no pa smo tam. Naš fantič je prvošolček. Vseskozi sva se trudila, da mu privzgojiva vrednote,.... in sedaj se je v zadnjem letu že parkrat zgodilo, da prinese stvari domov prej iz vrtca zdaj iz šole, ker so mu pač všeč. Tudi včeraj sem v njegovi vreči za copate zasledila igračo. Dal je razlago, da mu je bila všeč in jo je dal tja ni pa jo želel odnesti in ne ve čigava je ker naj bi jo najdel na klopi. Za kazen jih je dobil po riti, zahtevala sva da razmisli in pove zakaj se je to zgodilo in da obljubo da tega ne bo več. Danes ga spet preverim in v hlačah dobim avtomobilček. Rekel je da ga je pobral med igračami v razredu in ker bi se verjetno z njim igral drug otrok medtem ko bi šel on na wc ga je dal v žep in pozabil vrniti. Najprej me je podražilo sem mu dala par na rit, nato sem ga poslala v sobo in ob kosilu sem bila solznih oči. Vedel je zakaj, bilo mu je izredno hudo, brez besed me je objemal, se opravičeval in ob tem mu je telo drhtelo in srce bilo hitreje. Sama sem mu dejala, da ne želim biti mamica takšnemu porednežu in da me je zelo razočaral.

Kako bi ve ukrepale?

Da ne želim biti mamica takšnemu porednežu  ne bi rekla NIKOLI.Z njim bi se vsak dan o tem pogovarjala, da to ni lepo, da tega ne sme početi.Tudi udarila ga ne bi.

Se morda vprašaš,da vzrok za ta dejanja leži tudi pri vama z njegovim očetom?(pa ne narobe razumet-ne želim te obsojati,sam mal razmisli o tem)
 
Jaz bi se,namesto da mu dam po riti,z njim pogovorila,ker mislim,da razume že veliko stvari.Morda si igrače želi,pa jih ne dobi doma,in jih pač prinese.In da mu je žal,se vidi,ko te nemo objema.Men je zelo hudo,ko to berem,in vem,da boš dobra mami,in da boš vso to zadevo uspešno rešila.

Zmogli boste....

Enako.

Razumem tvoj občutke nemoči, vendar moraš vedeti, da so otroci različni in da jim pade vse sorte na misel. Tudi mojemu najstarejšemu je to prišlo v vrtcu pri istih letih kot tvojemu sedaj, to isto na misel. Bila sem jezna in ogorčena in razložila sem mu zelo odločno, da sem jezna in ogorčena. Razložila sem mu tudi zakaj je temu tako. Prvič je obljubil, da ne bo več tega počel, vrnili smo v vrtec stvar vzgojiteljici na 4 oči. Drugič se je stvar ponovila čez par dni. No, takrat sem ugotovila, da je bil moj način reševanja zadeve zanič in sem ubrala drugo takrtiko. Zahtevala sem od njega, da naslednji dan sam javno pred vsemi prinese v vrtec tisto stvar nazaj, da razloži, da jo je vzel, da razloži, da mu je žal in da razloži, da tega ne bo več počel in se opraviči vzgojiteljici (tisto je bilo iz vrtca). Seveda ni hotel, jokal je, da mu je žal in kaj vem kaj še vse. Rekla sem, da razumem, da ga je groza, vendar da če nekaj naredimo narobe, moramo požreti vse, kar potem zraven spada, da nič ne pomaga. Ni dovolj, da vrne vzgojiteljici potiho, mora povedati javno, ker je pravzaprav opravičilo dolžan vsem, katerih se ta igrača tiče, poleg tega je to povedalo tudi njegovim prijateljčkom, da se te reči ne delajo in opravičilo vsem je drugačno kot opravičilo samo enemu. in kljub njegovi grozi sem vztrajala. Od takrat naprej se stvar ni ponovila. Ena čez rit je mnogo manj huda posledica, kot javno opravičilo.

