Zanimajo me izkušnje tistih, ki svojih otrok sploh niso dale v vrtec (ali v drugo obliko organiziranega varstva otrok) pred vstopom v šolo. Jaz ga namreč ne bi rada dala, a mi nekateri pravijo, da otroka moram dati v vrtec eno leto pred vstopom v šolo. Na vsakem vogalu srečam nekoga, ki me poskuša prepričati, da je že skrajni čas, da dam otroka v vrtec zaradi socializacije ipd. Zanima me predvsem, če so bile kakšne (nepremostljive) težave, ko je vaš otrok začel hoditi v šolo.

Jaz sem svoje dala v vrtec imam pa sosedo,ki svojih ni dala.Ta starejši gre v petega in ima težave s sošolci(ga niso sprejeli),ta druga gre letos.Otrokom se vidi da pogrešajo družbo, skoz k nam hodijo, samo najbrž ne morem primerjat to družino z drugimi ,ker so mal čudni.

če ga intenzivno socializiraš z drugimi otroci sama, ne vidim problema. nimam pa izkušenj s tem..

Jaz pač sodim po sebi, ki tudi nisem hodila v vrtec in nisem imela težav s socializacijo. Težav nista imeli tudi moji sestri. Opažam pa, da drugi otroci pristopajo do mojega otroka in ga vabijo v igro, pa on včasih ni preveč zainteresiran. Na primer danes na igrišču so ga povabili, če se gre igrat vojake, pa jih je zavrnil (po mojem sploh ne ve, kaj so vojaki). Ko sem ga vprašala, zakaj se noče z njimi igrati, je rekel, da bi se raje skrival, pa se oni nočejo. En fantek je na igrišču tudi ves čas letal okoli njega, pa ga je naš mali kar malce ignoriral. Pred nekaj dnevi pa se je na primer čudovito igral z nekim drugim fantkom, ki ga je prvič srečal v življenju. Drugače sem pa tudi opazila, da so vrtčevski otroci bolj motorično razviti od mojega otroka, zato z možem razmišljava, da bi ga vpisala v kakšen program športnih aktivnosti.

Koliko je pa star otrok? A je edinec?

Midva z bratom tudi nisva hodila v vrtec, ampak sva narazen samo 13 mesecev in sva bila drug drugemu super družba. Pa sva čist normalno socializirana človeka .

Meni se to ni zdi nič narobe. Če si ti doma, pa naj bo še otrok, pod pogojem,d a se z njim dovolj ukvarjaš. Se mi pa vseeno zdi, da neka oblika druženja z drugimi otroci 1 ali 2x na teden ne bi bila slaba. V vrtcih imajo popoldnakse urice za otroke, ki ne obiskujejo vrtca. In pa telovadba, tudi to je druženje.

Jaz se spomnim nekaj let nazaj, ko smo v 1. r. dobili dvojčka. En fant je jokal prvi mesec kot dež, ga nisi potolažil, jedel dva meseca ni nič. Drugi se je bolje klimatiziral. Doma sta bila pa skoraj pol leta, ker sta dobila vse otroške bolezni v šoli, medtem ko jih večina preboli v vrtcu. Vrtec je po mojem mnenju dober, ker se otrok nauči sodelovanja v skupini, vodenih dejavnosti, deljenja stvari, pa tega, da ni zmeraj prvi in edini. Pa v vrtcu jih zadnje leto pripravljajo na šolo, jo gredo pogledat.

saj to sem mislila pod socializacijo z drugimi otroci - da ga vpišeš v aktivnosti (skupine) ki ga zanimajo in ga redno voziš tja. npr. plavanje (jaz nameravam našo vpisat, ker bi rada da mi pdo 5 leta zna res dobro plavat - in to so celoletni ali polletni tečaji v skupini), pionirski dom ima kup enih stvari ( http://www.pionirski-dom.si/ ) in izbereš kar ga zanima in kar mu utegne koristiti kasneje v šoli. mislim res maš ful opcij, samo kot sem rekla, intenzivno se moraš začet TI s tem ukvarjat (sam se ne bo spomnil) ko boš ti šla v to idejo, to bo on sledil en dva tri in boš videla kako bo užival

