Mi kdo lahko pomaga, saj enostavno ne najdem odgovora na svojo zelo zapleteno situacijo...
Pred 5 leti sem se ločila od moža, z njim imam enega otroka. Sporazumno sva šla vsak svojo pot, z otrokom ima redne stike na 14 dni. Potem sem spoznavala še nekaj tipov, ki so bili neresni, z nekom sem bila skupaj eno leto, pa si je premislil, ker je žele spoznati drugo dekle...žal
No Prišel je čas ko sem pred 2 leti spoznala novega partnerja. Super se ujameva, v vseh stvareh, sicer sva si različna, a to že nekako prilagodiva. Še vedno sva zaljubljena in res sva super zaljubljen par...
Neha pa se pri temi otrok, on ima dva že od prej, jaz pa enega, a vedno sem želala imeti dva. Z mano nima želje imeti otrok, saj mu ni do dojenčka, zaradi zbujanja...njegova otroka sta bila kar naporna, ima težave z njima.Starejši sin je šel v zavod za mladostnike, ter pogosto ponagaja svoji sestri, zato je cel halo v hiši. Tudi slabe izkušnje je imel s prejšnjo partnerko, saj se nič ne trudi okoli otrok in so prepuščeni bolj sami sebi...zapustila pa ga je, ker je spoznala novega frajerja
Moja zgodba pa je drugačna, moj otrok je bil priden, je spal, je vzgojen, ker ga imam zato, ker sem si ga resnično želela, zato si želim še enaga najinega otročka, ki bo lepšal naše skupne trenutke. Otroke imam zelo rada. On pa nikakor tega noče, tudi narazen sva že šla za en dan, a naju oba ljubezen tako združuje, da ne moreva en brez drugega, zato sva zopet skupaj. Pogovorov okoli te teme je že preveč. Mi kdo da nasvet? Kaj naj naredim
Hvala za odgovore
LP I.

Jaz imam občutek, da bi ti rada nasvete, kako ga prepričati v še enega otroka. Jaz ti ga ne morem dati, ker ga razumem. Mene osebno bi vsako siljenje in pregovarjanje pognalo stran. Lahko se ti zgodi, da dobiš otroka, a izgubiš partnerja. In glede na njegove izkušnje s svojima dvema iz prvega zakona, ga razumem še bolj. A obstaja kakšen drug način, da obogatita svojo vezo?

ja seveda vem da obstaja, a če ima nekdo veliko željo po otrocih, ki jih ima zelo rad, je težko, da ostanem brez. Tudi jaz p razumem njega, a to je bilo prej...zakaj pa bi šla narazen, če pa se dobro razumeva, stara pa sem 33 let on pa  dve leti starejši. Če do tega pride, niti meni ni do otrok, ker nočem sama ostat z dvemi..
Ja v bistvu gre bolj za to kako naj ga prepričam, sama po svoje pa nikakor ne bi naredila, se pravi če ne pazim za kontracepcijo. To je bedno... čeprav bi se veliko žensk odločilo na ta način, ups nesreča...

No, samo mirno. Iz prebranega je razvidno, da si egoist (pa to ni mišljeno slabšalno, je pa dejstvo), ker ti v tem trenutku vidiš samo svojo željo po otroku, ne pa tudi njegove po ne imeti več otrok. Katera je pa zdaj bolj pomembna? ja odvisno v kateri koži si . Če situacijo opazujem jaz, sta vajini želji enakovredni.Praviš, da se s partnerjem ljubita, je to edini pravi in najbolj zdrav temelj vajinega odnosa in od tu bi morala izhajati. pri vsem. Na tebi oziroma njemu je, kako bosta sklenila "premirje" in kakšne vrste "kompromis" bosta našla. In rešitev tudi bosta našla. če ti verjamem, da se tako zelo ljubita. Če pa misliš, da je tvoja želja bolj pomembna od njegove, potem si ti tista, ki imaš problem in ne tvoj partner.

