nisem srečen...mi je včeraj spet rekel. V petih letih to je že tretjič. Tudi jaz nisem, ....ampak očitno imam bolj debelo kožo kot on. Mislim da so nas povozile okoliščine (nimava lastnega stanovanja, problemi zaradi zanositve, izguba njegove službe, moja tudi ni kaj dosti stabilna). Skupaj sva že 15 let, dolgo obdobje, slebe novice in okoliščine so naju kar povozile. Včeraj mi je celo rekel, da mu otrok ne bi prinesel srečo. Ne vem kaj naj rečem, sem utrujena. Utrujena jokat, utrujena upat na lepo prihodnost.

pojdita vsak k sebi, čimprej in začnita nove poti z novima partnerjema ali pa sama. Vse je boljš kot to kar imata vidva sedaj. Rineta čez glavo skozi zid že 15 let. Ne bo boljše,....lahko je samo še slabše.
ampak to je samo moje mnenje

No, če je bil v 5ih letih 3x nesrečen, to še ni za obupat, vsi imamo "ups & downs" oz. malo gore, malo dole. Je pa res, da samo čakanje navadno ne obrne krivulje, ampak moramo brcat, da se nekaj spremeni.
On ni srečen, ti nisi srečna... nesrečne okoliščine... Stvari, ki jih ne moremo spremenit, jih je najboljše sprejet, če se le da. Kar se da spremenit, poizkušajta spremenit na boljše. Vem, taprava umetnost je vedet, kaj sodi v katero kategorijo, kot pravi pregovor, ampak tudi to je treba nekak ugotovit, če ne drugače pa s poskusom in napako...
Pogovorita se. To, da ti on pove, da je nesrečen, je dobro! To pomeni, da ti zaupa! To, da ti njemu ne poveš, da nisi srečna, pa ni tako dobro, ker ga s tem odrivaš stran. Tegobe bosta lažje prenašala, če ijh bosta skupaj. Saj bosta včasih drug drugemu in sama sebi nemogoča z jamranjem, ampak pride včasih tak čas, ko se nam pač nagrmadi en kup groznih reči na kupu in takrat pač nismo najbolj razpoloženi za veselje in pač skupaj jokamo. Tudi to povezuje, ne samo tisti "dobri, lepi" trenutki. ko veš, da v žalosti nisi sam, je tudi po svoje lepo...

če ti je to že večkrat rekel, je to njegov klic na pomoč, rad bi dal ven iz sebe, se pogovoril, verjetno... Poslušaj ga, povej mu tudi ti, kako se počutiš. Zelo verjetno se bosta že takrat boljše počutila.

po tvojem opisu se mi zdi, da je on malo apatičen, kar je zelo pogosto pri ljudeh, sploh moških, ki izgubijo službo (ženskam z otroki je lažje, ker imajo pa več časa zanje, pa je vsaj kak plus...) Razumem, da te je prizadelo, da ga otrok ne bi razveselil, če se že dolgo trudita zanj. Vendar to ne pomeni, da ga ne bi bil vesel, ko bi prišel;), dostikrat si ne predstavljamo, dokler nimamo. Je pa seveda treba vseeno njegove besede resno vzet in poiskat, kaj bi ga pa osrečilo. Nova služba? če ne dobi redne službe, kaj pa vsaj kako honorarno delo? Bi se mogoče bolj koristnega počutil? Najdi, kaj je to, kar ga dela nesrečnega. Stanovati v najemu še ne pomeni biti nesrečen;). Seveda si vsak želi bit na svojem, ni pa to neka nujna reč za srečo. Poiščita globlje, kaj je tisto, kar ga mori in seveda kaj mori tebe (ampak to že veš, samo povedat mu moraš), pa bo:)

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

če pa ni srečen s tabo, ne zaradi drugih okoliščin, če se izkaže, da ga onesrečuje vajin odnos in ga ne moreta/znata/želita zrihtat... potem se pa strinjam z gondolo.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja, mislim, da ga mori to, da ima občutek, da sta že leta na isti točki, ki ni ravno bleščeča in da se z nje nikakor ne moreta premakniti. Po eni strani je razumljivo. Mene tudi bi tudi frustriralo, če bi imela svoje (realne) želje in cilje, ki jih nikakor ne bi mogla doseči.