Mene je pa kar malo zabolelo, ko sem brala ta tvoj post. Pa ne zaradi eno čez rit, vem, da ni prav, ampak OK, tudi jaz ga.

Ne vem no, otrok se mi je prav zasmilil, sploh, ker si napisala, da te je objemal in drhtel. Verjetno ve, da nekaj ne dela prav, pa enostavno iz tega ne more.

Verjetno bo pomagalo veliko pogovora med vami, po mojem je že razumel, kaj mu hočeš povedati, ampak očitno bo trajalo, da se bo tega odvadil. Daj mu čas, mogoče bi bilo fajn, da bi povedala v šoli za to, da ne bi imeli kakšne napačne predstave o tem.

Sicr pa, Gina je itak carica, kar se nasvetov te vrste tiče .

 




Točno tako bi jaz ravnala!No, sicer tega primera še nismo imeli, če bi ga, bi pa vsekakor zahtevala, da se javno opraviči.
Ena po riti ne bo rešila prav nič, samo to, da bo otrok vedno bolj spretno prikrival svoje "grehe"Tudi, da ne želiš biti mama takemu fantu, to bolje, da kar ukineš.Tvoj je , kakršen koli že...in to naj ve, da bo imel zaupanje vate, pa občutek varnosti.
Sem pa imela v svojem otroštvu sama tako "prijateljico", ki mi je pokradla vse, kar ji je bilo všeč, pa njena mama nikoli ni nič rekla.Vzela je vse od knjig, igrač, iger...ma vse.Ker je njena mama to mirno gledala, si je prav v te namene kupila nekaj širokih puloverjev, da je robo pretihotapila iz našega stanovanja.Jaz pa niti pomislila nisem nanjo, saj sva bili vendar prijateljici.Potem sem enkrat bila pri njej in sem po naključju zagledala eno mojo igro.Ko sem rekla,kaj to počne tam, je rekla, da to že ni moje, da je njej teta prinesla iz Nemčije...pa samo slovenska navodila noter, ja No, in ta je še vedno  taka, tudi svojim otrokom nič ne reče, če kaj domov prinesejo.Njena sestrična pa si je našila žepe znotraj puhovke, da je kaj noter dala. No, tako mimogrede sem se spomnila na to, ker se mi še danes pritisk dvigne, ko pomislim na to.
V glavnem, svojemu kar naredi tako, kot je svetovala Gina, pa boš imela kmalu mir!Daj mu jasno vedeti, da tega ne boš prenašala.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Tudi mene je stisnilo kar pri srcu ko sem prebrala tale tvoj post. A se ti ne zavedaš da je tvoj otročiček star komaj 6let. Mene zanima kako si ti razmišljala pri teh letih. Spusti se na njegovo raven misli,pa  pretuhtaj z njegovo glavo tele dogodke,potem pa se z njim pogovori. Jaz mislim da je tvoj otrok zelo zbegan,takrat ko pa ga misliš udarit za takšno stvar,pa raje do pet preštej in se umiri,pa mu kakšno toplo besedo nameni kot pa udarec,ali z roko ali z besedo. Verjamem,da bi ga rada vzgojila v poštenega moža in da te razkuri,samo lepo se pogovori z njim,ker tole ni prišlo kar naenkrat,mogoče je pa videl pri katerem sošolcu.
Pa veliko sreče.

_____________________________

Pazite na svoje otročke kot na zaklad.
Vsak je drugačen,vsak je edinstven.

Jaz se popolnoma strinjam z Gino.

Tebi pa samo tole. To je tvoj fantiček, in ne porednež. Pogovori se z njim. Udarci po riti ne bojo ničesar rešili. Če pomislim saj ubogi revež, sploh ne ve zakaj jih dobi če pa mu ne razložiš kaj dela narobe in kako se to reši.

_____________________________

Love is in di er.

