Pozdravljene,

nikjer nisem zasledila te teme, mogoce pa je ze, sam sem nova dons tuki...uglavnom, ali je se katera v situaciji, da ni (in ni nikoli bila) tok blizu s svojo mamo? Jaz sem se do zdaj ze uspela sprijaznit nekako s tem, da nimam dobrih odnosov z mamo, zdej ka sem , sem pa ful custvena in osamljena, ker bi jo ful rabila, ampak ona kot vedno do sedaj gleda le nase in ima dovolj svojih skrbi. Prosim ce se javi ktera ki me vsaj mal razume...

lpN

Sve že dve taki

Smo že tri ... midve z mojo mamo se kr neki prepirava za brezvezne stvari, v glavnem, ker ima ona predolg jezik in mi gre ful na živce, če se vtika v moje stvari. Če me pa že kaj vpraša in ji  povem, pa pozabi in me pol še parkrat vpraša, me pa ful razkuri, ker že prvič ne posluša :) skratka, brezveze ...

Tudi jaz se z mojo mamo ne razumem že od nekdaj, me pa odkar imam otroke to še bolj žalosti, ker si ne vzame časa za svoje vnukinje. Jaz sem bila v otroških letih veliko s svojo nono in dedijem in mi je res žal da moje punčke nimajo običajnih babic ki bi bile rade z njimi. Seveda je tudi nama z možem težje zaradi usklajevanja službe in varstva, ker nama nobena ne priskoči na pomoč. Na žalost si glede varstva tudi z dedki ne moremo pomagati, ampak vsaj dedek nas redno obiskuje in mi njega.

ja, midve si tudi nisva bili nikoli preveč blizu ... nekako nisva na isti valovni dolžini. ampak tudi ona žal ni s svojo mamo... mogoče se to prenaša...no, upam, da jaz ne bom ponavljala napak... čeprav z mojo hčerko sta se pa kar ujeli. midve imava pač čisto različne poglede in vrednote...ona vidi vse večinoma skozi materialne stvari. včasih se mi zdi, kot da ne more pokazat čustev...meni se zdi zelo hladna ženska in se mi zaradi tega včasih smili (nima niti ene stalne prijateljice, tudi z očijem se ne razumeta...), ker poskuša ljubezen kupiti/nadomestiti z materialnimi stvarmi. z veliko stvari se ne strinjam ampak sem ji pa zelo hvaležna, ker za svojo vnukinjo bi pa naredila praktično vse. tamala jo obrača okoli prsta se mi zdi, kot da pri njej kompenzira stvari in poskuša popravit napake...hm, meni je večinoma to pomagalo, da sem se čimprej osamosvojila, me je pa vedno bolelo in me občasno še, ker si čustveno nikoli nisva bili blizu...je pa hecno...jaz sem si želela biti blizu, pa me ni pustila (vsaj tak občutek sem vedno imela...ni me sposobna niti objet...), okoli moje mlajše sestre se pa vedno neizmerno trudi, ji pa ona ne pusti blizu ...ja, odkar imam pa podjetnega (beri:zna dobro zaslužit)moža in hčerko, me pa vsaj nekako bolj ceni kot da je to neko merilo

Se še jaz pridružujem. Ker sem očeta zgubila zgodaj, sem še toliko bolj želela tople materine roke, ki je nikoli ni bilo. Stikov z njo nimam več, niti svojega tretjega vnuka, ki je star 11 mesecev še ni videla. Še več, v 3 nosečnosti mi je pokazala, kaj sem ji v resnici....(ni za v javnost).  Ona vidi samo mojega brata in nič drugega. Sem se pa v prvi nosečnosti počutila tako kot ti, zaradi vedno odsotnega moža sem želela imeti ob sebi mamo, ki bi mi svetovala, dala kakšno pozitivno besedo v osamljenosti. Več kot 35 let sem čakala na njeno toplo besedo, da ne omenjam , zdaj pa ne čakam več, ker je med nama konec. Če ti je to kaj v tolažbo....

< Sporočilo je popravil decembrka -- 14.11.2008 18:32:36 >

Jaz se z mamo nisem razumel dokler se nisem preselila 100km proč. Od takrat naprej se zelo lepo razumeva, se pogosto slišiva po telefonu (skoraj vsak 2. dan) in tudi, ko grem domov je odnos ok. No, če sem predolgo doma, se mi začne rolat, ker tudi ona bi samo kritizirala in se vtikala. Sploh zdaj, ko imam 

Sem hotela samo zapisat, da se moramo mamice zamislit nad tem, da ne bojo tudi naši tako o nas mislili. Mi je kar hudo, ko pomislim, da me moj sonček (trenutno star 8m) morda nekoč ne bo prenašal in imel rad . Se je treba trudit tudi v odnosu starš-otrok. Tudi ta odnos ni samoumeven, kakor ni samoumeven partnerski odnos.


_____________________________

Svet je poln lepote, ko je srce polno ljubezni.