Aura, je povsem razumljivo, če se v trenutni situaciji tako počuti. Moški so tisti, ki naj bi prvotno poskrbeli za varnost v družini, vidva pa imata precej težav, zaradi česar se najbrž počuti nesposobnega in manj vrednega. To, da otroka ne bi bil vesel po vseh letih truda najbrž ni bilo mišljeno tako, kot si ti razumela. Ampak trenutno ima v glavi ogromno skrbi in zato vidi otroka samo kot dodatno skrb in strošek.

Pogovorita se o vajinih težavah, o možnih rešitvah in predvsem o tem, kaj vaju po vseh teh letih druži. Če se po 15 letih ne moreta nikamor premakniti in nista srečna, bi bilo mogoče res bolje, da si ustvarita vsak svoje življenje.

< Sporočilo je popravil nyna84 -- 19.11.2012 15:07:17 >

_____________________________

Sem iz Posočja in nisem Gorenjka ;)
http://www.radio1.si/strani/Fun.aspx?ID=20254&LNK=7

Draga Aura!

Prihod otroka še tako trdno zvezo precej zamaje in je potrebno veliko prilagajanja, komunikacije in truda, da se zadeva zvozi. Mnogim ne uspe. Tako, da upati, da bo s prihodom otroka (službe, stanovanja) bolje... Kaj pa vem...

Če vidva (oba) že sedaj nista srečna... ne vem, če je smiselno vztrajati.
Premalo si napisala, da bi ti lahko kdorkoli kaj več svetoval. A je to trenutno (vreme je že tapravo za kakšne depresivne izjave) ali se to vleče...

Upam, da vam uspe, ampak dokler ne razčistita raje počakajta z otročkom... (moje mnenje...) vidva se bosta pa seveda sama odločila.

Takšni časi so, da ni čudno, da se kdo včasih tako počuti... Od vaju je odvisno kako se bosta soočila s tem. Ni pa sreča v materialnih stvareh, sam včasih te mal potolaži... Sem že bila tudi sama kdaj na taki točki v življenju, ko se ni nikamor premaknilo in nič spremenilo, pa se spomnim, da je bil dokaj podoben občutek. Takrat sem nehala verjet, da bo kdaj drugače, res... Rabiš veliko energije, da potem kaj narediš, pa pri meni je bil problem, da nisem imela nobene prave opore in spodbude s strani bližnjih, nikoli. Zato je bilo še huje. Takrat rabiš vsaj kako zelo optimistično osebo ob sebi in če se tvoj tako počuti, mogoče rabi tvojo oporo... verjetno se pa sama podobno počutiš in potem je to zelo težko, ampak nekdo bo mogel bit tist motivator.

Midva sva dala čez že gradnjo - pravijo,d a se jih veliko loči zaradi tega, tako da to preizkušnjo sva uspešno prestala. Lahko bi bila nesrečna, ker še nimava otrok, pa nisva - treba je najt zadovoljstvo v drugih stvareh. Je ap služba ena taka stvar, ki če je nimaš, ti zelo zbije samozavest... Tako da bo mogoče treba pač na tem kaj naredit. Res niso fajn časi, sam se da - moški prej kaj najdejo.

_____________________________

<a href="http://lilyslim.com/"><img src="http://sddf.lilyslim.com/0M3Cp2.png" width="400" height="80" border="0" alt="LilySlim Diet days tickers" /></a>

Drage moje...hvala vam za mnenja.
Včeraj je spokal kufer in šel k svoji mami. Čez dve uri me klical, da mu manjkam in da si je pričakoval, da ga bom ustavila... Saj sem mu rekla, naj ostane...tekla pa res nisem za njim. Danes me je tudi zjutraj klical. Vem, da mu je težko, vem da nisem jaz ta največji razlog...ok, vsake toliko se kaj pokregava, ampak po moje ni omembe vredno. Vem, da ga je vse skupaj potisnilo v kot, je pa tak karakter, ki se vase zapira in pol ga taka tesnoba prime, da bi najraje kam zbežal. Odrasli tega ne delajo.
Tako je življenje, polno ovir. To moraš sprejet, še posebej danes. Hudo je marsikomu.
Mislim, da upa, da ga grem iskat. Ne morem (vsaj trenutno), preveč me je razočaral s tem njegovim dejanjem.
Še ga ljubim, on tudi mene (tako mi pravi).
Ne vem, sem zelo razočarana.