O bogi otrok. Objemal te je in drhtel, ti pa si jokala. In star je šest let. Groza. Pa ti si mama, ženska, ti mu moraš povedati, kaj je prav in kaj ne, pokazati, kako se kaj naredi, kako se kaj opopravi, če se ga polomi, ne pa da se cmeraš in mu vlivaš občutek krivde. da ti je naredil nekaj groznega. Tebi. Najprej ga tepeš, potem te pa objema in drhti. Pa to je trpinčenje otroka. Resno.

Moj je tudi že večkrat prinesel kaj iz vrtca. Pa kaj, To imajo vsi tako obdobje. Ko vidim, da ima kaj, rečem, da biva naslednji dan nazaj nesla, ker se to ne sme, ker je od vrtca. In neseva. To pa res ni noben big dil, ampak obdobje. V vrtcu je skoraj cela skupina bila nekaj časa taka, pa jih je minilo. Ko jim je vzgojiteljica rekla, naj okoli obrnejo žepe, je kar po tleh letelo vse živo. Tako da nas je samo opozorila, naj jim povemo, da se to ne dela in da naj prinesejo nazaj. Tako je treba, ne pa tepst in jokat pred otrokom, da te ta revež potem tolaži ali kaj? Da mu kaj .... srček drhti Ma ne morem verjet! Poden. A pa še foter ga je tepel? Kar oba?

Ljubi Bog, meni gredo mravljinci po hrbtu, otrk drhti in joka in se te oklepa, ti mu pa rečeš, da NOČEM biti mama takemu otroku? Oprosti, ampak a je s tabo vse v redu?????!!!! SI predstavljaš, KAJ si otrok pod to predstavlja? Verjetno,-vsaj upam!- da ne, ker če si in kljub temu to izrečeš, potem  nisi mati, ampak navadna pošast.  Sama sem podobne izjave svoje matere poslušlala leta in leta, kako ne želi biti mati takemu otroku, kako me bo dala v zavod in blablabla in lahko ti 200% povem, da taka izjava boli bolj, kot bi bičanje z ježevkami. Upam, da tvojemu otroku tega ne bi nikdar več treba slišati iz tvojih ust Še 1 x je bilo natanko 1 x preveč!

Otroci ga lomijo, ni ga treba hvalit za neumnost, ki jo je ušpičil, vedi pa, da otrok kraje ne jemlje tako resno, kot jo jemlješ ti, niti laži, poleg tega ima CELIH ŠEST LET!!!!! Ne šestanjst - ŠEST! Tudi klestit ga ni treba za to, kar je naredil, lepo mu razloži, mogoče s pomočjo katere od knjig, kaj je laž, kaj je kraja, kaj pomeni "ukrast", kako bi se njemu zdelo, če bi mu nekdo kar odnesel neko stvar in otrok bo dojel. Ni pameten padel na svet in nejmu beseda "vzeti, ukrasti" ne  pomeni isto kot tebi, saj ti je lepo razložil si ga poslušala????  Mater in očeta ima zato, da ga vsega tega naučita, pa ne s tepežem!! Če se dejanje ponovi, mi je najbližji Ginin način ukrepanje, da je otrok prisiljen prevzet ODGOVORNOST za svoje dejanje. Tudi reakcija okolice mu bo dala poptnico za naprej. Zaboga pa nikdar in nikoli otroku ne reci, da ne želiš biti njegova mati. NIKOLI!!!!

Isto sem sama naredila, ko je sin parkrat pinesel igračke iz vrtca. Če se je pred vsemi opravičil, nisem prepričana, igračk pa le ni nosil več domov. To pa je bil moj namen.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

strinjam se z vsemi, ki se ne strinjajo s tvojim ravnanjem.

