Dobro jutro,
ze od malega se naš sonček zelo nerad preoblači, ampak do zdaj smo se nekako vedno "spogajali". zadnje dni pa ni šans. Star je 2,5 let in pravi "ne bom". & ko ga tako prepricujem & cakam, da se blagovoli sleci (to je nekaj casa palilo - da se SAM slece), od njega pa nic oz. se skriva, tece stran, ne slisi .... ga u koncni fazi zagrabim & oblecem. seveda se upira & joka in si vlece dol obleke, ampak ne popuscam. to ga ful razjezi, tako da me tudi tepe.
ko me udari, mu povem, da se to ne dela & povzdignem glas. povem mu tudi, da ce me bo tepel, bo sedel na stolcku, dokler se ne umiri. to ga seveda se bolj razkuri ...
no, problem ni v tem tepenju oz. izkazovanju jeze (s tem se ukvarjam tako, da mu poimenujem custvo in ga ucim, da se izraza drugace kot s tepezem ...), ampak v tem, da sama nisem zagovornik "prisile" in sem prepricana, da otroci radi sodelujejo oz. da se z lepim vec doseze kot z grdim.
zato vas sprasujem, kako doseci, da se bo tamali zjutraj pripravljen obleci (saj veste, ni casa, gremo v vrtec, itak se ze mudi ...), da ne bomo vsakega dne zaceli z  "wrestlingom".
hvala za odgovore in ideje.
LP
K.

Kaj pa če si sam izbere, kaj bo oblekel? Ali pa mu poveš, da bo sicer mogel ostati doma, če se ne namerava obleči? Ali pa mogoče, da se skupaj oblačita-npr. skupaj pojesta, si skupaj umijeta zobe in nato še preoblečeta?

_____________________________

Razvajeni otroci vedno kaj zahtevajo, ustvarjalni vedno kaj ušpičijo.

Ma ja, sej probam vse živo.
Danes sem mu v avtu predlagala, da si jutri sam izbere kaj bo oblekel. Bom videla, ce bo palilo.
Sej on bi ostal doma (v pidzami), ker ne gre glih najraje v vrtec ... Eh.
Razmisljam o opciji, da bi ga dejansko kar v pidzami odpeljala v vrtec, ce se ne bo hotu preblect. Pa ne vem, da ne bom s tem se poslabsala situacije glede vrtca.
Thanx
J.

A sam bi ostal? Tudi če mu rečeš, da ti zdaj greš, on pa bo ostal sam doma? Moj bi zagnal paniko in bi se vsekakor pustil oblečt.

Naceloma bi v tej fazi, ko se oblaciva itak raj ostal doma in tisti pojem "sam" takrat ni tok pomemben. Takrat bi mu mogla obljubit neko res super zadevo, da bi ga zmotivirala (npr. vceraj, ko sem rekla, da gre z ocitom kolesarit - je bil v momentu slecen ;))

Sej v končni fazi ne bi res ostal  sam doma. Ampak nekak mi ta grožnja ni življenska. Probam mu namreč "groziti" samo s stvarmi, ki jih potem tudi lahko izvedem.

Ja, O.K., če delujejo ...

Drugače pa ta, da bo ostal sam doma, ni ravno tako grozna, kot se sliši. Jaz mojega malega s tem farbam, kadar kaj drugega ne zaleže. Tudi zunaj, če česa noče, rečem, da O.K., da potem jaz grem ... in je panika in leti za menoj. Pojma nimam, kako to, da to pali. Ker sicer je samostojen in je ful ponosen, če je npr. lahko sam doma, medtem ko jaz psa na sprehod peljem. Ali pa pred blokom, me podi gor že vsaj dve leti, češ da bo sam zunaj. Pa ga seveda ne pustim.
Hočem povedati, da ta grožnja nima nekih globljih negativnih posledic.

ja, če deluje je super. sej verjetno bi/bo naš tut kr skočil. mogoče pa res probam.
kako pa drugače rešujete situacije, ko je treba kako stvar narest, pa je otrok noče - silite, vztrajate, čakate, mu popustite, se pogajate, grozite ...
jaz mam res slabo vest, ker ga takole prisilim (dejansko mi to omogoča moja fizična premoč), ko verjetno ne gre za zadevo, ki bi ga ogrožala (življenje, zdravje, etiko - po knjigi "Otroci so tega vredni"), po drugi strani pa se mi zdi da nek red pa mora bit.

Men se pa zdi, da otrok pri stvareh kot je oblačenje in podobne stvari nima prava na glasanje. Oblečt se je treba, pa konec. Moj tamal pri takih stvareh sploh ne pozna opcije, da nebi. Mi se pogajamo pri drugih stvareh.

Ja in? Od kdaj se gremo pa pri dveletnikih demokracijo pri pomembnih stvareh, kot je oblačenje.. Saj je od tvoje fizične premoči otrok odvisen, brez nje nebi preživel. Otroke je treba vzgajat. Vedno je treba vozit nekje vmes med demokracijo in diktatorstvom.

