Pozdravljene punce!

Mene pa zanima kakšni so bili vaši občutki po porodu?
A ste bile polne sreče in vas je razganjalo od veselje, ali ste bile od vsega skupaj otopele in zbegane?
Oziroma če ste se kaj spremenile po tem velikem dogodku, tako same v sebi, čustveno...?

takoj po porodu sem bila utrujena od vsega dogajanja.svojo pikico sem imela ob sebi kakšne 2urce (rodila sem ob 21.42)potem pa so mi jo za cez noč vzeli.Drugače pa so bili moji občutki prijetni in svojo pikico sem imela z dneva v dan bolj rada.Nikoli si nisem predstavljala kako močno je to čustvo-biti mati.In kakšni so sedaj moji občutki po 17ih mesecih-vedno lepši in ti niti ne morem opisati.Z svojo pikico preživim 24ur na dan in sem zelo navezana nanjo.mislim pa da se spremenila nisem nič,da ostajam ista kot prej.

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Takoj ko sem rodila, sem bila najbolj srečna, da sem rodila, ker sem mislila, da je ne bomo mogli ven spravit, ker mi ni uspelo dobro pritisnit.

V porodni sobi sem bila predvsem klepetava - z možem sva obujala spomine na porod in občudovala tamalo.

V porodnišnici sem bila 10 dni v bistvu oK kot mama - vesela, nič prestrašena, še zaradi zlatenice, ki jo je imela tamala se nisem preveč sekirala.
KOt ženska sem se počutila pa malo grozno - razvlečen tebuh in rit kot opica, boleče bradavice, vsa prešvicana non-stop ... skratka razsulo od ženske.

Bolj naporno obdobje je prišlo šele doma, ko sem včasih tudi jokala in bila jezna na tamalo, ker sem bila utrujena, ona je pa zahtevala svoje, jaz pa včasih nisem imela v rokah niti toliko moči, da bi jo dovolj časa držala čez ramo, da podre kupček. Ti prvi tedni doma so bili najbolj naporni.

Lažje je postalo, ko je tamala začela z nasmeški - včasih me je to potolažilo, ko sem bila na 'robu obupa'.

Potem pa ... vsak mesec lažje - čeprav vmes pride kak naporen dan ali noč.
Predvsem je pomembno, da si ne naložiš preveč drugega dela ob skrbi za otroka. Jaz kot mama najslabše funcioniram, ko sem utrujena.

Po prvem porodu (3 ure) je bilo kr čudno vse skup, ker smo morali najprej 15 min čakat na anestezista, da so me pod narkozo zašili.  Mi je pa tiste pol ure, ko sem trdno spančkala ful pasalo, ker sem se lepo spočila in potem sva s partnerjem navdušeno gledala malega. Takoj sem ga priklopila na zizo in nepopisno lepi občutki so me navdajali, ko je moja štručka sesala joško! Me je kr spreletavalo od čustev. Tudi potem v porodnišnici sem ga skor skoz imela na rokah, ga lubčkala in stiskala, in občudovala... se vidi, da sem že dolgo časa imela željo po otročku. Ful mi je bilo hudo, ko so mi ga odpeljali pod lučko. Sploh nisem mogla spat in vez med nama je bila že tako močna, da mi je kr mlekec pricurljal, ko je on tam gor začel jokat, ker je bil lačen. Takoj za tem, ko je začelo mleko curljat, je namreč prišla sestra po mene, da ga naj grem podojit. Prvi meseci so bili čudoviti. Kljub naporu (imel je ful krčke) in utrujenosti pa še bolečinam od šivov sem bila srečna. Če se zdej nazaj spomnim, sem imela ful živčke! Če bi bilo pri tamali tako, verjetno bi se drugače odzivala. No po drugem porodu sem bila pa še bolj srečna, ker nismo vedeli, kaj bomo dobili in se nam je izpolnila tiha želja - bila je punčka. Porod je bil mala malca. V dobrih dveh urah je bilo od začetnega zvijanja, do joka vsega konec! Resnično lep porod! Nobene panike, babica je bila prava profesionalka. Namreč. glede na to, kako sem bila prvič šivana, mi je zdaj pomagala obvarovat presredek tako zelo, da sta bila potrebna le dva površinska šiva. Mala pa pravi cuker. Seveda se je takoj zaklopla na zizo - in je še zdej po skor 11 m prkloplena . Malo je skazilo našo srečo nekaj zapletov (gosta kri, zlatenca), morali sva za en teden v LJ na pedo. Hvalabogu pa je zdej vse vredu in ni posledic. Doma je bila pa uživancija. ker tole dete je tako, kot da ga ni. Povsem sama se zamoti, joka že od vsega začetka samo, če je lačna, pokakana, utrujena.

