Skupaj sva bila 11 let, dva majhna otroka. Nima me več rad, ne mara me, na živce mu grem (to je dejansko rekel). Meni je to ful šok. Danes se je odselil. Ne želi reševat, čeprav sem jaz prepričana, da je pač kriza, ker sva se oddaljila in da bi lahko vse rešila, če bi on hotel. Pa noče, je zelo prepričan. Če kaj preveč rečem okoli tega, da bi bilo fajn, da bi se mu zdelo vredno se trudit oziroma ga prosim, naj razmisli, naj ne razbije družine, postane še celo žaljiv. To se vleče že dobri 2 leti- takrat je bilo isto - me nima več rad, nato je po 4 mesecih želel probat in je bilo z mojega vidika vse ok, od poletja pa spet ista pesem. Druge kao nima (niti je takrat med pavzo ni imel). Je torej dokončno -ločila se bova. Jaz pa ne morem dojeti, nočem sprejeti, pozabiti vsega, kar sva imela. Podrlo se mi je vse, v kar sem verjela, vse, kar se mi v življenju zdi vredno. Družine ne bo nikoli več. Vsak take ne. Tudi otroka sta nanj zelo zelo navezana in tudi zato me boli, ker še jaz ne vem, kako bom preživela in kako tako zrušena pomagat njima, ki še ne razumeta povsem? Zanima me, kako preživeti, ker je edino, kar občutim neznosna bolečina. Kako začeti sestavljati življenje, pozabiti vse, nehati ljubiti? Kako lahko nekdo kar tako oddide iz zakona, ne da bi se mu orosilo oko? Čisto sem zrušena, saj vem, da ima dva sončka, ki me potrebujeta, pa vendarle se ne znam sestavit. Naredila bi vse, da bi le nehalo boleti, ker ga tako močno ljubim.

_____________________________

...vox populi...

nimam besed ampak kot si sama rekla; imaš dva otročka, ki te potrebujeta in zaradi njiju moraš bit močna;

Za vsakim dežjem posije sonce....  Jaz se v kakšnih hudih trenutkih "tolažim" z mislijo, da je že usoda tako hotela. Čeprav se s tem na nek način izogibam (so)odgovornosti... Pomisli na otroka, ki sta verjetno čutilila, da med vama nekaj ni vredu, čeprav sta še majhna. Verjemi, da je otrokom lažje živet v ločeni družini kot pa v takšni, kjer ni več obojestranske ljubezni.

  Vse dobro ti želim!

Metaa en velik objem zate in veliko moči, ki jo boš potrebovala.

Midva sva tudi danes šla narazen.

Tako, da te razumem in ti pošiljam en velik in topel objem!


_____________________________

Kadar neko stvar izgubimo, šele takrat se zavedamo kaj smo imeli!

http://www.zavetisce-horjul.net/index.php

-----> POMAGAJMO JIM!!!!!

želim ti ,da najdeš notranjo moč, da tole spelješ...težko bo...a bo vredno.....drži se


_____________________________

Beauty Comes With Dark Thoughts

Draga Meta...

Pridejo momenti v življenju, ko partner ugotovi, da bi rad veliko več v žiljenju kot mu je namenjeno. Žal je tako tudi pri tvojem možu. Verjetno bi rad poiskal srečo drugje in se ne zaveda da je prav ta sreča ravno poleg njega (ti in vajina otroka). Mogoče še ni vse izgubljeno, mogoče nekoč spozna, da je naredil napako, mogoče pa so njegove ambicije vseeno tako visoke, da bo ubral svojo pot...
Je pa definitivno nekaj...draga Meta, nikoli, nikoli si ne dovoli da bi s tabo delil življenje nekdo, ki te nima rad. Tudi za voljo otrok ne...Poglej otroci bodo zrasli in brez ljubezni (z ene ali z druge strani) skupno življenje ne obstaja...in recimo čez 10-15 let boš ugotovila da nisi imela nič od moža, nobene pozornosti, vse pod prisilo, nobenih ljubezenskih izpovedi, romantike, spoštovanja...in na koncu se bo vseeno končalo z razvezo. (lahko da se motim..samo predvidevam)
Moraš biti močna, pokazati, da si boljša brez njega, čeprav da ga imaš rada. Vendar je bolje tako, da imajo otroci dva starša srečna narazen, kot nesrečna skupaj. Ker slej ko prej bi bila nesrečna v takem zakonu, če že nisi.
Iz vsega potegni vedno najboljše...mogoče se odpira nov list v tvojem življenju, lepši, boljši, tak kot si ga zaslužiš. Poleg sebe imaš dva zaklada, ki sta smisel tvojega življenja, že to je nekaj...in verjamem da jima nič ne bo manjkalo. Tudi sama sem živela brez očeta, pa mi nič ni manjkalo. Mogoče je pa čas, da se v tvojem življenju pojavi nekdo, ki ti bo dal vse to kar potrebuješ.
Če se je že odselil...bo sedaj nastopila kriza par mesecev, vendar se boš pobrala. Moraš se!!!! Kar te ne zlomi, te krepi. Zato dvigni glavo in pogumno naprej po svoji poti!!!