Se strinjam.

ja kompromisi so težka stvar, a v vezah brez tega ne gre, pravzaprav so prisotni povsod
egoistična sva na en način oba, vsak na svojo stran vleče, je pa odvisno kakšen karakter si in kaj ti v življenju veliko pomeni. Meni definitivno družina in otroci. Že s prejšnjim možem sem hotela imeti še enega, pa ni hotel, pa da ne bi bilo pomote, z mano je popolnoma vse ok  Je pa res da sva to govorila že na začetku, pa je bil njegov odgovor, o tem še nisem razmišljal...ni mi dal jasnega ne-ja, ker me je hotel na vsak način zase očitno, saj je videl kakšna sem.Tu je bil ključen trenutek, ki ga je zamolčal, to meni ni bilo prav, bi mi pač poveal svoje želje, jaz pa bi si pač takrat našla nekoga, ki ima iste želje kot jaz,  saj na začetku ni takšne navezanosti kot po dveh letih.
Naj pa bo razumljivo da imam tudi jaz svoje sanje, vsak jih ima...pogoji za vzgajanje najinega otroka so popolnoma drugačni kot jih je imel prej... ja to je dolga zgodba in ne morem vsega opisat. 

Spoštuj njegovo odločitev, če ga ljubiš. Če misliš, da tako ne bo šlo....čimprej narazen. Ima tako on pravico do zveze brez otrok kot ti pravico do imeti še enega otroka. je lažje zdaj kot kašna nova tema "podtaknjen otrok".

Se strinjam in se strinjam tudi, da bi bilo prav, da ti pove na začetku. Meni bi bil tudi deal braker, če bi mi rekel, da hoče samo 1 otroka. Sem jih želela imet več in sem to vedela že prej in se ne mislim zezat z nekom, ki mu je 1 max. Zakaj pa si ne bi smela želet več otrok? Obe želji sta enako pomembni, ja, nista pa obe izvedljivi, če sta skup, to je problem. Mislim, da je obema težko se odpovedat, ne moremo pa mi vedet, komu je težje. Poznam primere, kjer so ženske sforsirale otroka, pa je zakon razpadel in primere, kjer so sforsirale otroka in je bil oče najbolj zaljubljen v tisto bitje potem in se zahvaljeval ženi, da ga je prepričala... Težko vnaprej napoveš...

Kako ga prepričat, ne vem, hvalabogu mi ni bilo treba. Sem mu jasno povedala, da ne bi imela več otrok kot bi si jih tudi on želel, tudi če bi si jih jaz, vendar fantje, ki bi hoteli max 1 otroka, pri meni nekak niso prišli v ožji izbor;). Tretjemu bi se odpovedala, če si ga on ne bi želel, drugega pa sem že vnaprej povedala, da hočem imet in isto je mislil on, tako da ni bil problem.

Pri vama pa je drugače, ker imata otroke od prej in precej drugačne izkušnje z njimi. MOgoče bi pomagalo, če bi videl, da ni nujno vse skup tako kot je bilo pri njem, ampak se mi zdi, da si tudi moški, ki niso imeli problemov z otroki iz 1. zakona, dostikrat ne želijo več otrok, želijo si zvezo, ne pa otroka... Seveda ne vsi, samo pogosto je to. Ženske bi navadno rade imele otroka tudi z novim partnerjem, ne glede na to, koliko jih imajo od prej. Verjetno bi bilo dobro, da prideš do dna, ali si on otroka sploh ne želi ali ga je samo strah zaradi preteklih izušenj. Strah se da premagat, če je nekje zadaj želja, če pa te ni, pa je brezveze silit...


Oba imata enako pravico, ja. Spoštujeta lahko odločitve drug od drugega, samo potem ne bosta skup... Pri otrok ja ali ne, težko najdeš kompromis... Je ali pa ga ni. Odvisno koliko si ga ti želiš.

< Sporočilo je popravil ronja -- 4.10.2012 22:43:33 >

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

ja problem je ravno v teh starih izkušnjah, ker je bilo...sama ne morem vedeti vsega, vendar je pa zanimivo tudi to da je bivša partnerica ravno tako imela težave, da ga je prepričala za drugega otroka. Pa ima zdaj zelo rad oba, jih redno videva na 14 dni, saj je imel izkušnje od prej- spet slab, saj sta bila starša ločena in z njegovim očetom nista imela stikov, še zdaj jih nimata. Kar je bilo je bilo, je težko pustiti, ampak je treba, tudi jaz sem pustila, vsak ima svojo zgodbo.
Za razliko od prejšnje veze je recimo to da sm drugačna od prej, tudi meni je neprijetno primerjat, samo on ima težave od prej, o meni pa ni govora kaj je bilo...ker sem preteklost pustila za sabo. Jaz sem imela brezkrbno otroštvo, oba starša, zato teh travm nimam. Ne in nikakor mu ne morem dopovedati, da z mano ne bo kot je bilo prej...
Imam pa prijateljici, ki sta bili priajteljici njegove bivše in sem zgodbe te veze slišala...kako je bilo, no meni na prvi vtis, ni imel rožnatega življenja, zato tudi nista več skupaj.

