Zdravo,

mene pa zanima kako je vaše mnenje o nagrajevanju otrok s sladkarijami (npr. bonboni).

Kako pogosto dajete svojim otrokom bonbone?

Star je 2,5 pa še ni dobil bonbona, mogoče tudi zato, ker sama bonbonov ne maram , bolj pa gre za to, da se bojim, da bi mu šel bonbon med igro in divjanjem v sapnik.

Od sladkarij dobi kakšno rulado, tortico, puding ima rad, čokoladica sem pa tja, ker je ne obrajta preveč. Nikoli ga s sladkarijami ne nagrajujem, to se mi zdi čisto mimo, pri nas kaj sladkega največkrat dobi popoldne po kosilu za malo pocartat. V bistvu sam dobro ve, v kateri omari so sladkarije vendar je sam do zdaj mogoče samo 2x, 3x kaj sam vzel iz te omare.

< Sporočilo je popravil Katy78 -- 21.5.2011 14:54:39 >

Stara je 3 leta. Bonbonov ji ne ponujam in niti ne branim. Nekaj jih imamo skupaj s čokolado v predalu, ki ga doseže... ampak gre morda 1x na teden iskat bonbonček ali čokoladico (kinder, ki jo na koncu jaz pojem )... na srečo ni sladkosneda sorta

Drugače pri nas za nagrajevanje - motiviranje uporabljamo nalepke (Hello Kitty, Nodi, mucke, konjički,...) Takšno motivacijo smo uporabili pri obvajanju od plenic in je delovala! (je pa res kahla vsa oblimana )

Tudi se zgodi ja, da je sladkarija kot nagrada. Pač... meni se ne zdi to nič takega. Se zmenimo, da če bosta sami pospravili igrače, da bom dala vsaki en bonbon. Jima ne omejujem niti ne dajem prepogosto.

Kaj pa mislite: je bolje otrokom dati mehke bonbone (sadne karamele - npr. fru fru, Softi), gumijaste bonbone ali trde bonbone?
Je podatek da je bonbon zavit za vas relavanten ali to ni pomembno?

Kot sem že napisala - naša 3-letnica ni sladkosneda, zato ne vem, če moj odgovor kaj pomaga, ampak vseeno:
- trdih bonbonov ji nikoli nisem dala, se bojim da bi ji zdrsnil v grlo... (razen male Pez)
- softi, fru fru ne mara, pravi, da se ji limajo na zobe  - tudi meni so ogabni
- če si že zaželi bonbončkov so to gumi medvedki, malinice ali coca cole - v Lidlu imajo Party pakete z malimi pakiranji - notri je okoli 10 malih gumi bonbončkov). Te paketke obožujejo tudi kolegicini otroci , ampak oni so itak oboževalci vsega sladkega, zavitega, nezavitega, gumi, mehki, trdi... vseeeno jim je

< Sporočilo je popravil kajajaka -- 21.5.2011 22:02:48 >

Jaz jima dajem samo mehke ala Nimm (mislim, da s ejim tako reče) ali Katjes.

Nagrajujem ne s sladkarijami in jih tudi ne branim!
sicer fant ima rad le bombone Smartis in haribove medvedke in jagode, ter kinder čokolado, Šjora pa le Milka čokolado z lešniki in rozinami in temne/70% kakava/ Lindove čokolade, bombonov pa nobenih HB!!!

_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!

Jaz moje Male miss nisem nikoli nagrajevala z sladkarijami. Nagrada je dobro opravljeno delo in ponos, ki ga ob tem občuti, da je nekaj zmogla sama. Glede na to da sprašujejš na forumu šolarji, predvidevam, da je otrok že večji.

Glede sladkarij je pa takole: trdih bonbonov ne poznamo, samo mehke, od sladkarij še kakšno čokolado, tu se pa neha aja pa sedaj poleti sladoled - tega pa vsi obožujemo in si ponavadi privoščimo kot posladek po kosilu. In vse zadeve so v hladilniku, njej dosegljive, vendar redko seže po njih. Pri skoraj 6 - ih letih mislim, da je toliko zrela, da ji ne rabim več jaz deliti sladkarij ampak, si jih lahko vzame sama.

Sladkarija kot nagrada je pri nas na naših hribovskih izletih. Ko pridemo na cilj, pojemo čokolado z lešniki in rozinami, da nam povrne moč:) In celo pot se trudita tudi zaradi nagrade. V dolini pa nekako nimamo te navade. Bolj ju včasih presenetim s kakšno malo skadkarijo (gremo na sladoled, prinesem kakšno malo čokolado), ker mi je všeč, ko ju tako razveselim. Bonbonov pa ne jemo, ker se mi ne zdijo ok v nobenem primeru.

