Tudi to je tema, ki me zaposluje. Prva težava je pri določitvi kdo je otrok s posebno potrebo. Če ima otrok težave s sluhom ali vidom, se ve, vedenjsko moteni otroci in otroci, ki se težko učijo pa so že problem, če starši ne pristanejo na diagnozo. Razumem, da je to zelo težka odločitev, ampak svoboda enega je omejena s svobodo drugega. In tu je včasih preveč popuščanja. Ni problem samo v tem, da takšen otrok bremza razred. Otrok, ki ponavlja enkrat, dvakrat, je glavo ali dve večji od svoji sošolcev, 10kg težji in (v primeru moje prijateljice)svoje frustracije sprošča na manjših, šibkejših sošolcih. Prijateljičinega sina je tako napadel fantek, ga butal z njegovo glavo ob tla in rešila, ga je učiteljica, ki je slučajno prišla mimo. Fantek ni bil z ničemer izzvan, kar so vsi potrdili, tudi sam in pravi, da se v bistvu sploh ne spomni kaj je bilo, le jezen je bil. Deček se mi smili in popuščanje staršem, ki mižijo, ni pomoč ampak ignoranca na račun tega fantka in ostalih.

Menim, da se je v tem primeru potrebno postaviti v kožo staršev otroka s posebnimi potrebami.
Delam v OŠ s prilagojenim programom - kot mobilna defektologinja na rednih OŠ. Največja težava je, kako starše sprijazniti s tem, da ima otrok težavo ( pa naj bo ta kakršna koli že ). Najtežje je, če se ugotovi, da je za otroka najboljša rešitev, da se prešola na OŠPP! Če se postavite v vlogo staršev otroka s posebnimi potrebami, boste ugotovili, da to sploh ni "mačji kašelj"! Večinoma je ta "sprejem" otrokovih težav tako težek, ker si starši še vedno napačno razlagajo OŠPP, pomoč takim otrokom, ipd. ( kljub ogromnemu trudu, ki ga vložimo v seznanitev staršev s tem ).
Konec koncev je res, da trpi otrok - tako tisti, ki ima posebne potrebe, kot tudi tisti, ki so okrog njega ( če to vpliva na delo v razredu - kar pa ne bi smelo preveč! ). Ker otrok v rednem razredu ni uspešen, se ponavadi poskuša pokazati na drugih področjih, ki pa so žal ponavadi vse prej kot pozitivna!
Rada bi samo poudarila, da ni tako lahko sprejeti, da ima TVOJ otrok težave! In še nekaj : otroka se ne sme prehitro "označiti" za otroka s posebnimi potrebami! Vsak, ki dela "kraval" v razredu, to pač ni. In, če otrok JE oseba s posebnimi potrebami ( npr. težave na posameznih področjih učenja, idr. ), tak otrok NE "bremza" razred, če je tim učiteljev in ostalih strokovnjakov dovolj "zagnan", pripravljen prilagoditi delo in predan svojemu delu( prilagajanje nalog, načina učenja, ipd. otroku s PP )! Lep pozdrav in čim manj "šolskih" težav. Saša

Pozabila sem še dodati, da je to, katera oseba je "oseba s posebnimi potrebami", točno določeno z zakonom! Seveda pa je za vsak potreben postopek ( za usmeritev, ipd. ) potrebno dovoljenje staršev - tako kot za vsako stvar v šoli ( fotografiranje, anketiranje, testiranje, itd. itd. itd. ), kar pa se mi zdi popolnoma prav! LP, Saša

Zgolj v ilustracijo - dečka s hudim primerom avtizma starši niso želeli dati v obravnano komisiji za usmerjanje.
Strokovnjaki mu torej, ker ni "usmerjen", ne morejo pomagati, pa čeprav je jasno, da otrok nujno potrebuje posebno obravnavo.

Čeravno je za njih boleče, bi se starši v dobro otroka morali povezati s pristojnimi službami.

