prijateljem mi je težko povedati, kaj me muči, zato sem se obrnila na vas, ker imam občutek, da se bo našel nekdo, ki mi bo pomagal oz. bom jaz pomagala njemu. pa preidemu k bistvu teme.

sem 20letna punca. pred kratkim so mi odkrili zelo redko bolezen ali bolje rečeno sindrom. nimam razvite maternice, torej ne bom NIKOLI (to je potrjeno) imela svojih otrok , ko bom imela partnerja bom morala iti na operacijo, ker brez operacije ne morem imeti normalnih spolnih odnosou (partnerja moram imeti zato, ker bom morala imeti zelo pogoste spolne odnose- saj tako mi je razložila ginekologinja)... sedaj sem se že nekako sprijaznila, da svojih otrok ne bom imela , ne vem pa kako bo to ko bom imela partnerja, kako naj mu povem... ginekologinja me je pomirila s tem, da je bolje, da že sedaj vem, da ne bom mogla imeti svojih otrok in da si življenje prilagodim situaciji.

ne želim si, da bi se kom smilila, želim si partnerja, ki bo razumeu, da nism sama kriva za to, da ne morem imeti otrok (moja "bolezen" je prirojena), želim si nekoga, ki me bo imeu rad, želim si normalno življenje.

to sem napisala, zaradi tega, da boste videli, da se lahko tudi pri 20tih letih spremeni vse in da moramo živeti dalje in upati, da bomo nekoč našli "svoj zaklad".

po moje je tudi boljše, da veš že sedaj kakšna je situacija. Pusti času čas in vse bo šlo samo od sebe dalje.

Verjamem, da si fajn dekle in da boš našla ravno tako fajn fanta, ki te bo razumel ter imel rad. ko bo primeren čas, mu boš stvar razložila in, če bo pravi zate, se njegova ljubezen do tebe , zaradi tega, ker pač ne moreš imet otrok, ne bo spremenila.

Še več, morda bosta lahko začela nato razmišljat o posvojitvi, ali pa kakšnem drugačnem skupnem načinu življenja.


Vse se zgodi z razlogom in verjamem, da e čaka eno lepo življenje, pa čeprav brez bioloških otrok.

Vse dobro ti želim in misli pozitivno!


_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

Hej te popolnoma razumem in verjamem, da ti je hudo... Sicer ti ne morem nič pomagat ampak s časom ti bo laže in pravi fant bo to sprejel in bil s tabo zaradi tebe. Pošiljam ti en velik objem, pa držim pesti, da čimprej najdeš enega res vredu fanta.

Moja mami zna v takšnih primerih reči: "Vsaka stvar je za nekaj dobra" pa verjemi, da jo v moji situaciji kar nisem znala razumeti. Presneto dolgo je trajalo, da sem spoznala bistvo njenega odgovora in še dlje, da sem se z njim sprijaznila.

Kaj ti želim povedati - za vsakega "raste rožca" na tem svetu in zagotovo tudi zate, pa najsi bodi še tako "črno", pa najsi bodi še tako "žalostno", našla boš svoj košček sreče, našla boš svoj mir v objemu nekoga, ki te bo cenil zato kar si TI in samo TI.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Razumem, da ti je težko, a otrok ni pogoj, da človek živi polno življenje. Nekateri se zavestno odločijo, da jih ne bodo imeli, mnogi pa jih imajo, ker jih pač človek naj bi imel, čeprav niso res primerni za to vlogo.
Drugače je v tvojem primeru, a tudi zate je mnogo možnosti, če boš želela imeti otroka. Si pa še zelo mlada, zato ne dovoli, da bi te to zdaj potrlo. Midva s partnerjem šele načrtujeva prvega otroka, ves čas pa se ukvarjam z mislijo, da bi posvojila ali pa imela otroka v reji. Nezmožnost imeti otroka je vsekakor travma, ki jo moraš preboleti, a še vedno lahko imaš čudovito, morda še lepše življenje. Morda ti je namenjena kakšna prav posebna vloga. 

Moja nona pravi, da za vsak lonec se najde pokrov, tako da tudi tebi želim da bi najdla fanta ki te ima rad zato kar si in ne zato kar mu lahko nudiš ali daš....

