Doma imam dva sončka... mlajša dama je stara 5 let. Do letos se sploh ni bilo treba obremenjevati z njenim vrtcem in aktivnostmi, ki jih imajo...
Letos pa je začela, na svojo željo, hodit k pevskim... Le-te vodi starejša učit., ki ima zelo "resen" pristop do pevskih (jaz sem mislila, da bo vse skupaj temeljilo na igri, luštnih pesmicah za predšolske otroke ipd. pa sem se uštela )... in kar naenkrat mi moja dama začne govort, da ne bi hodila k pevskim... Jaz pa (kakor) vzgojno:"Ne, če si se odločila, boš do konca leta hodila. Sta le še dobra dva meseca..." in potem se to ni nehalo... ko sem želela izvedet zakaj, mi ni nič hotela razlagat... Potem pa je prišlo do tega, da se mi je zjokala, da ona pa ne bi hodila... in mi končno razložila, da ji reče učiteljica, da ne zna peti kot ptiček (visoko) in, da ona tako ne more peti in potem je "kregana" itd. itd. Kar bruhalo je iz nje.
Pogovorila sem se z vzgojiteljico, imela dooolg pogovor z učit. pevskih in sklenila, da ji ni potrebno hodit... v optimističnem upanju, da je zdaj "to-to" in bo konec z dramo.
AMPAK... naša sončica je zdaj očitno to dojela kot neko kritiko njenega funkcioniranja... To je doživela kot neuspeh. In zdaj se je zgodilo, da niti ni hotela peti, ko so peli z njeno najljubšo učiteljico v skupini, ni hotela igrati v lutkovni igri, ko zelo zelo zelo rada nastopa (in je nastopala v lutkovni igri že 10000krat prej-celo na regijskem tekm. lutk.skupin).....
Potem je začela še, da ona ne bi šla v vrtec in zdaj skoraj vsako jutro mal "pojokca", da ne bi šla v vrtec (kljub temu, da doma z navdušenjem govori o tem, kaj vse so delali v vrtcu in ima svojo vzgojiteljico in pomočnico neizmerno rada)... in to vse od tistega dogodka na pevskih vajah... ČE BI VEDELA to prej, jo nikoli, NIKOLI ne bi vpisala!
In zdaj ne vem, kako jo naj zvabim iz tega njenega prepričanja in strahu, da kaj ne bo znala/ne bo mogla narest...?!?
Ta teden sva začela z možem doma s "sistemom nagrajevanja"-na listku bo zbirala, za vsak dan, ko v vrtcu ne bo jokcala, sličice... Ko jih bo 5, dobi nagrado... Bomo videli, če bo učinkovalo... Ampak s tem se bomo izognili joku... v njeni glavci pa se mi zdi, da se je vse nekaj zapletlo, "zameštralo" in da ona non-stop nekaj predeluje in podzavestno "tisti dogodek" vpliva nanjo...
Kakšna podobna izkušnja? Kako to "razplest"? ...ker se mi smili... Drugače je tako zelo vestna, pridna, komaj čaka šolo, rada poje, nastopa, igra... ... ... ... Ampak... če... Lp

Ah, glede na to, da se bliža šola in sprememba okolja, se jaz niti ne bi tako zelo sekiral. Je pa res, da si naredila zelo veliko napako, ker si jo IZPISALA.
Pomojem bi bilo veliko bolje, da bi se z učiteljico pogovorila v tej smeri, da tvoji malčici pove, da lepo poje, ampak da jo pač želi spodbuditi, da bi še bolje... Nekako v tem sistemu no.
Pomojem ste jo vsi skupaj zabili. Vpiši jo hitro v eno drugo pevsko skupino, kjer se z novo učiteljico že prej pogovori, da bo zelooooo pohvaljena. Ker s tem boš malčici pokazala, da smo tudi ljudje zmotljivi in da če ne uspeš nekod, pa drugod. To bi bilo idealno. Vpiši jo hitro nekam za ta dva meseca.
Tamali pa pač povej, da ima vsak človek svoje kriterije in da če ti en človek ni všeč, še ne pomeni, da je to konec tvoje kariere :)

Jaz pa mislim, da ni bla napaka, da smo jo izpisali, ker se je dejansko jokala in bla ene 14 dni čist iz sebe, sam to je govorila: Da ona ne bi šla k tej učit.-in verjemi, da to ni bla tista "trma", ki jo je sposobna pokazat, ampak "obup", strah itd. Poznam razliko pri njej.
Pa v vrtcu imajo tko vsakotedensko "pevske" z eno drugo učiteljico, ki jo ima zelo rada, jih hvali, se učijo bolj z igro... Za izpis sva se pa odločila, ko smo se temeljito pogovorili z njeno vzgojiteljico in z dotično učit. pevskih... in vzgojiteljica je rekla (kar se strinjam tudi sama), da brez veze, da jo nekam silimo. Ne vem... ni fora v tem, da zdej ni zadovoljna s svojim petjem... saj kar naprej neki čivka... V bistvu se mi zdi, da je prenesla ta "neuspeh" kar tko na splošno nase... In...ja... manj o tem govorimo z njo, manj se zapletamo... Mogoče pa bo kar minilo...