In še nekaj - čeprav nisem pedagog, popolnoma verjamem učiteljici, da enostavno ne zmore prilagoditi dela v razredu, da bi lahko enakopravno sodeloval tudi otrok s posebnimi potrebami.
Učiteljice se za tako delo dejansko niso posebej izobraževale! Postavljene so bile pred dejstvo
In navadno je precej moteno delo z ostalimi učenci, ker tak otrok (ne govorim o slušno ali vidno prizadetih) hote ali nehote ruši delovno vzdušje in koncentracijo celega razreda.

Jaz osebno označbe "otrok s posebnimi potrebami" ne razumem slabšalno. Dejstvo je, da se rojevajo gluhi, slepi, s hudo srčno okvaro, invalidni - in tudi otroci z motnjami v duševnem razvoju.
In vsi ti zahtevajo posebno pozornost strokovnjakov.
Mislim, da je jasno, da jih ne smemo izolirati, saj so vendar ljudje kot mi, vendar pa integracija - kolikor jo poznam do sedaj - ni rešitev.

V "našem" vrtcu imajo tudi razvojni oddelek, v njem pa otroke z Downovim sindromom, otroke z drugimi oblikami cerebralne paralize, gibalno motene otroke itd.
Za to majhno skupino otrok skrbijo vzgojiteljica, negovalka in specialna pedagoginja.
Ti otroci obiskujejo otroke v drugih skupinah vrtca, se skupaj z njimi družijo na igrišču in drugačnost je v tem vrtcu lepo sprejeta.

Poznam specialno pedagoginjo, ki uči otroke na "posebni" šoli.
In kateri je zaradi integracije hudo.
Ker vidi, kako zaradi nje trpijo njeni nekdanji otroci - povedala pa mi je tudi, da se je nekaj "integriranih" otrok že vrnilo v njeno šolo.....

Bodimo pošteni - je integracija rešitev ali pomeni pričetek novih težav?

Lp,

Se ne strinjam popolnoma z vami. Vem, da je težko sprejet takšno etiketo za svojega otroka, ampak kot sem povedala, je svoboda enega omejena s svobodo drugega. Verjetno obe poznava probleme, ki se pojavljajo v šoli. Na naši šoli so otroci tretjega razreda vse odmore preživeli s šestilom v roki, ker so se fizično bali dečka, ki je že dvakrat ponavljal. Vse je bilo v redu, če je redno jemal medikamente, ker pa je hitro rasel in doza hitro ni zadostovala njegovi teži, je velikokrat podivjal. In ker sva obe prebrali zakone o tem, veva da razredu, ki ima otroka s posebnimi potrebami, pripada še ene učiteljica. Če otrok nima diagnoze, druge učiteljice ne more imeti. Da pa takšen otrok bremza razred, če učiteljica nima dodatne pomoči, je bilo kar dokazano, vsaj v primerih, ki jih jaz poznam.
In kar se zakonov tiče, je Slovenija podpisala Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, "kjer je zavarovana "naravna pravica" staršev, da so v prvi vrsti oni odgovorni za izobraževanje otrok, to pa nikakor ne pomeni, da državni organi nimajo možnosti odločati o tem, katera šola je oziroma ni primerna za določenega posameznika. V vseh primerih, ki so se nanašali na zahteve staršev, da se njihov otrok s posebnimi potrebami (ne)šola v posebni šoli, je Komisija upoštevala stališče državnih služb in s tem zavrnila zahteve staršev."
Dodala bi še to:
Pri otrocih s posebnimi potrebami se vedno ustavimo pri vedenjsko motenih. Zakaj? Zakaj si ne prizadevamo, da bi se v naše šole vključili slepi, gluhi otroci, otroci na vozičkih? Kje je akcija: Naredimo dvigalo v naši šoli? S takimi otroki bi naši otroci samo pridobili. Naučili bi se potrpežljivosti, pomagati vrstniku, naučili bi se drugačne komunikacije ...
Na naši šoli so lansko leto vpisali v prvi razred otroka z Downovim sindromom. Bravo! Sem zato, da se ti otroci vključujejo. Otroci, ki pa fizično ogrožajo druge otroke, pa potrebujejo 100% nadzor! Moj otrok mora biti v šoli varen. Ne želim, da pri devetih letih spozna strah za svoje življenje - in verjemite, da ne pretiravam!