Naj mogoče omenim to, kolikšno željo imam za otroka, ja, zelo veliko, ker so mi otroci nekaj naj naj in z njimi tudi delam... Moj bivši, se pravi tip pred njim, s katerim sem bila skupaj 1 leto, je pa on name pritiskal, da hoče na vsak način otroka, a pri meni je bilo drugače, po pol leta skupne veze, sploh na daljavo, ne morem imeti otroka tako hitro, in imela sem prav.Tako da ja, odločam se z glavo, ne pa zato ker je moja muha, ker se zavedam kakšna odgovornost je otrok.
Ja njegova preteklost ga preveč slepi, zato ne moreva normalno it naprej, težko je napisat vso to situacijo, ker je kar obširna, pa še zgovorne sorte sem
Mi mogoče preostane da menjam partnerja, in si najdem nekoga ki nima otrok hmmm pri 33 je malo težko to...Sicer pa je blo nefer, ker je to odkril šele kasnej, ko sva se že čustveno navezala, oba sva zelo navezana, mislim da jaz bolj, in kruto mi je it narazen z nekom, ki se razumem, kjer je vse lepo in prav, kjer je ljubezen...no razen ta zadevica...

U bistvu res. Če ne bosta izhajala iz vajine ljubezni in bodo vajine želje imele prioriteto pred vajino ljubeznijo, potem druge rešitve kot ločitev, jaz ne vidim.

Kar se pa tiče nepoštenosti, češ kako je on na začetku govoril to, zdaj pa počne nekaj drugega. Meni se ne zdi nefer. Ljudje smo različni, in se spreminjamo. Tukaj ne gre za njegov karakter, ki ga ne moreš spremeniti in več ali manj ostaja isti. Tukaj gre za življenjske stvari, poglede, ki so se spremenile. Mogoče je pa čez čas spoznal, da si ne želi več otrok. Zakaj bi to bilo nefer??

Jaz sem se z bivšim partnerjem pogovarjala o poroki na veliko in široko. Ko sva skoraj dorekla, da se bova zdaj pa res poročila, sem si premislila. in danes sva oba na nek način srečna, da se nikoli nisva poročila. Sem bila nefer, ker sem najprej imela ogromno željo po poroki, potem pa nič več?

v tem času partnerja menjat, je zelo težko,težko je najti sorodno dušo, iskrenega partnerja, sem že iskala... iskala...a je bilo katastofalno, ker pač nisem avanturistka
Prav to sva midva sedaj, zato se odločam bi ne bi... vendar, človek na podlagi slabih izkušenj ne more predvidevati kar črnega scenarija v naprej...
Ja ljudje smo si različni, meni pač ni fer, da si kdo premišljuje kaj bi ali ne bi nekje vmes, to ni dobro, se potem vprašamo zakaj je toliko ločitev? Smo odrsali in se moramo spopadati z življenjem, nobenemu ni z rožicam postlano.

A dej nooo. koliko si pa stara? In kaj je narobe z današnjim časom glede spoznanja novega partnerja? menjat partnerja, še ne pomeni, da si avanturistka. Če te bolj skrbi to, kaj to pomeni, kot pa razlogi zakaj se raziti z zdajšnjim partnerjem, potem čist narobe razmišljaš, in nisi na pravi poti. po mojem mnenju.

Mislim, da se mi ne da več, ker bolj ko te berem, bolj se mi dozdeva: "Al boš meu otroka, al greva pa narazen."

Na tebi je, da se odločiš, kaj ti več šteje. Iskrena ljubezen, če ti je verjeti, ali želja po otroku. In kot opisuješ ti je pomembno oboje (tudi meni je, in te v tem razumem), njemu pa samo prvo (in tudi njega razumem), torej ljubezen do tebe, potem gresta narazen. kle ni kaj gruntat več.

Kakorkoli, želim ti srečno!

