No, verjetno sva sama pripomogla k temu ker sva se že pred njegovim rojstvom zmenila da raznih bavbavov, črnih mož, čarovnic pri nas ne bo. Tudi nonotom, ki ga čuvata sva izrecno prepovedala vsakršno ustrahovanje . Zdaj pa imamo. Kače, pajke, polži - po rokah , nosi naokoli brez problema. Delovni stroji, bagerji , traktor, kosilnica - obvezno tudi on se peljat. Voda - tuširamo ga že od šestega mesca,  v bazenu pa je več pod vodo kot nad njo. Fen - no problem. Tuji ljudje - 30 sekund rabi časa za se spoznat. Tema- mama glej, nočka , tudi luna in zvezde. Saj je vse lepo in prav ampak dejansko me resno skrbi za njegovo varnost (katero mamo) pa ne . Naj uvedem kakšnega bavbava?  Česa se bojijo vaši otroci?



p.s lažem , boji se moje zelene ****iš jaknice 

mene je bolj strah, ker ne pazi nase s kakšnimi skoki ipd. včasih vidim prav črn scenarij. jaz ne bom uvajala kakšnih bav bavov, samo jasen ne. se je pa sedaj začel bati teme (pa se prej ni). upam, da bo tudi to predelal.

_____________________________

iz malega zraste veliko

A če bi se bal bav bava bi bil bolj varen?  Tega pa res ne razumem.

Ne razumem v čem je problem.
A ni boljše da se ne boji bavbavov in podobnih zadev?

Zakaj bi otroku producirala strah?

Jaz tud ne štekam povezave. Eno je, da ga strašiš, da ga bo vzel bavbav, če ne bo priden (tudi meni neumnost). Ampak zakaj bi se moral bat fena, noči, lune, zvezd in polžev?!???
Misliš da če bi uvedli bavbava, da bi se bal fena? Res ne razumem. A to bi bilo fajn, da bi se ga bal npr.fena?!?
Avtov in kosilnic se mora pa 'bati' zaradi tega, ker so nevarni (povozi, ga poškoduje), ne zato, ker lahko pride bavbav.

Ni poanta v tem, da se otrok določenih stvari boji ali ne, štos je v tem, da se še ne zaveda nevarnosti.
Jaz imam dva taka doma, ki se ničesar ne bojita. V temi se režita, čeprav lahko recimo zgrešita stopnico, v vodi je fešta, čeprav tamali seveda še ne zna plavati, gre za velikim bratom in čofne v globoko vodo brez obroča, v roke primeta vse, kar leze in gre, itd.
Trudiva se, da se ne bi bala, temveč razumela, da je treba biti previden. Upam, da nama uspe.
Predvidevam, da je hotela adelaide kaj v to smer napisati. Duhci, pošasti in kaj podobnega, kar se skriva pod posteljo ali v omari, pa tako in tako pridejo v določeni fazi.

Oh ja  Miljavženkrat rečeš, pa oči se ti vrtijo okoli glave kot robotu  
Zdaj je fino, ker je ta velik ŽE pet let in pol. Razume in kar veliko se mu da dopovedati. Mali mini pa je pri letu in pol pravi fotokopirec. Vse, kar počne veliki brat, je zanimivo in seveda ponavlja, pa če je primerno zanj ali ne.
In učijo se na lastnih izkušnjah. Včasih je fina tudi "nesreča pod kontrolo". Recimo pečico vklopiš na 60 stopinj in mu "dovoliš", da se je dotakne. Zgoditi se mu ne more nič, ugotovi pa, da peče. Dovolila sem tudi padec v vodo. Taki triki pomagajo, samo še vedno moraš imeti oči vsepovsod. Pomagala? Verjetno ne kaj veliko

Po mojem je neka srednja pot najboljša. Nesreča pod kontrolo je fajn ampak pri zelo majhnih otrocih ne zaleže vedno (takrat ko še ne razumejo dobro posledice). res moraš skozi gledati kaj delajo.

Drugače se pa spomnem da se je punčka od kolegice pri cca. dveh letih bala kač. Na morju smo imeli en del nevarne poti, kjer je bila nezavarovana škarpa. Ko smo ji povedali da so tam kače se je tiste škarpe izogibala kot hudič križa.