Drama queen , on bi se šel v tej situaciji mehiško nadaljevanko.
Por favor, io te quiero pridi me iskat z belim konjem, da odjahava skupaj v sončni zahod.....
Aura, drži se. Da bi ga šla iskat? Če bi priplazil nazaj bi razmišljala ali ga vzeti ali ne....

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

Vprašaj za nasvet strokovnjakinjo Kornelijo Ferčak, mogoče ti lahko pomaga, tukaj jo najdeš: http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki/Seznam-strokovnjakov/mag-kornelija-fercak_44

Srečno!

_____________________________

Strokovnjaki odgovarjajo, vprašanje jim lahko pošljete tudi anonimno.

http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki

ej, res. vihrast, nezanesliv karakter atm, nisem ziher če bi si s takim upala ustvarit družino.. itak ma še preveč dela s sabo.
sam res, upal da ga bo ustavila - a ni glih obratno v mehiških, da mora tip bit mačo in jo "ustavit" (aka vlečt babo nazaj domov)?

Po njegovo pa mogoče je omembe vredno......

Glej, ne vem kakšne so vajine dejanske okoliščine, zakaj je odšel....preveč knjižno oz. dramatično poetično si zapisala situacijo......sicer ne odobravam reševanja problemov tako, da se pobegne.....zapustila ga pa verjetno vseeno takoj ne bi, če bi mi kaj takega ušpičil, ampak bi poskušala ugotoviti zakaj je to storil, včasih pač kdo potrebuje tudi prostor zase, da razmisli, eni gredo k mami, eni zgolj v drugo sobo, tretji za tri dni sami v toplice, četrti pa v oštarijo ali pa na trening.....

V bistvu od moškega še vedno pričakujemo, da je mačo, da ga nič čustveno ne zdela.....če pa katerega čustveno kaka stvar zdela pa je takoj psiho invalid, nevreden poštene ženske, vsakega truda in ga je treba, če ne že nagnati, vsaj zapustiti....

Čustveni in histerični izpadi so izgleda še vedno ekskluzivna pravica žensk....moškega, ki je bolj čustven (mogoče včasih tudi histeričen ali pa se v določeni situaciji ne znajde) pa je treba takoj nagnat, ker ni vreden truda.....

Pa smo baje emancipirane in enakopravne moškim......?


< Sporočilo je popravil liliana -- 20.11.2012 22:57:16 >

Aura, če ga imaš res rada mu pomagaj poiskati strokovno pomoč. Po tem kar si napisala imam občutek, da za njegovo "nesrečo" ni "kriv" samo vajin partnerski odnos, pa čeprav morda ni bleščeč ampak je to zgolj en kamenček v mozaiku. In tudi to, da gresta narazen mu samo po sebi ne bo prinselo sreče. Njegov odhod in čakanje, da ga boš ustavila je pa en velik klic na pomoč. Tudi ranjeni odrasli ljudje počnejo neumnosti. Eni se ga napijejo v gostilni, drugi se zaprejo v osamo,...Če trenutno ne zmoreš biti njegova prtnerica si mu še vedno lahko prijateljica. Samo ne pusti, da te kakorkoli izsiljuje. Prijatelji mu bodo v situaciji kjer se nahaja zelo prav prišli.

_____________________________

Hvala punce moje.
Ne, ni kriv najin odnos...oziroma to je najmanj krivo v tej situaciji. Dosti je tega (hudo otroštvo, praktično skoraj nima stikov z družino, pol pa še z mano se nikamor ne premakne in sami problemi še z mojo družino in še dosti tega je za povedat). Pol pa pika na i izguba službe, kjer so delavce dve leti psihirali, da je na koncu sam šel stran. Pa še, v 2 letih nisem nikakor zanosila, na koncu pa so mi le ugotovili, da je nekaj narobe... Želela sva si kupit stanovanje, šparal sva, ...ker nama ni nihče pomagal, pol pa ta kolaps s službami in logično ne moreš do kredita....
S kratka v bistvu tudi meni je prekipelo in tudi jaz si nisel želela takega življenja! Tu ga jaz popolnoma razumem. In roko na srce, včeraj ko ga ni bilo doma sem šla ven in sem se imela fanj. Nič posebnega, ampak sem se sama počutila bolj sproščeno, manj napeto, bolj na easy....Ljubim ga, full, ampak opažam, da tudi jaz rabim en odklop od vsega tega negativnega leta in leta.
Kot, da bi kdo poslal urok na naju....
Če bi vam povedala vse kar sva prestala bi se za glavo prijele.....