Moj odgovor je bil namenjen SU. Tom Sawyer, očitno sva pisali istočasno.

Avtizem je res "ekstremen" primer nestrinjanja staršev s pregledom pri komisiji za usmerjanje. Čeprav si sploh ne misliš, potem takšni starši najtežje sprejmejo, da ima njihov otrok težave v razvoju
( starši otrok, ki imajo težave že od rojstva ). Verjamem, da je tale integracija dvorezen meč. Bilo bi bolje, če bi integrirali res posamezne otroke, ki imajo manjše težave, za katere je res poskrbljeno ( še en učitelj v razredu ipd. ), ne pa da se gredo integracijo vsi, ki se srečajo z otrokom s posebnimi potrebami. Načeloma se strinjam z vama - pravice enega so večkrat kratene s pravicami drugega. Ampak vseeno mislim, da je staršem res težko sprejeti dejstvo, da je njihov otrok "otrok s posebnimi potrebami"!
Veseli me, da vi tega ne jemljete slabšalno, žal pa je veliko, veliko ljudi, ki to še vedno jemljejo kot zelo, zelo slabšalno ( kjer delam sama, so večinoma takšni starši - in tudi vzgojiteljice in učiteljice nimajo ravno drugačnega mnenje )! Pa smo spet v začaranem krogu!! LP, Saša

Sama menim, da bi bilo v primeru množičnih integracij najbolje, da ima vsak razred, z integriranim otrokom, zraven ( poleg učiteljice ) še specialnega pedagoga. Le-ta bi ustrezno prilagodil naloge, dodatno razložil zadeve, ipd. S tem bi bilo bistveno olajšano delo učiteljice, prav tako pa bi v učnem procesu sodeloval nekdo, ki je bil za omenjeno situacijo šolan! Ampak potem se za takšne in drugačne rešitve vedno ustavimo "pri vrhu", kjer tega in onega ne odobrijo ( kot še za mnogo drugih "papirnatih" problemov )! LP

Še to bi dodala, da so otroci s posebnimi potrebami (OPP) tudi zelo brihtni otroci. Ti so za razred enako moteči, kot drugi OPP. V našem razredu so trije ali štirje takšni, med njimi tudi moj. Kar nekaj problemov je imel v preteklih dveh letih, ker se je dolgočasil. Verjamem, da učiteljica nima vedno časa za težje naloge. In potem se takšnega otroka zamori. Zgubi voljo za drugačnost in pristane v povprečju. Tudi njim bi po zakonu pripadala dodatna učiteljica, pa je ne dobilo. Zato je edina rešitev preskočit razred, proti temu pa sem odločno. Ker tu ni vprašanje brihtnosti, ampak je na preizkušnji emocionalna zrelost. Moj ni bil zrel za šolo (osemletko) pri šestih letih, čeprav je bral, računal...Hvala bogu, sem našla Wambachov program, ki sicer ni več povsem to kar bi moral bit, pa vseeno nekoliko odstopa od utečene šole. To mu je predstavljalo izziv in sama sem ga dodatno zaposlila. V zadnjem letu vrtca, se je opismenjeval v angleščini, v prvem razredu je začel igrat inštrument ter v drugem dobil še nauk o glasbi. Letos so mi v angleški šoli predlagali, da bi opravil dva razreda v enem letu.
Bomo videli, če sem se pravilno odločila. Ti otroci imajo namreč kar nekaj problemov z avtoriteto in z delom, ki mu ga določiš ti ali šolski program. Zato je treba motive poiskat v njem.