Zaradi tega bi ga jaz dala eno leto pred šolo v vrtec. Mi smo zato imeli malo šolo odločitev je pa seveda tvoja in kakršnakoli že bo, bo pravilna


_____________________________

Ni nam dolgčas :)

Pozdravljene

No, meni osebno niti na misel ne bi padlo, da bi imela otroka do vstopa v šolo doma. Enostavno vidim kako se imata v vrtcu lepo, kako sklepata nova in nova prijateljstva, se znata postavit zase, se znata prilagajat in počakati na vrsto in še milijon stvari...seveda so tudi slabe, sicer se pa tudi odrasli ne počutimo vedno super v službi in niti ne vedno slabo. Sin bo jeseni začel hoditi v prvi razred in zadnje leto so v vrcu veliko delali in se pripravljali na šolo. Menim da starš ne more otroku nikakor nadomestiti otroške družbe in razvoja samo s svojo prisotnostjo in ukvarjanjem. Meni osebno tudi zapaše družba odraslih oseb, a tebi ne? Sicer je to samo moje mnenje in vsak po svoje... Srečno!

_____________________________

Uživaj življenje...

Se kar strinjam, da je pametno, da gre eno leto prej v vrtec. Predvsem zaradi socializacije, da se zna vključiti v skupino in v njej sodelovati, da zna pred skupino tudi nastopati in kaj povedati (v 1. razredu imajo že govorne nastope), da razume, da obstaja en utečen urnik, kjer se ko se nekaj reče , to tudi dela, skoraj sigurno bo ob prvem vstopu v šolo ali vrtec več bolan (če v šoli manjka, je kar problem). Jih pa v vrtcu res že pripravljajo na šolo, naredijo kaj v zvezke, se učijo...

Mislim, da je zelo veliko + zato, da gre v vrtec.

Tudi jaz bi ga dala vsaj zadnje leto v vrtec. V vrtcu vidim same pluse, od prebolevanja bolezni do socializacije, ki mu je nikoli ne morejo v taki meri zagotovit samo njegovi domači. Tudi dejavnost 1x na teden ne. 

Jaz imam svoje doma do šole. Dva sta že v šoli, brez težav, brez bolezni, med najboljšimi v razredu, imata prijatelje in sošolci zelo radi hodijo k nam na obisk, najmlajša je še doma, pa bo tudi šla v šolo brez vrtca. Je pa vsak dve leti pred šolo hodil na eno dejavnost enkrat tedensko popoldne.
Vrtec ni nekaj, kar bi bilo nujno potrebno, je pa res, da je potem treba doma z otroki kar konkretno "delati". Je pa res, da imam pedagoško izobrazbo in mi delo z otroki že od nekdaj leži.

Odvisno od karakterja otroka.
jaz sem bila do 3 leta doma, pol sem pa baje doma tezila naj me dajo v vrtec, ker sem to rabila, sem bila druzabna in sem zelela med otroke.
Moj brat je bil doma skor do konca ( oil leta pred šolo je sel v vrtec, pa še to zato ker je babica umrla), pa je šel za pol leta v vrtec in je tam trpel kot zival, nikakor si ni mogel navadit. V solo je sel pa pol brez problema.

jaz mislim da je to zelo individualno od otroka do otroka. Svoje pa ti najbolj poznas, tako da kakor se bos odločila se bos ziher prav!

Srečno!

Odvisno, koliko tvoj otrok potrebuje družbo drugih otrok. Npr. moja otrokinja bi najraje bila doma pri meni ali babici in dedku, se zna sama igrat in v tem uživa, v vrtec pa enostavno MORA, ker nimamo druge variante. V vrtcu ne uživa najbolj, saj me vsak dan prosi, če bi lahko bila doma, pravzaprav se mi zdi, da v vrtcu samo nazaduje - letos je celo nehala govoriti v vrtcu. V vrtcu se torej ne čuti dovolj samozavestno ali je v taki skupini, ko imajo same male pretepačice ali kaj, medtem ko je ona za svoja leta bolj razumska. Ko pridemo med druge otroke na igriče, pa je sproščena, zna sodelovati, celo sama prevzema "nalogo" in pazi na mlajše.
Jaz če bi lahko, bi jo izpisala iz vrtca in bi jo dala eno leto pred šolo, da se navadi rutine. Meni osebno se ne zdi socializacija v teh letih toliko pomembna. Ta temeljna socializacija tako poteka znotraj družine. Fajn je, če ima otrok stik z drugimi, ni pa nujno, da ga dobi izključno v vrtcu. Če ste doma kje blizu otroškega igriča, jo pelješ vsak dan in se lahko več kot naigra z drugimi. In kaj se več nauči v vrtcu kot doma, razen tega, da si se primoran braniti, ko te neki agresivni mulc tebi nič, meni nič, brcne, potisne, vgrizne... Pa da se moraš grebsti, da prideš do soka, na katerega se vsipa 19 otrok na enkrat, drugače boš ostal žejen... Kaj vem.
Jaz sem hodila samo v malo šolo in ne v vrtec in sem se prav lepo znašla v OŠ.

