Naš sin je postal v šoli angel,doma pa ..odgovarja.Ne posluša,ko pa se razjeziš začne odgovarjati.Včasih ugovarja glsneje,včasih malo bolj sočno ali pa samo nekaj mrmra.Tudi jaz sem že kura ali pa smotana.Hja mogoče res ampak tako ne bo govoril.Me pravzaprav žalosti,da tako misli.Vem,da starši nismo idealni in to slejkoprej spoznajo tudi otroci,ampak v mislih sem imela še nekaj let rezerve.Sin je tretješolček,postaja fant.Kako naj se lotim tega?
lp

_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

najprej zate, potem pa še nasvet, ki pa mogoče ne bo pomagal

poskusi mu dopovedati, da tako obnašanje koga prizadene, da si ti žalostna, če ti govori take neumnosti, da ga nisi tako učila in naj ti razloži zakaj se tako obnaša. nikakor nisem pristaš vzgoje s tepežkami, zato ti ne bom rekla, da ga prebutaj pa bo mir. verjetno pa itak ne bi pomagalo. poskusi pa s kako drugo kaznijo, npr. nič tv en teden, ali kaj podobnega.

upam, da sem kaj pomagala. pa še en , ker vem kako tako odgovarjanje zgleda, saj se to dogaja pri mojem nečaku

_____________________________

Besedo KONTRA s proti razložimo in CEPCIJA je jasna brez vprašanj, tako se s kontracepcijo borimo, da bi bil na svetu kakšen cepec manj!

Ada vas ´ma rada!

Se strinjam z Ado.

Otork je že dovolj star, da bo tvoje besede razumel. Če jih bo seveda hotel, Lahko mu bodo šle besede čez eno uho noter, čez drugo ven. Mogoče ga bo to, da boš vidno užaljena in žalostna, pripeljalo k temu, da bo s tem nehal.

Pa po mojem pogaga tudi to, da zraven nastopi tudi oče, ki seveda drži s tabo.

Tak je tudi naš, no hoče biti, pa nima šans, ker takega obnašanja ne dopuščam.Mislim, da je to tudi del odraščanja, čeprav je šele v 2. razredu...ampak imamo razne faze, ki slej ko prej minejo in otrok skozi njih pridobiva izkušnje, se uči in odrašča.Takrat je na nas, starših, da ga pravilno usmerimo, kakšno obnašanje je bolj primerno.Mogoče to otrok pri kom vidi v šoli, pa si misli, da je to čisto o.k., da se vsi tako obnašajo, kaj pa vem.No, jaz mu povem, da to ni o.k., dam mu predlog, kako naj izrazi svoje nezadovoljstvo...da takega načina jaz pač ne sprejemam.Si pa mislim, kaj vse nas še čaka, če je že v drugem razredu včasih tak, kot, da bi ga puberteta metala.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

vprašaj ga kaj ga teži.

moja prijateljica ima hčerko, ki je letos začela hodit v 1. razred in je doma bilo zelo napeto. prvič ji je dala eno čez rit, ker ni vedela kako naj drugače odreagira. ko se je punčka pomirila, jo je vprašala, če je srečna v njihovi družini in je rekla, da ne. potem pa jo je vprašala kaj si želi in je rekla, da bi rada, da se vsi skupaj igrajo, pa še nekaj, ampak se ne spomnim. potem so ji ugodili in je bolje.

takšno obnašanje ni kar tako. lahko, da mu kateri sošolec nagaja, mogoče ni zadovoljen z učiteljico....ne vem, vprašaj ga.
jaz se ne bi tega lotila kar s kaznijo, ampak bi najprej želela slišat, kaj ga tišči.

Mika, delno imaš prav.Jaz sem mojega vprašala, če ima kakšne probleme in to..ampak pri mojem gre bolj za frajarjenje. No, pa tudi ,če bi šlo za kaj drugega, jaz ga itak nikoli ne kaznujem s tepežem.Je pa odvisno od otroka do otroka.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

o ja, tud to je lahko vzrok .  če pa sebe pogledam, sem odgovarjala, vedno kadar mi kaj ni pasalo, če sem bila utrujena al mi v šoli ni šlo kaj dobro...

No tudi midva imava sina, sicer v četrtem razredu, ki je hotel biti frajer in je odgovarjal in očiju rekel da je budala, meni pa los ipd. Pa sem mu razložila, da naju to pač prizadane in da njemu tudi ne bi bilo všeč. No zadeva je po tednu dni prešla. In sedaj je enak kot je bil pred tem, vljuden in prijazen. ne vem izgleda da to poberejo v šoli.

