Živjo, pozdrav vsem.
Ker imam osemletnega fanta in se spopadam z razlimi problemi v šoli in doma, sem mislila da katera od vas bi mi lahko pomagala oziroma dala kak nasvet.
Ne bom rekla da je grozno problematičen ampak kakšekrat zgubim živce in se počutim nemočna in obupana. Občutek imam da vse tisto kar sem ga navčila do sedaj, ni padlo na plodna tla.
Saj pri njem dobim tudi zadovljastva, ko sam iniciativno naredi kaj lepega bodisi doma ali v šoli. Seveda za taka dejanja dobi tudi pohvalo. Ampak jih je premalo.
Doma mu moram večkrat ponavljat, da me sploh uboga. Ko si zapiči nekaj v glavo mu je težko prit do vrha. Smešno rečeno, ampak rabim ful energije da mu dopovem da kar je rekel ali naredil ni vredu. Šele ko se razjevim, se zaveda da je mogoče kaj zgrešil. Zelo je naporno, ker ne bi rada kričala nanj ampak se mi zdi, da nimam druge izbire. Strah me je, da ko bo bil v puberteti, ga ne bom mogla obvladati pa mi bo odfrčal stran poti.
Kako naj preprečim to?

Kar se pa tiče v šoli, imamo problem z koncentracijo. Že učiteljica me je opozorila, da sledi določeni snovi in potem se zasanja. Rekla mi je , da se ji zdi, da mu je bilo vse dorečeno zato ima polno glavo vsega. Naučit ga moram da se zaveda,da ne posluša oziroma da se ne izklopi iz realnega sveta.
Povejte mi kako naj naučim otroka,da je zbran v šoli in tudi doma??
Hvala.

Tvoj otrok se preprosto v šoli dolgočasi. Kot praviš sledi snovi in potem se zasanja. Kaj vem, mogoče je učiteljica že petkrat povedala, da je 2+2=4 in on si je to zapomnil že prvič in mu ni jasno zakaj nekaj je treba to še 4x ponoviti, saj nismo otroci tko neumni da ne bi že prvič dojeli????

Mal se pogovor z njim o tem, kako on dojema šolo, ali razume vse, ali mu je dolgčas.

Kar se tiče doma, je pač malo len. In če si mu ti rečmo rekla ob 8 zjutraj naj pobriše prah, te je slišal v prvo in če mu pol ponoviš še 5x naj gre pobrisat prah, ga itak ne bo pobrisal, ker pač preprosto težiš.

Ne razumi narobe, taka sem bila jaz. V šoli mi je bilo dolgčas, ker sem takoj vse dojela in nisem razumela, zakaj ne gremo s snovjo naprej, če je itak vse enostavno in logično.

In nisem nikoli dojela zakaj neki mama ne dojame, da so v soboto ob 8 risanke, ki jih gledam in če je prah že cel teden tam, naj bo še pol ure, ne bo nič hudega.

Mal se postavi v njegovo kožo, da vidiš, ali je mogoče tak kot jaz, ali pa pač išči rešitve naprej.

Sam če mu je dolgčas je edino kar lahko naredi učiteljica, da ga bolj zaposli, da dobi še kakšno dodatno nalogo, ki ga zaposli med poukom, sam za to mora dobit nagrado, drgač je bv delat dodatke.

Drgač pa čist tko, jaz še sedaj težko sledim zbrano predavanjem 45min in se začnem zgubljat že po 20min... če pa je zanimivo, pol lahko poslušam 4 ure skup.

Se strinjam s pajaco. Mogoče mu je dolgčas, ali pa ga zgolj ne zanima, ker saj veš, veliko snovi v šoli je prav gotovo dolgočasne. Ali pa je bolj lenušček po duši. Ali je pa malo razvajen, pa hoče, da je po njegovo in šola pač ni. Pojma nimam.
Vsekakor se strinjam tudi s tem, da te je že prvič slišal, kaj si mu rekla. Vendar mu očitno ni treba takoj naredit. In čaka, da znoriš. Ker ve, da je šele takrat treba.
Kaj naredit? Pogovori ne pomagajo, očitno. Se pravi, da moraš kaj naredit, namesto, da ga zgolj prosiš in pohvališ. Kaj češ, ljudje razumemo boljše dejanja, kot besede. Naučiti se moraš reči ne in speljati svoje, zahtevati od njega, kar je treba. Ker le tako te bo spoštoval in spoštoval sebe. Ker bo imel določene meje, določene obveznosti, določeno tudi to, da ni vsako vedenje ok in da v družbi zanič vedenje prinese zanič posledice. V bistvu je vse skup dost simpl, samo me, mame si kompliciramo življenje, ker mislimo bolj na otroke, kot nase. Odločnosti ti manjka. Nisi zihr v to, kar zahtevaš od njega, al je prav, al ne, a bi mu morala pustiti več svobode in izražanja čustev, več časa ali ne. Če bi to pri sebi razčistila, bi ti bilo lažje.