Ne vem, če je to pravi pristop za ta problem. To učinkuje nekje, kjer se mora otrok znebit zoprne navade, tu pa gre za to, da pokaže svoja čustva. S tem ji pokažeš, da dobi nagrado, če skriva svoja čustva - ampak a si to res želiš? Mogoče ti bo lažje, če je ne boš videla jokati, ampak to ne pomeni, da bo ona kaj manj žalostna...

Za nazaj ne moreš nič spremenit, ti je pa to lahko lekcija za naprej, da imajo otroci dostikrat nek razlog, da nečesa nočejo, kar so prej hoteli in da si imajo pravico tudi kdaj premislit;). Mala je še, ok, ne izpišeš takoj, ko se ji 1. ne da it, ampak si pozrona, če je po aktivnosti vesela ali ne, se potem pogovoriš, kaj je narobe, če ni in probaš rešit, če ji je pa brezveze, jo pač izpišeš, pa je. Saj še ne študirajo;)

Pametna vzgojiteljica:).

Zamajala se ji je samozavest, kar je normalno ob neuspehu. Najprej se pogovorite, potem pa dajte mir in ji samo dajte vedet, da je krasna punčka in jo imaste radi. Pri takih pridnih vestnih punčkah in fantkih je sploh treba bit non stop pozoren, da jih ne zatreš, ker so že po naravi bolj nagnjeni k temu, da rabijo potrditev okolice, pa preveč se sekirajo za avtotitete. Moje tamale zlepa ne sesuješ, briga jo, kako bi nekaj moralo bit, če se njej zdi drugače boljš, tudi avtoriteti se glih ne pokorava tako fejst. Tavelika pa kot si ti napisala: se zelo veseli šole, se povsod zelo trudi sledit navodilom, itd... in ji morava zato toliko večkrat povedat, da je čisto ok, če kdaj ne uboga:D.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Jaz menim, da je prav da otroka izpišeš iz krožka, ki mu povzroča take travme. Res je, da je travme čisto po nepotrebnem povzročila ta dotična učiteljica, pa vendar. Otrok se pač ne zna braniti in videti širše slike.
Rekla bi, da je super, da ste prišli zadevi do dna! Da veš zakaj se otrok zako počuti. Od tu naprej pa menim da bosta največ naredila sama z možem. Jaz bi ji definitivno povedala, da pač uiteljica ima neke svoje predstave o petju, ki niso vedno prave, ter da to ne pomeni, da ona ne poje lepo in pravilno. Spodbijaj jo da bo spet po malem "upala" peti. Poj z njo. Po vej ji da tudi tvoj glas ni tako perfekten, da bi mogoče tudi teb učiteljica skritizirala, pa vendar ti pješ ker se ob tem dobro počutiš. Nekaj v tem stilu. Sploh pa če veš koliko ji to pomeni. Predvidevam, da si vzgojiteljice v njeni skupini opozirila na problem in da ti bodo na enak način pomagale s spodbudo. Nalepke in nagrade se mi pa ne zdijo na mestu. Ker se mi zdi da včasih otrok joka iz stiske, ne moreš mu rečt naj stisne zobe in neha, amapk raje vlivaš ljubezen, mu poveš da ti misliš da odlično poje, ne glede na to kaj pravi ta učiteljica.

Sama tamalim povem, da si za poklic navadno človek zbere nekaj, kar ga veseli in je v tem dober, da nisi preveč frustriran, če ti ne gre, ampak za hobi delaš pa nekaj, kar ti je luštno, pa tudi če je vse čisto fauš - sploh nima veze.

Moji punci sta se sekirali, da ne rišeta tako dobro kot ta pa ta (oz. tamala, da ne riše tako dobro kot tavelika, tavelika pa v primerjavi s sovrtičkarico)... ja, pa kaj potem? Ona zna res krasno risat (v primeru tamale je pa tudi starejša) in super, da je tako. Če hočeš ti boljše risat, pa čim več riši, ker pač vaja dela mojstra. Nima pa veze, kako rišejo drugi, glavno, da gre tebi vedno boljše. Od nijh se lahko še kaj naučiš, če so bojlši, tak da se take vedno splača met okoli:) In potem je to kar nekak izpuhtelo:). Fajn je, če daš povdarek na to, kako se ob ustvarjanju počuti, ne na končni izdelek. Tudi Juul ima eno fajn opombo, da ko nam dete prinese svoj izdelek: "Lej, mami, ZATE sem naredila!" ni prav, da pohvalimo izdelek. "U, kako lepo si narisala!", ampak da se zahvalimo, ker je fora v tem, da se je potrudila ZA mami, ne v samem izdelku. Je dal ful dobro primerjavo, če recimo prideš k nekomu na kosilo in tisti pravi: "Ej, ful smo se fajn imeli, moramo se še kaj dobit!" ti pa odgovoriš: "ja, res dobro kuhaš" On ej boljše razložil, ampak upam, da se vseeno dojame. Sem pa bila potem pozorna na to pri tamalih in res ful zasijejo, če se od srca zahvališ kot če pohvališ, da je lepo. Tisto so mal zmedeni in potem mislijo, da mora bit lepo, kar pa ni ravno to, kar bi jim rada dala vedet.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

