Saj ne vem kako naj začnem?Mogoče me boste nekatere tud obtoževale ampak zgodilo se je in sedaj rabim nasvet kaj naredit.Imam zvezo, ne vem kakko naj to obrazložim, bi rekla bolj površinsko, ampak v bistvu do tega človeka ne čutim kaj veliko.Imam ga rada, vendar se mi zdi da to ni tista prava ljubezen,ki bi naj bila med dvema.In seveda zgodilo se je, da sem ob tabletkah nanečartovano zanosila.Sedaj sem v dilemi kaj naredit.Vem, da ta veza na dolgoročno ne bo uspešna.Po eni strani si otroka želim, vendar ne vem ali naj rinem z glavo skotzi zid, če že vnaprej vem da veza ne bo trajala, sama z otrokom pa spet ne morem, ker finančno nisem preskrbljena kot bi morala bit.Prosim svetujte mi, kaj bi ve naredile?

osebno je čisto vseeno če boš bila z tem moškim ali ne,.Vprašanje je,če si otroka želiš   Če ja,potem ga imej.Jaz ti lahko svetujem kaj sem jaz naredila in ne kaj bi.otroka sem rodila in zdaj je že takšen navihanček velik da gre v šolo .

podpis


_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

si ga želim, ampak ko pomislim, da že vnaprej vem da bom sama z otrokom, da bova gagala, kar se tiče financ, da bo otrok brez očeta...Sama sem bila brez, sem imela vsega dovolj, ampak vseeno je nekaj manjkalo do popolne družine in ne bi rada da otrok doživi isto. In to me muči, ko pomislim, da mi ne pelje zadnji vlak in da še vedno lahko spoznam nekoga s katerim bom srečna in bova otroka želela oba.

popolna družina    Popolne družine ni.In nihče ne rabi očeta da bo popolna družina. četudi imaš partnerja  te lahko vara, se lahko kregata večinoma časa, oče je lahko odsoten veči del dneva itd. tako pač je v današnjih časih.

Hočem ti povedat da za vse to ni treba oče.  In ti tudi z otrokom lahko  spoznaš moškega,ki te bo osrečil in ki bo oče tvojemu otroku
pa jaz tudi nisem imela financ,bila sem na socialni pomoči in je otrok imel vse in še preveč ter polno rit vsega

ne išči izgovorov . Ker če hočeš boš vse zmogla,to je dejstvo

Mislim, da te bolj nagiba odločitev, da nebi imela otroka! Več dejstev navajaš, kaj bi bilo slabše, če bi ga obdržala! Oziroma z izgovori poskušaš opravičiti to, da ga nebi obdržala!Nič pa nisi napisala kaj partner meni o nosečnosti, nadvsezadnje sta oba odgovorna za to in zato morata oba sprejeti odgovornost! Nič te ne obsojam, da ne boš narobe razumela, samo občutek imam, da si otroka ne želiš tako zelo! Moraš pa vedeti, da vsakdo je na začetku prestrašen, kako bo in verjemi, ni lahko, življenje se ti obrne na glavo ne samo enkrat trikrat! Veliko je lepih trenutkov, so pa tudi slabi in težki!Vzgoja ni mala stvar, vsi se trudimo, pa nam še rado spodleti! V glavnem, zaupaj vase, poslušaj srce in pogovori se z partnerjem in kakorkoli se bosta odločila, naj bo tako, da kasneje ne bosta obžalovala, zavestno to sprejmita skupaj! Pa veliko uspeha!

Po mojem otrok potrebuje oba pola energije. Samo ženski ni ok. Samo moški ni ok.

1:1000 ??

če ga nočeš obdržati ga daj v posvojitev. veliko je parov, ki si želi otroka. potrpi teh 9 mesecev in pol kolikor vem lahko greš anonimno rodit

tako kot pravi ledenaa popolne družine ni. Jaz imam očeta in mamo pa bi raje videla da bi bila ločena. in tako kot pravi TDTP mislim da glede na tvoje razmišljanje otroka nočeš. Moja kolegica je bila v podobni situaciji...ona je naredila splav...s partnerjem sta šla nato narazen. Sedaj je sicer srečna v novi vezi vendar jo še vedno velikokrat stisne misel na otročka, ki ga je dala ubiti. Sama pa sem bila kar nekaj časa v podobni vezi...imela sem ga rada vendar ga nisem nikoli ljubila.....in veš kaj nikoli ga nebi mogla vzljubiti... za to sem potrebovala tri leta. K sreči z njim nisem zanosila. Ampak sedaj ko gledam nazaj...ko imam ob sebi partnerja, ki ga ljubim in spontani splav, ki naju je pretresel razmišljam drugače. Vem da bi otroka hotela obdržati kljub dejstvu, da bi vedela da bova s partnerjem, ki ga ljubim šla narazen... v to sem prepričana! Obdržati otroka v partnerski zvezi, kjer ni ljubezni...tu pa ne vem kaj bi naredila in lahko le špekuliram. Verjetno bi otroka obdržala in celo življenje živela v zvezi brez ljubezni, ker bi se preveč bala ostati sama.

Nisi v lahki situaciji in težko je biti pameten. Želim ti vso srečo.


_____________________________

Hvala angelom, ker so z mano zaplesali, in hudiču hvala, ker mi ni porezal kril.

za srečo moraš iztegniti roko

Klarisa31 predno se odločiš
samo v razmislek: preberi si na forumu v objemu žalosti (ne bi smela, res ne)

moje mišljenje: jaz sem za življenje

pa še eno v razmislek: pri nas imamo veliko čudovitih parov, ki si močno želijo posvojiti otročka

pa SREČNO

Klarisa31....verjamem, da si zelo zmedena in imaš občutek, da si v brezizhodni situaciji.....vendar, naši odgovori te bodo samo zmedli.....sama moraš o svoji situaciji dobro premisliti in se sama odločiti.....mi smo le zunanji opazovalci in tvoje situacije ne poznamo.....ker mi nismo v tvojem položaju in ne moremo reči "Jaz bi na tvojem mestu to in to..."

