ko sem prebrala spodnja posta od trme in trmoglavcka/cepetavcka sem dojela, da to pocno skoraj vsi otroci.
mene pa zanima kako to sploh in ALI SE SPLOH DA prepreciti, da do tega pride.

Cez 6 dni bomo stari 1 leto in bo dojencica uradno malcek. vse pisete,da so s tem priceli nekje od 15m dalje.
ker s tem se ni zacela me zanima ali se da s kaksnim pristopom prepreciti cepetanje in metanje po tleh v trgovini npr?
kar dosti hodi z nama po trgovinah, veliko hodimo okoli, jo ze vnaprej navajam, da se v trgovini samo gleda, zaenkrat zelo dobro razume, ce cesa ne more dobiti......sem optimist, ne????

je to pri starejsih se mozno resiti s tem, da jo zamotis z necim drugim?

me res caka trma ali so eni pac po naravi taksni ze od rojstva?

uf......

No, naš še kaj takega ni naredil...trkam...pa je star 23 mesecev. Se pa kdaj ujezi in spusti iz rok, če slučajno kaj drži, ampak ga hitro pomirimo. Ne se bat za naprej. Vzgajaj, kot se tebi zdi prav, pa bo. Če pa se kaj takega zgodi, pa brez panike, ignorirat in mu ne popustit. 

_____________________________

zelo je odvisno od karakterja otroka in od staršev samih in njunega karakterja tudi seveda.

če imaš do sedaj mirno punčko, potem se ti ni za bati. trma oz. odločenost se vidi že pri dojenčku

_____________________________

iz malega zraste veliko

naša je že zelo zgodaj pokazala svoj karakter in ga še vedno bolj ali manj uspešno uveljavlja , ap je zdaj stara 32 mesecev. Mislim da je to odvisno od karakterja.

Hojla,

Jaz sem pisala da imam trmoglavčka in cepetavčka in moram povedat, da je taki že od rojstva od 1 sekunde dalje. Uveljavljal je svojo voljo in pika. Ni se nehal jokati (tulit), pa da je konec sveta. Pa tak je še zdaj. NE neha se dret. Metal mi še po trgovini res ni stvari, ampak cepetal in se jokal pa je, pa na vsak način hotel imeti določeno stvar. Pa moram rečt, da je tudi drugače bil vedno zelo živahen otrok.
Ti se le tolaži s tem da otroka navajaš na to da ne mora dobit vsega. Mi smo našega tut. Pa še ga zdaj. Pa ga včasih z lahkoto prepričam, včasih grema kar mimo igrač v trgovini in niti ust ne odpre, samo gleda. Kot da ni nič. Včasih pa se mu utrga. Pol pa grem na RR in prosim za nasvete.

Mi imamo tudi trmasto 16 mesečnico in je bila trmasta od rojstva. Prvi izpad trme je imela v trgovini ko je bila stara 9 mesecev in sem jo imela v slingu. Ko sem plačala je na vso silo hotela mojo denarnico. Preusmerjanje pozornosti je delovalo ko je bila manjša, sedaj pa ne več ker se spomne kaj je hotela in gre po "preusmeritvi" nazaj. Jaz bi rekla da je to stvar karakterja. Sem pa opazila pri nas da je trma hujša ko je bolj utrujena in lačna. Tako da v trgovino ne grem takrat, ampak ko je lepo naspana in je ravnokar jedla tako da je super volje in potem nekako zvozimo. Doma pa itak se da saj ne dobim nobenih čudnih pogledov, češ kakšna mama pa sem ko ne znam obvladati svojega otroka...

Mi smo ravno danes imeli v trgovini izpad trme, smo pa stari 16 mesecev.Je bila pa tudi lačna in utrujena, tako da smo šli potem jest in je bilo takoj bolje.Ampak kaj ko mi še jest nimamo časa :-).Res zelo malo poje.No, to je že druga zgodba.