Ja, tudi moja mami je bolj tko, kar se tega tiče. Pride na obisk zelo poredko, večkrat se javim jaz kot pa ona.
Upam, da s svojo hčerko ne bom ustvarla takega odnosa.

Hojla vsem skupaj,

ste me spravle v  s temi posti, ampak moram vam povedat, da se pocutim olajsano, ker vem da nisem sama v tem. Priznam, da najveckrat pozabim, da nisem edina, ki ima probleme. V svojem zivljenju ne poznam niti ene punce, ki bi imela tak odnos doma, kot je pri meni. Pa saj ima vsaka druzina svoje fore, ampak v vasih tekstih sem velikokrat našla tud sebe. Ta tema lahko služi vsem nam, da se malo zjocemo, ane? Res si to zasluzmo, ker je mati ena izmed najpomembnejsih oseb (to sem prebrala v eni knjigici)! In ce smo ze (ne vem sicer zakaj, ampak pustmo to makar za drugic) prikrajsane za mamo, imamo lahko vsaj ena drugo.

Sicer pa.... cakajo nas lepe stvari

Ne vem, kako sta si hudo v odnosih, ampak, a si ji kdaj skušala povedati, kaj čutiš, zakaj je tako? Je bil kakšen odziv, kakšen?

Nisva si blizu, nikoli si nisva bili, kar se mene tiče, ona pa trdi drugače, ampak jaz sem bila takrat premajhna, da bi si kaj zapomnila. Sva različna karakterja in mislim da glede na to kar dobro funkcionirava. Ne bi pa šla z njo na počitnice, nikoli in nikdar!

Tako da te razumem, čeprav je bilo pri meni ravno obratno: nikoli si nisva bili blizu, ko sem pa zanosila, me je nekaj časa klicala vsak ljubi dan! Meni se je rolalo!!!! Vse skup se mi je zdelo tako zlagano! Pa ni bilo, samo jaz sem mela res tak blesav občutek... Nisem pa v bila osamljena, počela sem ful stvari, imam lubija in prijatelje... ne vem, ne rabim mame za neka spovedovanja ali nasvete...

Jaz od babic in dedkov nič ne pričakujem (mogoče mi je lažje, ker nisem imela kaj dosti od svoje babice (druga je bila krasna, ampak je žal umrla, ko sem bila še mala) in dedkov), da morajo ali bojo rade pazile tamalo. Tašča je nora na Ronjo, pa lepo vidim, da ima vsaka medalja dve plati in je to dostikrat še hujše kot pa to, da ima nekdo svoje življenje in pač nima toliko časa za vnučko... kadar jo moja mami vidi, je vedno začudena, kako je v bistvu fajn bit s tamalo in vsakič reče, da si mora večkrat vzet čas. Ji rečem, da naj pove, kadar ji bo pasalo, pa se bomo zmenili, ni problema. Ne jemljem pa več tega preveč resno, se ne sekiram, če je potem par tednov zmenjena s kolegicami, pa gre v gore, pa na morje... Naj dela, kar ji paše. Nočem silit v noben odnos, onidve sta svoji osebi in bosta zgradili odnos, kakršnega bosta. Ronja je tak srček, da sploh ne dvomim, da je ne bi imela rada.
Se pa tudi ne podrejam več - pride, kadar tudi meni paše, ne pa kadar ima slučajno ona čas, pa se potem to 100x spremeni, pa naj bi se še naprej jaz prilagajala - jok, brate, to pa ne več. če spremeni, če nam slučajno zelo ustreza spremenjena varianta, ok, če ne pa pač drugič. Tako nisem več nič jezna nanjo, ona pa tudi malo bolj pazi, ker ve, da če bo spreminjala, se zna zgodit, da nas pač en bo videla...

Jaz sem jo vzela tako, kot je. Ne pričakujem več, da se bo spremenila. Ne pričakujem, da bo slišala, kar ji govorim, da bo vedela, kaj delam, da ji bo strašno pomembno, kaj čutim. Zato ji ne govorim nič pomembnega oz. ni res, pomembnega ja, ampak samo stvari, ki jih imam že predelane in jih pač lahko povem komurkoli. Ne pa nečesa, kar me mori in kjer sem vsa negotova in šibka in rabim oporo.
Kadar je kaj nujno, takrat ji povem pač večkrat in potem preverim, če je to prišlo do nje. Vem, da so stvari, ki jih ne bo hotela slišat, pa tudi če se meni ne zdijo nič takega. Zdaj mi je precej lažje z njo. Mene mami pusti blizu, ampak ima toliko nerazrešenih zadev še iz svojega otroštva, da včasih tako čudno reagira, da imam jaz rajši distanco. To je bil tudi zelo pameten nasvet parih rrjevk, ko sem lani spraševala, kaj naj naredim v zvezi z njo.