< Sporočilo je popravil Tippi -- 5.10.2012 10:54:50 >

ja Tippi različni smo si v razmišljanju, tako sva si najbrž tudi midve, kar je logično...in hvala ti za vse odgovore  
Nisem pa sem gor prišla po nasvet da me kdo pljuva, pač pa da vidim kako situacijo vidijo drugi...odločila se bo definitivno sama
pač mi družina veliko pomeni in sem dost zaprta glede odnosov, imet enega tipa če ta ni dober pa drugega, v bistvu nisem sama, je tu še moj otrok, ki ne more gledat kako k meni prihaja en, pa drug partner...do sedaj sta bila že dva...če menjam bo še ednen... to ni dobro za otroke

A se ti zdi, da sem te pljuvala?

hej, ne govorimo o menjavanju partnerjev kot gate. pogovarjamo se o tvojem zdajšnjem partnerju, ki mu ni do otrok. in po moje namesto, da bi razmišljala o temu, kako najti novega partnerja, bi se jaz pač raje ukvarjala s tem, kako rešiti problem s tem partnerjem. In veš, tudi jaz sem ostala sama z otrokom in sem imela partnerje (na prste ene roke jih lahko preštejem) in je moja hči spoznala samo tega, s katerim sem še vedno Tko da omemba tega je čist neumesna in res nima nobene veze s tvojim dejanskim problemom. Men se pač zdi (poudarjam da to je moje mnenje, do katerega imam pravico, konec koncev si za mnenje vprašala, torej ni pljuvanje), da se ti mudi. Deluješ tako, kot da ti teče voda v grlo, zaradi let (?), in boš šla tudi čez ljubezen s partnerjem, samo zato, da boš uresničila svojo veliko željo po otroku. pa dobro, če tako čutiš, te v temu nihče ne obsoja, ni pa lepo, da za to kriviš svojega partnerja. če njemu pač ni do otrok, mu ni. Mu je pa do tebe in to v veliki želji po frocu, enostavno pozabljaš.

Govorila sem

men se pa zdi da ti od začetka nisi bila dovolj jasna koliko ti to pomeni (met otroke) in zdej jamraš, ker ni tko kot si upala. mal težko je take resne stvari samo upat in ne izrazit, če greš v resno vezo in če imaš vse te pomisleke o menjavanju partnerjev, se ti ne zdi?
tko da, sama si se nekak v nogo ustrelila s tem, da že na začetku tega nisi predstavila kot pogoj za vajino zvezo.

glede njegovega pogleda na zbujanje (da zaradi tega ne bi imel otrok) - dokler on ne sprevidi, da to ni njuno da bo tako (da bo otrok problematičen), ga boš bolj težko prepričala. mogoče če bi imela možnost ga predstavit kaki družini (če jo poznaš), ki ima zelo karakterno različne otroke? pa tud to ne vem če je smiselno..
najbolj logično prideš do infromacij če prebereš dost literature in člankov na to temo (da ni vedno enako, da so eni dojenčki bolj pridni kot drugi, pa imaš enak sistem, tretma in vse), da se znebiš strahov (kot je rekla ronja). to je, če jih ima. če si pa otrok sploh ne želi in ni povezano z delomokoli tega, potem pa tudi to nima smisla. mogoče je bil to njegov kvazi argument, da bi nehala pritiskat nanj? tudi to je možno.. dokler točno ne veš, je težko razglabljat.

a pa on je pripravljen it tudi narazen s tabo, če bi ti vztrajala v svoji želji? (samo vprašam, nič ne namigujem - samo kako konkretno sta se o tem pogovarjala me zanima)

Problem je najti funkcionalno odraslo osebo, vsaj v tej meri odraslo da je zmožna presegati konflikte. Vse preveč je odraslih s potrošniško osebnostjo, t.j. da v primeru da mu izdelek ne paše, vzame s police drugega (partneja, partnerko), ker mu itak predstavljajo samo nekaj za zadovoljitev svojih potreb (socioloških, čustvenih, telesnih).

Nekdo, ki je iz preteklega razmerja prinesel veliko slabih izkušenj, bi bil dejansko neumne, če bi ne postal bolj previden. Kogar piči kača se bolji zvite vrvi.

Bolj pa je pri vprašanju imeti otroka ali ne pomembno kakšen je vajin odnos. Vsekakor je iz povedanega vidno, da vsaj on vajin odnos ne jemlje za dovolj varen. Lahko pa tudi ti jemlješ vajin odnos za varen lahkomisleno. Lahko pa je resnica nekje vmes.

Torej, da bi vidva imela skupaj otroka je potrebno, ne da prepričuješ, prosiš ali nagovarjaš ampak da OBA vložita več truda v kvaliteto vajinega odnosa - to pa pomenu da postane varen, zaupljiv, čuteč,... odnos v katerem lahko izpostaviš svojo ranljivost. Ko se bo vajin odnos k temu približal, bo tudi odločitev glede otroka jasna.