Pri nas je podobno. V tem obdobju pa otrok še resnično ne bo govoril, ali se ima namen obleči ali na. Jaz bi ga enkrat v pižami v vrtec peljala(rezervne stvari pa zraven), me zanima, kakšna bo reakcija-njegova in reakcija drugih otrok. Mogoče se prej posvetuj z vzgojiteljico, da bo vedela, kako in kaj..

Mi poznamo znance, ko se ta mali SPLOH ni hotel obleči. Torej ga je mati NAGEGA pripeljala v vrtec. ČISTO NAGEGA

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ja sej se strinjam, zato sem tud ubrala tako "nasilno" pot, čeprav sem drugače totalno miroljubna. Pa gledam mamice v svoji okolici, ki s svojimi otroci skoz sam "na lepo" delajo, skor nikol ne povzdignejo glasu, nedajbože da bi ga krotile s silo (tako kot jaz danes zjutraj), pol se pa sprašujem.

Jaz bi izbrala isti način, kot ti je napisala Splišni. Enostavno bi zaprla vrata in "šla".

Poznam zgodbo, vedno ko se kam odpravljamo, bi se tamali igral s tem, pa z onim. Samo rečeva, prav, boš pa doma, čakali pa ne bomo in se kaj hitro zgane oz. obleče.

Pa tudi pri mami, ki ga vozi v vrtec, to pali.

Obljubljanja, če boš šel, če se boš oblekel, boš dobil to pa to....se ne grem.

mogoče je pa kaj v povezavi z vrtcem, če res ne hodi rad. Pa vprašaj enkrat vzgojiteljico, če ga lahk pripelješ v pižami? Pa ga bodo drugi  otroci čudno gledali, pa se bo mogoče potem kaj raje oblačil. Drugače mu pa čez vikend puščaj prosto pot, pa naj bo v pižami, kolkor časa si želi

_____________________________

"Posadil bom drevo zlata"
(komentar našega 7 letnika, da mu ne bo treba služit denarja)

Ja sej mu. In mu tudi povem, da je vikend  (al praznik, al karkoli) in da je lahko v pižami, plenico pa moramo zamenjat in ven (in na balkon) ne sme. Pa mu je ok.
Včeraj smo se tako preoblekli ob pol dveh popoldne (ko je kot že rečeno imel interes it ven).
Hvala za mnenje. Ste me prepričali. Jutri bom probala varianto "jaz grem, ti pa kakorhočeš".
LP
K.

naš se tudi ne oblači preveč rad. ja, bi se če bi se lahko sam, ampak vse ne gre.

včasih ga preoblečem še v napol spanju (če ga zbudim, ga začnem takoj preoblačiti), včasih se rad igra - da pihnem v nogico in jo tako oblečemo... včasih pali, da rečem da ga bo potem ati oblekel (potem včasih reče, OK, včasih pa se pusti meni obleči). v glavnem mu je pomembno, da se počuti, kot da je on glavni. in seveda tisti dnevi, ko mi gre na živce in nimam časa se z njim zajeb***, ko ga primem, mu potisnem pulover čez glavo, in hlače gor, pa je. Pa kaj če tuli, se bo vsaj naučil, da kdaj mora tudi samo ubogati, brez pardona.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Mi smo mel tud borbe včasih, pa ne zato, ker ne bi hotel kam iti - daleč od tega. Vsak otrok ima pač obdobje uporništva. Pa sem ga moledovala, prosila, grozila, da bo doma ostal. In veš kaj je edino palilo. Vrgla sem cunje pred njega in mu rekla naj se sam obleče ain odšla iz sobe.Po možnosti je bil že slečen. Prosil me je naj ga oblečem...

Pozdravljena!
kot bi brala svoje opise. Vsako oblačenje in preoblačenje borba.
Ti pa povem, da pri nas varianta boš pa sam ostal ne pali. Sva ga z možem pustila v spalnici, se oba popolnoma oblekla v drugem nadstropju, popolnoma tiho in nato je mož še zaloputnil vrata, adijo midva greva. V spalnici pa popolna tišina. Ko sem po nekaj minutah prišla v spalnico, na moje veliko presenečenje, mali niti nabiral ni na jok, je pa res, da se je potem takoj napravil in odšel.
Nasvet, ga žal nimam, ker se spopadam z istim problemom, večinoma pa se konča isto kot pri tebi, torej ga pograbin in akcija.
srečno

Ja, to je tudi pri nas kaj zaleglo. Pa še sedaj v bistvu. Ko se kaj "muva" oz. bolj heca, ko ga hočem oblečt , ja, pri petih letih , rečem, da se bo potem kao za kazen sam. Tudi to včasih pali.

