Lepo pozdravljene punce!!!!

Začela sva razmišljat o tretjem otroku. Pa se mi zdi odločitev dost težka. Nevem kako bi razložila, težko sva se odločila kdaj je pravi čas za prvega otroka. No, ko se je ta rodil sva si bila enotna da želiva takoj še enega, tako imava dva otročka ki razlike 1.5 leta. Ampak zdaj ... Se mi zdi odločitev za tretjega prav tako "težka" kot pri prvemu. Načeloma sva za oba, sam še pravi tajming zbirava :)

Se je še kateri tako zdelo?

Meni . Timing zbiram že nekje leto in pol (bolj jaz, ker je mož že vseskozi za); je pa res da je naša mlajša šele dve leti in par mesecev stara ...

Imamo razliko slabe tri leta med prvim in drugo, vseskozi smo že odločeni za tretjega in prejšnji mesec smo končno začeli oz. nehali pazit . Načeloma bi jaz mogoče še celo malo čakala, želja da začnemo "zdaj" je še malo mlačna, ampak sva se vseeno odločila poskusit. Tudi leta so že takšna, da si že za to ne želim preveč zavlačevat...čeprav mislim, da pri meni trenutek še ni čisto dozorel, je pa počasi na tem.

Kaj pa vem, najboljše je sledit sebi, svojim občutkom in takrat ko ti srce pove-je sigurno pravi čas.

Ja, tudi midva sva hodila kot "mačka okrog vrele kaše", ko je šlo za prvega. Za drugega ni blo panike... Zdaj, za tretjega, pa sva se odločala in odločala in "sam še tole počakava in sam še tole... ... ..." ... Zdaj mi je pa žal, da sva odlašala... Ker, kljub temu, da prvi in drug otroček uspeta skoraj "v prvo", ni rečeno, da bo tudi tretji uspel hitro... In zdaj se nama vleče že nekje pol leta... jaz sem pa mislila, da kar bo... V glavnem, kot je rekla Žabinčica... poslušat svoj srce... ampak dodajam: ne predolgo razmišljat, če si res želita. Pa uspešno!

Sej nekak se me ne mudi, biološka ura me bo čakala še kakšnih 10 ali več let. Pa vendar sem si zadala da bom dojenčke mela do 30ega leta
Trenutno me bolj služba jezi, skoz je le za DČ, v prvi nos. sem bla pač še študentka, se na službo nisem ozirala. Vem da mam še čas, po tadrugi strani pa želim da so rojeni čim bolj skupaj, pa čimprej damo mimo obdobje "dojenčkov".
Po ta drugi strani mam ogromno nekih odvečnih strahov, kaj pa če ne bo vse ok (pri prvi in drugi nos. sploh nisem pomislila da bi lahko šlo kej narobe).
Grozna sem sama sebi, počutim se res kot da bi bla odločitev za prvega .

js sm se za tretjega odločila, ko je biu tadrug star eno leto, moj še ni prišel do iste želje, zato pa še "čakamo" (ne delamo zelo intenzivno na tretjem), mene ne jezi nič drugega kot to njegovo cincanje, pravi, da je za ampak nardi pa nič ne. Sm mu povedala, da če ne želi naj pač pove (ne bom šla čez "trupla" zato, da dobim še enega otroka, čeprou si ga neskončno želim) ne pa da me nekak draž z "ja sej bi" "ne ne vem"

js si želim, sam če si on ne želi mi ni panike počakat še malo, moti me to, ker se ne izjasni, Js pa če sm se naštelala za dojenčka potem skoz samo to razmišljam in me to spravlja v obup!