Pa še to, kako veš da vaju ne druži samo ista bolečina preteklega zakona? Saj ni problem, če vaju to druži, problem je če tega ne ozavestita in delata na tem, da oba svoje pretekle izkušnje ozdravita drug z drugim.

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 5.10.2012 12:03:44 >

Ko partnerja nimata urejenega odnosa in se vmes znajde otrok, nastanejo povezave oče-mati-otrok, ki so na las podobne povezavam oče-mati-otrok pri problematičnih mladostnikih. Torej odnos med očetom in mamo je tisti bistveni element na katerega otrok reagira. Če je tak odnos neurejen oz. urejen na disfunkcionalen način, potem se to izrazi pri otroku v adolescenci.

Zakaj pa naj bi bilos tabo drugače kote je bilo prej. Saj si tudi ti doživela podoben scenarij. Saj sta se ravno našla zato, ker sta oba imela podobno izkušnjo. Pri tem pa sta oba kandidata, da zavijeta v to smer. On iz preteklih izkušenj, ki so očitna in ti zaradi pretekle izkušnje, katero pa si potisnila v ozadje in zato lahko sicer na zunaj storjene drugačne "napake" imajo popolnoma enak izvor. On se iz pretekle izkušnje nikakor ne more izviti, ti pa si se lahko prehitro. Ali pa ga privlači ravno to, da želi biti "izvlečen" iz pretekle izkušnje, in kdo je boljši za to kot tisti, ki je že "zunaj".

V glavenm, težave niso enostavne, tudi niso lahko rešljive, faktorji ki na vaju vplivajo so težki in mnogi skriti. Ampak vse to lahko "ozdravi" vspostavljena varen partnerski odnos, zato je po moje to edina prava pot, za rešitev problemov, otrok pa potem "sam pride" kot naravna želja dopolnitve tega, kar bosta imela izgrajenega.

Uf, upam da vsaj malo razumeš kaj hočem povedati.

Zato, ker se ti je želja spremenila, nisi nefer. Bi bila pa nefer, če bi njemu poroka ogromno pomenila, ti bi to vedela, rekla, da bi se ti tudi poročila, potem bi pa rekla, da ne, ne glede na to, koliko to njemu pomeni. Sama se ne želim poročit, niti se ne želi on, ampak če bi si kdo od naju želel, bi drug to naredil zanj - jaz zanj in on zame, če bi si to pač želela.

tippi, iskrena ljubezen in želja po otroku se ne izključujeta, pravzaprav navadno iskrena ljubezen prebudi željo po otroku... Vsak ima svoje deal brakerje. Ti bi rekla: če me prevaraš, greva narazen. Ona bi rekla: če nočeš otroka, greva narazen. Za nekoga tretjega je oboje brezpredmetno, nekdo četrti bi zaradi obojega šel narazen. Različni smo. Ni samo ene lestvice, kaj je vredno prave ljubezni, vsak ima svojo in želja po otroku je ravno tako lahko razlog kot prevara, zakaj bi bil kaj manj?


Ja, ampak saj to sprašuje: kako naj reši ta problem, če on noče imet več otrok, ona pa hoče imet še enega otroka. Kako bi ti to rešila? Kolikor razberem med vrsticami, bi bila edina sprejemljiva varianta to, da pač nimata otrok in ona reče, da je pač on vreden žrtve te njene želje. Vse ostalo se pa obsoja - in to, da bi se zato razšla in to, da bi ga prepričala, kaj šele, da bi zanosila (ok, to razumem, to res ni prav).

Se strinjam z mateyko, da je dobro deal brakerje čim prej jasno oznanit. To pa to pa to ne pride v poštev, če bi kaj od tega zelo želel, išči drugo, konec. Vsi imamo svoje deal brakerje in samo sami lahko sodimo o primernosti le teh. Eni bojo živce parale nogavice na tleh, druga bo pa mirno sama skrbela za celo gospodinjstvo.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

veliko mišljenj ste mi poslali, hvala vam da vam lahko zaupam svojo zgobo, mi je veliko lažje, ko se lahko z nekom pogovarjam, tudi če mi vse vrstice niso zmeraj všeč