Na to dostikrat pomislim. In vem, da se bom trudila, tudi čisto zavestno, da bom vlagala v ta odnos, da ne bi bil tak, kot ga imava midve z mamo. Zavedam se, da se pač odnos ne konča, ko je otrok star par let, ampak da se razvija naprej. Da to, da me ima zdaj mala strašno rada, ni še nobena garancija za naprej, da ne moreš otroka potem dat nekak na stranski tir... ne vem, trudila sem bom videt želje svojih otrok, tiste, ki me bodo vključevale, seveda. Trudila se jim bom naredit lepo otroštvo...
Ker bi me bolelo, če bi moja punči tako razmišljala o meni kot jaz o njej. Grozno bi mi bilo, če se ne bi zanesla name, če ne bi bila med prvimi 5imi, ki bi jih poklicala, če bi šlo kaj narobe...
Ampak jaz nisem moja mami, Ronja pa ni jaz, zato je to po moje prazen strah, zntraj votel, okoli ga pa nič ni . Sem bolj zrela, kot je bila ona, ko je imela otroke, to vsi nekak vemo in bom zato lahko delala drugače. Čisto nihče me ne sili, da ponavljam njene napake in če se že lahko odločam, se bom seveda odločila, da jih ne .

Meni je všeč, da zato ne jočem več. Da ne rabim več njene potrditve. Da mi je bolj malo mar, kaj ona misli, da zmorem in česa ne. Ker vem, da itak nima prav in da me ne pozna. Da ne rabim njene spodbude. Ne vem, mene je to osvobodilo... Noben pogovor niti približno ni tako pomagal kot to, da sem si jaz razpucala v glavi, da zdaj mame ne rabim več - vsaj ne v materinski vlogi, saj sem odrasla ženska, zaboga! Rada jo še imam, seveda, všeč mi je, če se s tamalo razumeta, ok mi je, če greva kdaj na tortico, če kdaj čuva tamalo,... ampak neke spodbude, vodila ipd... pa res ne rabim od nje. Dobim to drugje in mi je tako všeč.

Ja, s temi forami mi je tudi mami težila, kako je mama pomembna oseba v življenju - nosečke, ženske, pa mamice,... ampak sori, v mojem pač ni glih ključna figura. Mi je tako tudi bolj všeč. Mislim, da je ne bom več spustila tako blizu, prav tako ne tašče, ki sem jo tudi imela zelo zelo rada. Še vedno pa ju imam rada in ju ne bom niti pod razno izključila iz svojega življenja ali prikrajšala vnučke za babice. saj se da v glavi naredit eno mejo.


< Sporočilo je popravil ronja -- 14.11.2008 23:57:21 >

ja medve z mamo se kar razumeve...čeprav so včasih tudi trenja med nama....ampak ko se vsedem z njo in ji vse razložim od a-ž svoja čustva svoj pogled se zadeve umirijo.....za nekaj časa.....čeprav imam svojo družino priznam da mi je kul...da imam svojo mami....kokrkol da je sm navezana na svoje  domače.....čeprav si včasih želim da me ene stvari nebi ganilo kot me....jaz pravim tako: mama je mama ne glede na to kakšna je....ampak vsak ima svoj odnost drugačen do mame in mame do otrok....fajn je če se da lepo če pa ne pol je pa itak bolš da je vsak na svojmu koncu in živi svoje življenje.....

sej mene včasih tud mami kej sekera ampak jz jo pol odpelem na kafe da greve same in se tam pogovorive...skor zmer nama uspe...

želim ti srečo...če pa vajin odnos ne bo kokr bi ti želela se pa ne obremenjuj.....itak boš kmalu dobila svojga in mu boš dala vso svojo ljubezen....

lep pozdrav

pri meni je bilo enako. z materjo se nisem razumela, uglavnem prišlo je tako daleč da sem ušla zaradi nje od doma, ker ji je bil bolj pomemben njen brat, ki je samski, in politika kot njena hči! no ja to je bilo pred 12 leti ko sem bila najstnica!

zdaj ko pa sem se poročila in izselila 10 km stran in ker pričakujem drugega otroka se pa vsak da bolje razumeva, oz ko sem se pred štirimi leti poročila in izelila, sva se že bolje razumeli.

a veste kaj pravijo: " najboljša mama je tista mama, ki ne more k tebi pridit  v copatah"
in kojk imajo prav, marskatero poznam, ki se boje razume s svojo mamo, od kar ne živi doma!

no ja saj vse mame pa niso take, naprimer moja tašča je pravo nasprotje, se ful dober razumemo pa živimo v isti hiši!

l.p.

Še vedno se ji tako reče, ja, ampak ni treba, da imaš tak odnos do nje, če pač ni tega občutka, po moje je narobe se pretvarjat in silit. Moja mami tudi vedno pravi, da mama je mama, ala potem je pa vse ok ne glede na vse. Ma, jok brate, ni tak. Mami bom vedno rekla mama, ne bom je pa poklicala, če mi gre kaj narobe.