Skratka, jaz sem se po porodih počutila čudovito, da mi je uspelo spravit na svet dve čudi! Morem pa rečt, da na to, kako imam razvlečen trebuh, debelo rit...sploh nisem pomisla! Sej ko rodiš si konec koncev mamica in ne več neka seksi p.... No lahko si tudi, če se potrudiš, sam ni pa nobena taka kot pred porodom! Vsaj takoj ne.

_____________________________

MONTIGNAC

se podpišem

 ha, ha, jaz itak nisem neka seksi p...... Pa drugače na izgled tudi ne dam grozno veliko, ampak sem se po porodu vseeno slabo počutila, ker nisem verjela, da je možno, da se res ornk skrčiš nazaj. Mi je bilo pa tudi zato težko, ker sem imela tako oslabele trebušne mišice, da niti na skretu nisem znala pritisnit, ko sem šla s... je še zdravnik rekel, da imam res mehko trebušno steno.

Pa se je vse lepo uredilo.

Mislim pa, da je čisto normalno, če imaš po porodu glede sebe ali ob otročku kdaj slabe občutke. Nerealno bi bilo pričakovati, da je vse sama evforija, čeprav ko potegneš črto pod vse - je v povprečju itak lepo in navdušujoče.

pri meni pa ni bilo nobenih blaženih občutkov, kar nekam otopela sem bila. praznoglava
in potem se me je lotila še poporodna otožnost, točno po knjigi, 3. dan do 10 dne
kar nekaj časa sva potrebovali, da sva se uskladili in da se imava fino. jaz za vse skupaj krivim prezgodnji porod, ker sem šele začela s porodniško in imela še cel kup načrtov, na porod se pa nisem pripravila

Uh, jaz sem bila pa takoj po porodu ful dobre volje, kot da sem osvojila zlato medaljo  Tako fajn sproščena sem bila v porodni sobi. Kasneje v sobi pa polna adrenalina, čeprav me je vse bolelo in sem komaj stala na nogah od izčrpanosti.
Drugi dan je prišla šele za mano utrujenost. In tretji dan sem tudi jaz jokala. Zvečer, ko sem gledala najino malo punčko zraven sebe, kako blaženo spančka, sem bila srečna kot še nikoli in jokala sem od sreče. Eni čisto novi občutki so me obdajali. Morala sem poklicat moža in mu povedat.