Ne vem, zakaj in kdaj je postalo tako moderno, da se o otrocih, ki ne hodijo v vrtec govori kot da so nesocializirani, čudaški, nesamostojni, nedružabni....Po mojem mnenju je privilegij, da je otrok lahko čimdlje doma, saj v tem odbobju poteka tako velecenjena in opevana socializacija znotraj družine in ne v neki institiciji. Socializacija pomeni mnogo več kot le to, da se otrok nauči igrat s sovrstniki. V obdobju primarne socializacije se otrok mora naučiti kaj je prav in kaj narobe, v naši družbi, ne pa tega, da bi tudi on imel fensi Hallo Kitty majčko, ker drugače, se ona mala frajerka iz vrtca ne bo igrala z njim.

In še nasvet - naredi to, kar meniš, da je dobro za TVOJEGA otroka in ne kar pravijo sosede, tetke, mamice...

Vidiš jaz bi jo pa, v nasprotju s tabo, ravno iz tega razloga pustila v vrtcu. Predvidevam namreč, da bi se stvar ponovila tudi v šoli. Sploh ker je v prvič ratalo, bo pa ja še v drugo....je pa normalno, da je raje doma kot v vrtcu. Tudi ti si verjetno raje doma kot v službi, ali pač ne? V vrtcih je red, je rutina, se je treba nekomu prilagajati, pa naj bo to otročkom ali pa vzgojiteljici, ampak je treba nekaj dat za to. Doma pa ponavadi ni tako...

Pa tudi ne strinjam se, da če otroka pelješ na igrišče, da se igra z vrstniki da je to primerljivo z družabnostjo v vrtcu. Eno je sproščena igra, drugo je pa ko moraš sodelovati pri tem,...Mislim, da je ravno to, da mora počakati na vrsto, pa magari 19 otrok, del vzgoje, del nauka za življenje, da je treba počakati, da je strpen,.... (pri nas se ne vsujejo vsi na enkrat, ampak morajo počakati, imajo red) Poleg tega, dvomim, da vsega kar se naučijo v vrtcu lahko daš doma. Ok, če si ti z njo, zase veš...pri nas recimo bi bila opcija babica, potem je pa to samo varstvo in ni drugega. Morda bi se naučil še kako pesem, pa okopavati vrt bi tudi verjetno znal pri 5-6 letih, kaj več pa že ne.... Je pa zato prišel v šolo s predznanjem, kar ogromnim in meni je to del pomembnosti vrtca.

Predvidevam pa da si približno 25-30 let stara, torej v časih ko smo bili mi majhni ni bil tolikšen % otrok v vrtcu in res ni bilo nič nenavadnega če nismo bili prej nič v vrtcu. Tudi jaz sem bila samo v mali šoli, vendar pa svojega otroka nikakor ne bi dala v šolo direkt, brez vrtca.
Zakaj, so ti pa že vse predhodnice prej povedala tako da se kar strinjam z njimi. Sploh kar se bolezni tiče.

Sicer pa je že sam vstop v šolo zelo velik korak za večino otrok, za povsem prvič je pa po moje oreng skok, tak težak....


Ampak tole je samo moje mnenje, ne trdim da je pravilno.