Ni treba, da ima vsak mamasto mamo, niso tudi vsi enako nadarjeni za starševstvo, so tudi določeni karakterji, ki pač te aplikacije ne podpirajo najboljš . Saj smo odrasli ljudje, lahko to sprejmemo in gremo dalje, a ne?

Meni gre na živce to povdarjanje: mama je mama, ne glede na vse, kri ni voda ipd... Kar se mene tiče, si je treba odnose zaslužit, na papirju mi je pa itak vseeno, kako je.

Sem mislila, da sem edina, pa vidim, da je takšnih ki niste imele dobrega odnosa z mamo, veliko. Jaz ga nisem imela ne z mamo, ne z očetom. V bistvu se sploh čudim, kako mi je uspelo preživet otroštvo, še bolj pa najstniška leta, ker so se dogajale res grozne stvari. Imela sem občutek oziroma ga še imam, da me mama hoče na nek način izkoristit, ker je bila sama prešibka, da bi poskrbela zase. Zdaj se sicer slišiva tu in tam, ampak ona me nikoli ne pokliče, oziroma, če je kaj narobe. Ker sem se s tremi leti sama naučila brat in pisat, je vedno zahtevala od mene popolnost. Vedno sem mogla bit najboljša v vsem, če je bilo pa drugače, sem bila pa tepena. Npr. spomnim se, da je vedno najprej poskrbela zase in sem nujno potrebovala nova oblačila. Samo pod pogojem, da bi dobila zlato priznanje na enem tekmovanju, bi mi kupila. Meni je seveda zmanjkalo nekaj točk... Ne morem opisat, kako sem se počutila. Pa to je bila še taka nedolžna situacija. Sem pa hkrati odraščala ob polbratu in sestričnah, ki so imeli čisto vse, kar so si izmislili. Ampak danes nihče ne zna tega cenit. Moj brat je zelo inteligenten, lahko bi bil že nekje na sredini faksa, pa še vedno dela srednjo šolo. Da ne rečem, da mu mora punca (ki je odraščala v rejništvu in ni imela nič) plačevati kosila, ker se njemu ne ljubi poiskat dela, kar mu da pa mama, pa zapravi za cigarete. Čeprav moram vseeno priznati, da kakršen je bil, je sedaj boljši za 100%. Moj oče je pa alkoholik, ki ga je mama sicer zapustila, ko sem bila stara dve. Na videz je zelo prijazen sicer... Ampak neodgovoren in celo življenje se mi je lagal... Enkrat v življenju me je celo poklical za rojstni dan. Drugače si vedno izmisli, da me je klical (na mobitel), pa da nisem dvignila telefona. Da menda me je na tisti datum, se mu vedno zdi... Itak me pa briga...

Kljub temu pa - včasih sem ju sovražila - ampak dejstvo pa je, da nihče od njiju ni imel lepega otroštva. Verjetno sta doživela še hujše stvari. Zato je moj oče upornik že od nekdaj. Po inteligenci je že na meji z norcem, možno tudi da je zato tako čuden. V življenju se je enkrat odločil, da bo pustil službo in da ne bo delal za državo (davki). mislim, da je bil nekje ful razočaran, sicer smo pa to vsi. Od takrat naprej in od kar ga je mama pustila, vedno bolj pije.

Jaz optimist sem celo mislila, da mi bo oče pomagal pri zidanju. Je nadzorni in včasih je bil vodja vseh večjih gradbišč v bivši JU (predenj je pustil...). Glede na to, da trenutno nimam službe, in sem vse vložila v firmo, sem si mislila, da mi bo vsaj to pomagal, če mi že finančno in drugače ni nikoli. Lahko sanjam... glede na to, da nima dela in da včasih dela na fuš, bi mu verjetno prav prišlo. Sam žal ga njegova mama še ni vrgla iz hiše, pa se mu še ni treba trudit.

Ojoj, tole je res grozno! No, meni se ni nič tako groznega dogajalo, niti pod razno! Samo nisem imela tistega občutka, da bi se zanesla nanjo, pa navadno ni vedela, kaj mi veliko pomeni (to je še zdaj tako z izjemo tamale - za to ve in se strinja, da je pomembno, hehe ). Ni da bi me ravno spodbujala v katerikoli smeri, zanima me ogromno stvari, ampak nikjer me ni ravno strašno podpirala (da bi me dala na tečaj nečesa, kar sem si želela ali da bi me prišla gledat ali kaj takega), pa kakšne male bedarije (recimo nisem nikoli imela rojstnodnevne zabave s prijateljicami ipd). Se pa naučiš samostojnosti tako, kar je zelo praktično za kasneje.

Staršev si nismo izbrali v katalogu, tako da je to lahko razlog neujemanja. Seveda je precej žalostno imeti z njimi slab ali nikakršen odnos, ampak še vedno bolje kot nerazumevanje s partnerjem, ki smo si ga izbrali prostovoljno.

Se strinjam, samo žal pogosto izberemo partnerje take, kot so bili starši.