Veš kaj, uživajta v tem time outu, ker bo obema dobro del. Včasih se je res bolje umakniti za nekaj časa.
Ravno tako lahko komunicirata, lahko gresta občasno skupaj ven nekaj spit, pa se potem (ko bo dovolj time outa in bosta pripravljena) poskušajta pogovorit o vsem skupaj in se odločit, kako naprej.

Lahko da ga je tudi izguba službe tako iz tira vrgla, ker so se vama zaradi tega podrli načrti za naprej.

_____________________________

Sem iz Posočja in nisem Gorenjka ;)
http://www.radio1.si/strani/Fun.aspx?ID=20254&LNK=7

Hvala.
Hvala vsem, ki ste podali mnenje, vsem, ki ste si vzeli čas....

Sem ti že takoj, ko si objavila to svojo temi, hotela odgovoriti, da samo to, če ni srečen, še nič ne pomeni. Glavno je, da ti ni rekel, da te ne ljubi več in samo to šteje. Pustita si čas, da se situacija malo umiri, nato pa se vsedita skupaj in se pogovorita o tem, ali si želita nadaljevati skupno življenje. Jaz mislim, da tam kjer je ljubezen, je tudi volja in moč, da skupaj preživita vse to in verjameta drug v drugega, se vzpodbujata in prepričana sem, da vama bo uspelo. Še v tako stabilni zvezi, kjer so vse ostale zadeve, kot je služba, kariera in finančne zadeve poštimane, pride kdaj pa kdaj do kakšnega spora, zaradi katerega v tistem trenutku misliš, da je vse skupaj brez veze, ne grem se več, dosti ga imam, najraje bi spokala pa šla drugam. Vendar pri dveh, ki se ljubita, lahko da bosta drug brez drugega še bolj nesrečna, kot sta skupaj.  

Pozdravljena,
prebral sem samo naslov teme in prvi post in se takoj spomnil na situacijo, ki se je pri meni pojavila pred dvema letoma. Prvih nekaj mesecev zveze (dokler je trajala zaljubljenost) se mi je zdelo vse super. Potem sem pri sebi začel opažati, da partnerici nisem več brezglavo govoril ljubezenskih besed, beseda ljubim te mi ni več šla z jezika. Postopoma se je zgodilo enako tudi z besedo rad te imam. Po nekaj dodatnih mesecih sem se moral dobesedno začeti siliti podarjati objeme. Teli objemi seveda niso bili iskreni ampak kot nekakšna nuja oz. obveznost. Vem, da sam nisem ravno ljubitelj cartanja in ljubčkanja ampak ''počakaj malo, to pa ni v redu'' sem si rekel. V ta dejanja me je začela siliti tudi partnerica in bilo je obema hudo.

Zaupal sem ji, da dejanja z moje strani niso več spontana in iskrena. Ampak nje to ni motilo, njej je bilo vseeno ali ji podarim lažen ali iskren objem, izgovorim lažno ali iskreno besedo, samo da je bila teh reči deležna. Sčasoma je začela pešati tudi komunikacija. Ko sva bila skupaj enostavno nisva vedela o čem se pogovarjati in nastal je molk. Sex je postal samo še neka rutina ali obveznost do katere meni ni bilo. Partnerki je cel čas odnosa sex pomenil veliko več kot meni in je z njim poskušala rešiti nastale težave a me je s temi potezami vedno bolj odbijala od sebe, saj meni sex brez čustev ne pomeni nič. Da ne bo pomote, z moje strani v času zveze ni prišlo do varanja.

Vsedel sem se za mizo in vzel list papirja v roke. Zapisal sem dobre in slabe lastnosti, moje in njene, najine skupne lastnosti in interese, zapisal moje življenjske cilje, kaj je zame ljubezen, kaj bom skušal popraviti, da zveza ne bo trpela, ipd..Na kratko-iskal sem vzroke moje nesreče. Nekaj mesecev sem se trudil sam in moje nesreče partnerici nisem zaupal, čeprav je vedela da ni vse v redu(mislim kdo pa ne bi, če ga ne zmoreš niti iskreno objeti več). Stvari so hodile samo na slabše. Na to sem se odločil da ji razjasnim mojo situacijo. Naj me ne sili v zgoraj omenjena dejanja (besede,poljubi, dejanja,..) sem jo prosil sicer že nekaj časa nazaj.

