Obljubila sem podroben opis mojega poroda - tu je. Se opravičujem za dolžino, a nekako se mi je vse napisano zdelo pomembno.
V ponedeljek, 4 dni pred rokom, sem bila na pregledu pri mojem G, ki je menil, da verjetno še kak teden ne bom rodila, saj sem bila še čisto zaprta, pa še malo sem se zredila (pred porodom naj bi teža običajno šla malo dol). To mi je kar ustrezalo in niti pomislila nisem, da bi utegnila roditi pred naslednjim ponedeljkom.
No, s torka na sredo sem malo slabše spala in sem se zbudila petnajst do šestih zjutraj s prebavnimi motnjami - vsaj jaz sem mislila, da so to prebavne motnje! Ko sem šla že četrtič v dvajsetih minutah na wc, se mi je začelo svitati, da so to verjetno popadki - pa že kar takoj z nule na pet minut! Potem sem še malo ležala in se delala, da to ni to, po eni uri pa ni bilo več dvoma. Zbudila sem Joeja, ki je bil ob novici, da se je začelo, čisto iz sebe od veselja - končno bo videl malega!
Nekaj čez sedem sem poklicala v porodnišnico in seveda so mi rekli, da naj kar pridem. Takrat so bili popadki že na tri minute in med vožnjo so bili tudi že precej neprijetni. Seveda sem kljub temu, da sem imela torbo pripravljeno že nekaj tednov, uspela pozabiti doma zdravstveno izkaznico. Tako da se je Joe moral peljat nazaj - mater, je bil vesel!
Okrog osmih so me sprejeli, stuširala sem se, oblekla tisto krasno bolnišnično "one-size-doesn't-fit-anyone" spalno srajco, dali so me na CTG, nakar sem čakala na zdravnika, da me pregleda. Čakala pa sem s kupom deklet, ki so prišle na CTG, vse že menda prek roka, in so me kar zgroženo opazovale, ko sem že na pol v transu pri vsakem popadku čepela sredi hodnika in besno dihala. Vmes sem slišala Joeja, ki je stal pri vratih in hotel že kar takoj not, pa so ga sestre pošiljale še malo čakat. Okrog devetih me je zdravnik pregledal in objavil, da sem 3-4 cm odprta, "lep začetek poroda," je rekel. Potem pa seveda britje (samo malo so me popravili, ker sem se že sama obrila), klistir (popadki med sedenjem na wc-ju so bili živa groza), tuš, pa hop v porodno sobo, na Joejevo veliko veselje.
Od tu naprej je pa vse bolj v megli. Zdravnik me je še enkrat pregledal, odprta sem bila 6 cm, lahko da že več, ker je bil maternični vrat že čisto stanjšan in se ni dalo več točno oceniti. Tu je bila ura nekaj čez deset. Bolečine so bile že prav hude, zato so mi dali v roko Dolantin. Postalo mi je slabo, ampak nisem bruhala in je kmalu minilo. Potem pa popadek na popadek, dihanje, pa malo počitka... Tale Dolantin bi naj ublažil bolečine, ampak v bistvu te samo zadene ko mina; nič manj ne boli, ti je pa sladko vseeno, vsaj vmes med dvema popadkoma. Jaz sem celo imela razne privide - Joeja na zelenem travniku na sprehodu s tigrom in levom (neka huda simbolika – jaz sem po kitajskem horoskopu tiger, naš mali Vasja pa je rojen v znamenju leva). Babica je bila super – spodbujala me je, masirala in vodila. Vedno sem mislila, da bom med porodom hotela hodit naokoli, no, pa mi je najbolj pasalo ležati na boku ali sedeti po turško in se naslanjati na Joeja. On pa je bil super! Ker nisem mogla ravno govoriti, je iz mojih kretenj videl, kaj hočem ali nočem. To, da je bil z mano, naju je še dodatno povezalo na čisto poseben način.
Ne bom lagala – je bilo kar hudo, a se je dalo zdržat. Vmes sem nekajkrat pomislila – naslednjič ne brez epiduralne, a na koncu sem si premislila – čutiti svoje telo, kako dela na tem, da spravi dete ven, je noro! Najbolj sem se bala, da mi bojo rekli, da bo še trajalo, ampak ko me je G naslednjič pogledal, je rekel nekaj v smislu »to je pa to«, potem sem lahko začela potiskat – malo napol sede, malo na boku. To ni bolelo, ker med potiskanjem nisem čutila popadkov. Vmes so me še prerezali – baje sem precej zavpila, ampak se tudi tega komaj spomnim. Nasploh sem bila prepričana, da se grozno derem, ker mi je to pomagalo pri potiskanju, ampak Joe pravi, da sploh nisem kaj veliko kričala. Pojma nimam, kako dolgo je to trajalo, nakar so se baje popadki postali krajši in redkejši (to mi je kasneje povedal Joe, jaz sem bila v svojem svetu), zato so mi dali umetne popadke. Mali je bil že skoraj zunaj, zato ni bilo smiselno čakat, da se spet okrepijo sami od sebe. Potem sem še 10 minut potiskala in kar naenkrat sem začutila čudno olajšanje. Joe je objavil, da je zunaj glava in ena roka, v naslednjem trenutku pa se je ostalo kar zlilo iz mene. To je bilo ob 12.06, le dobrih šest ur po prvem popadku!
Bilo mi je tako, kot da sem zadnjo uro kar pozabila, zakaj sem v porodni sobi in zakaj se tako matram, ker ko se je mali splahnil ven, mi ni bilo prav nič jasno. »Lej, ko je zunaj!« sem govorila, kot da tega ni nihče drug opazil. S slik se vidi, da sem totalno začudeno buljila v dete! Bil je čisto vijoličen in glavo je imel revež podolgovato, pa takoj me je polulal.
Kar nekaj časa so mi ga pustili na trebuhu, nakar so ga očistili in stehtali, pa nazaj k meni. Vmes me je doktor zašil. Malega sem takoj podojila, kar mu je šlo odlično od ust. Ne morem povedat, kako sva bila z Joejem očarana! Prav super je, da atija in mamico pustijo sama z otročkom cele tri ure, razen vmes kake pol ure, ko ga peljejo na pediatrijo. Te urice res lahko štejem za ene najbolj čarobnih v življenju.
Pohvaliti moram celjsko porodnišnico – od osebja na sprejemu, v porodni sobi, do vseh na oddelku – niti ene pripombe nimam na njihovo ravnanje, vsi so bili prijazni in pripravljeni pomagati. Tudi naslednjič bom rodila pri njih.
LP, Jana
