Naj vam zaupam še svojo zgodbo o spontanih splavih...
Z možem sva se leta 2005 odločila, da je čas, da tudi midva postaneva starša. Po treh mesecih sem zanosila in ko sem zagledala pozitiven test, so me oblile solze. Bila sva zelo srečna in na božični večer sva svojima družinama povedala, do bodo dobili prvega vnučka. Vsi smo se začeli spraševati, kdo je malo bitjece, ki raste v meni in nehote začeli kovati načrte za prihodnost. Vendar pa sreča ni trajala dolgo. Že takoj po novoletnih praznikih sem v 7. tednu začela krvaveti. Sprva sem se prepričevala, da bo mogoče vseeno vse v redu, vendar so nama na urgenci povedali drugače. Sanj je bilo konec – plodu srček ni bil in tudi premajhen je bil za svojo starost. Sledil je boleč spontani splav. Zdravniki so me tolažili, da se to dogaja zelo pogosto in da naj se nič ne sekiram.
Izgubo sem nekako prebolela in takoj, ko so zdravniki »dali zeleno luč«, sem zopet zanosila. Tudi tokrat vsa bila zelo srečna, vendar je v meni ostajal dvom – kaj pa če se zgodi enako... Komaj sem čakala, da je minil 7. teden (v mislih sem imela ta teden kot nekakšen mejnik za uspešno nosečnost). Slabost in bruhanje sta se iz tedna v teden stopnjevala, kar mi je dajalo upanje, da je z nosečnostjo vse v redu. Končno je prišel tudi 12. teden in merjenje nuhalne svetline. Ubadala sem se z mislijo, kaj če bo rezultat na nuhalni slab, bom šla na amniocentezo? Na pregledu pa je zopet sledilo razočaranje, saj je plod umrl. Za oba z možem je bil to hud šok. Sledila je abrazija in potem še reabrazija. Bilo je grozno. Prepričana sem bila, da to ne more biti naključje in da je z mano prav gotovo nekaj narobe. Zavidala sem vsem mamam z vozički in nosečnicam, ki sem jih srečevala na ulicah in se spraševala, zakaj se mora to dogajati prav meni. Ginekologinja me ni želela napotiti na nadaljnje preiskave, saj se je spontani splav zgodil »šele 2x«, do preiskav pa si upravičen šele po 3. SS. Sploh nisem več vedela, če si še kdaj želim zanositi, saj sta bila 2 neuspela poizkusa zame dovolj težka. Tako sva si z možem vzela pol leta premora. V tem času je želja po otroku premagala strah pred ponovnim neuspehom in znova sem zanosila. Čas do nuhalne se mi je neskončno vlekel in kljub nenehni slabosti in bruhanju nisem bila prepričana, če je plod živ. Pa je bil. Komaj sem čakala, da ga bom okoli 20. tedna začela čutiti in sem ga. Nosečnost je spremljal nenehen strah, dvom (kaj bo šlo tokrat narobe) in številne nevšečnosti. Spola nisem želela izvedeti, ker sem bila prepričana, da če bo zopet kaj narobe, mi bo morda lažje, če sploh ne bom vedela ali je bil deček ali deklica... Ultrazvočne preiskave so bila za oba z možem prava mala nočna mora, ker sva samo čakala zdravnikove besede, ki nama bodo sporočile, da je zopet nekaj narobe. V drugi polovici nosečnosti me je bilo zelo strah prezgodnjega poroda, nosečnost pa se mi je neskončno vlekla. Vsak teden, ki je minil, mi je dajal večje upanje, da bo na koncu vse v redu. In je tokrat tudi bilo.
V avgustu se je rodil ljubek deček, ki nama je z možem popolnoma spremenil življenje. Še vedno včasih ne moreva verjeti, da imava končno malo, popolno bitjece, ki je samo najino. Teža preteklih dogodkov z vsakim nasmehom mojega sinka počasi bledi, čeprav svojih prvih dveh pikic nikoli ne bom pozabila.
Upam, da boste tudi ostale uporabnice tega foruma kmalu postale nasmejane mamice!
Srečno!