SREČNO

Anonimna upam, da nisem preveč radovedna, ali lahko vprašam za kak sindrom gre?
Lahko tudi na ZS. Hvala

najprej  vsem HVALA za vse kar ste napisli (lepe besede, želje...)

imam pa rokitansky sindrom, še sama čisto točno ne vem, u čem je problem.

Zivjo.

ob prebranem sem se zelo zamislila. Sem tvojih let, ne nacrtujem se otrok vendar morda nekoc.....
Rada bi ti povedala, da ima tvoja ginekologinja prav, da ves kako je s tabo saj si bos tako lazje uredila zivljenje. Ne skrbi glede fanta, ko bo prisel pravi, te bo vzel tako kot si in bioloski otrok ni nujno največja sreča v življenju..... kot pravijo moje predhodnice imas ti v zivljenju drugacne nacrte, verjemi da te to ne bo oviralo pri sreci. Tudi drugi otroci so neizmerno veselje, saj menim, da ni tako pomembno čigav je otrok ampak ljubezen ki preveva med starši in njim.
Diagnoza te je zagotovo zelo potrla a verjamem, da ti bo s casom lazje, na koncu se vse izteče v pravo smer

fantu tega ne govori na začetku, pusti da se dodobra spooznata in predvsem da se resno zaljubi vate. Takrat mu to povej, če te bo takrat zapustil, potem je bolje da te je zapustil, ni pravi. Mlada si pa itak fuuuull, tako da te to naj ne skrbi.

Kar se tiče otrok, enostavno ne vem, kaj bi ti tu rekla. Moje načelo je ''upanje umira zadnje''. Ne bi se tako hitro sprijaznila s tem, pojdi še kakšnemu drugemu strokovnjaku na pregled, naj te napoti kam drugam.

Srečno!!!

Povzemam po dr. Pušenjaku, ki pravi

pri sindromu Rokitansky gre za odsotnost zgornjih 2/3 nožnice in maternice, ali pa je maternica povsem atrofična oziroma namesto nje le vezivni traček, ki nima funkcije, lahko pa sta prisotna jajčnika. Edina terapija je operacija, s katero se ustvari nožnico, da lahko ženska vsaj spolno občuje, svojih otrok pa ne more donositi. Nekatere, ki imajo jajčnike se v nekaterih državah, kjer obstaja možnost "nadomestne matere" odločajo za postopek OBMP, kjer otroka donosi nadomestna mati, vendar je to pravno zelo problematično in zato v Evropi ni mogoče.

lp

Živjo.

Tudi sama imam ta sindrom in vem kako je živeti s tem. Je težko, ker ne veš kdaj nekomu zaupati svoj problem ter kako bo to sprejel. Res je težko najti nekoga, ki te bo sprejel takega kot si. Ampak tisti, ki bo to sprejel bo sigurno pravi, ne glede na vse.
Tudi sama sem se nekako sprijaznila s tem, da ne morem imeti otrok, ampak še zmeraj si jih včasih želim,...Edino kar ti vedno ostane, je upanje.
Drugače pa sedaj čakam na operacijo......

Ne izgubit upanja, vse se bo enkrat uredilo tako kot se mora.
Lahko mi pa tudi pišeš na meil, če želiš,...

