Živjo punce!
Tako sem žalostna, da tega sploh ne morem opisat. Nihče drug me ne more razumet, razen vas, ki ste to doživele.
V ponedeljek, 28.4.2008 sem ob 23:05 v 20. tednu nosečnosti rodila mojo punčko, ki ji ni bilo usojeno živeti. V petek mi je po treh tednih vedno močnejših krvavitev odtekla voda in moji punčki ni bilo več pomoči. Kako zelo jo pogrešam 
.
Začelo se je z močnim rumenim izcedkom nekje okrog 12. tedna 
. Ginekologinja mi je vzela bris, ki je bil negativen. Čez kak mesec mi je vseeno napisala borax, ki sem si ga vstavljala kake 4 dni in se mi je zdelo, da se rumen povečan izcedek že izboljšuje. Šla sem na sprehod, kakšnih 100 metrov pred mojim domom pa je začelo zelo močno deževati, zato sem previdno tekla do doma. Čez pol ure sem v 16. tednu prvič rahlo zakrvavela (roza izcedek). Takoj sem se oglasila na urgenci, kjer mi je zelo prijazen ginekolog (še predno me je pogledal) povedal, da se 50 % krvavitev konča dobro, 50 % pa slabo. Nato me je pogledal, maternični vrat je bil lepo zaprt in srček moje punčke je veselo utripal. Pomirjena sem šla domov. Boraxa pa nisem več vstavljala, saj na navodilih piše, da ga ob krvavitvah odsvetujejo. Nato sem čez tri dni po spolnem odnosu spet rahlo zakrvavela ... in tako se je počasi začelo. Roza, pa do rdečega in nato temno rjavega izcedka. Kot pri menstruaciji, samo veliko manjša krvavitev. Ko se je počasi že skoraj umirilo, se je spet začelo z roza, rdečim, se spet umirjalo z rjavim in skoraj že rumenkastim, nato pa spet začelo. Boraxa nikakor nisem uspela več vstaviti, da bi si pozdravila izcedek. Vmes sem bila na nekaj ultrazvočnih pregledih, ki so prikazali plodek in zaprt ter nepoškodovan maternični vrat, vzroka krvavitve pa ne. Skrbelo me je, kaj je narobe, splav pa se mi je zdel praktično neverjeten. Bila sem popolnoma optimistična in neprestrašena, saj sem otrokeca že nekaj časa čutila in sem vedela, da je še živ, pa tudi odpirala se nisem. Skrbelo me je le, kaj bi lahko bilo narobe, ker tako krvavim in sem komaj čakala, da se bo vse skupaj umirilo. Krvavitve so tako vse skupaj trajale tri tedne, nato pa sem tri dni skupaj močneje rdeče krvavela, nakar je bilo konec. Naenkrat se je ulil curek krvi, čez par minutk pa še enkrat. Odhitela sem v porodnišnico, kjer mi je zdravnica takoj povedala slabo novico, da bo splav. Plodovnice praktično ni bilo več, saj se je mehur razpočil in otrokec ni imel nobene možnosti za preživetje. V porodnišnici sem preživela 4 noči, vsepovsod se je slišalo utripanje srčkov, pa tudi moji punčki je srček še naprej veselo utripal.
Do tega trenutka nisem verjela, da bi lahko tako pozno splavila. Vseeno sem prebrala vaše zgodbe, ob katerih sem se pošteno zjokala. Danes pa sama objavljam svojo žalostno zgodbico, ki je ne bom nikoli pozabila. Jokala sem za svojo punčko, ker ji nisem mogla nič pomagat.
zate in upam,da boš čiprej lahko naprej zaživela.VEM,DA TI BO MALA PIKICA OSTALA VEDNO V SPOMINU IN TUDI PRAV JE TAKO. 
ali
! 
Točnega odgovora na "zakaj" ponavadi ne ugotovijo - usmeri vso svojo ljubezen do male zvezdice v to, da boš lahko šla naprej. Mala 
bo vedno ob tebi in vedno tvoja, zdaj in za vedno si njena mamica 