Po mojem ima bav bav pri majhnih otrocih svoj namen, ker oni drugače gledajo na stvari.

V bistvu tudi jaz ne maram ustrahovanja, strašenja. Ampak, če otrok bolj razume, da ne sme skočit v vodo zato ker je notri volk (bav, bav) je vseeno boljše kot pa da mu rečemo da ne sme skočit, ker se bo utopil (kaj je to utopil?) in bo vseeno skočil.

jaz to zdajle nekaj na pamet ugibam. jaz sem se bala bav bava v špajzu, ko sem bila majhna in tja nisem hodila

Ja, sicer sem se pa zdaj spomnila, da se jaz grem v bistvu neke vrste ustrahovanje, ampak z zgodbicami. Izmislila sem si družino, punčko Ano (stara toliko kot naša), ki ima malo sestrico (kot naša tamala) , če bo kdaj potrebo še v tej smeri kaj.

No, in kadar ga kaj konkretno userje, ji zvečer napletem zgodbico o Ani. Sicer nisem sigurna, da malo ne pretiravam, ampak bom vztrajala zaenkrat. Npr.
Zgodba št.1:(ob priliki, ko je naša malo 'odtavala/pobegnila' v Cityparku, Ana je naredila isto in potem kar naenkrat ni več videla mamice in je ostala sama in jo je bio strah in je jokala in jokala in klicala mami (to ful razvlečem) in se spraševala Zakaj sem pobegnila? Kako bom prišla domov??? itd...no, konec je itak srečen in na koncu sledi obljuba Ane, da ne bo nikoli več ušla, da se bo vedno v trgovini držala mamice.
Zgodba št.2 (ob priliki, ko je s triciklom v napadu trme zapeljala na cesto): Ana naredila isto in...je pripeljal avto in jo povozil. Ok, tega recimo še ne razume, zato sem dodala, da je fejst padla in da so jo bolele rokice in nogice, ki so bile polomljene, ful je jokala, morala v bolnico, pa še kolo je bilo čisto uničeno, zlomljeno in so ga morali vreči v smeti (to je našo še najbolj prizadelo ). Doooolgo je bila brez kolesa in spet nauk: cesta je nevarna, nikoli na cesto!

Bom videla, če bo obrodilo kaj sadov. Zaenkrat se še ni ponovilo. Zadnjič ko ji je ati rekel, da gresta v trgovino, je izstrelila: Ne bom pobegnila!
Mi je pa fascinantno, da so ji te grozljivke ful všeč in hoče še in še ('Povej mi tisto ko gre Ana s kolesom!!). Mogoč vseeno malo pretiravam.

taška30

po moje ne pretiravaš, drugače ne bi prosila da ji še enkrat poveš. vseeno bolje da se Ani to zgodi kot njej .

Tudi pravljice in otroške zgodbice imajo namen, da povejo nekaj na otroku razumljiv način.

Kolikor se razvojne psihologije še spomnim,

(opomba vsem raznim padalcem: se ne mislim potem še tri strani preganjat o raznih psiholoških teorijah, če imate drugačno mnenje, ga napišite ločeno od omenjanja mene!)
 
se strah razvojno pojavi okoli 3. leta starosti. Govorim o tistem iracionalnem: tema, čarovnice,... Pa brez da bi otroke kaj strašili in zastraševali. Tako da glede tega še počakaj, še pride.
Moj je tudi precej neustrašen, sicer ima do določenih stvari rešpekt, ker ga nanje stalno opozarjamo, ampak strah pa ga definitivno ni.
Edino eno strašilo imamo, Grdino na podstrešju. Ki pride v dnevno sobo ko nas ni doma. Diskutiranje o tem, kdaj/kako/zakaj/kam/... gremo od doma je tako dolgo samo par minut.
Aja, pa Muco Copatarico imamo, ki igrače odnese, če niso pospravljene. Ampak ta je prijazna, jih v bistvu vzame samo zato, ker misli, da jih nihče ne mara in jih nese tistim, ki z njimi lepo ravnajo.

_____________________________

Ustavi se in prišel boš!