veliko je mnenj, ja smo si ljudje različni, enim moškim je pa ravno želja spoznat žensko, ki si želi otroke...
sama nočem izpasti kot nek egoist, nikakor, vendar imam pa željo že od prej, dolgo let, imeti otroka, saj imam čudovitega že sedaj, kako me včasih razveseli in nasmeje, kako si z njim zapolnim čas, kako je lepo gledati risanke, se igrati človek ne jezi se, igrati s kockami... najbolj pa je zabavno na morju, ko je na vrsti potapljanje, obmetavanje z mivko in te stvari zbujajo v meni željo po še enem otroku, saj je prvi že star 9 let in se že igra po svoje, meni pa je všeč skrb za malo kepico, ki hrepeni po maminem naročju in mamini ljubezni, pa potem ko odrašča, ko se uči... ko vidiš po 9 letih, kako čudovitega otroka imaš, kako je priden v šoli...ja samo samo od sebe se ni naredilo tako, za to je potreben trud, veliko truda, a če je želja in sanje močna, se vse to doseže. in potem je kot pikico na i še ljubezen boljše polovice... uh kako lepo je lahko življenje...

koliko takšnih staršev bi moglo biti, ki imajo po 2, 3 otroke, pa niso taki
problem bi moj partner rešil že na začetku, s tem da bi mi dal jasen ne za otroke, jaz bi si zagotovo našla drugega, ne pa da je izjavil o tem še nisem razmišljal, zame pa je vedel in sem mu tudi jasno dala vedeti da si želim otrok, zakaj pa potem takrat ni ukrepal. Šele pred enim letom sva zopet načela temo, ko sva bila že močno navezana, vsi ti lepi trenutki...mi je rekel da si tega ne želi. Potem za nekaj časa vse obmolkne, dokler spet ne nanese tema o otroku...ki se vrti v zaačranem krogu se skregava in sva en dan zase in potem se zopet najdeva, ker ne zdrživa eden brez drugega
težke so takšne odločitve, zato sem se obrnila na vas, nakako pa me je prešinila misel, mogoče pa moj gospodič potrebuje čas, da se mi prepusti zaupa? Da mu ne ponovim svoje stare zgodbe. Kaj mislite?
Lepa misel tehnofila-
Problem je najti funkcionalno odraslo osebo, vsaj v tej meri odraslo da je zmožna presegati konflikte. Vse preveč je odraslih s potrošniško osebnostjo, t.j. da v primeru da mu izdelek ne paše, vzame s police drugega (partneja, partnerko), ker mu itak predstavljajo samo nekaj za zadovoljitev svojih potreb (socioloških, čustvenih, telesnih).

Mlada si še dovolj, otroka tudi imaš, zato leta niso pameten razlog, da iščeš drugega partnerja.

Zdi se mi, da se je partner preveč čustveno navezal nate (govoriš o zaljubljenosti), hkrati pa ga muči 'slaba' preteklost in v tej luči reagira samo čustveno, ne razumsko.

Na tvojem mestu bi pomagala njemu, da razčisti to preteklost; predvidevam, da tudi sam zakon in družinsko življenje ni bilo lepo, če je otrok zrasel v takega kot je. Od tukaj tudi izvirajo njegovi strahovi (kako se otrok obnaša), zelo mogoče paje tudi, da otrok spremenil tudi njegov odnos z bivšo ženo ali je bil nenačrtovan, ali kaj tretjega, kar je že v osnovi prineslo negativno družinsko izkušnjo. Problematičen otrok je zdaj samo posledica nečesa, kar se je dogajalo, in to mora on razčistiti, ker zan to biti vzrok njegovih travm. Ne problematičen otrok sam po sebi, ampak otrok, ki bi mu vzel tistega, ki ga ima rad - tebe.

moja best frendica je ravno te dni ostala sama zaradi istega problema. Tip nima še otrok, za njo ena ločitev, najstnica. Njena odločitev, da otrok več ne bo imela, ji je prinesla eno veliko košarico po 5 letih.Sam si želi ustvariti familijo in si je poiskal drugo sorodno dušico. Pa sta bila tudi en na drugega zelo navezana, hitro zaživela skupaj. Ampak poglej, da se poiskat še eno sorodno dušico na tem svetu. Ne se fustrirat kako ga boš spremenila,ne bo ti uspelo.Prepričana sem!

Ljubezen je najboljša motivacija za spremembe.
Če ljubezni ni, tudi motivacije ni; potem je to samo praktična navajenost.

ja, samo garancije pa ni. ne za eno, ne za drugo.