zivjo!
ali ima katera izkušnje z bulimijo v nosečnosti in kako se je končalo. sama grem proti koncu nosečnosti... in me je vedno bolj strah. ja vem, na to bi morala prej mislit in po toči zvoniti je prepozno, ne potrebujem obsojanja rada bi samo vaše izkušnje
lp

Kako daleč v nosečnosti, pa si?
Ali tvoj G ve?
Hmm.. predvidevam, da sem neumno vprašala.

Zdaj najboljše sigurno ni.
Priznam, da ne poznam nobenega primera. Vendar, sem se odločila pisati, ker bi ti vseeno rada vsaj malo oziroma na nek način pomagala.
Oprosti ker vprašam, vendar kako pogosto pa to počneš?
Super bi bilo če bi jemala kakšne vitamine in s tem zmanjšala škodo. Sicer če si že proti koncu je kar je.. vendar vseeno.
Do sedaj pa je bilo vse ok z otrokom?

Oprosti, če preveč sprašujem.

Pa še .


< Sporočilo je popravil Zvezdici -- 14.3.2010 21:23:22 >

_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

http://med.over.net/forum5/read.php?19,6065699,6066364#msg-6066364

Še to, če ti bo kaj v pomoč.


_____________________________

26.03 ob 23.32h je tudi zame posijal sonček z imenom Tija :)

g nisem nič omenjala. vso nosečnost jemljem elevit, vsi izvidi so bili ok, vse meritve v okviru povprečja. dogajal se pa je tko recmo enkrat na dan. ponavad zvečer, ker enostavno nisem več zdržala.... hvala za . pa pazla sem, da sem jedla hranljive stvari in ne junk hrane. tisto je ostalo noter. ampak šele zdj sem se začela fuuul obremenjevat kakšno škodo sem naredila s tem. mal se tolažam s tem, da ene nosečnice celo nosečnost bruhajo, pa jim je slabo pa ne morejo jest ipd. ampak ja vem slaba tolažba.

Poznam samo en primer in ne me narobe razmet, daleč od tega, da bi lahko trdila, da je vse to bilo zaradi bulimije.

Gre za mojo, včasih zelo dobro prijateljico, ki se je z bulimijo borila zelo dolgo (ker nisva več v stikih, ne vem če jo še ima) in je seveda ta ritual prakticirala tudi v nosečnosti. Z malo so imeli prvo leto hude težave, rodila se je z zelo nizko porodno težo, imela alergije na vse možno, vse so morali ekstra kupovat, od mleka, praška, mil, vodo...1x se jim je zaradi alergije na km skoraj zadušila.Ampak kot sem napisala, dvomim da ima to kako vezo z bulimijo.
Potem smo se kasneje še 1x srečali, mala je bila pri 7.letih med največjimi v razredu in ji nič ne manjka.

jaz tudi poznam en primer. z otrokom je hb vse ok.

_____________________________

...vox populi...

Jaz sem tudi imela bulimijo, sicer mi je hvalabogu uspelo nehat pred nosečnostjo.
Ampak med nosečnostjo sem prve 4 mesece bruhala non stop od slabosti. Naslednja 2 meseca sta bila ok, potem sem pa spet imela težave, ker vsaka najmanjša stvar, ki sem jo pojedla, mi je obležala v želodcu. Sem probavala z rupuruti ipd. ampak ugotovila, da je najbolje če zbruham. In pač sem. Čez dan sem se matrala, ampak zvečer se mi je znalo že samo dvignit od tega, ker je bilo vse kot kamen.
Torej, vsekakor ni najboljše, vendar verjamem, da otroku nič ne škodiš.
Poskušaj zmanjšat (vzemi si "dan brez bulimije"), povej si, da boš hujšala (pravilno ali nepravilno) po rojstvu, jej vitamine dovolj zgodaj pred bruhanjem.
Da se ne bo katera za glavo držala: brezveze je rečt naj neha, ker je to bolezen. To zgoraj so samo nasveti kako to počet s čim manj škode,
Po rojstvu pa obvezno glavo v roke in zrihtaj to zadevo, sama ali s terapevtom, ok ??

ena moja znanka ima bulimijo in v nosečnosti je bilo vse ok. v bistvu se ji je stanje takrat ful izbolšalo in je zelo malo bruhala ker se je preveč bala zaradi otroka pa tud jesti se je trudila čimbolj zdravo. otrok se je rodil zdrav. njena zdravnica je vedela za njene težave. se je pa njej po porodu stanje zelo poslabšalo.