pri nas je prišlo do problema, ker je mlajši bratec popolnoma nevodljiv, no deloma. tako je bilo težko starejšo sestrico prepričati, da mora ona kaj pospraviti. pa smo uvedli denarne nagrade. sedaj ji jaz ne kupujem sladkarij in igrač, z delom in pridnostjo pa si zasluži svoj denar, ki ga lahko zapravi. seveda so to majhne vsote. za mercator lizike ipd.

ne vem, če je čisto prava tehnika, ampak pri nas trenutno deluje. je pa v prvem razredu.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Vsekakor se strinjam z vami. Sam je rekel da se dolgočasi. pri matematiki reši naloge in potem čečka po zvezku. Učiteljica pa mi pošilja zaznamke, da to se ne dela! Vprašala sem ga zakaj čečka pa mi je odgovoril da je že dokončal nalogo ko drugi še delajo. Pri slovenščini ima mal problemov pri obnavljanju knjigic za domače branje. Zelo težko si zapolne stvari pri obnovi knjigic. Kar me čudi saj za svoje stvari si zapolni vse.(kje ima igreče, kaj sem mu obljublja, kaj mi je rekel tri dni od tega...)Zdaj smo obnavljali knjigico, ki je imela 20 strani od tega pol ilustriranih, pa smo ponavljali en mesec!! Težko mu je bilo začet, potem se je že nekako spolnim kako je šla zgodba. Zato me skrbi. ko bo v večjih razredih kje si bo zapolnil osem predmetov hkrati, če ga ne bo zanimalo ?????

Doma pa je res, velikokrat mogoče samo "lajam" ker upam da bo na koncu naredil. Saj vem da nisem popolna. Več odločnosti, pravite. Kaj pa če dobim obratno reakcijo(nalašč ti ne naredim, ker si mi ukazala!!!)??? Zgodi se, da se mi večkrat pregovarja in zadnja beseda mora biti njegova. V tem se počutim nemočna, kaj naj ga udarim po riti al ga ignoriram al naj mu z lepim dopovem, da to ni lepo !?!?!

Vsekakor vztrajam v mojem ampak se mi zdi, da padem na njegov raven.

Hvala, lep pozdrav

Živjo, jaz sem bila v osnovni šoli podobna tvojemu sinu, tako da sočustvujem s tabo :)

Glede čečkanja po zvezkih bi se dalo marsikaj urediti na govorilnih urah z učiteljico. Fino bi bilo, če bi (v dogovoru z učiteljico, seveda) smel nositi še en zvezek, v katerega bi kracal in risal. Vendar pa bi se moral zavezati, da riše vanj le takrat, ko predčasno reši naloge in mu je težko počakati na ostale oziroma, ko ga zagrabi, da bi čečkal v matematični zvezek. Pri meni se je to obneslo :) Imam na faxu še zdaj enega dodatnega s sabo

Kar se tiče domačega branja: meni je pomagalo, če sem si izdelala miselni vzorec (ga narisala, tu pa tam dopisala kakšno besedo), potem pa ga obesila na steno v sobi in ga večkrat pogledala, 1x dnevno/tedensko pa obnovila.