Tudi pri nas se je dvakrat zgodilo, da je prinesel igračko iz vrtca. Ukrep je bil enak, kot je opisala Gina. Prvič je vrnil vzgojiteljici, drugič pa je šlo za avtomobilček enega od prijateljev v vrtcu. Takrat je moral vrniti igračko njemu osebno, se opravičiti, seveda pred vsemi. Tudi vzgojiteljica ni imela nič proti takemu načinu reševanja problema. Ponovilo pa se ni. Seveda smo mu doma razložili, zakaj se to ne počne.
Pristopa, kot ga opisuješ ti pri svojem prvošolčku, tudi jaz ne bi uporabila. Uporabila si taktiko psihičnega pritiska na otroka, ki je v bistvu še zelo majhen, kar se mi zdi huje, kot ena po riti. Poskusi raje tako, da se v šoli opraviči in stvar vrne.
Veliko uspeha in stisni svojega malega k sebi brez očitkov! 

O boh tega tudi jaz ne bi nikol rekla svojmu otroku pa če bi še tako lumparijo naredil. Ne vem zakaj tistega o tem da ne želiš biti mamica takemu podležu nisi izpustila, sej bi lahko rekla samo da te je zelo razočaral. Pa kaj se pri vas nič ne pogovarjate, vem da sama bi se najprej pogovorila  z njim ne pa da kr padajo batine po riti, mogoče pa otrok sploh ne ve da tega ne bi smel naredit. Da otroku naložiš po riti pa ga pošlješ v sobo ne vem če je rešitev, sej sploh ne ve kaj je naredil narobe. Jst bi mu razložila iin se z njim pogovorila zakaj je to naredil in da tega se ne sme, da je igračka od nekoga drugega pa da bo jo ta iskal,....

Pa da ne boš misla tud naša tamala jo je že dobila po riti, ne zarad takega razloga pa tud oslarije je že špičila in nikol mi niti na pamet ni prišlo da bi ji rekla da si ne želim biti njena mamica. Uh kr zmrazi me ob tem stavku

< Sporočilo je popravil puncica -- 20.9.2007 8:11:22 >

_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

Tudi pri nas se je zgodilo, da je naš ta starejši pred kakšnim letom, takrat star ca 5,5, let prinesel kakšnen avtomobilček domov, ki ni bil njegov. Ko sem ga vprašala, zakaj, je odgovoril, da ga je našel. OK, nisem silila v njega, od koga je avtomoliček, imela sem pa občutek, da je točno vedel. Prvi, pa drugič sem mu še rekla, da to ni njegovo in da mora vrniti fantku, od katerega je.

tretjič pa sva se vsedla in se pogovorila v smislu, da si naj predstavlja, kako žalosten mora biti sedaj fantek, ki išče avtomobilček in ga ne najde, in naj si predstavlja, kako žalosten bi bil on, če bi se mu to zgodilo. SEm rekla, da lahko prinese tujo igračko domov, vendar mora lastnika vprašati.

Sva naslednje jutro nesla avtek v vrtec, ga položila v igralnico in to je bilo to. Nikoli več ni prinesel tujega avtomobilčka domov, kar tako.Če pa je že prinesel kaj, pa je takoj povedal, da je lastnika vprašal.

Probaj se pogovoriti, kajti star je dovolj, mogoče še ne razume "relacij" moje-tvoje, pa mu lahko te s kakšno zgodbico poenostaviš. In ne daj ga po riti, ker s tem ne boš nič dosegla....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

O matr ste me zjezile že navsezgodaj. Saj se bom naučila, da se moram najprej ohladit in potem kaj napisat, ker vedno ene in iste dajete nevmesne obtožbe, čeprav ne poznate dejanskega stanja. Se sprašujem zakaj imam občutek, da ste ravno ve tiste, ki imate stvari najmanj pošlihtane. No pa saj forum je forum in mnenja so dobrodošla- to pa niso obtožbe brez podlage!