ronja...

...sem se prav zamislila in ugotovila, da imaš popolnoma prav... celo življenje se mi ljudje, ki ne znajo pokazat čustev, v bistvu "smilijo" (no, ne vem, če je pravi izraz...)... oziroma se trudim, da jih v družini pokažemo, če je kaj narobe, če je veselo, če nas kaj gane...itd. itd.... zdaj pa sva naredila ravno obratno...

Tudi tu sem se zamislila... skoz mi zvoni v glavi tisto: "...brez veze se pa ne boš izisovala...če si želela, pa zdej hodi..."-verjetno še iz mojih otroških dni... In potem se sprašujem, kdaj lahko take izjave daješ otroku? Kdaj je "dovolj star"?...očitno v vrtcu še ne...
ribica

No... v to smer še nisem razmišljala, pa vendar je res... Nekaj delamo, ker nas veseli... tut, če rezultat včasih ni najboljši...

Tule sem se pa nasmejala in ugotovila kako res je vse skupaj...
Naš starejši gre skozi večino stvari tko "na lahko"... ne sekira se, briga njega, pozablja reči itd. itd. itd.... pa zato nič ne trpi njegov uspeh v šoli (trkam na les!)... mala pa kot bi bla iz drugega gnezda... vestna, pridna... (no, saj se tudi strma... ampak zlo skrbna)...
In potem je res, da bo treba kdaj pa kdaj poudarit tut to, da včasih ga pa lahko kaj mal poheca...
Sicer pa hvala za spodbudne besede! Stanje se je doma malce umirilo. Miška tudi ne govori več toliko o tej učiteljici in o tej izkušnji...
Sem pa, skozi to izkušnjo, ZNOVA ugotovila, da tudi, če teoretično KAO veš, kako odreagirat v določeni situaciji in kako otroka vzgajat itd. itd.... da včasih, v konkretnem primeru, odpoveš oz. narediš ravno obratno, kot si si prej zamislil, da boš...
Ja, celo življenje se učimo... posebej pa ob otročkih...

Kaj bi ti rada dosegla, da se ne joka "in imaš mir" ali da ji pomagaš premagati to izkušnjo?

Ker s slikicami in nagradami jo učiš le, da ti ne sme izraziti čustev, da lahko čustva žrtvujemo za nagrado, da smo dejansko v težavah sami, ker še mamica noče biti obremenjena z njenim jokom. LISTKI IN NAGRADE so ameriški način ustvarjanja potrošnika (ki ima polno čustvenih težav katere rešuje z nakupovanjem in basanjem s hrano) za mutinacionalke. z nagradami se vzgaja psa. Sedi - piškot. Sem - piškot. Glas - piškot. Prostor - piškot. Tiho - piškot.

Predvsem ji stoj ob strani, prvo umiri sebe in nato umiri njo. Saj ne potrebuje drugega kot nekoga (mamico), ki jo potolaži, ji vlije upanje in vanjo zaupa. Pa tudi povej ji, da to s pevskimi vajami in prtegnjeno učiteljico ni bilo prav, da bi te morala učiteljica vspodbujati ne pa kritizirati, ... Veliko se pogovarjajta o vsakodnevnih stvareh in kako jih občuti, doživlja, kako je bilo v vrtcu, kaj so delali itd. saj punčke rade govorijo. Pomaga pa tudi da poveš kakšno svojo izkušnjo, kako je tebi bilo (sedaj ali ko si bila majhna).

--------------------------------
Vidim, da je Ronja enakega mnenja

K temu bi dodal, da sedaj ne ukint nagrado. Brez listkov pojdita v trgovino in JI KUPI NAGRADO, ker je bila pridna, ker je pela, ker jo rada poslušaš kako poje, ker jo rada gledaš ko nastopa. (ker si ji nagrado že obljubila - pridna pa je itak že)


< Sporočilo je popravil tehnofil -- 24.5.2013 15:05:56 >

tehnofil...
"Kaj bi ti rada dosegla, da se ne joka "in imaš mir" ali da ji pomagaš premagati to izkušnjo?