< Sporočilo je popravil Alfabeta -- 11.8.2011 19:52:03 >

< Sporočilo je popravil Alfabeta -- 11.8.2011 19:43:57 >

ni nujno tako. naša je šla v vrtec ker si je tako zelo želea it, da je tiste pol leta do septembra skoz govorila o tem in komaj čakala, da bo šla. uvajat je ni blo treba in ljubi vrtec. odvisno od otroka - naša je res želela bit z otročki (kakor je skoz govorila), ful.

in ni treba zdaj pretiravat kaj vse "zamudijo" ko niso v vrtcu. kar se niso naučili ali bolje rečeno rutinirali, se bodo pač kasneje. mislit da bodo npr. zarad tega zatravmirani ali neprilagojeni, je absurdno (pa ne trdim da si ti to rekla, samo pravim ). mogoče pozabljamo da vrtec kot inštitucija ni star niti 100 let - a so vsi otroci bili neprilagojeni in zatravmirani pred tem? kaj pa indonezija, indija, bližnji vzhod itd. - kako pa oni shajajo brez množičnega "vrtčevanja"? hočem samo opomnit, da ne glejmo vrtec kot edino možno (ali najbolj optimalno, da tako rečem) pot otroka v življenju. bodimo fleksibilni in glejmo z širše perspektive.

Meni se sploh ne zdi pošteno, da se vrtec čisla v zvezde apriori, ampak bi morali biti pošteni in si priznati, da varstvo doma in vrtec res nista primerljiva in hkrati ne eden ne drug nista slaba. Moti me tudi posploševanje okoli te zadeve. Veliko staršev/ljudi namreč otroke meče v isti koš in se ne zmenijo za pomen otrokove edinstvenosti in pomen njegove osebnostne komponente. Vrtec pač ni za vse 'dober'. Pogosto se poudarja le funkcionalno znanje, ki ga otrok pridobi v vrtcu, a kaj pa duševno počutje otroka, njegove notranje stiske, njegove potrebe? Se je res pametno kot pijanec plota držati nekih nepisanih pravil, ki dejansko obstajajo le v naših glavah? In še na eno stvar se tukaj pozablja. Vsi zagovorniki 'otrok mora v vrtec' naj se zamislijo nad trenutnim stanjem prostih mest v vrtcih - na vse tiste starše, ki so zaposleni (jaz namreč nisem) in ne morejo dobiti mesta v vrtcu za svojega otroka, pa ga krvavo potrebujejo. Zame je vrtec varstvo otrok in ne priprava na šolo. Vse lekcije, ki so življenjskega pomena, pa bi moral otrok prejeti od svojih staršev in ne od vzgojiteljev. To je naša odgovornost. Naša naloga je, da jim pokažemo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je sprejemljivo in kaj ne ter jim vcepimo navade, ki jim bodo koristile v življenju. Kar mene zanima je, ali so tisti, ki svojega otroka niso dali v vrtec, imeli kakšne težave z vstopom v šolo. Zakaj me to zanima? Ne zato, da se bom tem težavam izognila tako, da bom otroka vpisala v vrtec, ampak da bom poiskala rešitve, ki bodo prilagojene potrebam mojega otroka in bodo hkrati dale isti rezultat. Tako se zahvaljujem vsem, ki ste mi že posredovali informacijo, po kateri sem spraševala in prosim še vse ostale, da delite svoje izkušnje v povezavi s tem.

Mateyka, hvala za link! V eno aktivnost ga bomo skoraj zagotovo vključili. Naslednji teden bova z možem obiskala nekaj inštitucij, ki se ukvarjajo s takimi stvarmi. Kar si napisala v zadnjem postu se pa sploh strinjam in podpišem!
Naja31, star je 4 leta in ima mlajšega bratca, ki bo kmalu star 1 leto. Drug drugega obožujeta, se skupaj igrata, a so manjše težave z deljenjem igrač, ki jih zaenkrat uspešno rešujemo. Posojanje igrač tujim otrokom pa ne predstavlja problema.
hubi, hvala tudi tebi za informacijo, da gre vrtec šolo pogledat. Bom tudi sama poskušala kaj podobnega izpeljati.
scorpiogril, hvala za spodbudne besede in spoštovanje moje odločitve.
corfu, tudi jaz menim, da odrasla oseba ne more nadomestiti otroške družbe, kljub vsemu pa so ti otroci po mojem mnenju zrelejši od vrstnikov, še posebno, če prihajajo v stik z vsemi generacijami.
ajna12, glede obolevanja po vstopu v šolo se ne strinjam, ker smatram, da to, koliko je nek otrok zdrav, nima nobene veze s predhodno izpostavljenostjo boleznim (izvzete otroške bolezni). Ostale stvari, kar se funkcionalnega znanja tiče, pri našem malem niso problem.
Najaa, pri meni so minusi močnejši, ki so subjektivne narave (beri: potrebe otroka).
Meraba, hvala za spodbudne besede!
marjetka1975 točno tako, veliko je odvisno od karakterja otroka in to je eden izmed razlogov, zakaj ga ne dam v vrtec.
ThinkPink, sama ne bi mogla povedati bolje. Tudi meni se zdi privilegij, če je otrok lahko doma in res ne vem, zakaj tako žigosajo te otroke kot da je z njimi kaj narobe. Izkušnje, ki si jih opisala, so mi znane. Ko sem nazadnje vprašala svojega, če bi rad šel v vrtec, mi je rekel, da ne, ker se tam pretepajo, porivajo in brcajo.