Žal mi je kar se ti je zgodilo, če pa kaj potrebuješ, mogoče kakšno toplo besedo ali  - smo tukaj!!!
Lep pozdrav in bodi močna!

Hmmm...tudi tebi




_____________________________

Jutri je nov dan, pa če ustaneš al pa ne!

Punci

_____________________________

Najina sreča Jakob Bela se je rodil 27. 4. 2009.

Joj kar na jok mi gre, ko berem take zgodbe.  En velik objem še od mene. Zjoči se, da ti bo odleglo, in bodi  močna. 

Kar nimam besed nad tem kar se ti dogaja .... 
Res ti mora biti zelo hudo glede na to, da ga ljubiš in ta občutek zavrnjenosti je težak. Poskusi čim prej zbrati misli, čeprav vem, da je težko in probaj vsaj malo -poskusi vsaj malo pozitivno pogledati na vse skupaj..... Zadihaj dvakrat, trikrat in poskušaj to bolečino pomanjšati....kolikor se le da.
Poskušaj se spodbuditi, da bo čez čas bolje, da bo čas pripomogel k temu, da ti bo lažje..... Čeprav je sedaj vse tako črno.

Pomisli nase in na otroke, kaj lahko narediš, da bi bilo čim manj boleče za vas. Vem, da je težko vendar probaj biti močna.....

živijo sotrpinke...imam podobno zgodbo,.. imam fanta in sem z njim v 7 mesecu noseča,... hodi v službo kjer je kelnar vsak večer se vrača domov vinjen,... doma nič ne postori in moja čustva??????????? to pa ignorira zdaj sem se odločila da vrnem udarcepa bo kaj bo,.. saj ga mam rada sam sebe tudi dovolj da tega ne bom gledala,.. ne perem mu več srajc ki jih ima za v službo,.. en teden si že kuha sam,... kaj pa naj sem že poskusila z njim govorit potem pa jaz govorim on posluša se vstane in gre skozi vrata sploh nima odgovorov,.. torej monologi z moje strani ....vsega sem že teko sita,... ne vem kaj naj storim,... ga naj pustim se odselim,...?????????????

_____________________________

BABY RULES!!!!!!!!!!!!!