pozdravljena!
Ko sem brala tvoje sporočilo me je začelo tiščati v trebuhu,saj me je spomin odnesel tja kjer sem bila tudi jaz na tvojem mestu.Tudi jaz sem bil stara 20 let ko so mi odkrili to boleze ki je prirojena in ravno ta teden je minilo 12 let od moje operacije.
Naj ti povem, da je bilo to zame velik šok,saj sploh nisem vedela da me bo to doletelo,začelo pa se je ko ni in ni bilo menstruacije pa daš vse preglede čes od a do ž ješ tablete za sprožitev pa nič tu moja prejšnja g je kar neki cincala no in k sreči me je poslala naprej in tako ko sem prišla v LJ k ginekologinji mi je takoj povedala za kaj gre hitro sem se morala odločiti za operacijo in tako je šlo.Vse mi je lepo razložila, a šele po operaciji me je čakal še en šok povedala mi je da ne bom morala imeti svojih otrok,kaj hujšega,pomislila sem na vse mogoče zakaj ravno jaz itd..Presenetila sem samo sebe in življenje vzela v svoje roke,po pravici povedano sem  se na vzven sprijaznila s tem sindromom,samo pri srcu me vedno špikne ko vidim otroke ki jih mam zelo rada.Tako sem si zadala cilj da si ne bom iskala fanta in mu prikrajšala tega za kar sem prikrajšana jaz.Tako sem živela svoje življenje.Prijatelji so me tolažili ,bilo je veliko solz a nekako gre.Tolaži me pa tudi to da nisem sama,da je še veliko žens ki so zdrave pa ne morejo zanosit,to me nekako drži pokonci.
Glede fantov pa tole,tudi ja sem rekla da le kje je tak junak ki bi bil z menoj itd..In glej ga zlomka prišej je čisto po naključju,sprva sem bila kar tako nezaupljiva nisem rinila v resno zvezo a on je vedno hotel več tako je minilo pol leta spoznavanja itd..in vedno me je spreletela misel preden se zares preveč ne naveževa drug na drugega in je še vedno čas da sva le prijatelja in sem mu povedala svojo težavo solze so tekle bile so ogromne ,na kar me je on zelo presenetil in rekel da me ma rad ne glede kako in kaj in to je blo tisto kar je najbolj pomembno,ni pobegnil,ostal je ob meni,in tako sva par že 10 let.tisti fant ki ga boš imela rada in on tebe in bo med vama vedno nekaj več ti svetujem da mu tvoj problem tudi poveš in če je res pripravljen iti s teboj naprej vedi da ne bo pobegnil ostal bo s tabo.Vedno je kje nekdo.
Tako punca glavo gor in zajemaj življenje s polno žlico in delaj stvari ki te veselijo.Glede operacije pa ti svetujem da pojdi čom prej,no če že nisi šla.Saj operacija ni to da greš takrat ko boš mela fanta, pojdi zdaj.
Če te kar koli zanima mi piši ti povem celoten potek operacije zdaj nisem pisala o tem.
Punca glavo gor nisi sama nas je še  in še ,kot pravijo UPANJE UMRE ZADNJE!

Živjo

tudi jaz imam ta sindrom, za katerega vem že dobrih 11 let, da ga imam. Zanj sem zvedela že pri 16.letu. Z operacijo sem počakala, da sem našla resnega fanta, s katerim sem še danes. To mi je predlagala moja ginekologinja. Moja situacija, kdaj mu povedati in kdaj ne je čisto drugačna, kot ste ve omenjale. Fantu sem povedala že še predno sva postala resen par - to je bilo nekje v 14 dneh, ko sva začela z vsakdanjim druženjem. Prej sva se poznala samo vizuelno iz diskotek in podobno. Pri meni je tako, da se dokaj hitro na nekoga navežem in sem raje povedala hitro, preden bom že tako navezana nan. Bila sem bila pripravljena raje prej nehat z njim, če bi se odločil za drugačno pot, kot pa potem, ko bi bila že tako zelo navezana nanj. Vendar je vseeno ostal z menoj in sva skupaj še danes. Sedaj pa že razmišljava od posvojitvi in ravno včeraj sva bila na centru za socialno delo, kjer sva se bolj podrobno zanimala, kje in kako začeti s postopkom posvojitve.

Letos bom stara 28 let in glede na to, kako dolgo se pri nas vleče postopek s posvojitvami , sva se sedaj odločila, ker si tega resnično želiva in sva resnično pripravljena na to.

Je pa res, da takih problemov ne moreš vsakomur zaupati. Najtežje mi je bilo oz. nama je bilo in je še, ko začnejo ljudje spraševati (glede na to, da vedo kako dolgo sva že skupaj) kdaj bova imela otroke. Stanovanje imava uštimano, redno službe imava oba, okoli naju je vse več novorojenčkov in seveda je razumljivo, da se ljudem poraja to vprašanje. Pa vendar probavam, da ne pokažem navzven tega občutka "žalosti", da to tega ne bo prišlo prav kmalu.

Midva kljub velikemu številu skupnih prijateljev (in prijateljev nasploh) tega problema ne omenjava vsakomur, je le peščica boljših (zelo dobrih) prijateljev, ki ve za ta problem, tudi med sorodniki tega ravno ne razlagam, ker mislim, da se jih ne tiče. 