In kakorkoli se boš odločila, se boš odločila pravilno.....ker gre zate in ne za nas.....

V resnici te je samo strah. Po poti si začela hoditi in greš lahko naprej. Pripelje te lahko v lepe kraje. Lahko pa skočiš dol s poti. Morda padeš na cesto, modra v grmovje. Vendar tako kot za pot, ne veš kam te bo peljala cesta ali izhod iz grmovja.

Že v naprej si se odločila, da s partnerjem ne boš zdržala. Res ne boš? Res ni možno? Kaj pravi partner? Če zreduciram na sa''mo golo resnico: Dva sta lahko odlična partnerja, zakonca, starša, če se za to odločita, oba. Seveda mora biti nekaj privlačnosti, a ta v tvoji zvezi gotovo je.

Danes je moderno razmišljanje, da spoznaš "pravega" in celo življenje postane pravljica. "Pravi" se z leti spremeni in ni več tako "pravi". Lahko še celo postane "napačni". Da "pravi" postane pravi je potrebno vlagati v zvezo. In to je ta odločitev, ki zahteva tudi napor. Vsakodnevni. In več kot v zvezo vlagaš (seveda vzajemno) tem bolj postaja zveza pomembna, dragocena.

Kaj pa če nikoli ne spoznaš "pravega"? ... si ne boš očitala ... ?
Kaj pa če spoznaš kasneje "pravega" pa ne boš mogla imeti otroka? ... si ne boš očitala ... ?
Kaj pa če spoznaš "pravega" in postane "nepravi"? ... si ne boš očitala ... ?

In končno: Ali si res prepričana, da ni možno v primeru razpada zveze spoznati "pravega", če imaš otroka?

< Sporočilo je popravil tehnofil -- 25.8.2010 15:59:05 >

Ne mislim pridigati, ampak meni res ni jasno, zakaj se ženska spusti v zvezo z moškim do katerega ji ni kaj dosti. Menda nisi vanj zaljubljena in ga ne ljubiš, 'kot bi bilo treba'. Ampak nekaj ti pa vseeno daje, da si z njim. Kaj je to? Ali so to materialne ugodnosti ali je to samo tako, da ni dolgčas medtem, ko iščeš pravega.

Ne mislim strašiti, vendar to že kaže na določen tip osebnosti, ki se prerada vdaja skušnjavam, udobju in ni pripravljena tvegati. In tak tip osebnosti redkokdaj spozna tisto 'pravo ljubezen za vse življenje', kjer se gre pogosto na vse ali nič, pa četudi ostaneš sam ti 'je dolgčas' za vse življenje.

Tudi tehnofil ima še kako prav, ko pravi, da lahko 'pravi' postane nepravi, celo osovražen, najde se lahko novega, 'še bolj pravega', sploh če ljudje ne znajo trdo delati za zvezo in sklepati kompromisov.

Zanosila si nenačrtovano. Za zaščito si poskrbela, ampak v življenju ni nič 100%. Zdaj je, kar je.

Sama praviš, da nisi dovolj materialno preskrbljena, da bi si lahko privoščila otroka. Pa si se sposobna boriti? Se želiš boriti? Se znaš? Si take vrste človek, ki se bo znašel in priskrbel kar je treba ali si take vrste človek, ki je bolj odvisen od drugih ljudi? Kako vidiš življenje z otrokom: kot nekaj lepega ali kot grozno obveznost? Če si bolj pasivna, odvisna od drugih in vidiš predvsem obveznost, potem najbrž še ni čas za otroka. Sovražila boš sama sebe, mogoče celo otroka, se smilila sama sebi in ne boš srečna.

Kakšen tip človeka je tale tvoj prehodni ljubimec? Bi bil dober oče? S tem ne mislim, da morata zdaj živeti skupaj ampak predvsem je pomembno, kakšen karakter je. Bo dober oče otroku ali se bosta tolkla po sodiščih za minimalno preživnino in se prerekala o obiskih in se, v skladu s priljubljenim slovenskim običajem, dajala čez otroka?  Če je človek drugače v redu, še vedno lahko ostaneta prijatelja in otrok bo imel očeta - zreli ljudje se lahko marsikaj dogovorijo. Z njim boš ostala vse življenje povezana, kajti tvoj otrok bo tudi njegov otrok.

Tudi če boš imela otroka, to ne bi smela biti ovira za 'pravega'.

Skratka, pluse in minuse bo treba premisliti. Odločiš se pa lahko samo ti.

Zdi se mi, da se bolj nagibaš k temu, da otroka ne bi obdržala. In s tem ni čisto nič narobe, če se v tem trenutku ne počutiš sposobna tega zvoziti tako, kot je treba. Vse preveč je na svetu otrok, ki si iz takih ali drugačnih razlogov želijo, da se nikoli ne bi rodili.

Če se boš odločila otroka obdržati, ga obdrži iz pravih razlogov in ne le zato, ker imajo drugi take in drugačne probleme in zato ker imajo drugi svoje pojme, kaj je moralno in pravilno in kaj ne.

_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Poiskala odgovor v sebi...samo v sebi.
Drži se.

Se pridruzim Solerinem nasvetu.
Srecno.

_____________________________

Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!
(Ivan Cankar)