O, joj, kakšne žalostne zgodbe.
Jaz pa imam z mojo mamo super odnos. Pod besedo super pa seveda prištevam tudi vsa nihanja v najinem odnosu, ki se mi zdijo popolnoma normalna. Vedno mi je stala in mi stoji ob strani. Nikoli ji ne bom pozabila razumevanje v času pubertete  Obožujem njeno neposrednost pri dajanju mnenj, ki me spravlja ob pamet. Njeno moč, ko ji/nam je bilo najtežje v življenju. Njeno potrpežljivo prenašanje mojih muh. Njeno sposobnost poslušanja. In dejstvo, da je najboljša babica na svetu.

Se pridružujem tistim s slabimi ali nikakršnimi odnosi z mamo.

Danes je (iskreno rečeno - žal) že pokojna, ampak ko sedaj gledam za nazaj, vidim stvari popolnoma drugače. Skozi različna življenjska obdobja sem si situacije interpretirala drugače in mislim, da sem sedaj, pri 30-ih, počasi nekje pri dejanskem stanju. Popolne resnice seveda nikoli ne bom mogla preveriti, ker moja mama ni več živa.

Marsikdaj sem ji očitala, zakaj me je sploh rodila, če potem ni nikoli imela časa zame. Mnogo kasneje, po teh očitkih, pa sem izvedela, da se je 14 let trudila zanositi, pa ji ni uspelo. O kakšnih medicinskih pomočeh takrat ni bilo ne duha, ne sluha (pri njej). Rodila me je, ko je bila stara 33 let in bila sem njen edini otrok. To dejstvo (če predpostavim, da je resnično) torej že samo po sebi nakazuje, da si je otroka (torej mene) želela. Da pa otrok ni vedno tisto, kar smo pričakovale, pa vse RR-ovke vemo tudi same. Otrok je individum in tako sem bila tudi jaz. Če sem bila drugačna od njenih pričakovanj, to ne pomeni, da je z mano nekaj narobe, ampak, da so bila njena pričakovanja nerealna.

Glede na to, da je ona odraščala pri posvojiteljih, je to zagotovo določena travma - želja, imeti svojo lastno, biološko družino. Jaz imam danes pred sabo originalen papir, izjavo, njenega očeta (mojega biološkega dedka), kjer je podpisal, da se ji odreka (po smrti njegove žene, torej njene matere in moje babice). Ona je za vse to vedela, saj ji nikoli niso skrivali, da je posvojena. Ne predstavljam si občutka, kako je živeti s tem, ko veš, da se ti lasten starš prostovoljno in ne zaradi osnovne eksistence odreče. Je pa tudi res, da ne vem, kaj je dedka gnalo k tej odločitvi. Lahko je bil tudi on obupan, ko je po smrti žene postal vdovec in samohranilec s tremi otroci. In v tistih časih moški načeloma niso sami skrbeli za otroke. Nikoli ne bom vedela.

Kasneje sta posvojitelja dobila še svojega biološkega sina. Sin in njun. Neprestano je bil v prednosti pred njo in njo sta ves čas primerjala z njim. Babica je bila podobna tisti ženski Hyacinth Bouquet iz nanizanke Fina gospa - vse je moralo biti tipi-topi in tako, kot se za družbo spodobi. Iz moje mame je poskušala narediti Barbiko, iz strica pa športnika. No, ampak moja mama je bila upornica po karakterju (to imam očitno po njej) in se ni pustila, da bi ji življenje usmerjali drugi. Težko ali lahko  izbrala si je svojo pot in ne tisto, katero bi ji začrtali posvojitelji. Zaradi tega je bila še toliko bolj na piki, ne samo zaradi tekmovalnosti z bratom. Tudi to pusti posledice, če prenašaš 15 let.

Potem je prišla odraslost. Ona brez izobrazbe, z nestalnimi službami in nestalnimi partnerji, živela je pri posvojiteljih. Moj stric se je poročil, dobil sina in hčerko, žena je bila iz urejene družine in zaposlena in s pomočjo kreditov sta kupila solidno stanovanje in zaživela na svoje. Ponovno primerjanje posvojiteljev nje in njega. Na način "poglej, kaj ima on, zakaj nimaš še ti?". Take stvari te kljuvajo in kljuvajo. A moja mama je imela posvojiteljico kljub temu neizmerno rada. Bila je ženska varianta "maminega sina" - za kiklo se jo je držala do njene (posvojiteljičine) smrti.

Z mojim očetom sta se razšla in ločila, ko je izvedela, da jo je prevaral. Kar ji dam popolnoma prav. Če je enkrat, bo še enkrat. Marš stran, če nimaš namena biti samo z mano. Ampak ločitev spet pusti svoje posledice, sploh, ko te primerjajo in ti vcepijo občutek, da moraš tekmovati. Ločila se je iz principa, rada ga je imela pa še vedno, vendar ni mogla čez to. Ko je umrla in ko sem pospravljala njene stvari, sem našla pisemce, ki ga je napisala očitno sama sebi - da ga bo vedno ljubila in da upa, da bosta nekoč in nekje spet skupaj. In to ni pisala kot najstnica, temveč kot 50-letna ženska!