POznano mi je vse to, metaa - ta grozen občutek, da nekdo, ki ga ljubiš, ne stori nič zate, se ne trudi, ne živi ob tebi s celo dušo, ampak ti da vedet, da te ne  ljubi nazaj. Resnično obupna reč. Ko se je meni to dogajalo, sem vedela, da je nekaj zadaj. Kar tako ne gre skor nihče - ne da bi prej res vse probal (moj je res imel ljubico, katero je spretno dolgo časa skrival). Edino če je toliko neodgovoren, da mu je družina odveč, preveliko breme za njegovo svobodo, vse zahteve, ki jih družina s sabo potegne, preveč- on bi samo sam sebe in zabavo ali službo ali karkoli že je njegov hobi. Torej če pogledaš iz tega stališča je res krivica, da se ti je vse to zgodilo, vendar po drugi strani sreča, če se še tako čudno sliši. Kako bi lahko živela cel lajf z nekom, ki ti na vsakem koraku da vedet, kako si ti grozna, kako te ne ljubi in kako mu je familija preveliko breme? Kako? Karkoli bi mu nudila, mu ne bi bilo dovolj. Saj si probala vse, kar si zmogla in znala, kaj bi on rad, da se še poteptaš pred njim, pa si predpražnik al bi rajš še ljubico domu pripeljal, da še zanjo kuhš, al bi morda rad, da pustiš otroke, pa naj se sami rihtajo, da bo on srečen? Nikdar ne bo dovolj, metaaa. NIkdar. Zahvali usodo, da ga je poslala proč. Ti tega najbrž sama ne bi zmogla. Ves čas bi se trudila, ampak v bistvu bi bila nesrečna na dolgi rok. Zaslužiš si vendarle mnogo več. Predvsem nekoga, ki te ima res rad. Vem da boli, vendar se moraš ta hip spominjat vseh reči, ki ti jih je zagodel, ko je bil grd s tabo. Zavestno se moraš spomnit. Če se ne moreš, si zapiši, ko se slučajno vmes spomniš, da ti ne bo ušlo iz glave. Zavestno si ponavaljaj njegov stavek, da te nima rad in da mu greš na živce. Ko boš že nekaj časa žalostna, si boš dovolila biti tudi jezna nanj. Ko boš jezna, boš počasi začela spet živeti. Verjemi mi, naredil je vsem vam uslugo. Kako bi otroci živeli v spoznanju, da oče ne mara matere in da je to ok. NI fer ne do tebe ne do njih, če bi ostal. Zaslužiš si več kot to. Navijam zate, da bi šla čim manj naporno čez vse skupaj. IN da bi razumela, da tak odnos ni nekaj, za čemer bi morala mesece jokati. Res ne. Boli, vem da boli. Ampak vem tudi, da bo nehalo boleti in da boš reči videla v veliko bolj rožnati luči kot danes.

Še to metaa, če imaš starše ali kogarkoli, ki ti v času največje krize pri tebi lahko čuva otroke, ali ti pri tem vsaj malo pomaga, ga to prosi. Ta hip si najpomembnejša ti. Sebe moraš v pogon spravit. Tega pa ne moreš storiti, če si preobremenjena. Nujno vmes malo uporabi vse prijatelje in starše oz. kogarkoli imaš, da te razume. Kadar jih rabiš, pa če to poveš, so ljudje večinoma pripravljeni pomagat v takih težkih trenutkih.

Hvala lepa vsem, punce "moje". Verjamem, da me ni vreden, ker je grd z mano, čeprav se mi ta hip zdi, da bi vse potrpela, se še dodatno ponižala, prosila..., samo, da bi nehalo boleti. Trenutno bi naredila vse, samo, da ne bi šel, četudi bi vse življenje po malem trpela. Saj vem. Problem je v tem, v glavi imam vse pošlihtano, da je tako bolje, da življenje brez ljubezni ni vredno živeti, da bo nekoč morda posijalo spet sonce..., ampak srce ve samo to, da ljubi in da je tukaj družina v igri. Ne morem niti verjet, želel si je mene, otroke, to stanovanje... in vse je šlo po planu, nobenih težav, da bi se jih naučil premagovat. In potem sva bila mal odtujena (en otrok za drugim), pa raje gre?! Sploh mi ne gre v glavo, da nekdo lahko to naredi in vse pusti za sabo. Nisem tudi prepričana v teorijo, da me bo nekdo nekoč resnično ljubil. Prvič sem izgubila vero v ljubezen - vsaj to, da lahko traja, ko zaljubljenost mine, saj me je "moj" imel neskočno rad do nedavnega-, sicer pa imam dva otroka in če pogledam, koliko lepih deklet je samskih, si ne morem mislit, da bi si kdo hotel poleg mene "nakopati" še dva otroka. Zdi se mi tudi, da so ljudje -vsaj večina -ful preračunljivi, egoistični, takoj, ko se problem napove, raje gredo, kot bi vlagali v zvezo, jaz pa zelo globoko čustvujem, materialne dobrine mi ne pomenijo nič (razen preživetje), hrepenim samo po ljubezni, družini, iskrenem prijateljstvu. In to tudi znam ceniti in v to vlagam. In prvi dve vrednosti sta se mi podrli, tako da imam občutek, da se mi je podrl svet in da nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo..., da nikogar več nikoli ne bom zmogla sprejeti v naše življenje, ker me spet lahko okrog prinese. Morda čez nekaj mesecev ali pa čez 20 let. Enkrat gotovo... Strah me je tudi, da ga nikoli ne bom nehala ljubiti in si ne bom znala sestavit življenja, ker bom vedno upala, saj smo njegova družina.

žalostna zgodba - sam tudi ti se boš pobrala