je še posebno pomladi, rada občudovala cvetoče drevje,pisane travnike,sinje nebo.Hodila je ob bistrem potočku,poslušala ptice in premagovala zahrbtno bolezen-rak.V naravi je iskala sprostitev in se znala z njo nekako zliti....Toda od letošnjega januarja pa jo je doletel ponoven šok-rak se je razširil na možgane... .bilo je kar iz enega na drugi dan,ko se ji je začelo močno vrteti in ji je bilo grozno slabo.....od takrat je prikovana na posteljo,bila so obsevanja in sedaj je doma dva tedna...Nič več ne morejo,mi pa smo do včeraj upali,da se okrepi in da jo bomo dali na voziček in peljali v naravo.....toda vsaki dan je z njo huje....danes sploh ne more več govorit,le gleda tako žalostno z svojimi rjavimi očkami,narahlo pokima ali odkima,nas prepozna.Hoče nam nekaj povedat,pa ne gre... .Včeraj zvečer je zaradi bolečin dobila obliže in sedaj nekoliko več spi....
Vsaki dan grem k njej,z najmlajšo 4 mesečno hčerkico in ko jo vidi,se rahlo nasmehne,želi jo pobožat,pa ji roke več tega ne dajo... .Potem jo jaz primem za njeno roko in si jo položim na moja lica...tako toplo roko ima,nežno in najboljšo.Mami me gleda in v očeh ji vidim trplenje.... .Hudo mi je,oči se mi orosijo,toda pred njo nočem jokat....samo tiho ji povem,da jo imam neuzmerno rada....V prsih me stiska,srce mi bije hitreje in ne morem vrjet,da moja mami počasi odhaja.Nič niso rekli kako dolgo še.... .
Ati ves čas tako lepo skrbi zanjo in za to sem mu neizmerno hvaležna,nekaj mu pomaga tudi moja sestra,jaz pa kar bolj težko ob malem ,vendar pa hodim vsak dan k njej,jo držim za roke,ji vlažim usta,jo lubčkam.......
Vzunaj je pomlad in spet vse tako lepo cveti,mene pa tako srce boli..... ,vrjela sem,da se še bova skupaj sprehajali,prisluhnili potočku in pticam...tako kot sva to počeli,ko je še lahko hodila.
O,moja mami,moja zlata mami,tako zelo te imam rada in hudo mi je,ko vidim tvoje utrujene očke ,žalosten pogled,jaz pa ti ne znam pomagat... .samo ob tebi sem lahko....
_____________________________
Kjer je upanje,je tudi pot...