Pozdravljene!
Evo še ena, ki se ji je nosečnost končala v 6.-7. tednu s ss. Sčistilo se je samo od sebe. Saj vem, da je pač narava naredila svoje, to sprejemam in sem že dostikrat rekla sama sebi, da če pač do tega pride, pač pride. In je. Sej se pobiram ,pa boli pa vseeno. Saj me razumete. Mož prav tako, pa moja mami oz. cela družina po moji strani. Me pa tko mal postrani gledajo njegovi. Sej rekli niso nič, ampak jih že tolk poznam, da to vem. Vidim, da jim ni blo prav, da sva takoj povedala njim, mojim, jaz pa še v službi. Vendar to je najina odločitev!!! zakaj ne bi za to srečo in ta blagoslov vedeli tudi drugi, pa čeprav se ni lepo izteklo????
Ker  tako je pač najbolje, a ni tako? Sploh, če se za to, da takoj poveva, odločiva sama.
Sem veliko napisala, vem, ampak moram se nekomu zaupat, ker mož pravi, da sem paranoik, ampak hudiča, a nimaš družine za to, da ti stojijo ob strani v veselih in žalostnih trenutkih???Meni se že tako zdi.

Joj sem vesela da sem povedala. Hvala za branje
Se mi pa zdi, da sem zdej po splavu drug človek- sem bolj odločna pa ne pustim, da mi drugi diktirajo, kaj je prav in kaj ne. A se je kateri že to zgodilo??? Lp

Drži se  !

Tako kot si sama napisala: narava je tako hotela.Drži se!

matejchykam, moram ti povedat, da nisi edina, tudi meni se je to pred kratkim naredilo, in sicer tudi v 6 tednu.
Popolnoma te razumem in tudi jaz čutim tako kot ti. Drži se.

Drži se!

Drži se, ker vsaka izguba boli in ja res se spremeniš, jaz sem se po splavu veliko spremenila, neznam opisati ampak sem drugačna.

Ne se sekirati kaj njegovi pravijo ker je itak brezveze, jaz sem splavila v 14 T pa sem mislila, da sem iz hudega mimo in sva tudi vsem povedala tako, da so res čisto vsi vedeli in je res čisto vseeno kdaj bi povedala ker če ni namenjeno se lahko zgodi tudi kasneje. 

Upam, da ti bo hitro ponovno uspelo in da bo vse ok.

Ne sekiraj se! Tudi jaz sem imela SS v 11. tednu pa so že vsi okoli nas vedeli, tudi v službi.


Upam da boš imela v prihodnje več sreče!
Lp

matejchykam -
jaz sicer nisem imela ss, sem morala pa dvakrat že na umetno prekinitev zaradi nepravilnosti ploda; tudi jaz sem povedala kaj se je zgodilo v službi in drugim, ker itak nisem mogla skrit
- pač eni teh stvari ne razumejo, mislijo, da je to nekaj sramotnega in bi radi to čim prej dali na stran, se o tem nebi pogovarjali in tisto razmišlanje, da se je to zgodilo njim,...

Če malo pogledaš na forum zanositev - upajmo skupaj - upanje po splavu boš videla da nas je ogromno - še preveč, ki smo izgubile svoje pikice še preden so ugledale luč sveta ali kmalu po rojstvu,...

želim ti, da bi lahko čim prej dala to skozi in da boš lahko čim prej zaživela naprej, čeprav pozabiš nikoli, žalost ostaja,...

Pozdravljena.
Tudi jaz sem splavila v 5 tednu, kar lahko prebereš na forumu ss-izkušnje. Ta forum mi je v veliko pomoč, saj daš vsaj neki ven iz sebe,  dobivaš razne informacije, spodbude, podpore . . . .
Jaz sem povedala domačim pa prijateljicam, ki so mi ob mojih bolečinah stale ob strani. Bilo mi je lažje. Čeprav kot si sama ugotovila, da to informacijo vsak sprejme po svoje. Moji so to sprejeli kot nekaj žalostnega a so me hkrati hoteli spodbuditi, . . .  Njegovi (glede na to da živiva pri njemu v zgornjem nastropju ) so videli da sem doma, da komaj hodim od bolečin, pa ne boš verjela, da me njegovi straši niti niso vprašali kaj je narobe. Namreč povedala sem jim šele ko sem se počutila bolje in ko sem bila malo potolažena.
Glede sprememb pa tko, prvi teden sem blia malo bolj občutljiva, hotela sem le nežnost in objeme moža. Nato pa sem se s pomočjo moža in foruma spravila pokonci in že sva v akciji. Opazila pa sem, da zdaj opazim nosečnice in otroke veliko hitreje kot prej. A se isti moment spomnim, da bi bila tudi jaz lahko s takim trebuščom. Glede obnašanja pa lahko rečem le to, da sem mogoče malo bolj odrezava oziroma oštra kot prej.

Drži se pa veselo naprej.

Jaz nisem imela ss, sem pa kot lahko prebereš na forumu V objemu žalosti, izgubila punčko tik pred porodom. Jaz nisem takoj povedala ( šele po nuhalni) , da sem noseča, ker me je bilo strah da bo kaj narobe,  pa so bile potem kritike, da skrivam, pa vprašanja, če se nama je ponesrečlo ali je bilo načrtovano, pa še vprašanje, ki je najbolj bolelo, če mislim otroka obdržati (tašča), bil je namreč tretji. Ker pa se tudi jaz nisem rodila brez jezika je vsak dobil svojemu vprašanju primeren odgovor. Verjetno pa da po tem ko je punčka umrla, tašča nima miru, da jo njeno vprašanje spremlja.

Silvya

Res ni prijetnega obcutka ko zgubis otrocka... Berem da se veliko puncam to dogaja Naj ti povem da sem bila jaz v Indiji in cakala na vlak in sem zacela rvaveti kar na elezniški postaji In zarodek mi je kar ven padel Nisem potem imela menstruacije 2 meseca in pol in Grem potem v Nepalu na pregled in mi zdravnik pove da je moj zarodek star 3 mesece Imela sem dvojcke in eden je sel po 6 tednih ven Drugi pa gre sedajle v 7 mesec Narava nimas kaj
drzi se Se ti je vsaj v Sloveniji zgodilo In si bila lahko takoj oskrbovana Jaz v Indiji nisem imela te moznosti

hillmagic - ojoj, ti pa si dala skoz ..... Držimo pa pesti za tebe in tvojega otročička.