Mene pa zanima, od kod 4 letniku misel, da se v vrtcu porivajo in tepejo. Zakaj mu ni prišlo na misel, da se igrajo in ustvarjajo. Nekje je moral pobrati ta negativni odnos.
Jaz sem velik zagovornik vrtca. Imeli smo srečo pri taveliki s takima vzgojiteljicama, da ju jutri posvojim v familjo, če bi šlo.

Za vrtec sem ga navduševala od enega leta in pol dalje, ker smo ga nameravali pri 3 letih vpisati v vrtec (prej ni smel iti zaradi zdrav. razlogov). Komaj je čakal, da bo lahko šel v vrtec, dokler se ni pri dobrih dveh letih srečal (ali bolje rečeno začel razumevati) z 'igro' otrok iz vrtca. Ta 'negativni odnos' je pobral na igrišču, kamor hodijo tudi otroci iz vrtca. Ni mu bilo všeč, da so ga na toboganu brcali v hrbet, se prerivali ali ga odrivali stran, kakšni so namenoma zasedali igrala, da se on ni mogel tam igrati (ker ga pač učim, da počaka, da se igralo sprosti ali pa tistega, ki se na njem igra, prosi, če se lahko umakne - po večini se ne umaknejo). Enkrat sva pa na poti v trgovino šla mimo igrišča vrtca in je videl, kako sta se dva fanta pretepala. Pa imaš odgovor na svoje vprašanje, hubi.

sicer še nisem prebrala odgovorov (le tvojo zadnjo repliko) ...

z uvedbo devetletke ni več male šole in tako vrtec niti ni obvezen. vsaj po moji logiki ne.
poznam kar nekaj oseb, ki so preskočile vrtec in šel direkt takrat v malo šolo. pa jim v življenju ni bilo nič hudega. so prav tako socializirani, visoko izobraženi, situirani... zdaj že starši.

dandanes pa ne poznam nikogar, ki ne bi hodil v vrtec. vsaj ne osebno.

sem pa že slišala za otroka, katerega nimajo namena dat v vrtec in pravzaprav ta otrok tudi nima želje po vrtcu, ker ima doma vse, kar potrebuje. kompletno vzgojno varstvo s strani starih staršev. tudi občasno družbo otrok. ta otrok naj bi bil povsem normalno delujoč. mogoče le malo egocentrično naravnan, kar pa spet ni tako slaba lastnost, če želiš v življenju uspeti.

sem pa prebrala še zadnjo zadevo, da otrok sam odklanja vrtec, ker je potrebno veliko borbe, da izpostavi svoj jaz. premalo samozavesti.

moram rečt, da je en od mojih otrok bolj socialno čustven, a ga je ravno vrtec pripravil, da ve, da je tudi druga plat in kako se ji zoperstaviti. pa sem bila prepričana (do vrtca) da je to najbolj samozavesten otrok na svetu!
zaradi drugega otroka pa sem ugotovila, da je sploh in oh fino, da je vrtcu.

takole bi rekla: če meniš, da otroku lahko predstaviš in pojasniš različne poglede na socializacijo, potem ga obdrži doma. drugače je pa vrtec fajn - ker ga lahko še vedno za kakšen teden vzameš doma, da se malo pocarta pa zaceli in se utrdi za šolsko obdobje. ker drugače bo v šoli velikokrat manjkal, ker ga bo zvila borbenost sošolcev. izjemoma, če ga boš dala v kakšno fajno privatno šolo ali ga mogoče poučevala doma.

enkrat je treba začet, je pa skoraj vsak začetek težak.
jaz ugotavljam, da bolje prej kot potem.

torej: sem ZA vrtec. odločitev je pa povsem tvoja.

