Sicer sem že postavila vprašanje v enem drugem forumu ampak vseeno. Imam 10 letno deklico, ki ne zna svoji prijateljici iz vrtca reči ne. Ve, da jo ima kot rezervno prijateljico, ampak boji se ji upreti, ker se ji noče zameriti. Pa ne samo to, ampak celo boji se, kaj bodo rekle na to druge sošolke, kakšna je. Ji seveda skušam dopovedati, da se tudi druge sošolke skregajo in naj ne pusti drugim, da je copata. Tudi za v trgovino je problem, hudo ji je že, če prodajalka ni prijazna z njo. Vem, da imam doma zelo občutljivo bitje, vem, da je po meni, ampak prosim še za vaša mnenja. Zdaj vsaj vem, od kje njen gastritis in glavobol. Lp

Ojej, revca uboga .
Svetujem ti da ji skušaš dvigniti njeno samopodobo.
Morda jo vpišeš v kakšno dejavnost, ki ji bo ležala, pa da si najde tam svoj krog prijateljic, ki bodo imele iste interese. S tem bo tudi samozavest rasla. Mora biti pa že hudo, če ji je zdravje načelo.
Ogromno se pogovarjajta, povdarjaj njene dobre lastnosti, družite se v prostem času z sorodniki, drugimi vrstniki izven šole, zabavajte se na vse možne načine......

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Zanima me pri tebi, kako bi želela, da bi ti v tistem obdobju pomagali starši,  pa kako si prebrodila puberteto...LP

Moja hči ima tudi takšno prijateljico že iz vrtca. Sem ji pustila, da je sama ugotovila, kakšna je, ker sicer bi jaz izpadla najslabša. In, ko je spoznala, kakšna je, sem ji povedala, da jaz že skozi vem, kakšna je ta prijateljica in, da naj ne bo nesramna do nje (dočim sošolka je bila nesramna do hčere), pač pa se več druži s tistimi, ki so ji ljubši. In potem je ta prijateljica to skužla, pa se ji sedaj prav prilizuje (prvić že zato, ker se moja hči zelo dobra razume s 3 sošolci - smo družinski prijatelji - in ti so kao največji frajerji, zdaj pa je prijateljica zaljubljena v enega, pa se prav plazi za hčero  . Hči tudi ni šla na njen RD - se je sama tako odločila, čeprav oklevala in to je prijateljici dalo vedet, da ne more vedno manipulirat z njo). Hčeri pa sem tudi rekla, da v situacijah, kjer jaz nisem prisotna, se mora sama postavit zase, jaz posredujem le če pride do fizičnih obračunov. 

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Hvala za odgovor. V bistvu je bilo tako; jaz sem seveda podpirala to prijateljstvo (ker prijateljic hčerama ne mislim ne prepovedovat ne vsiljevat), čeprav se mi je že prej vse sumljivo zdelo. Ko pa je enkrat hči prijokala domov, da jo ta punčka ni "šlivila", ker je imela eno drugo, sem ji pa pač povedala, da se meni že dalj časa zdi, da je moja hči samo rezervno kolo. Namreč ta punčka je velikokrat pri nas in sem marsikaj opazila. V bistvu sem jo imela že tudi jaz poln kufer, saj sem jo kar naprej pedenala, nazadnje pa še hvala niti adijo ni rekla. V soboto smo se zaradi hčerinega obnašanja v družini skregali brez veze, (čisto po nepotrebnem) hči je jokala kot dež in naposled smo ugotovili, da jo muči prijateljica. Pogovarjali sva se o tem do polnoči, da ne omenjam, kako je od jeze tolkla po postelji, da jo ima poln kufer. Prav rekla je, da je jezna nanjo, ne zna se ji upreti, potem se pa z jezo nad nama znese. (si lahko mislite, kaj otrok prizna) Rekla sem, da je družina tista, ki mora držati skupaj in da ji bomo stali ob strani. Da pa ne bo spremenila to čez noč. Boji se, ker drugih prijateljic nima (ker so vse že po kupčkih), ampak sem ji rekla, da , ko bo kakšna videla, da je sama ostala, bo mogoče celo presenečena, kdo ji bo vse v družbo. Je pa ta prijateljica njena sošolka in ena od pobudnic; če si ti z njo, jaz nisem s tabo itd...Moja pa je vedno zatrjevala, da bo prijatla z vsemi. Aja, pa rekla sem hčeri, da bo itak še vedno prijatlja z njo, samo ne na tak način, ampak bosta bolj kot znanki. Lelaval in NalinRR, iz vajinega pripovedovanja sem  prepričana, da sem naredila prav. Če se pa utrne še kakšna zamisel, bom pa vesela še kakšnega mnenja. Lp

< Sporočilo je popravil decembrka -- 3.12.2007 12:59:26 >

Decembrka, po moje si tudi naredila prav...Pogovor je pri takšnih stvareh zelo pomemben. Z mano se ni nihče pogovarjal o takšnih stvareh. Šele v puberteti, ko sem naredila par zelo velikih neumnosti, je mami skapirala, da se bo treba začet pogovarjat.
Sicer sem pa kot deklica tudi jaz imela zelo slabo samopodobo, pustila sem, da me izkorišćajo, sekirala sem se, če sem se s kom skregala, bla bla bla. Tudi v zgodnji mladosti ni bilo dosti bolje. Dokler nisem srečala svojega moža, ki mi je pomagal, da sem spoznala, da se moram imet bolj rada. Začela sem delat na sebi in danes je veliko bolje z mojo samopodobo.
Kaj hočem povedat? Hočem povedat to, da (kakor si že omenila, da je hčerka po tebi občutljiva) bi bilo dobro, da tudi ti sama začneš delati na sebi (če že nisi). Ker ti (in seveda tvoj mož) si hčerki največji vzor. Če si ti nesamozavestna in občutljiva, se sekiraš za vsako stvar, potem nekako ne moreš od hčerke pričakovat, da bo pa ful samozavestna.

Hvala za odgovor. Ja, na sebi sem začela delati ravno zaradi otrok,  ampak žal so semena že posejena. Ampak upam, da se kalčke da še vedno v pravo smer speljat. S previdnostjo, s pogovori. Lp