Stvar je samo v tem, kaj starš dopušča. Če se odločiš, da tega ne pustiš, otrok tega ne bo počel. pika. Če ti povem drastičen primer, če bi ga vsakič, ko bi jezikal, stresla elektrika, ti garantiram, da tega ne bi počel. Seveda otrok ne more stresat elektrika niti jih ne moremo pretepati, lahko pa ga "strese elektrika" na drug način - npr. da za vsako jezikanje ne sme 2 dni gledati tv in prižgati računalnika, ali morda za vsako odgovarjanje mora otrok dati 1 eur, ali mora v svojo sobo za 10 minut, ali mora zložiti posodo iz stroja in v stroj ali kaj jaz vem kaj je vašemu neugodno. Vendar je problem v nas, starših, ker včasih menimo, da bo pogovor pomagal in nam je težko kaznovati ga, oz. v praksi to kazen tudi v resnici izvesti. otrok itak točno ve, kaj starš želi, vendar noče nehati, ker mu ni v interesu. In poskusi 1x, 2x, 3x... Starš še vedno meni, da bo pogovor pomagal, kajti knjige učijo, da je temu tako. Otrok pa ne neha in ne neha. Seveda ne, saj mu ni v interesu in če je pameten ne bo nehal, jaz tudi ne bi, zakaj le, saj itak ne bo posledic. In starš mogoče celo pride do točke, ko kaznuje. Vendar otrok cvili, tuli, ne upošteva. potem se gresta starš in otrok igrice, kdo bo koga - seveda, kadar se starš gre te igrice. Evo, vidiš, tukaj pa je trenutek, ko ne smeš popustiti. Če tukaj popustiš, bo naslednjič spet odgovarjal. Če si rekla 2 dni brez tv-ja, ali igric, mora to držati, tudi če mu je žal, če se opraviči in če se na glavo postavi (tukaj pade vzgoja večine staršev, ki jih otroci ne spoštujejo, ker tega niso sposobni izvesti, se jim otrok zasmili in mu verjamejo, da resno misli, v resnici pa otroka prav nič ne briga starš, briga ga samo cilj in to je tv ali računalnik, žal je tako). Poleg tega mu potem še vsaj 2 dni ne smeš dovoliti nobene dodatne ugodnosti, npr. kupiti nekaj v trgovini, ker če se je vedel neprimerno, ne more dobiti še bonus ugodnosti, to odpade. otroka izuči izključno posledica, (kadar si seveda že večkrat preverila, da beseda ne zaleže, kar pa gotovo si, če še kar odgovarja).

Saj pravim, otrok jezika, kadar starš to dopusti, kadar se staršu zdi, da je otrok na isti ravni kot on sam (kadar ne jemlje otrok starša kot nekoga, ki je odgovoren zanj, za njegov razvoj, ampak kot sovrstnika, oz.jemlje starš otroka za kreatorja svoje lastne vzgoje, ki je kao dovolj velik, da lahko o vsem odloča sam), tudi kadar starš meni, da lahko otrok vsa čustva izrazi, čeprav na popolnoma neprimeren način, žaljiv do starša, ali kadar se starš krivega počuti, ker mu otrok dopoveduje, kaj vse bi moralo biti tako, kot on (otrok) pravi in kakšne krivice (kao) se mu godijo in s tem na grd način izsiljuje starše. Skratka, jezikanje ali odgovarjanje je vsekakor nekaj, kar se lahko takoj ustavi, vendar moraš to hoteti, ne smeš imeti zgoraj naštetih prepričanj o vzgoji, ki so napačna. Se pa bojim, da so te reči, če se jih ne ustavi, z leti samo slabše in slabše in v skrajnih primerih uidejo iz nadzora. Zato se jih splača ustaviti in ne dopuščati nobenih prerekanj o tvojih odločitvah sploh. 

 

heh... Doma imam 8em letnico in je stvar enaka.

Mislim pa, da je otrok pri teh letih že dovolj star, da se prične zavedati teže svojih besed in kako bodo te delovale na okolico. Jaz sem poskušala vse: od kazni, do pogovorov, do prosjačenja, da naj se vendar posluša kaj govori.... Pa ni bilo nič bolje.

Matr, pol pri as prehiteva, kajti prvi poskusi prav nesramnega jezikanja se pri nas že pojavljajo, pa bo 5.svečka šele konec leta Mu npr. rečeš "naredi to in to", pa ti zabrusi nazaj, "kar sam/a daj, jaz zdaj en utegnem" in se ti sladko reži. Mu naložiš, naj si igrače pospravi pa ti zabrusi "brigajo me igrače" ipd. Mu rečeš, daj nehaj zdajle s tem, naredi to in to in ti zabrusi "Utihni!"  No, za tale "utihni" je lepo skasiral prepoved risanke in PC za 2 dni.  Ok, z mojim mentalnim zdravjem še ni imel opravka ali kaj podobnega, ampak iz malega raste veliko, tko da me je kar strah, pa še vrtca nimam za izgovor da bi lahko od tam pobral. Kje dejansko je pobral tak način, mi je velik ??, ker doma ga ni mogel. Razlage so bile, verjetno bo še kakšna, s sankcijami se pa tudi kar potrudim, da sledijo vsaki bolj grobi jezični telovadbi. Zaenkrat  je uspeh nekako mešan: mu še zleti iz ust, ampak potem se hiti opravičevat, ker mu očitno zazvoni alarm. Od kod mu, je pa še edno uganka

Tudi najin maxi je pri 5. letih začel poskušati. Imeli smo čast slišati izjave tipa:
- Maxi, to se ne dela! "Ja pa kaj pol!"
- Maxi, daj pohiti! "Ti tudi!"
- Pospravi za sabo! "Brezveze!"
 Kot bi se začela puberteta. Seveda je bil vsak poskus ustrezno sankcioniran, tako da se stanje izboljšuje. Sta pa obe vzgojiteljici opazili enako v okviru skupine, tako da tudi onidve zadeve ustrezno kaznujeta.