če si že visoko noseča itak ni kaj, jej zdravo, lepo poskrbi zase. poskusi da ne bi bruhala a če se kdaj zalomi (verjetno se bo) ne bodi prestroga do sebe. če drugače normalno ješ in nisi na nobeni dijeti tud zaradi občasnega bruhanja ne bo težav. moja sodelavka je zaradi slabosti 3/4 nosečnosti bruhala pa je bilo tud z otrokom ok.

Js sem kar dolgo bruhala zaradi same nosečnosti, najprej prisilno, ker se mi je pač dvignilo, kasneje pa zato, ker če sem bruhala, je bilo kasneje veliko bolj znosno, manj me je tiščalo v želodcu. Ko sem prišla iz službe sem najprej jedla kakšno zanič hrano, bruhala in nato jedla kaj zdravega. Razlika je bila očitna, ko sem spravila tisto, kar mi ni pasalo iz želodca. To je bilo nekje do polnih 6. mesecev, kasneje sem pa samo še občasno.
Otroček je super.

Pač glej, da vseeno dovolj zdravo ješ. In če že moraš, potem pojej kaj zelenjave, ki ti ne bo škodila, ima pa dosti vitaminov.

MOgoče butasto vprašanje: Ali je bulimija v celoti ozdravljiva in še to ali ostaneš tudi če se "pozdraviš", večni "abstinent"? To sem se vedno spraševala, pa sem veliko oddaj gledala na to temo, pa nikjer niso dali odgovora, v bistvu sploh nisem videla še oddaje, kjer bi se kdo ozdravil. Zato me je groza ob misli, da se nekdo tako zelo ne mara, pa da mu je skrajna suhota nekaj lepega sploh. Preklete revije in bolni mediji, da tako propagando širijo o tem, da je to kao lepo. Ni lepo. Daleč od lepote je skrajna suhost z najnižjimi konfekcijskimi številkami.

Poznam sicer punco, ki ima bulimijo že vsaj odkar jo poznam, to je 15 let, najbolj verjetno pa jo je imela že prej, pa še sama sebi tega ne prizna niti danes. Vmes je rodila dva zdrava otroka. Med nosečnostima se je prisilila vendarle vsaj kaj ohranit v želodcu, pa vsaj jedla je vmes po malem večkrat - po moje samo zaradi otrok. Jemala je vitaminske dodatke. Bruhala je pa ravno tako. Že ob misli, da bi se lahko zredila, ji je bilo slabo. Ves čas. Ful se mi je smilila.

Od kod tak obupno skrajni pogled na telo? Od kod tako sovraštvo do samega sebe in svojega normalnega telesa, ki ga človek potiska v skrajnost, da v bistvu postane resnično ne več lepo, ampak izsušeno, kot pri prestradani živali? Ne zafrkavam, ne norčujem se, ampak resnično prisežem da ne razumem. Bi bila pa vesela, če mi kdo razloži.