Mene vzgajati ni bilo lahko. In se istočasno boriti z eksistenčnimi težavami. Bili smo revni, svinjsko revni, celo elektriko so nam odklopili. Po cele dneve je ni bilo doma, da je zaslužila za hrano, jaz pa sem bila pri njenih posvojiteljih. Včasih sem mislila, da je to zato, ker se ji ne da ukvarjati z mano (od tu tudi očitki), ko pa sem sama stopila na prvo stopnico finančne krize, mi je bilo jasno, da je bilo v igri nekaj drugega. In ker je skoraj ni bilo ob meni, je logično pozabila oz. se nikoli naučila, kako je skrbeti za otroka. Zato tudi takrat, ko je bila, ni ne mogla, ne znala.

Neuspeh v partnestvu jo je vodil od enega do drugega moškega. Vse zveze so sicer trajale po nekaj let, ampak vsi moški so bili neprimerni. Eden alkoholik, drugi kockar, tretji kurbir (prav pregovorno, ej). Edini, ki je bil kolikor toliko spodoben, je pa umrl zaradi pljučnega raka. Ko se je trudila obdržati alkoholika, je prej dajala njemu za vino, kakor meni za šolsko malico. Ko se je trudila obdržati kockarja, je hodila z njim po kazinojih, da ne bi vsega zapravil (pa vseeno je), mene pa puščala samo. Ko se je trudila obdržati kurbirja, je pa opravljala najbolj Sizifovo delo svojega življenja. Jaz sem bila vedno nekje na koncu. Kajti jaz sem bila stalnica, njen otrok, za katerega se ji ni bilo treba boriti, partnerji pa so bili "v prolazu". Če ne bi nekaj naredila, bi šli od nje, ja razmišljala. No, šli so oni in šla sem jaz.

Na svoje pri 16-ih. Seveda v najem, kam pa, ampak na nek način na svoje pa še vedno. Kolikor nisva bili odtujeni že prej, sva se pa odtujili potem. Seveda je prišla na mojo poroko, seveda se je veselila prvega vnuka, seveda je prinašala materialno vse, kar je lahko (marsikdaj je celo sebi odrekla, da le vnuku ni), ampak to ni bilo to. Lepih besed si nisva bili sposobni nameniti, vseeno pa danes vem, da sva jih imeli obe v glavi. Imeli sva se radi, a si tega zaradi preteklosti nisva znali pokazati. Nikdar se nisva objeli in nikdar si nisva rekli "rada te imam". Danes, ko je ni več, mi je žal za to.

Ampak zdaj ne morem ničesar več spremeniti. Danes lahko samo še delam na tem, da sem do svojih dveh sinov drugačna, kakor je bila ona do mene. Onadva sta mi prioriteta, pred partnerjem in službo. Ves čas jima govorim, da če kaj ni v redu, naj prideta najprej do mene. Ja, mogoče bom znorela, ampak ko bom pa predihala, bomo pa vse rešili skupaj. In oba vesta, da sem 100%-no na njuni strani. Starejši sin ve, da ima mojo popolno zaščito pred norci okrog šol, mlajši ve, da bo mami vse porihtala. Starejši, ki je na začetku pubertete, je dobro poučen okrog drog in ostalih pasti življenja. Sem realna mama in za primer sem mu dala eno stvar - kajenje. Veliko naredi vzgoja, ampak jaz kot kadilka bom težko sina realno vzgajala v nekadilca. Če bo nekadilec, svaka mu čast. Če pa ne bo, sem mu pa povedala, naj tega ne skriva pred mano, ker bo s tem predvsem sebi otežil življenje. Prižgi čik, pa basta, pa bova skupaj jamrala o nezdravosti le tega. In mora celo skupaj nehala, who knows. Ve, da ga bo moj partner prišel iskat na prvo žurko in ve, da bo lahko punco (ali, Bog pomagaj, fanta) pripeljal domov. Ve, da sem tukaj, skratka. Mlajši gre po njegovi poti.

Ampak je pa res, da sem si vedno želela mame, ki bi bila z mano. Na moji strani. In res je tudi, da je zaradi marsikaterega lastno skreiranega nesmisla nisem nikoli imela. Če potegnem črto, mislim, da bom popolnoma zadovoljna, če bosta moja dva sinova čet 15 let lahko rekla, da imata mamo v pravem pomenu besede (pa čeprav ne milijonarsko z videzom Claudie Schiffer).