Ja, glede trme.Jaz sem jo pustila pri miru, da se strmi. Se je usedla na tla in sedela na sredi trgovine, potem pa smo jo počasi spet lahko zamotili.Pa je hotla v voziček, pa spet ven,...pa po kontra strani noter (kjer ni vrat-to so tisti vozički z vratci in volanom).Ja, eno so nas gledali, ampak se ne sekiram.Jaz je na silo nisem vlačla, ampak počakala da ta hudo mine.In na srečo je

A v trgovinah jim pustite stvari tikat? jaz jo opozarjam, da se ne sme, ampak ko pridemo v BC, mi pa to ne uspe,  ji pa kakšno igračko dovolim, da se jo dotakne, npr. danes avto in dojenčka.

Ne vem, jaz sem do tega da otroci "taki rodijo" zelo skeptična. Otroci se sicer rodijo vsak zase drugačen, ampak da bi se eni kar trmasti rodili, nekako ne erjamem. Mogoče me bo drugi kaj drugače prepričal, bomo videli.

SIn je vse prej enostavno dete, hiperkinetičen, hiperton, asimetričen, posledično težave s koncentracijo - z so pravico bi rekli, da tak pač je. Lahko bi prve poskuse trme tudi zignorirali, "ker je to pač obdobje", lahko bi jih pripisali motnjam koncentracije, hiperkinezi pa kaj vem čemu še vsemu. Ampak jaz sem bila in sem še vedno prepričana, da otroku stem na dolgi rok ne bi naredila prav nobene usluge, nasprotno. Zato sem ukrepala, striktno, zoprno, tečno, vsakič enako in imeli smo točno 2 poizkusa.

Pri prvem še ni imel 17 mes, ko si j eomisli, da bo mami šponal. Začelo se je s tem, da je na vsal način hotel "nano" pri sadju, kar strgat se mu je hotelo zaradi tiste banane i še bolj, ker mami ni popustila in je banane lepo stehtala, nalepila nalepko s ceno, šele potem sem mu eno napol olupila in mu polovico dala. Je bil 3 sekunde mir. Prideva do kruha, je banana zleteal v sekundi po tleh in on je zahteval "kof" in se drl ko blesav, da hoče "KOF KOF KOF!!!" Lepo sem mu dopovedovala, da krof sicer lahko kupiva, vendar ga zdaj ne bo jedel, ker ga je treba plačat in da je ravnokar po tleh vrgel banano - torej očitno ni lačen.  Najprej je še nekaj kokodakal, pa se je umiril, ko sem 2 krofa kupila za domov. No, in potem je prišla na vrsto polica s sokovi, kjer si je seveda zabil v glavo, da bo dobil "kok".  Ke rmi jevse skupaj malce lezlo proti vrelišču, sem mu lepo povedala, da če slišimi samo še eno podobno zahtevo, greva ven iz trgovine in bo konec za tisti dan. Zaleglo je za 5 sekund, nato smo začeli znova. Pograbila sem mulca pod pazduho, prosila blgajaničarko, naj shrani nakupljeno, pridem kasneje nazaj, in vreščečga mulca, ki mu odhod niti najmnaj ni bil po volji, odvlekla ven. Saj ni cela trgovina dolžna poslušat njegovega vreščanja! Pred vrati sem ga nič kaj nežno postavila na tla in se, kot da ni moj, odpravila (kao) domov. Za prvim voglom sem se skrila in ga opazovala. Ko se je ovedel, da ga mati ne "šmirgla 5%" in da je šla, jo je jadrno prikuril za mano, pa se mu nisem takoj pokazala. Par sekund panike mu je čisto dobro sedlo. Od takrat dalje je zadostovalo, da sem samo omenila " a bo mir al pa greva ven!" in je bil v sekundi mir.