mnja ozdravljivo. kaj pa vem. ful morš bit dosleden, pojest sam obrok in nič vmes, in si prit v glavi na čisto da si pojedel to zato ker telo rabi. in ne spuščat obrokov. sladkarije? hm po moje odpadejo, ker bi sam en piškot pa sam še enega in pol kr naenkrat jih zmanjka.... in potem je kriza. in menim, da ni samo to da si debel, pri enih je tud to recimo, da jih vsaka stresna situacija spravi v to da jejo in pol joj zdj bom pa debela....in se grejo zbruhat in potlej čutijo eno olajšanje. ne povejo kaj jih muči ampak to zadržujejo v sebi amapk nekje začne puščat, in potem je tko da al udariš po drugih (koga nadereš) al pa po sebi (eni jejo, eni ne jejo, eni se drogirajo, eni režejo....) skratka. pa mislm da gre tud za to da maš z bulimijo al pa z anoreksijo kt eno kontrolo nad svojim življenjem, vsaj na tem področju si dobr (itak da si dobr tud recimo v službi sam tm te noben ne pohval, vsak pa opazi tvojo hudo postavo).
pr men zdj k razmišljam zkaj se mi je to sploh začel. spomnim se kko mi je mat ene parkrat rekla, pol k sm pršla v puberteto k sm se mal zredila (res nism bla nikol bajsa, sam tkrt dobiš obline pa to...) pa mi je v eni italijanski trgovini (tm imajo itak tako majhne številke, da jih normalna ženska ne sprav gor) rekla, da nj že shujšam, obenem sm mogla pa pri vsakem obroku vse pojest toliko kolikor mi je bilo naloženo na krožnik. in zraven pokasirala komentar da tud če bom mal bl okrogla, da me bo še zmer kdo pogledal. pa ful sm se gibala ne sicer iz tega razloga ampak tko ker mi je blo fajn, ampak kile so blo iste. al pa postava. ni bla debela, ampak kaj pa vem, nabita. al sm pa slišala sošolce in sorodnike kok je ta in ta debel, al pa kok se je zredil, pa nikol ni letel direkt name, ampak jst sm to vzela tko in potem sm nekega dne odkrila to bruhanje. kile so šle dol, bla sm zadovoljna... fantu sem povedala (bruhat sm začela k sva bla skupi že 2 leti) kaj se dogaja. potem mi je enkrat rekel da tko ne gre več, da gre z mano, sam naj si poiščem pomoč. nisem hotla it in sm mu v solzah obljubila da ne bom več. ampak še. sam da on tega ne ve. zraven jemljem vitamine, in gledam da vseen neki tazga pojem da je tko mal. vsaj neki. je pa res ja. tile mediji so naredili veliko škode. ali pa v revijah tipa anja pa lisa zaslediš nasvete kako shujšati, obenem pa takoj na naslednji strani recept za piščanca v smetanovi omaki ipd. sicer nism še noseča me je pa strah kko bo ko bom. neki bo treba ukrent. res je velik v glavi.

Gina tako je bilo pri meni, tako da to je moj pogled ne splošen:
sem imela bulimijo ko sem bila najstnica in sem jo premagala zato ker sem preprosto se začela zavedati posledic za moje zdravje... čez par let se mi je spet ponovila zato ker sem vedla da če sem enkrat zmogla odnehat da bom lahko tudi drugič in da lahko pri hrani zato kdaj grešim... in tako je bilo okoli štirikrat v mojem življenju...
v nosečnosti sedaj ne bruham če res ni slabost tako grozna da joj.. tudi prva dva mesca ko je bila slabost najhujša sem cele dneve raje prespala da ja nisem bruhala...
mislim da v večini ženske z bulimijo niso grozno suhe ženske, ampak v večini normalne postave (tako kažejo tudi razskave) in so veeeliko bolj kritične pravzaprav ženske z anoreksijo! in da se ne bojijo tako debelosti kot pa slabega občutka da si pojedel nekaj tako slabega kar tvoje telo sploh ne potrebuje zato ker se ti je tega pač tako zluštalo da si v količini pretiraval.
in jaz nisem bruhala zato da bi bila suhica, ampak da bi bila normalno težka (torej imela okoli 59-61kg pri 172cm) in sem bruhala v večini samo takrat ko sem vedela da jem hrano ki sem jo pojedla samo zato ker se mi jo je zaluštalo in ne zato ker bi jo telo potrebovalo... torej če sem pojedla za zajtrk veliko milko sem jo zbruhala in čez pol ure šla v kuhinjo in si nardila corn flakes! 

Mislim da popolnoma nisi nikoli ozdravljen (takšno je moje mnenje) ker vedno nekje zadaj v glavi odmevajo misli ki si jih imel med bulimijo ("zdajle bi se pa bolje počutila če bi bruhala")...

no takšen je bil moj primer... sicer moje bulimije niso nikoli trajale dlje od meseca do max.2.
vem da je bulimija groza za telo in zato med nosečnostjo nikoli nisem bruhala na silo! upam tudi da sicer nikoli več ne bom...

ne vem pa kako je z ženskami ki imajo hudo obliko bulimije in izbruhajo ven vso hrano.. mislim da tiste v večini tudi težko zanosijo, ker so v bistvu na nivoju hude anoreksije ko že menstruacije več nimaš...