Skratka draga Splišni in Mamuška,... jaz nisem nobena pošast ampak ljubeča mamica svojemu šestletniku. Če pa kdaj pade kakšna na rit pa to ni tepež ampak izbruh jeze ( ne vem al je boljš, da grdo gledaš , vpiješ in preklinjaš)?
Naša družina se ogromno precrklja, pogovarja,ipd. in najin sin točno ve kako zelo je ljubljen. Ravno zato sem mu želela povedati, da v naši družini ne sprejemamo tega dejanja in sva razočarana ker on to počne. Želela sem mu vzbuditi občutek krivde.On se zaveda svojih dejanj in ni ubogi šestletnik, ki še ne ve kaj je prav in kaj ne. Otroci v tem obdobju nas sučejo okrog prsta, če se jim pustimo. Menjavajo igrače, se jih sposojajo in ob tem dobijo občutek, da mu je na nek način vse dostopno. Ne vem kako je z otroci katerih starši ne kontrolirajo! Pa ne narobe razumeti- to ni policijska kontrola in pregled! To se mi zdi problem, ki sicer lahko z obdobjem izveni, lahko pa tudi ostane!

Povedala sem mu, da mu doma ničesar ne manjka (s čemer se je strinjal), da če si nečesa tako zelo želi bo že dobil (a kaj ko on želi točno tak avtomobilček, obtolčen točno na istih mestih, itd.). Razložila sem mu, da v življenju nikoli ne bo mogel imeti vsega kar si bo zamislil in da kljub temu lahko srečen in zadovoljen.

Skratka problem bomo rešili, ker smo pametni in razumevajoči.

Ne vem, no, ampak meni se to zdi zelo zelo podlaga za obtožbe.





To pa najbrž zato, da se podzavestno opereš krivde.

< Sporočilo je popravil Splišni -- 20.9.2007 9:49:06 >

ja valda to je pa opravičilo da ga po riti, ker si ti mela mali izbruh jeze in trdiš da to ni tepež . Uh.


_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

Jaz mislim, da je najbolje odgovorila Gina in je vredno upoštevati njen nasvet. Tvoj sinček ni prvi ne zadnji, ki je naredil kaj takšnega in tega ne bo rešil tepež in nevemkaka kazen ampak pogovor in naloga, da napako, ki jo je storil, popravi.

Bom napisala samo svojo izkušnjo, ko sem bila stara 7 let-prvi razred.
Doma sem našla od sestrične(šolala se je v našem mestu in bivala čez teden pri nas doma) 100 sit. To je bilo takrat kar veliko, vsaj men se je tako zdelo  Nisem vedela čigavo je, nisem se niti spraševala, samo razveselila sem se ga. V sekundi sem si šla kupiti barvne krede, svinčnike, radirke itd...
In ko sem morala doma povedati od kod mi toliko robe, je mati znorela.
Dobila sem jih orng(pa še vedela nisem, kaj sem narobe razumela), sledili si kriki, kričanje in grožnje, da me bo dala v poboljševalnico, ne bom imela več mame, nikogar itd..

Moj strah takrat čutim še danes. Od takrat naprej sem se zmeraj spraševala, ali delam kaj prav ali je to narobe, vprašati nisem upala, ker sem se bala...S 16 sem šla od doma, ker sem se s tem strahom popolnoma odtujila in okrepila z mislijo, saj nič hudega če ne bom imela mame, saj me bo itak dala v poboljševalnico, če bom kaj narobe naredila.
Stara bom 40 let in še vedno se vsake njene besede in grožnje spomnim. To me je zelo zaznamovalo. Nikoli več se nisva srečale.

Otroka potolažiti po dejanju, zelo težko. Škoda je hitro narejena.

a da je treba tak halo delat zaradi igrač?

kaj pa vem. jaz točno vem katera igrača je njena in katera ne. od nje zahtevam samo, da jih vrne in vsakič pripomnem, da potem drugi otroci nimajo. sicer pa nobenega otroka ni ponoči v vrtcu, da bi to igračo pogrešal.

in ker ve, da mene ne more prelisičiti, da točno vem od kod je katera igrača, obleka itd. se tega tudi drži.

da bi jo pa tepla/udarila/nahrulila iz jeze ali kako drugače zaradi igrač se pa ne bo zgodilo. iz tega razloga že ne.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Saj ne moremo poznati dejanskega stanja. Poznamo samo kar si ti napisala. Zdaj ti pa odgovori niso všeč, pa po nas udrihaš.