Uf, jaz pa sem imela že planirano, da mi sporžijo porod in sem šla pozno spat ob polnoči. Ob 3 ponoči so se pa že začeli popadki na 5 minut, kot da bi vedel, da bi bil tisti dan njegov dan. No, v porodnišnico sem prišla ob 6 uri, potem klistir (obrila sem se sama, ker sem vedela, da bom tisti dan tako ali tako rodila). Ob 8 zjutraj prišla v porodno sobo, odprta 3 cm, z rednimi popadki na 5 minut, potem mi predrejo mehur - je bila plodovna voda že zelene barve (sem pa bila 6 dni čez rok). No, in tistih 3 cm je kr ostalo 3 cm, zato sem okoli 10, 11 ure dobila umetne popadke in ob 15.54 rodila sinka. Ob 19 uri sem prišla v sobo - ker cel dan nisem NIČ jedla mi je mož prinesel nekaj malega za pojest, ob 21 uri se je Jure zbudil in jokal in stokal celo noč! Jaz pa neprespana (prejšnjo noč sem bore malo spala), nič konkretnega nisem jedla, in sem se kr fajn namatrala v porodni in potem še nošnja po rokah. No ob 1ih zjutraj je zaspal za 15 minut, ko je dežeurni prišel v sobo in na ves glas vprašal, če kaj rabimo... in zbudil malega. In sem rekla, da full joka, če je kaj narobe, pa potarnala sem, da sem utrujena in lačna... in mi reče, da sem zato tu, da nosim malega po rokah, če že joka. Haloooo! Kakšen odnos, bi jaz njega poslala rodit. No, čez dan je v glavnem prespal, ponoči pa jokal - je zamenjal noč za dan... potem so ga začeli mučiti še krčki... tako da imamo res pestro. Ampak je mali taka faca, ko se tako lepo smejčka, ko se pogovarja z mano in gruli,... mami in oči sta noro zaljubljena vanj! 

< Sporočilo je popravil jjasna -- 16.6.2007 15:58:33 >

Jaz sem bila po porodu najsrečnejši človek na svetu. Resnično je pri meni veljalo tisto, da ko dobiš v naročje svojega otročka, pozabiš na vso bolečino. Je pa res, da nisem bila nič šivana, tako da nekih bolečin po porodu več nisem čutila. Tretji dan se me je sicer lotila otožnost, ampak bolj zaradi tega, ker je imel mali zlatenico in ni bil pri meni... sem ves dan jokala  .

zdravo! jaz se sploh nisem zavedala da bom oz. sem rodila, ker je šlo tako hitro, da sem dojela šele naslednji dan da je res kar je.... bilo je na nedeljo ob 17h sem pojedla jogurt in vse ok, nato pa ob 18h samo na wc kakat, bruhat, to se je ponavljalo pol ure, mislila sem da sem pojedla pokvarjen jogurt. za ziher sem klicala v poro. pa mi je rekla da ni nič naj grem v pon. do moje gine. ampak jaz nisem zdržala, zato me je mož peljal do poro. sem imala 50km, med potjo me je začelo špikat v spod. delu trebuha na pol minute, ko sem prišla v porod. pa takoj v porodno, ker sem bila že 3cm odprta in rodila v 10min. vse skupaj je trajala 1h pa pol z vožjo to porodnišnice. res pa je da sem rodila en mesec prej

takoj po porodu sem pozabila vse "grozote-bolečine" poroda in se jih danes itak ne spomnim več. presenetilo me je to, da nisem bila niti tako navdušena nad vsem tem dogajanjem. itak da mi je pogled na našo Lučko odtehtal vse muke, ampak nobenih pravih občutkov nisem imela.

prvi dan sem potem itak skoz jokala od sreče in od žalosti. od sreče zato, ker vsakokrat ko sem pogledala Lučko sem se spraševala ali je to res moje in sploh nisem mogla verjet. od žalosti pa zato, ker me je vse tooolk bolelo (sem bila full šivana), da sem se smilila sama sebi, ker edino kar sem lahko je bilo ležati. pa še spraševala sem se kako smo ženske lahko take carice in da preživimo vse to!?

drugi dan prbližno isto kot prvi

tretji dan nisem verjela, da se bo meni tudi zgodil tisti "cmeravi dan" in se tudi možu nisem mogla javit na telefon ker mi je šlo enostavno na jok. še danes ne vem zakaj.

ko sem prišla domov kot bi odrezal. še šivi so me "nehali" boleti oz. sem včasih kar pozabila na njih. prvo noč sem itak jokala od sreče, ker je bilo full lepo. možu sem ležala na desni roki, Lučka je spala na moji desni v svoji posteljici, tik ob meni... skratka... za znoret lepo

danes, po dveh mesecih se ne da opisati vsega tega. taka močna čustva ko pogledam najino Lučko... že ko pogledam npr. njene majcene prstke, pa ko me pogleda s tistimi črnimi očmi, pa ko jo dojim...

sem se spremenila? ja sem se. zdaj mi je vseeno če imam malo trebuha, ker sem MAMICA. in ker bo trebušček nekoč izginil, Lučka bo pa ostala, sem še toliko bolj ponosna nanj, ker je iz tega trebuha prišla naša punca. sem veliko bolj čustvena in veliko bolj prestrašena.