Na razpolago sem, če bo katera hotela kaj več povprašati o tem.

Punce ne obupat prekmalu.
LP 

živjo!

Medve sve pa bile približno istočasno operirane.Kdo te je pa operiral,mene je dr.Fetihova?
Mi je pa ravno dr.Fetihova omenila da je še ena punca s tem sindromom in je rekla če sem ji pripravljena mal razložit,pa punca ni bla za to,mogoče si bla pa ravno ti,al se pa motim.Jaz sem bla operirana 14.6.1999 leta.

Mene je operirala dr. Štolfa - mislim, da nisi bila ti - operirana sem bila januarja 2005 - takrat sem prišla v kc na operacijo ko je bila ena punca tudi tam iz beograda z istim sindromom, tako da sva si malo izmenjale občutke, pripetljaje itd., vendar je ona ravčno odhajala, ko sem jaz prišla - sva se ravno zamenjale - dobila sem pa kontakt neko punco s katero sva bile tudi že na pijači itd. tudi pisale sva si že večkrat. Stara je približno toliko kot jaz.

živ

pol se pa opravičujem,sem mislila da si bla ti ,ker veš za ta sindrom dobrih 11 let.To dohtarco pa tut poznam,se je ravno takrat učila,ker je šla dr.fetihova v penzion.
Zdaj vidim da nas je čedale več s to napako,takrat sem mislila da sem en izmed redkih ki jih je to doletelo pa vidim da ni čist tako.

Lepo se mej in brez zamere.

Dobrih 11 let nazaj sem zvedela, da imam ta sindrom, z operacijo sem pa čakala, ker mi je bilo rečeno, da je priporočljivo imeti resnega fanta zaradi rednih spolnih odnosov. Ni panike, če si me zamešala.

Lepo se imej še naprej tudi ti.

bravo vsem puncam, ki ste se do sedaj javile na tem forumu in vsem povedale, da ne morete imeti otrok... to je namreč prvi korak do sprejetja tega dejstva ... in ne še zdaleč niste edine in ne same
od moje operacije bo letos že 20 let, takrat sem bila stara 18 in tudi sama sem mislila, da me bo konec, kar nehala bi živet
pa sem imela na srečo dovolj vzpodbude od takratnega fanta in od staršev. Drugim pa skoraj 10 let nisem upala povedat, niti najboljši prijateljici...KER ME JE BILO SRAM!!! Kako sem bila neumna. Tudi sama sem se prepričala, da nikoli ne bom imela otrok in da bom sama ... 
Ampak življenje gre po svoje, vsaka preizkušnja v življenju nam da nove moči in danes lahko z veseljem povem, da imam otroka - pred enim letom sem posvojila najbolj prijaznega in najlepšega fantka na svetu ( 4.avgusta bo eno leto) in imam krasnega moža, ki ni niti za sekundo okleval, ko sem mu povedala za mojo bolezen in mislim, da sva se takrat poznala točno 5 dni.

Tako da vsem, ki se srečujete z diagnozo sindroma Rockitansky in takšnih je v Sloveniji 2-3 primere na leto - ni res da ne morete imeti otrok, samo RODITI JIH NE MORETE in to imejte vedno v svojih mislih, porod pa ni tisti ki naredi eno žensko za mamo.

Poleg posvojitve je ena možnost tudi nadomestno materinstvo - poznam dve Slovenki , ki sta na tak način prišli do svojega otroka. Tako da kjer je volja je vse možno.

NIč , samo glavo gor in naprej    

 LEADENT, MI IMAMO TUDI 4 AVGUSTA OBLETNICO ODKAR SMO PRIŠLI IZ MOCKBE . hehe, lepo da si delila svojo izkušnjo!




_____________________________

Eva**

http://www.facebook.com/home.php?sk=lf#!/pages/Zbiranje-podpisov-Za-otrocka-gre/135343546502939?ref=mf

http://www.ringaraja.net/clanek/podprite-mamico-janjo-pri-posvojitvi-dvojcic_3182.html

zdaj si že upam, ko sem velika
mi je bilo kar hudo, ker vem v kakšni situaciji so te punce

ja,ja skupaj smo prišli .... mi bomo našo obletnico praznovali na morju
pozdravček vsem

Uživajte in cmok malčeku