_____________________________

13.8.2007 sva dobila najlepšega fantka na svetu :o)

 

Pa poljubček vajinemu malčku.

si velik dokaz da nesmemo nikoli vreč puške v koruzo in čestitam, da si se opogumila in napisala svojo zgodbo, je ganljiva a v poduk mnogim, hvala.......

in čestitke malemu sončku!

...pa vendar - za vsakim dežjem posije sonce....
Naj se v vajinem toplem domu razlega otroški smeh.

minka, skoraj tako kot bi svojo zgodbo brala. Prvič je blo pri meni 8. teden (prvi pregled), drugič pa tako kot pri tebi NS. Sedaj delam na tretjem poizkusu in upam, da bo moja zgodba enaka tvoji - s srečnim koncem. Tvoja zgodba je zame zelo spodbudna. 

_____________________________

Lana, 27.08.2009 (3.460 g, 50 cm, OG 37 cm)
6. mesec: 7.430 g, 67 cm
7. mesec: 8.240 g, 68 cm

Živjo.

Jaz imam za sabo že 3 ss in operacijo pregrade, pred enim tedno mi je test končno  pokazal dve (zelo željeni )črtici. Upam da bom nekje na sredini poletja lahko napisala podobno zgodbico kot ti. Srečno nam vsem.

Podobno zgodbo sem imela tudi jaz, po dveh ss operacija pregrade. Pri meni je bilo tako, da sem po prvem splavu takoj menjala ginekologinjo, ker se ta ni zmenila na mnenje zdravnice iz KC, da sumijo na pregrado. No, ta nova G je na drugem pregledu potrdila, da gre za pregrado in mi svetovala, naj nikakor ne zanosim, ker se bo spat zavleklo. Ampak, prepozno. Bila sem čisto na začetku nosečnosti, niti G še ni opazila. Ko sem čakala na menstruacijo, da se lahko naročim na pregled, je ni hotelo biti. Prijazna gospa na telefonu mi je svetovala, naj naredim test, da morda pa bo vse ok. Test je bil pozitiven, nisem vedela, naj se jočem ali smejem. Naročila sem se na pregled k sviji G, ki pa mi je z žalostjo v očeh povedala, da ni ok. Spet napotnica za čiščenje in zraven še druga, za operacijo te presnete pregrade. No, ko sem končno le prišla v Leonišču na pregled, je tamkajšnji G rekel, da pregrade ni oz. je kvečjemu le nakazana in da me sploh nebi dal na poseg, da načeloma pred 3. ss sploh ne naredijo nič Ampak, da naj se pri sestri vseeno naročim in me bo vzel, pogledal in če bo treba, prerezal, kar je potrebno. Po mučnih pogajanjih in odlašanjih po telefonu, sva se z možem narisala osebno pri sestri, se tam skoraj skregala, ker naju je imela za največja bedaka. Ampak pustmo to. Dobila sem datum, šla na poseg in na izvidu je pisalo, da je bila odstranjena 2cm pregrada. Kmalu zatem sem imela prvo , naslednje pa ni bilo več Nisem si mislila, da bo to že plusek. Čakala sem na , pa je ni in ni bilo, zato sva le kupila test, ki je pokazal magični plusek. Potem je bil seveda strah..in krvavitev. Na urgenci me niso ne potolažili, ne dali kakšne velike vzpodbude. V bistvu so povedali, da nimajo kaj storiti, kar se ti v tistem momentu zdi najhujše. Da ne moreš nič..Po hormonskih tabletkah in tabletkam proti krčem, se je krvavitev ustavila. Do NS pa seveda spet strah. Sedaj sem v 24. tednu in upam, da bo vse ok.

Vsem, ki se vam zgodi podobno, polagam na srce, bodite močne! Včasih sem imela občutek, da moram biti močnejša od mojega in sem tudi bila. Tudi moške prizadene, le da nočejo pokazat. Pomaga jok, pogovor. Treba je iti naprej.
Srečno vsem!  

_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)