< Sporočilo je popravil betty.ford -- 14.8.2011 23:25:59 >

če bi hotel met res visok standard za OŠ (nič porivanja in tega "plebs" rivalstva, ki ga tako ne maramo) in bi si lahko privoščil, potem ga vpišeš na British International school of Ljubljana in ga kasneje komot pošlješ na Oxford. privat šole so fajn, samo drage..

Ne vem, otroke iz katerega vrtca opazuje tvoj otrok. Jaz poslušam izjave svojega otroka, v stilu: 'Vzgojiteljica pravi, eden za drugim', ali 'Vzgojiteljica pravi, da moramo počakati ...'.

Osebno sem izredno pozitivno presenečena, koliko drubnih, a življenjsko pomembnih in dobrih stvari so se otroci že naučili v vrtcu. Enostavno gre za drugo okolje, druge razmere, druge odnose, drugačen pristop kot doma.
Jaz pa dostikrat opažam, da ima na igralih največ težav otrok, ki ga starši ali pazijo, kot da je iz stekla, ali pa je se, ker ni navajen deliti stvari, preveč egoistično obnaša na skupnih igralih.

Menim, da ima vrtec več pozitivnih kot negativnih strani. Seveda pa niso vsi vrtci enaki.

Jaz pa bom rekla takole: Ti zdaj vsa ta leta gledaš, da boš otroku nudila najboljše, ga raje umakneš od institucije vrtca, ker seveda imaš to možnost in ga s tem izogneš vsem negativnim vplivom, plus, upoštevaš lahko njegovo željo, da pač noče iti. Torej; v vrtcu brcajo, se prerivajo in nasploh otroku prinesejo veliko čustvenih stisk... Temu se pač izogneš, ker se lahko, ker vrtec ni obvezen.
Vendar, a si pomislila, kaj bo, ko bo prišel v šolo? Misliš, da pa v prvem razredu so pa kar naenkrat vsi super vzgojeni, omikani, se več ne prerivajo in brcajo? Šele takrat se začne prava tekmovalnost, v smislu, kdo zna več, kdo bo bolj priljubljen pri učiteljici, kdo se bo s kom družil, sedel, ustvarjal...
Mislim, da vrtec vsem otrokom pomaga, da poleg vseh pozitivnih stvari, ki jih odnesejo, pomaga tudi pri "boju za obstanek". Tega pač ne moremo zanikati, ker je ta "boj" del nas in se "bojujemo" vse svoje življenje. In če ima otrok neko podlago, da se zna zboriti zase in se nauči nekaj samozavestnosti... mu bo v šoli veliko lažje.

Jaz sem bila otrok, ki je bil do šole doma. Ko sem vstopila v malo šolo, mi je bilo zelo težko, saj so to bili že pravi prijatelji med sabo, prave skupine, bolj živahno in sproščeno obnašanje... jaz pa vsa prestrašena in sama. V prvi razred sem prvi dan jokala kot dež... Zelo težko sem se socializirala.. niti roke si nisem upala dvignit, če sem pri pouku znala, ker me je bilo preprosto sram oz. sem bila izredno sramežljiva. Učiteljice in mama so me hvalili kako sem pridna, kako se lepo učim... Navidez ni nič kazalo, da mi karkoli manjka, a v sebi sem nosila stisko, ki sem jo premagala šele z naslednjih OŠ letih... Če bi hodila v vrtec, bi si sigurno prej znala izboriti svoje mesto. Tako pa...

Torej, to je moje gledišče, moja izkušnja glede na moj karakter.

Point je torej v tem, da četudi se izogneš vrtcu (ker se lahko), ne bo v šoli (kar se obnašanja in vsega ostalega tiče) nič kaj boljše. Tekmovalnost bo v bistvu vse bolj prisotna.