Ker s slikicami in nagradami jo učiš le, da ti ne sme izraziti čustev, da lahko čustva žrtvujemo za nagrado, da smo dejansko v težavah sami, ker še mamica noče biti obremenjena z njenim jokom. "
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
...saj sem že napisala, da sem se zamislila nad tem nagrajevanjem... in NE, niti malo nisem obremenjena z njenim jokom... v to smer, da bi mi "šlo na živce" in, da bi želela "imeti mir"...
Zdelo se mi je že, da je s stvarjo v zvezi s pevskimi pomirjena in je že vse OK, jokcala je pa "kr tko mal"... kot da bi ji to postalo neka "rutina", da pač mora malce pojokcat oz. se potrmat zjutraj, predno vstopi v igralnico...
V bistvu je bla potem ta jutranja reč že tko--skoraj neodvisna od tistega dogodka pri pevskih... No, vsaj meni se je zdelo potem tako, ko je nasploh končala z omenjanjem pevskih, tiste učiteljice itd. in v vrtcu spet uživa, se ga veseli...
Kar se tiče nagrajevanja... čisto v vsem se ne strinjam s tabo... Nagrada je lahko malenkostna... lahko je to gledanje risank zvečer, eno uro, če jih drugače ne gleda... lahko so to pez bonboni, lahko je to karkoli... Saj ni rečeno, da mora otrok dobit najnovejše lego kocke, najboljšo Barbiko, eno vrečko sladkarij ipd. ...
Včasih pa nagrajevanje dobro učinkuje, le ob "pravem času" ga moraš uporabit oz. dobro premislit, kdaj ga uporabit (tukaj sem pa jaz malce kiksnila na začetku...).

Zdaj moram povedat, da se je omenjanje pevskih, dotične učiteljice itd. končalo. Mala gre z veseljem v vrtec in tudi "vrtca v naravi" se ful veseli...
Zjutraj ima včasih še tako "trmasto" držanje za nogo, mal kisel obraz, ampak ni sile...
Dali smo eno novo izkušnjo čez... žal je bla takšna negativna in vsi smo se (upam!) nekaj naučili iz nje... mala, predvsem pa midva...
Upam, da bo takih izkušenj čim manj (tudi pri vas )
Lp

Saj midva se skoraj vedno strinjava - razen v dveh stvareh: da je vera nujna za duhovni razvoj in da je poroka tisti pravi odraz resnosti zveze;). Drugje se pa kar podpisujeva, včasih je samo en bolj ojšter, včasih pa drug.


Moj mali je lepo sprejel vrtec, potem je bil pa veliko bolan, pa enkrat pri tej babici, drugič pri drugi, pa 2 dni v vrtec, pa 2 dni ne, pa spet, pa nobene rutine... in mu je sesulo ritem. In sem odločno povedala babici, da če jih pač hoče dopoldne, jih lahko dobi samo v petek ali pa nič (ker ob pon. njej ne paše), ker ne morejo met vsak teden drugače in poskrbela za rutino. Zadeva je pomagala, ima spet ritem in ni več krize. Ampak on pa se še vedno malo pobuni, ko mora v igralnico. Ne joka ful, se pa zbuni. Ampak to je prav - pač ne paše mu in to pove. Ko meni ne paše, se tudi zbunim, pojamram sodelavki, lubiju,... potem pa naredim. Vsi kdaj pojamramo, kadar moramo nekaj, kar nam ni všeč. Naj pove, glavno da se potem ima fajn v vrtcu:). Mu povem, da razumem, da mu ne paše, da pa ni kaj, da meni tudi ne paše, ampak moram naredit. Pa oba pojamrava in potem narediva:D.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

ronja,
ja, saj jaz tudi na takšen način: da vem, da bi bila rada doma... da bi bila jaz tudi... ampak, ne gre, je treba v službo... in potem nekak speljemo ta vstop v igralnico.
Je pa res kot pravijo---starši potem še cel dan razmišljamo o otročku, kako je bil žalosten, ko je vstopil v vrtec, pa kako joka v vrtcu itd. itd. itd. ... otroček pa vstopi, k njemu priteče prijateljček in že ni solzic, se že smeje in igra in že ne ve več kaj in zakaj je bil tisti dogodek zjutraj...
Se pa moram še malce "naučit", da sprejmem tudi njena negativna čustva (jezo, jok, trmo...)... ne, da jih poskušam ustavit in jo kregat, da to naj ne dela... ampak sprejet... Tega nekak nisem bila navajena in sem šele zdaj opazila, da jo učim kazat čustva, ampak, ko pokaže negativna, mi pa ni tolko všeč, ker včasih ne vem, kako bi se spoprijela z njimi...
Ampak smo na dobri poti, da tudi to osvojimo :)... upam... :)