"nalašč ti ne naredim kar si ukazala" To je stvar postavljanja mej in vajinega odnosa, tu ne morem dati kakšnega dobrega nasveta. Zgolj ugibam, da morda potrebuje še kakšno zunanjo motivacijo ali pa seznam z nalogami? Jaz si še zdaj zjutraj zapišem vse obveznosti, ki jih v enem dnevu moram (ali ne smem) opraviti. Ko sem bila mlajša takšnih obveznosti ni smelo biti več kot 5, sicer sem se izgubila. Potem pa lahko limate kakšne zvezdice ali žige za opravljen seznam (res samo za to), čemur sledi nagrada. Dnevno pa pohvala, seveda (vidim, da si izpolnil vse zapisane dolžnosti, res si skrben, pohvalno. Zelo dobro si pomil posodo ipd.)
Kot sem jaz videla, je finta v tem, da so pričakovanja, pohvale in kritike v ravnovesju (tega nisi naredil, zmenila sva se da boš. To je zame pomembno in glede na to, da si odgovoren in skrben fant, pričakujem od tebe, da to narediš). Pri meni je to pomagalo, kar pa še ne pomeni, da bo tudi pri tvojem sinu. Morda pa bo :)
Meni je pomagalo, ko so mi nehali govoriti, da sem lena, butasta, pozabljiva... namesto tega, pa mi povedali kaj točno pričakujejo, zakaj, kako naj to naredim (ali pa so me vprašali, da sama povem, kako) in kakšno pohvalo. Jim je pa res vzelo precej časa in potrpljenja (ker je bilo treba nonstop ponavljati), ja. Ampak prej ali slej se mi je pa usidralo v misli in sem sama prevzela odgovornost za vse (prej starševske) obveznosti.

Bom vesela, če boš javila, kako vama gre.

U, joj, vidiš, to je pa ena stvar, ki je pri modernih starših ne razumem. praviš, da mulc pač naredi po svoje! ? Da nimaš vpliva?!  Kako te tolk ne spoštuje, da ne naredi, kar je treba, da dela, kar ni prav, da se prička s tabo? Kako mu dovoliš, da te ignorira? A ni to stvar odnosa, spoštovanja in odgovornosti? Ti to dovoliš? In tvoja stvar je, tega ga naučiti, ne njegova. Ti si tista, ki postavlja meje. Tebi se pa najbrž zdi, da ga boš zatrla, če boš zahtevala svoje, ali kaj? Ali pa se ti ne ljubi z njim prepirat, ker je bolj trmast? Saj se ni treba prepirat, samo zahtevaj z dobro voljo in ne odstopaj in konec debate. Da ti odgovorim, če je prvo, potem si v zmoti, ne boš ga zatrla, če zahtevaš kaj od njega. Otrok mora razumeti, da so v življenju obveznosti in da jih moraš napraviti, če ne so v življenju posledice (mnogo hujše, kot v družini ponavadi). Edino tako se nauči odgovornosti in delavnosti in občutka za soljudi. Če je drugo, si pa pač lenobica, ki se ji ne da s trmo ukvarjat. Pojma nimam, kaj od tega dvojega je, vendar škoduje predvsem tebi. Pa otroku na dolgi rok zelo zelo.

Kako pa to doseči? Jaz sploh ne štekam, odvisen je od tebe, živi pri tebi, ti pa rečeš, da ne moreš nič. Ni res, nočeš nič, ker se ti smili ali ne da.

In ja, zanič posledice ima, če se non stop z njim prepiraš. Moraš ga vzpodbujat tam, kjer je to potrebno, biti prijazna, ker je to dobro za njegov razvoj in socialno vedenje, ga crkljat, ker rabi ljubezen, ga pohvalit, zelo pohvalit, vendar le takrat, ko to res zasluži (ne za vsko malenkost, ki jo po dolgem prepričevanju končno blagovolji naredit), in moraš zahtevat od njega primerno vedenje in da opravi svoj del reči. Posledično bo ponosen, ker je nekaj naredil (halo, fant je, moraš ga porinit v delo, oni nimajo tega v sebi toliko izraženega, kot punce, raje imajo mir in lenobico, nimajo pogonske energije toliko v tej smeri, amapk ko naredijo, so ful ponosni, ker se s tem dokazujejo), vesel, ker se bo dokazal in ker je bil uspešen, samostojen, ter pohvaljen, pa zadovoljen, ker bo imel dovolj ljubezni....kaj pa je sedaj? Non stop se jeziš in ni zadovljen ne en ne drugi, na koncu pa itak ne ve, kaj je prav, ker je večinoma po njegovo, ni res? Čudne vzorce mu kažeš. In tako ne pride otrok do zadovoljstva. Pride pa do nasilja in egoizma. Kaj zdaj hočeš, kakšnega otroka ven dobit?

Pri določenih stvareh ni debate. Recimo,da je 5 minut takih na dan.

Odloči se, da ni debate. Če drugega ne, bo otrok presenečen nad tvojo odločnostjo :)

Odgovorila bi Gini.