Kerensa zelo zelo lepo si to napisala.....jaz in moja mama zaenkrat in tudi ne spomnim se,da bi se kdaj kregale,če je je ona mene kar ji dam še zdaj prav.Imela je težko otroštvo spoznala partnerja(oče)s katerim imata tri otroke mene in še eno sestro ter brata.Oba sta delala samo z razliko da je bilo vse breme na moji mami oče je imel službo skoraj vsak dan celi dan kar mu je frej ostalo čez teden ali vikend je bil v gostilni.Ona po službi hitela v trgovino ,domov,v hlev, na njivo.....mi je kar slabo ingre na jok ko pomislim.Zelo sem vesela,da jo še imam,ker mi pomeni največ z mojo hčerkico in možem vred.
Večkrat pomislim koliko ljubezni mi je nudila kar mi sama ni nikoli povedala ampak čutim in vem da sem jo imela sploh takrat.......ko sem bila majhna so odkrili šum na srčku in pri 4 letih operirana in je sledila spet dodatna obremenitev za oba največ za mojo mamo.
Zame je bila zmeraj mama prva očeta nisem preveč opazila sem pa zelo srečna,ker je vedno govoril enkrat grem peš iz Domžal na Brezje zato,ker je vesel ,da sem se pozdravila in sem zaenkrat zdrava.
Ampak zame je še vedno MAMA.

Se strinjam.
Pa vendar ne vem kdo naj bi se mi smilil, ve ali vaše mame.
Imam otoke, ki so koraj ali prav vaše starosti in si ne redtvljam, da bi tako negatvno govorli o meni po svetu, ko pa sem zadnih 30 let, se pravi skoraj vse moje življenje posvetila samo njim.Pustila službo, da so me imeli ob sebi, da niso bili prepuščeni cesti ali samim sebi.Ves čas jim stojim ob strani in delim z njimi slabo in dobro.
Ko se je starejši zgodilo, da je ostala sama v tretjem mesecu nosečnosti, ko jo je njen partner po 10 letih,  nosečo vrgel čez prag, nam je bilo logično, da pride domov, druga alternativa sploh ni obstajala, sploh ni prišla v upoštev.
In tako sva se z njenim očetm spet in z vso ljubeznijo v srcu odpovedala, načrtom, ki sva jih imela za čas, ko bodo otroci veliki in samostojni.
Pa nama ni žal.Spremljava jih vse tri na vsakem koraku pomagava kokr moreva, pa ne ker je to najna dolžnost, ampak ker so to najini otroci, idva sva jih spravila na svet, midva sva jih hotela in ko so se rodili je bilo logično, da
za vse najino življenje, dokler bova živa bova skrbela kako je z njimi.
Otrok ni kos pohištva, ki bi ga loščil dokler je nov in ti je zanimiv, ko pa se naveličaš ga pa zanemariš.
Tudi sin , moj nesrečni sin je prišel nazaj domov, ko je istočasno ko ga punca zapustila izgubil tudi službo.Pa kaj naj ga pustim na cesti?!Pri nas doma so vata na stežaj odprta.
Jaz svoje otroke ljubim neskončno neizmerljivo in si ne predstavljam, da bi
imeli take negativno mnenje o naju dveh, srce bi mi počilo od hudega.Spoštovanje svojih otrok si moraš prislužit.

In smilijo se mi vsi starši, ki niso sposobni dati večne ljubezni svojim otrokom,taki jih ne bi smeli imeti.

Podpišem, boljše ne bi mogel napisat!


hehe, mojo mami je bolj matrala 2. puberteta kot mene 1. Takrat jo je res metalo - to tudi sama prizna .

Zdaj se v redu razumeva, ker sva se nekak sprejeli taki, kot sva. jaz ne pričakujem od nje nemogočega, ona pa tudi ve, da me ne bo premaknila prav daleč, če sem prepričana, da imam nekje prav . tudi objameva se vsakič, ko se vidiva, kar je sploh navada v naši družini.
Mislim pa, da ni imela kakih nerealnih pričakovanj do mene, prej obratno - da ni nič kaj dosti pričakovala, no, da mi bo šola laufala, to itak, ampak to ni bil problem... Je pa res, da kadar mi je zagustilo, se nanjo nisem mogla ravno zanest, pa ne glede na področje...

Vendar pa moram priznat, da mi 1x v življenju pa dejansko je dala zelo dober nasvet in to takrat, ko sem ga rabila. Ko sem rodila in se mala ni znala prisesat, je bila EDINA, ki mi je po pravici povedala, da pač tako mali večina tega še ne znajo in da se je ona še precej bolj matrala s tino,pa da bo vseeno šlo, 100%. To mi je takrat res veliko pomenilo, ker vse ostale ženske, ki so prišle v p., so samo govorile, kako je pa to njim super šlo (kasneje sem izvedela, da je tašča dojila samo 1 m., svakinja pa na začetku samo na eno dojko - torej ni glih da bi vse super šlo, vsaj po mojem gledanju...) In takrat mi je to res pomagalo...