Vlačenja stvari s polic ne dovolim, nikjer, tudi ne dovolim odpiranja hladilnikov ali premetavanja stvari po policah, če jih ne nameravamo kupit. Se je pa 1 x zgodilo, da smo 50 minut stai v trgovini in čakali, da je zložil nazaj na stojalo, kar je iz objestnosti stresel po tleh. 3 x sem ga jaz odstranila od stojala s perilom, 2 x ga je mož, pa je nalašč, iz čiste nagajivosti zmetal po tleh enih 20 obešalniko s perilom. Vse do zadnjega je pobral in jih točno tako, kot so bili prej, zložil nazaj na stojalo. Da to po 2. obešalniku niti slučajno ni bilo več zabavno, si verjetno živo predstavljate, ampak odstopila nisem. Pa še sladoled je odpadel. Šola za vse večne čase in danes mu je kristalno jasno, da če bo karkoli ušpičil, bo tudi "kasiral" ustrezno kazen. Se pa načeloma trudimo, da ga ne vlačimo po večurnih nakupih, razen če je treba njemu kaj kupiti in dokler je bil manjši, smo s sabo vedno vzeli voziček (še pri 3 letih) in zaogo knjig, igrač, pijače in hrane, pa z zmatranim otrokom res nikdar nismo šopingirali.

Kar se ostalih izpadov tiče - imeli smo poskuse, AMpak ker so poskusi vedno rodili dokaj slabe in neprijetne sadove, se je sine naveličal.  Jaz na vreščanje in cviljenje ne reagiram.  Če pa že, pa hladno ko špricer povem, da jaz "tega" ne razumem in da se jaz na tak način z NIKOMER (!) ne pogovarjam. Če bi kaj rad, naj pove normalno. Da pri nas nihče ne polira tal, ampak če je njemu to ljubo, naj se ne pustiti motiti - jaz se že ne.  Butanje z glavo ob tla se meni zdi brezvezno početje, ampak če se mu zdi zabavno, naj izvoli. Mene ne moti. 300% pa zato ne bo čisto nič dosegel, morda edino to, da ga odstranim iz prostora, če mi najeda. Danes, pri skoraj 5-ih letih lahko rečem, da vseh poskusov trmarjenja in ihte ni za vseh 10 prstov, z opisanimi vred. Sin je sicer zelo temperamenten in tudi pove "zej sem pa jezen in bom kr znoru!", pa vedno rečem "ti kar znor, to je dobro za želodec, ne boš čira dobil. ko boš pa končal z norenjem, povej, kaj te gloda in se bomo zmenili!"  Večinoma se potem čist normalno zmenimo, običajno vsak malo popusti in najdemo neko srednjo pot. DOkler je bil manjši, pa smo to počeli pač starosti primerno. Če se 16, 17, 18 mesečnik ni pustil držat za roko, sem ga dala na vajeti ali pa sem ga vrgla na finto, naj me prosim drži za roko, ker se bojim prometa.  Če nečesa ni hotel pospraviti, sem ga prosila, naj pomaga, ker jaz ne morem ali ne znam.  Redko sem šla na nož in na komando, so pa področja, kjer ni pardona: privezovanje  v avtu, elektrika, ostri predmeti, obnašanje v prometu....tam je beseda bila in je zakon, pa če mulca raznese od trme.

Po mojem se otrokove trme ne smemo bat, do določene mere je čisto zdrava in jo je dobro pustit, ko postane moteča, naj pa rodi zoprne posledice. Kolikro jaz poznam otroke, ni noben tolikotrapast, da bi sam načrtno silil v težave, če ve, da jih  s takim načinom 100% dobi

Mamuška, kapo dol! Tole kar si napisala si bom zapomnila, pa če s sabo sprintan listek nosim. Sem se režala ko utrgana ko sem brala ta post (predvsem tisto o kokodakanju in KOF-u), ampak mi bodo tvoje izkušnje še kako prav prišle, ker imam v hiši enega tasmanskega vraga v obliki sinčka, ki ima karakter, da se bog usmili.

Mamuška od prvega do zadnjega stavka se strinjam s tabo sploh s tistim delom, da se otroci ne rodijo"takšni ali takšni", ampak da jih starši z vzgojo naredimo kakršne pač so!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]