan mi je v štacuni tulila ko žival ker sem vzela zeleno namesto rdeče paprike. tulila je tako da jo je slišala moja mati ki je bila na čisto drugem koncu merkator centra. škoda besed. čakam da mine, sem pa psihično že čisto uničena.

Če te kaj potolaži...Mičica tudi tuli do konca, ko gremo s plaže domov, čez celo Rivo se dere, ker bi se ona tam igrala toliko časa, da bi (verjetno) od utrujenosti zaspala kar na kamnih.

Ampak mene to ne moti, se pač dere in se nekje na pol poti, ko verjetno vidi, da ne bomo šli nazaj, ugasne v sekudni. Ma ne vem, no, ampak meni se to zdi normalno, da nas stalno nekaj preskušajo....meni se zaradi tega res ne da živcirat...očitno sem se res že nalezla dalmatinske fjake in lenobnosti, včasih res pride prav. Saj predvsem v tem je umetnost vzgoje, ostati priseben, tudi ko bi najraje znorel....saj ko je otrok priden, ni težko biti kul....

Pa če ti napišem še z druge strani....ko se bila Mičica še čisto nov dojenček, sem si želela, da kdaj na sprehodu ne bi jokala, da bi samo spala in bila tiho....

Ko pa danes slišim kakšnega dojenčka kje jokat, mi je pa to tako kjut, se čisto stopim.....ker je to nekaj najbolj normalnega, kar pride z otrokom, jok, trma, tuljenje, cviljenje, izražanje čustev na tisoč načinov.....In konec koncev mi je najbolj težko videti otroka, ki ima prazne oči, ki je nekako "mrtev", tisto mi je res žalostno, glasen otrok pa nikakor ne.

Ful dober clanek defektologa, ki pise blog..

http://otroci.tuditi.delo.si/2006/04/11/volja-trma/




_____________________________

Gospa sem.

Maroga, spet se podpisujem

Dodala bi le, da imamo doma fejst trmastega 5-letnika, ki se mu obdobje trme vlečejo že od rojstva (s krajšimi prekinitvami ) in 2,5-letnico, ki je šele pred kratkim zapadla v obdobje trme ter in se iz angelčka spremenila v pravega malega hudička.
Rezultat - zadaj končno tudi naš 5-letnik včasih napram sestri izpade pravi angel




Takle mamo! Žurkaaaaaaaaaaaaaaaa 

Silva, jaz bi samo nekaj vprašala. A v trgovino si ga vzela za nagrado, ker je bil v vrtcu tako priden?  Jaz bi mu rekla, da če se ne zna obnašat, ne more biti po njegovo. Pa tudi trgovino bi nemudoma zapustila, ko bi se začel dret, ga odpeljala, se vrnila sama in v miru opravila nakup.

Jaz ga nisem hotela vzeti sabo ampak je mož vztrajal,da bo on lahko v miru pripravljal za kosilo,saj zdaj pa tudi možu ne popustim več,ker točno vem kaj me čaka.