Hm... sama imam podoben problem... z bruhanjem. Sicer nikoli ni bilo tako hudo da bi bruhala vsak dan nekaj mesecev.. gre bolj za obdobja po par dni na teden... zato niti ne vem če spadam pod "bulimike"...

ne skrbijo me vitamisnki oz. prehrambeni vidiki za otroka (vsega ima dovolj), zanima me, če lahko škodi samo bruhanje, oz. stiskanje mišič. Zmeraj " ko odpovem" in bruham, me je najbolj strah in groza tega, da stistkam in mučim otročička tam not... torej ali lahko pride do "poškodb" ploda (mehanske poškodbe) zaradi krčenja trebuha ob bruhanju?

hvala za odgovor (če katera ve :), in veliko sreče in poguma vsem, da premagate to je**** bulimijo...

krčenje ne more poškodovati otročeka.. krčenje od bruhanja zagotovo ne... sicer bi večina nosečk v prvih mesecih ko so otročki najbolj ranljivi izgubile otročeka ob slabostih... moje mnenje sicer!?

močnejši krči ki nastanejo pri drugih boleznih, kot so ledvični kamni ali žolčni problemi in kaj podobnega pa lahko sprožijo predčasen porod če so napadi v hudi obliki... ampak to so res veliko bolj drugačni krči kot so "krči" ob bruhanju...ker ob bruhanju se bolj krči želodec in imaš sam bolj občutek da se tudi maternica... res pa ga malo premeče v tistem trenutku, kar pa mu ni hudega...

Hvala za pojasnila. Hudo mi je za vse vas. Res se mi ne zdi tako pomembno, ali imaš 5 ali pa 15kil več ali manj. To ni najvažnejša stvar v življenju. V bistvu je obrobna stvar. Zaradi tega te ne bo imel nekdo rajši ali manj rad, pa če te tudi ne bo imel rad, takega osla ne rabiš za frenda. Kako lahko en starš meče pripombe na telo kogarkoli ne razumem (čeprav vem, da 90% žensk to počne - kako hudiča so tolk zaslepljene????), kakor ne razumem, da na splošno folk pada na tako reklamo, pa sodijo ljudi po tem, a majo par kil več ali manj. PO moje folk nima resnih težav, sicer bi se jim večina ljudi zdela lepih.

A lahko dam tvoj odgovor, anonimna, kjer si tako lepo opisala, kako je do tega prišlo, zaradi opazk družbe in staršev, na en bolj bran forum, ker menim, da se večina mater ne zaveda, kaj delajo svojim otrokom čisto podzavestno, recimo na čvek, itak bo anonimno?

ja gina lahko

Gina, obstaja nekaj razlik med bulimijo in anoreksijo. Razen te, da se nekje hrano zavrača sploh zaužiti, drugje pa jo človek izbruha. Ena večjih razlik je v tem, da večina obolelih z bulimijo ne hujša in se ne obremenjuje s kilami kot drugi mislijo, ženske z bulimijo so v povprečju (kar se teže tiče) in mediji imajo precej večji vpliv na pojav anoreksije kot bulimije. Bruhanje je kot ventil za sproščanje napetosti. Drugega načina človek ne pozna. Meni zelo blizu teorija je to, da so ljudje z bulimijo v mladosti/otroštvu precej zatirani, da jih starši ocenjujejo, primerjajo, ponižujejo in upravljajo njihova življenja, tako da je bruhanje edini del bivanja, nad katerim imajo nadzor. Šele kasneje pridejo na vrsto kile, pa še to ponavadi človek "zanalašč" je visoko kalorično in prazno hrano, ker ima potem še dodaten izgovor, da se odpravi na stranišče in bruha, plus da je bruhanje sadja in zelenjave nekaj stokrat bolj ogabnega kot čokolade, kruha in ostalega, nezdravega sranja.

Še dodatek. Jaz mislim, da je z ozdravljenim bulimikom kot z ozdravljenim alkoholikom. Nikoli nisi čisto v redu.

In še za avtorico vprašanja. Verjetno ne bi smelo biti nič narobe z otrokom, če si čez dan lepo in zdravo jedla. Nekatere ženske bruhajo celo nosečnost (ne zaradi bulimije) in celo shujšajo, pa je otrok v redu. Problem je edino, da se ti zna po porodu stanje poslabšati, meni se je in se sestavljam.