Hi, hi, ne bodi huda, če se smejem, ampak realnost je vedno drugačna, kot si predstavljamo, ko smo noseči, da bo. No, vsaj pri meni in mojih otrocih je bilo in je. Življenje ni pravljica, otroci niso testo, ki se ga mesi po ljubi želji, ampak je vzgoja hudo garanje. To kar tvoja deklica počne, je pač čisto normalna reč. Mislim normalno je, da hoče uveljavljat svoje. Vedno so otroci to hoteli, vendar so v zgodovini bili tepeni ali zastrašeni in poniževani, če so si to upali. Dandanšnji smo kvečjemu jezni nanje za 5 minut, potem pa jih poskušamo razumeti. To prinese razliko v količini strahu, ki jo nek otrok čuti ali ne čuti. In ker večina otrok nima za kaj občutit strahu, pač delajo po svoje. Čisto normalno je to. Kako pa zdaj doseči vendarle, da se bo otrok vedel v mejah sprejemljivega? E, vidiš, tukaj pa se začne garanje, ki se mu reče vzgoja.
Drugače pa jaz menim, da je socializacija čisto ok zadeva, vendar je mogoče tvoja vseeno še malce premajhna za to. Verjemi mi, ta svet je poln socialnih stikov. Vse življenje jih bo imela dovolj. Boljše je, če še malo uživa v miru, brez šundra in kupa otrok, ki ravno tako zahtevajo svoje. Šunder, če dobro premisliš lahko najdeš vsak hip, miru pa ne. Zato socializacija dobi svoj pomen najprej, če je zelo zgodnja pri 3. letih. Prej jo otrok ne rabi. Rabi bolj varnost v okviru svoje družine. Jaz je ne bi peljala nikamor, ni nobene potrebe še.