Vem, kaj bi mi rada povedala. Sem med tistimi, ki spoštujejo konstruktivne kritike, ampak jaz nikoli nisem napisala, da bom vrgla puško v koruzo. In da tak je, tak naj bo ostal. NI ŠANS.

Pregovarja se mi, ampak na koncu itak velja moja. Rada bi  samo, da ko mu kaj ukažem, bodisi doma ali v šoli, da to naredi brez pripomb. Res je, da sem med tistimi starši, ki dovoli otroku, da pove svoja čustva in mnenja. Ne spadam med tistimi, ki rečejo NE in pika temveč med tistimi, ki rečejo NE in povem ZAKAJ NE, tako seveda dovolim tudi njemu, da se mi izpove (kakšenkrat malo preveč in zato nastanejo pregovarjanja).

Vedno mu pravim, slabe stvari prinašajo slabe posledice. Če nekaj zagrešil,moraš sprejet odgovornost za taka dejanja.
Primer, ki se je že zgodil: če se ne drži pravil kot so, da se igra samo  eno uro na dan računalnik, naslednjič ko me bo vprašal ne bo se igral za en teden.Sicer računalnika nimamo doma ampak pri stricih. Takrat on začne jamrat in se upre (besedno). Vendar nikoli se ni upal pristopit do računalnika, če jaz sem mu rekla, da danes ne bo igral.
Ipak nekaj autoritete imam nad njim ampak si bi želela, da jaz rečem on naredim.
Kaj ni to simple !????

Faza, kjer bi me on rad prepričal oz. pregovoril moj ukaz, je težaven. Takrat rabim ful energije. Ko mi poči film dobi tudi kakšno na rit. Ko to naredim imam pa občutek krivde.Njemu to seveda ne pokažem, da mi je žal.

Prav vesela sem za take debate.
Lep pozdrav

Hi, hi, poglej pepa, saj si sama tako napisala, da se tolk časa s tabo prepira, da je zadnja beseda njegova. A ne pomeni to, da nimaš vpliva nanj? No ja, saj ni tolk važno, sama moraš s sabo razčistit, kaj tebi paše, pa kaj ti je ok in kaj ne. V bistvu ne gre za nič drugega. Je pa tako,d a sama v bistvu poznam veliko mamic, ki se počutijo enako nemočne, ob enakem ravnanju sebe in otrok, kot ga ti opisuješ, vključno z dvema mojima res dobrima prijateljicama, da o znankah sploh ne govorim, koliko jih je takih, tako da se mi to zdi množičen pojav. Včasih dosežejo svoje, namreč, da jih otrok uboga, včasih pa ne. oz. bolj kot otrok odrašča, manj upošteva in spoštuje mamo - te konkretne mame, ki jih jaz poznam. Je pa tako, da je v bistvu bilo zelo iskreno in direktno od mene povedano, kaj si mislim, najbrž preveč, ne zato, ker bi ti rada škodila, ampak zato, ker bi ti rada pomagala, da spregledaš, ker ti ne želim, da bi ugotovila prepozno, ker tedaj si nikdar več ne boš pridobila spoštovanja, vse življenje te bo preziral v svoji duši. Mogoče si se ravno zato v bran postavila, ker sem bila predirektna in malo groba. ma saj je vseeno.

Reda bi ti povedala še en moj lasten vidik vzgoje. veš, sama sem bila vzgajana tako, kot tvoj otrok. Samo da jaz nisem fant in sem izkoriščala ta sistem malo manj in sem znala ceniti mamino odpovedovanje, prilagajanje,  moj brat pa je fant, pa je to zelo znal obrnit, pa mamo je zasovražil, kljub temu, da jo je po svoje imel rad, zelo hudo je bilo nespoštovanje do nje, vse dokler je živela. To se je zgodilo zato, ker je bil prepričan, da je ona mevža, da nima jajc, da se ne zna postavit zase, zahtevat reči od ljudi. Tako reagirajo na tako vzgojo moški. Ženske drugače razmišljamo, to vzamemo kot dobro, popuščanje namreč, včasih to zelo rabimo, fantki pa ne. Oni rabijo drug pristop. Oni cenijo ljudi po dejanjih, oni rabijo spodbude, moraš jih potiskat naprej, veliko bolj postavljat meje, veliko bolj izrazit pričakovanja do njih in jih potisniti, da tisto naredijo - potem te cenijo, ker si jih znala postavit tja, kjer jim je fajn posledično, čeprav prej tega niso vedeli. Ne vem, če se tega dovolj zavedaš.