Pojma nimam zakaj imaš tak občutek




A v navalu jeze je pa bolj opravičljivo da ga našeškaš? In mu rečeš, da nočeš biti njegova mamica?


Oprosti, ampak še vedno se ne strinjam s tvojimi vzgojnimi metodami.

Palačinka, jaz ti sicer verjamem, da je to bila travmatična izkušnja, ti pa popolnoma nič ne verjamem, da je zgolj ta dogodek vplival na tvoje nezaupanje do sveta in do tega, da si s 16. leti odšla od doma. če bi tvoja mama sicer ljubeče in prijazno ravnala s teboj (večinoma), ti zbujala samozavest, se s tabo pogovarjala, te crkljala in nasploh lepo skrbela zate, ti ta en dogodek ne bi mogel pustiti travmatičnih posledic. Gotovo gre za bolj kompleksno situacijo. Če ti povem primer, jaz sem kot  8-letna deklica na bratovo nerganje in sitnarjenje po par dneh iz denarja za kruh, katerega sem morala vsak dan prinesti iz trgovine, kupila zanj en mali plastičen avtomobilček (danes vreden 2 eur, takrat pa sem zanj porabila denar za cel teden kruha). Moja mami je čist znorela, cel mesec mi je tisto naprej metala, ravno tako mi je rekla, da sem denar ukradla in da se gre za to v poboljševalnico in kaj vem kaj še vse...skratka, niti slučajno nisem zato ušla od doma ali imela dolgoročne psihične travme. Sem se pa naučila, da ne moreš vzeti tujega denarja in kupiti iz njega karkoli, ter da drugim mogoče ta denar predstavlja preživetje - do tedaj tega zihr nisem bila tako zelo zavestna.

Sama ne morem obsojati takih reči iz drugega razoga. Ljudje smo čudna, nepopolna bitja in včasih reagiramo zelo nagonsko in nepremišljeno. A se moramo zato obsojati ali pa ne vem kaj še vse s sabo početi? Meni se zdi njena včerajšnja nadaljna reakcija zelo pametna, namreč očitno se ji je zdelo, da ni bilo vse ok s tem, kako je reagirala, ker ni obrodilo sadov, ne ko so se pogovorili, ne kasneje, ko ni razumela, zakaj tisto ni delovalo in je izbruhnila v jezi- zato je vprašala na forum, kaj naj stori. Očitno ni imela namena še naprej ponavljati enih in istih vzorcev. Kaj dosežeš, če nekoga obsojaš? Da se začne braniti + da neha razmišljati o boljših rešitvah - enako kot z otroki je tudi z odraslimi. Ve (nekatere) ste naredile z njo enako, kot je ona z otrokom.

Strinjam se, da prinašanje tujih reči domov pri 6. letih ni niti slučajno enaka reč, kot če se to zgodi pri treh letih, ko še ne dojema za kaj sploh točno gre. Pri šestih letih je otrok dovolj zrel, da če mu razložiš, da je to kraja in kaj pomeni kraja in kako grozno je to, da bo to razumel. Če to še naprej dela, to ne pomeni, da ni štekal, ampak da te nalašč ignorira, ker mu več pomenijo tuje reči, kot poštenost - sploh če ve, da ne bo hujših posledic, kot pogovor ali kakšna čez rit. Če mu to dopuščaš še naprej, pomeni da mu sporočaš, da ni nič hudega, če komu kaj vzame, da bosta itak to slej ko prej vrnila, pa bo vse ok, poleg tega mu sporočaš, da poštenje ni neka ekstra pomembna vrednota. In ne, ni res, da večina otrok to dela. Eden na generacijo prvega razreda v šoli ponavadi to dela in ni fajn, ker vsi slej ko prej vedo, otroci in učitelji, sploh kadar še njegovi starši zatajijo stvar, oz. če se stvar ponavlja. Govorim o 6-letnikih.