Mislim, da ni nič narobe, če si priznamo napake staršev, oz. da si jih celo moramo, če jih nočemo sami ponavljat: moja mami recimo dela precejšnje razlike med nami (še zdaj, čeprav nas ima vse rada) in vem, da če se ne bi s tem čisto zavestno in podzavestno spopadla, bi bila velika verjetnost, da jih bom delala tudi sama med svojimi otroki... To ne pomeni, da jih nimaš rad, ampak pač ne kuješ v nebo vsega, kar naredijo.


hihi,kerensa, rada verjamem in verjetno lahko tudi podpišem . Uporničkov nikoli ni lahko vzgajat... Ker na vsako prisilo odreagiramo z nasprotovanjem...

neva, ni treba, da se ti kdorkoli smili. Ljudje in odnosi so različni. sama sem sicer mnenja, da če se mama in otrok v OTROŠTVU ne razumeta, potem je to mamina in ne otrokova krivda, ko pa sta odrasla, pa je to vprašanje motivacije in karakterjev - če je preveč zamer od prej in če ni dovolj ljubezni, pač odnos nekje obstane. Če je iz obeh stranih volja in želja, potem se počasi premika nekam.

Ne kupim pa tega znucanega cankarjanskega požtrvovalnega materinstva! Moja mama se je sama pri polni zavesti odločila zame in za brata in sestro in jaz sem se sama in pri polni zavesti odločila za svojo tamalo in še to, ki prihaja (pa oče seevda tudi;). Zato mi ne pripada nobena nagrada (razen sreče, da lahko živim s tako čudovitim otročičkom, kar je daaaaaleč dovolj ). Zato ni nihče nikomur nič dolžen, samo zato, ker je bil starš dober starš - to je normalno in edino prav!
Zdi se mi najbolj normalno, da pač pomagamo svojim otrokom! Zato nisem nič posebno dobrega, to je naravni nagon! In moji punčki mi ne bosta zato nikoli nič dolžni - ne hvaležnosti, ne ljubezni, ne nič! ljubezen se zasluži drugače... Pride sama, ne moreš je prisilit! pride, tudi če nočeš, če so pogoji pravi. Nikoli pa na silo.
jasno je, da bova vzela tamalo k nama, če se ji karkoli zgodi, tudi ko bo že odrasla, zato se mi res ne zdi, da bi bilo nekaj posebnega. sama k mami sicer ne bi hotela it živet, oz. bi bila to res ena zadnjih možnosti, ampak če bi šlo za moje otroke, bi takoj spokala tudi tja, če bi bilo treba. Pač za svojega otroka narediš vse in zato nisi nič posebno dober, ampak imaš samo normalno razvit materinski čut, vsaj za moje pojme...

Če bo tamala imela negativno mnenje o meni, si ga bom gotovo z nečim zaslužila! Če mi ne bo zaupala, bo to zaradi izkušenj! Saj otrok v osnovi popolnoma zaupa staršem, kasneje pa vedno manj, ker vedno bolj misli s svojo glavo. Ne ena ne druga skrajnost za odraslega človeka nista dobri - niti to, da bi še dalje popolnoma zaupal staršem, ker to pomeni, da odrasel človek ni samostojen in ne zna sam presojati stvari, ne to, da jim popolnoma nič ne zaupaš (nočeš ali ne moreš), ker pač nimaš tistega back upa. Ampak vseeno se mi zdi zadnja možnost obljša, saj lahko najdeš druge ljudi, ki jim popolnoma zaupaš. Kdo pa pravi, da odrasli ljudje rabimo mame, h katerim se lahko zatečemo? Fajn, če jo imaš, se pa da čisto ok živet, tudi če tega nimaš.

Tudi če to, kar je mama nam dala ni smatrano kot večna ljubezen, imam vseeno rajši, da me je imela, čisto iskreno, rada živim, čeprav mi je slabo za umret, hehe .  Oz. kot bi rekel moj oče: "Ni vse tako digitalno!"

Za naju z mami sicer ne morem reči, da sva v slabih odnosih, ni pa najjin odnos tak kot bi si ga želela oz. kakršen upam, da bo moj s hčerko. vidimo se izredno poredko, pač kadar pridem k njej na obisk, če seveda nima kaj drugega v planu-se mi je tudi že zgodilo, da sva s tamalo hoteli priti, pa mi je razložila, da nisva izbrali najboljšega časa in moram priznati, da me je to nazadnje kar precej prizadelo, čeprav sem se že zdavnaj sprijaznila z vsem skupaj. že ko sem bila otrok, je bila njena karjera in njeno življenje bolj pomembno kot jaz, večkrat mi je dala vedeti, da sem ji v določenih trenutkih tudi odveč (je pač taka, da rada zganja teater ).
v glavnem, sekiram se ne zaradi nje, je pa res, da sem si vedno želela neko normalno familijo, čeprav moram priznati, da sem tudi iz svoje potegnila veliko lepega. straši pač so kakršni so, so tudi samo ljudje, vse kar lahko naredimo mi, je to, da skušamo biti boljši od njih in ne ponavljamo njihovih napak..