Pa še o razpravljanju. Tudi jaz sem bila dolga leta mnenja, da je ok, če otroku pustiš razlagat in razlagat in razpravljat in razpravljat. Sploh mi ni kapnilo, da je dostikrat to le zavlačevanje in poskus manipuliranja - kljub temu, da sem tudi sama to počela svoji materi in očetu, ki sta seveda to dopuščala. Danes mislim tako, da obstajajo določene reči, kjer moraš pustiti otroku govorit, razpravljat in druge, kjer ni debate sploh. Lahko razpravljamo kako ga je nekaj prizadelo, kako bomo opremili njegovo sobo, ob kateri uri bo delal domače naloge, ali bo hodil na neko dejavnost ali ne, koliko prijateljev bo povabil na rojstni dan...vse sorte reči obstaja, kjer mi pove svoja čustva, želje in potrebe, pa ponavadi se vsak dan pogovarjam s svojimi otroki preden gredo spat o vsem mogočem...tako da zihr niso zatrti...vendar...vendar obstajajo reči, o katerih ni debate. Npr. ni debate, ali bo pospravil mizo po kosilu ali ne, ni debate, da bi kdaj igral pc več kot eno uro, ni debate, ali se bo šel učit ta hip, kot smo predhodno dogovorjeni al ne, ni debate, ali bo šel v trgovino ali ne, ni debate, ali bo šel zvečer spat ob določeni uri ali ne, ni debate za mnogo reči, kjer zihr niso prizadeta nobena njegova čustva. Tukaj gre za manipulacijo s tabo. Ve, da ga imaš rada, pa vendar počne to tebi, ki se zato še dodatno sekiraš, koliko je prizadeta njegova duša. Nalašč te izsiljuje. Kakšna ljubezen je to tisti hip iz njegove strani? Manipulativna, brez dvoma. Briga ga zate, glavno da bo on užival v brezdelju. Vendar je tvoja ljubezen drugačna. Prepričana si, da ga zatiraš, če kaj želiš najbrž. Zato dopuščaš možnost pregovarjanja. In kot sem rekla, ravno zato te tvoj otrok ne spoštuje in se pregovarja. Ker dopuščaš, ker nisi zihr, da ni nedopuščanje kompletne svobode odločanja narobe. Vendar še vedno trdim, da si ti starš, ti se moraš dostikrat odločit namesto njega. in to brez debate. On je še premali.

Še o pripombah. Pripombe niso isto kot razpravljanje. Pripombe so izražanje čustev. Vidiš, to mene v bistvu tolk ne moti. Npr. jaz rečem, da mora zložiti posodo, njemu ni všeč, pa začne godrnjat. rečem: srce, vem da ti je zoprno, ampak tako je, posoda se sama pospravila ne bo, verjamem, da se ti ne da, ampak malo stisni zobe in zloži. Pa se mu nasmejem in grem. On ve, da ne bom popustila, zato dostikrat godrnja naprej, potem ga pa mine, ker je itak tisto že naredil medtem. Bog pomagaj, saj jaz tudi ne delam vse rada, pa tudi včasih v mislih godrnjam, ali se potožim prijateljici ali kaj takega. Ok je to. Važen je cilj - pospravljena posoda, a ne.

Se moram oglasit .

Jaz sem full za razpravljanje, razlago, dogovor. Ja, v 95% primerov se da zmenit :).

V petih procentih pa ne. In takrat NI debate, niti pod razno. In ti povem, da je Mičica full zadovoljna, dve minuti po žuti minuti, da sem bila huda, da sem rekla, tako bo in NI debate. Je potem vsa vesela in pocrkljana.

< Sporočilo je popravil Mič RR -- 31.10.2007 19:17:29 >

Ja, to sem tudi jaz mislila dolga leta. Dokler...dokler nisem dobila otroka, za katerega to ne velja.  
Samo v konkretnem primeru je ona njemu očitno že velikokrat povedala in razpravljala, ker se ji to zdi to ok in to tako dela (kar v principu ni nič narobe, pri nekaterih res to deluje, v mnogih pravzaprav, tudi pri nas), vendar jo je otrok slišal in razumel že prvič, samo ne zdi se mu....on pač ne bi, se ne strinja, ker terja od njega napor, če bi tisto naredil. A misliš, da je narobe, če zahtevaš kdaj od otroka napor, kot je mizo pospravit takoj ali nalogo naredit do 17.00, ne vem, meni se to zdi fajn zanj, ker ima potem mir z nalogo in posodo in kaj vem čem še. Pa tudi..., če bi šlo za eno reč, dve, tri je tudi vse ok in sprejemljivo, samo jaz nimam občutka, da gre tukaj za sem in tja, dobila sem občutek, da jo velikorat povsem razume, kaj bi ona rada, pa mu ni. Mogoče se pa motim. Pa v končni fazi, who cares, če imajo tako, kot oni hočejo. Vse je za nekaj dobro. Čist zihr.