_____________________________

http://www.popolna-kmetica.blogspot.com/

Mojidve sta še mali, še nista v šoli, ampak kar se nagrajevanja tiče, pri nas najbolj palijo domače lučke: "mami, a lahko lučko?" "Lahko, če pospravita igrače" zoooom, so igrače pospravljene, onidve pa srečni z lučkama. Ne vidim neke hude težave tu, ker tudi sebe dostikrat tako motiviram: ko tole naredim do konca si privoščim to in to... (kar mi pač paše). Lubi je isti, dostikrat si tudi rečeva, da še tole pregurava, potem pa si zvečer privoščiva en ornk babnana split ob kakem South parku, recimo. ČIsto nagrajevanje . pa zadnjič sem videla jumbo plakat: "lažje je trenirati, če veš, kaj te čaka na koncu" - tako da očitno to nagrajevanje uporabljamo tudi odrasli sami zase - na splošno, očitno nisva edina;).

Ne zdi se mi nič narobe, tudi če jesta lučke vsak dan, ker vem, kaj ej notri in večinoma ni nič zelo nezdravega (recimo trenutno so take iz jogurta, žlice medu in veliko sadja). Nagrajujem ju tudi s tem, da jih delamo skup: recimo: če se zdaj hitro zrihtamo, bomo imele čas in bomo lahko, ko pridemo domov, naredile še lučke. In imata motivacijo, se ne kregamo in ko pridemo domov, delamo lučke - win-win-win. Tako da se včasih hecam, da so lučke najboljša vzgojan metoda, akr jih je.

Kar se pa bonbonov tiče: kupujeva samo čokoladne bonbone: smarties in mini mints in seveda ne vsakič, kdaj pa kdaj pa, pa dedi jih vedno kupi, babica pa kinder jajčke.
- Trdih bonbonov ne dovoliva (jih ne kupujeva in sva prosila babice,d a tega pa ne, itak razumejo, ker jih tudi oni niso nama kupovali, ko sva bila mala), ker se lahko kateri zatakne, ko okoli šibata in ker so smrt za zobe (po priporočilu zobozdravnice - da čokolada je ok, če si potem pač umije zobke ali kaj čez poje, trdi bonboni in lizike naj bi bili pa res štala, pa še dolgo se jih liže in grize - skratka, jaz kar njej zaupam, ima veliko izkušenj in verjetno ve precej več kot jaz o tem).
- Mehkih sadnih karamel in podobnega pa tudi ne kupujeva, ampak če jih kdo prinese, jih sčasoma pojemo - vendar nihče od nas ni preveč ljubitelj takih bonbonov, tako da ne grejo preveč v promet - pri nas smo čokoholiki . Si pa nekateri taki bonboni praktični za okraševanje tort, vidim na raznih fotkah, ap dobro zgleda.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Moja otroka, dobita dnevno dozo cukra v različnih obikah.

kaj čmo,.. smo sladkosnedi . Ne nagrajujem ju z sladkarijami, ampak ju razveseljujem. . Pa jaz sem tudi ful vesela z možem, če je kaj na zalogi.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

blaža - jaz nisem sladkosneda, ampak če bi bila tvoj otrok, bi me prepričala...............kake torteeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee

Poker face - komentar iz lastnih izkušenj?

To lahko rečeš tudi za pohvalo: sedi - priden, pospravi igračke - u, kako si hitra, pridna punca! Vsaka stvar je lahko dresura, če jo tako vidiš/uporabljaš.

Jasno pa, da jemo sladkarije večinoma kar tako. Se mi pa ne zdi nič narobe, da ene stvari pogojujem z drugimi: ne bomo delale joge, če ne bomo imele kje delat joge - zato prej pospravimo. Ne bomo imele časa za eno aktivnost (karkoli pač je), če se bomo zdaj še 1 uro hecale. Ne moremo risat, če je miza polna stvari od zatrka - najprej pospravimo. itd... in isto je to. Pač neka motivacija.
Svaka čast vsem, ki vse delate izključno na podlagi notranje motivacije in so tudi vaši otroci tako noro motivirani od rojstva dalje, ker ste jim s pozitivnim zgledom to privzgojili. Mi nismo taki, vsi smo kdaj leni (vsi 4je) in se nam kdaj ne da in rabimo kako zunanjo motivacijo, da izgotovimo stvar, ki smo si jo zamislili. Je pa tudi razlika v količini stvari, ki jih ljudje delamo - če hodiš v službo in furaš gospodinjstvo in je to to, potem to človek lahko (sploh pri šoloobveznih otrocih) navadno kar ok fura brez nekih dodatnih motivacij. Če pa želiš zraven še kaj drugega naredit, potem pa dostikrat rabiš nekaj, da te motivira, da zdržiš, ker si pač zmatran in/ali len.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Dresura ja, kaj pa je vzgoja drugega? 

Ma ne, eni delajo preveč cirkusa okol sladkarij. Zato pa otroci navalijo, kadar lahko. Pri nas so na dosegu roke, ampak me vedno vprašata, če lahko vzameta. In pol pač izkoristim in rečem da ja, ko bodo igrače pospravljene. Če je to dresura pa je. Igrače so pospravljene, onidve se sladkata in vse tri smo zadovoljne.