Tokrat se pod to podpišem. Pri 2,5 let tudi ni več nek dojenček, ki ne bi razumel, kaj hočeš od njega in zakaj se mora oblečt.  Jaz pri takih zadevah ne odstopam, lahko oblačenje naredim zabavno, če sodeluje, samo niti pod razno ne, če me bo ob otrok ob tem tepel. Jaz ne polagam roke na otroka in še manj dovolim, da jo on name. Ni teorije. Otrok ve, da te lahko - oprosti izrazu - nateguje in to počne. Ko boš temu enkrat naredila konec na način, ki njemu ne bo všeč, bo s tem nehal. Ali je zdaj to v pižami v vrtec, ali je to odhod od doma brez njega ali je to nekaj tretjega, moraš pa ti sama vedet za svojega otroka, kajti različni so. Našega sem 1 x pustila doma in šla skozi vrata, pa je mir za vse večne čase. Dokler mami samo grozi in se jezi, je to tako zabavno, ker jo ima malček v pasti, ko pa mami zagrozi, grožnjo izvrši in se NE jezi, je pa za malčka bistveno manj zabavno.

Njegova reakcija - tepež je odgovor na moje "nasilje", ko ga pograbim in fizično krotim. Drugače ni nasilen in ne tepe - kadar je jezen zamahne z roko po zraku & ve da ne sme tepst.
Danes sem probala varianto - jaz se grem oblect, ti pa se tačas sleči ... Je bil čist iz sebe (mami, prid sem) - tko da očitno mu tole moje nategovanje res paše.
Pa ni šlo. Je začel okrog hodit & se igrat.
Pa sem se oblekla in rekla, da grem. Da se lahko obleče in gre z mano, ali pa ostane sam doma. Šele ko sem se totalno oblekla in odprla vrata je malo padu v paniko in se začel slačit. Tako da sva se pol relativno uspešno oblekla in zrihtala.
Upam, da učinek ne bo kratkotrajen.
Hvala še enkrat vsem.
LP
K.

Kauca, pri nas je presenetljivo dolgotrajen. Že kakšni 2 leti drži.

Ja, lahko je biti pameten, če se take stvari v tako hudi obliki ne dogajajo tebi. Pri nas je namreč zjutra grozno, ampak res grozno.
Naš "tamali" je star 2,5 leti in zjutraj ne bi vstal, se ne bi oblekel, ne bi šel v vrtec, samo dere se in zganja histerijo, brca, se izmuzne,....
Meni je kristalno jasno, da tako star otrok nima o takih stvareh kaj odločat. Če se mora, se pač mora.

Ampak jaz ga fizično skoraj več ne morem obvladati. Ko začne zganjat histerijo, se otepat, brcat, enostavno nisem dovolj močna, da mu dam plenico na rit in ga oblečem. Na koncu vsega sem tako zmatrana kot bi tekla na Triglav.

Pri nas namreč ne zaleže nič, POPOLNOMA NIČ. Če mu rečem, da grem sama, mi reče v redu, se začne igrat. Če mu rečem, da grejo igračke v smeti, mi jih da naj jih nesem v smeti, če mu zagrozim, da bo šel v pižami v vrtec se ne sekira, če mu obljubljam bombone in čokolade, jih noče.
No, danes je malenkost palilo to, da sem rekla, da bo šla njegova ninica v smeti, če se ne bo hotel obleči. Ampak to je bilo danes izjemoma, ponavadi se ne sekira okoli tega.

Jaz sem totalno obupana, ker ne vem kako naj naredim najina jutra mirnejša in ful si želim, da bi šla zjutraj dobre volje in nasmejana narazen. Potem pa takole in še cel dan mislim na to kako se je drl.

Poleg tega zjutraj spi še naš mali miškolin, ki ga čuva babi in ga ta večji ne sme zbudit, tako da je še toliko težje vse skupaj.
KDAJ SE TO NEHA ? 

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Igračo moraš enostavno zabrisat v smeti in to tanajljubšo, ker mali ve. da samo groziš. Ko boš enkrat grožnjo uresničila bo palilo.

Ojej Bejba, vaš pa res zgleda ni jutranji tip.
Naš vstane prav z veseljem (neko obdobje celo ob petih zjutraj, JAO) & je dobre volje. Sam oblačit se mu je ful odveč. Danes sva mela spet: "ne bom", "kakor hočeš, jaz se grem oblečt & grem pol v službo", "ne mami", .... mirna reakcija v stilu "kakor hočeš", brez večje jeze z moje strani. začel se jeslačit ko je videl, da sem jaz oblečena (torej ene dva koraka prej kot včeraj, juhuhu).
Upam, da mu bo zdej kapnlo.

Pri vas je pa po moje zadeva dost hujša. Mogoče morate kej spremenit v jutranji / večerni proceduri (a gre prepozno spat, in mu gre zjutraj vse na živce?). Kaj pa če bi ga res kar v pižami peljala v vrtec? Če je res tko hudo boš mogla kakšno grožnjo uresničit (tako da previdno pri grožnjah, da bojo realne), ker očitno res ne jemlje zadeve resno.

Pa srečno!
K.