Otroci imajo radi občutek, da so koristni :). Samo vprašanje je, kako mu to poveš in kako ga v to vključiš.

Mogoče pa tale otrok potrebuje nekaj koncentrirane pozornosti samo zanj? In jo na tak način dobi?

Ja, drugače pa vsak po svoje

Ja, lohk bi blo tudi to. To je možen prvi vzrok, to je ena od tistih reči, ki morajo biti zadovoljene, če hočeš imeti srečno družino. Tako da mogoče zato nisem pomislila na to, ker se mi je zdelo, da to zih majo urejeno, sploh ker se mi je zdela zavzeta mama. 
Eh, saj res ne more človek vedet, ko je toliko različnih ljudi na tem svetu, pa vsak malo drugačne pristope rabi.  

Že v prvem trenutku, ko sem dobila tvoj odgovor Gina, se mi je zdelo, da bi morala imeti že take podobne reči doma.
Mogoče sem nekaj pozabila povedat. Doma imamo 8 mesečnega otroka, ki mi ravno tako pobira energijo. MOgoče še bolj kakor ta večji. Vendar od njega sedaj zahtevam, da je velik in da mora razumeti, ubogati TAKOJ. Preden sem rodila nisem bila tako pozorna na to pregovarjanje, neuboganje, ker sem ga imela za majhnega in da to je samo obdobje. Sicer on je bil vodljiv dokler ni vstopil v šolo.
Ne verjamem da mu ne dam določeno pozornost mogoče pa jo on zahteva od mene dosti bolj kot mu jo lahko ponudim. Ampak skupaj sem z njim ko se igra, ko dela nalogo, ko beremo zvečer pravljice, vedno sem ob njem ne glede na to, če moram skrbeti še za enega otroka.
Najdem si čas vedno za njega. Potrudim se čim bolj.
Kaj pa če je to razlog?? Ne moja neodločnost, oziroma sreča, da je zdaj tako??


Itak je vseeno ker otroka sem si želela, spočet je bil iz ljubezni  in vseekakor je in bo ostal moja odgovornost za vedno.

Brez zamere nobeni, samo debatirala sem. Nisem se pogrela za tvoje besede Gina , saj v končni fazi sem jaz odprla debato.

Lep pozdrav

Ja, čisto možno, da je tudi to razlog. Ne ker je prvi otrok, po moje je večji del vzroka karakter otroka. A veš, jaz sem se s ta velikim veliko ukvarjala, kot se vsaka mama s prvorojencem. Pa ni bilo nikdar nobenih problemov, ni bil nevodljiv, nikoli kasneje ljubosumen ne na brata ne na sestro, pa še danes je totalno neproblematičen (sicer tipičen) teenager in upam da tak tudi ostane. Moj drugi otrok pa je podoben na nek način tvojemu. No, rekla si, da si vedela, da imam nekaj podobnega doma, moram reči, da ne le doma, da delam z otroki in vsakodnevno srečujem že vrsto let točno tako vzgojo pri točno takih karakterjih otrok in da v primeru, če so starši premalo odločni, pelje daleč od sonca. In če primerjam svojega otroka, ki je gensko ljubosumne narave, ki mu nobena reč ni ok, ki je strašno brez strahu, vedno poskuša iti čez meje.. in če gledam šolske otroke, ki imajo enake potenciale in drugačno "moderno" vzgojo ...no takrat si pa moram čestitat. Iskreno čestitat. Ker na splošno so te reči pri nas zelo omejene, ker jih ne dopuščamo. In moj otrok bo moral svojo posesivnost in zahtevanje mene samo zase (kot si napisala dosti več, kot mu lahko človek ponudi), pa vse ostalo, ker iz tega ven sledi,  prilagoditi nekemu normalnemu žviljenju in funkcioniranju med ljudmi - ker sicer bo vse življenje nesrečen, če se tega ne bo naučil. Še vedno z mnogo crkljanja, pogovorov, ukvarjanja, ker tukaj trdim, da morajo biti vsi otroci razvajeni (v ljubezni namreč), vendar z normalnimi človeškimi omejitvami oz. zahtevami in normalnim kulturnim vedenjem med soljudmi, tudi z mamo.  