Povedal sem ji, da v nama ne vidim prihodnosti, saj jaz v tej zvezi nisem srečen. Razloga za to ji nisem znal povedati. Enostavno nisem čutil da je ona tista, s katero želim biti do konca življenja in si ustvariti družino. Povedal sem ji čisto vse, kaj čutim in kaj ne čutim. Vem da jo je zelo bolelo tisti večer, tudi meni niso besede šle enostavno z jezika. Tisti dan sem od nje izvedel, da tudi ona ni srečna, ampak ona bo v zvezi vztrajala četudi se nima lepo, saj se ji zdi škoda vreči stran eno leto skupnega življenja in truda vloženega v to. Po nekaj minulih dnevih sva se malo pomirila in se začela pogovarjati. Omenil sem ji moje zapiske in razmišljanja, ki so nastali v zadnjem obdobju in želel, da jih izdela tudi ona. To sem želel, ker sem začel izgubljati tudi zaupanje vanjo zaradi nekaj laži, zaradi katerih se ni kesala. Prepričan sem bil, da bi pri živem pogovoru stvari prilagajala mojim odgovorom zato sem se odločil da stvari zapiševa, saj tako nisva vedela kaj bo en ali drugi zapisal in mislil.

Prišla sva do tega, da sva si zelo različna: tako karatkerno kot glede interesov, hobijev, pogledov na zvezo,...V bistvu ni bilo reči ki bi nama bila skupna. Začela me je obsojati da v letu nisva preživela dovolj časa sama (šlo mi je na smeh, kajti sam sem si vzel čas samo zanjo in druge stvari postavil na stranski tir). Ko je spoznala da govori kar ni res me je začela obsojati češ da sva preveč časa preživela sama. ok zdaj mi ni bilo več veliko jasno, enkrat govori tako, čez 5 minut povsem drugače. Dogovorila sva se, da bova poskušala še enkrat in počela stvari ki se obema dopadejo. Po dveh mesecih se moja čustva do nje niso spremenila, vse skupaj je postajalo vedno težje, da ne omenjam pretvarjanj pred mojimi, njenimi in prijatelji. Spoznal sem, da sem na to, da poskušava še enkrat pristal iz usmiljenja. Da, zelo težko mi je bilo gledati jo kako joče in se smili sama sebi.

Rekel sem ji da to ne gre nikamor več ni tako sva potem najino zvezo končala. Vzrok je bila nesreča z moje strani, ki je nisem znal pojasniti. Enostavno nisem čutil, da bi bil z njo in da je ona prava zame. Potem sva se čez eno leto srečala, sprehajala se je z novim partnerjem. Takoj ko sem jo videl sem bil presrečen, saj je izgledala zelo srečna. Kasneje mi je poslala sporočilo, da mi je hvaležna, saj je spoznala človeka s katerim sta srečna. Mislim, da je v času najine zveze preveč živela v pravljici in se preveč zgledovala po ''zelo dobrih'' ljubezenskih filmih in nadaljevankah in si ni hotela priznati kaj je sreča v zvezi. Da ne bo pomote, vedel sem da bi zame vsak trenutek storila kar bi hotel samo da bi bil srečen, ampak to pomaga kratko trajno, na dolgi rok se sigurno ne obnese. Tudi zveza v kateri eden ni srečen ne mora trajati večno. Je pa tako zvezo zelo težko končati, saj je na eni strani nekdo ki bi jo rad, na drugi pa nekdo ki noče niti pomisliti na to.

No, nisem prepričan da ste v mojih besedah prebrali kar sem hotel na kratko povedati, zato bom napisal na koncu to: Če nisi srečen končaj zvezo čeprav bo to zelo boleče. Vedi da bo postajalo vsedno huje. Je pa drugače v primeru ko so vmes otroci, ker takrat pa je za moje pojme za napake prepozno.

pojdita vsak po svoje

Življenje je prekratko, da bi ga preživeli z nekom ki nas ne osrečuje, sploh, če nimata otrok ali ostalih stvari ki bi vaju vezale skupaj (kredit za bajto npr.). Če se bosta odločila za ločene poti, lahko oba najdeta srečo z nekom drugim in v tem primeru je to da nimata otrok veliko bolje, kot če bi jih imela.