_____________________________

Otroci ne vedo, kako radi jih imajo njihovi starši,
in tega tudi nikoli ne bodo vedeli, dokler se ne bo
nad temi starši zagrnil grob ali dokler
ne bodo imeli svojih lastnih otrok.

Po porodu sem bila polna občutkov, sploh ne znam opisati. Vesela, utrujena, navdušena nad otrokom, ponosna na očkata (se je zelo izkazal), ... Polno vsega se mi je dogajalo v glavi. Bila sem res srečna.

Doma se je začelo.. Trenutki nemoči, ko otrok joka in neveš, kaj mu je, kako mu pomagat- sem jokala zraven, ker mi je bilo tako hudo... Naporno je dojenje, uspavanje, pevijanje, kupčki, krčki... Otrok zahteva veliko, vmes malo spi... Potem pogledam sebe in svoj trebuh- strije, rit in stegna- strije, ful švicam, na začetku so me boleli šivi... Jest itak ne smeš vsega, kar želiš zaradi dojenja... Če se zamislim, se mi včasih podijo misli, da sem slaba mama itd... Zdaj je star 3 tedne, komaj čakam na nek res ustaljen urnik.

Sem pa fuul vesela, ko je zadovoljen- če ga uspešno previjem, umijem, podojim, podrem kupček. Potem se sama sebi ne zdim več nesposobna kot mama- vidim, da mi kar gre... In ko se mi nasmeje, ko je ves pijan po hranjenju... Za te trenutke živim in gre lažje.

Je pa zame itak največji sonček. Misli in občutki so včasih slabi, treba jih je spravit iz sebe, drugače pa je res najlepše uživati s tem malim bitjecem, ki si mu podaril življenje- svojim sinom ali hčerkico...

< Sporočilo je popravil nikical -- 26.6.2007 11:40:28 >

_____________________________

Si doma? Doma si. http://www.facebook.com/doma.si.vesna

Prvi občutki po porodu so blaženi!!! Res sem bila tako srečna in sploh nisem mogla verjeti, da je to moj otrok. Tudi bolečino pozabiš - tisto pri porodu.

Ampak že čez par ur pa je bilo vse drugače... kako noro sem pogrešala trebuh - kot da me sploh ni, se mi je zdelo. Nenormalno sem se navezala na trebuh - najbrž marsikateri smešno, ker je na koncu vsem že v napoto, meni pa je bil tako fajn :). Blazno boleči šivi, 6 tednov sem sedela na obroču. Dojenje - prvi mesec katastrofa, kako je bolelo. Občutki pa grozni. Ne me narobe razumet, otroka sem imela rada neznansko, ampak ker sem bila fizično čist sesuta, me je zaradi tega še psihično uničilo. Tako, da ja, šla sem tudi čez slabe občutke, čez občutke nemoči, potrtosti, slabe volje... ampak ljubezen do otroka je neskončna in neizmerna. In premagala sem vse! Tako šive - ki so končno nehali boleti, kot dojenje - v katerem sem po mesecu dni začela ful uživat in sva se dojila eno leto... ujeli smo ritem in z vsakim dnem se imamo bolj radi!!!

Vendar je pomembna pomoč partnerja ali bližnjih. Pomembno je, da spoznaš, da ni važno, če je posoda pomita ali cunje zlikane... važen je otrok in ti sama. Da počivaš vsakič, ko je to možno. Jaz pa sem od sebe pričakovala preveč in sem se na trenutke zlomila. Ampak sem kaj hitro spoznala, da tako ne gre. Od takrat dalje imamo stanovanje "zasvinjano", mi pa smo srečni