p.s.: ja itak da klepetamo

Veliko odraslih moških se bo strinjalo z mano, da ne razumejo zakaj je potrebno narediti takoj ko ženska nekaj reče (moški pač). In tvoj fantek odrašča v moškega. Te je pa fajn streniral: sliši te seveda že prvič ampak resno te vzame šele takrat ko zavpiješ. Do takrat pa odlaga.  Jaz bi poskusila takole. Sedaj so na sporedu risanke in se z njim dogovorš, poglej risanke do konca (poglej na TV spored do kdaj trajajo) in potem pobriši prah. CCa 10 minut pred koncem ga še enkrat opozoriš - risanke bodo končale ko bo velik kazalec tam in tam in potem pobriši prah. IN takrat brez pardona mora pobrisati prah. In za vse ostale stvari ravno tako, seveda. Zelo malo reči je ki se morajo - res 5 % ostalih 95% se da dogovoriti. On pa skuša še tistih 5 spremeniti v 95 ampak so stvari, ki se morajo narediti.
Glede šole pa se res dolgočasiše in zato čečka  in riše. Kdaj začneš ti najbolj hitro čečkati - jaz med kakšnim dolgim telefoniranjem. "Pametna učiteljica" (namerno v narekovajih, ker trenutno ne dobim primernejšega izraza) bi mu takrat, ko on matematično nalogo reši dala težjo, seveda pa to zahteva od nje več dela. MOj sošolec, ki je imel vedno počečkane zvezke z takrat aktualno mazinga zeto je danes oblikovalec spletnih strani . Najbrž je malo naravoslovno usmerjen zato mu knjige ne predstavljajo izziva - Harry Poter je po mojem mnenju opravil odlično nalogo na tem področju, obstajajo pa tudi take pustolovske knjige - pet prijateljev recimo ali pa časovni stroj, ki  tehničnim mulčkom predstavljajo izziv, da vzljubijo branje.  

_____________________________

Nič ni težjega od iskrenosti in nič ni lažjega od laskanja(Dostojevski).

To ne samo, da ni narobe - to je po mojem mnenju edino pravilno. Načini kako to doseči pa so različni in odvisni od vsakega človek.

_____________________________

Nič ni težjega od iskrenosti in nič ni lažjega od laskanja(Dostojevski).

no tale debata mi je zelo všeč, ker je zadela bistvo. tudi jaz imam dva popolnoma različna karakterja. s starejšo sem se veliko ukvarjala, še preveč. to se je videlo šele zdaj ko ima bratca, ki potrebuje/zahteva veliko manj moje pozornosti. prej se mi starejša ni zdela razvajena, sedaj pa malo drugače gledam na to. in tudi ona ima problem ubogati takoj, še posebej, če ji vse prepovem. tako smo prepovedi malo omili, malo preveč sem pričakovala od nje, in tudi nagrade in postavili dejstva - ko gre od mize pospravi ipd. drugi otrok je bolj povezan z očetom. mogoče se je pač tako naučil, ker je bil le drugi in nisem imela toliiiko časa. pa pri starejši smo živeli še skupaj z babico in smo res imeli vsi čas samo zanjo. tako sedaj 6 letnica želi, da ji olupim mandarino, 2 letnik si jo pa sam in je precej hud, če mu kaj pomagam. strinjam se, da je veliko že v predispoziciji - ampak vsak svoj karakter razvija in pri nas je razlika v spolu še posebej vidna. pri tjaši pregovarjanje uspe, pri malemu nikdar. ima pa mož zato toliko večji vpliv nanj in ga veliko bolj uboga. takoj, na besedo. na pregovarjanje pa ne pali. in se sedaj učim spet na novo. starejša pa na moževo besedo kar zmrzne - samo v bran se postavi in je z njo laže na pregovarjanje.

Gina, daj še kaj napiši. ko takole gledaš toliko različnih karakterjev je laže presoditi kaj je bolj pravilna vzgoja za določene karakterje.

_____________________________

iz malega zraste veliko