Pozdravljeni,

Zanima me, če ima kdo kakšne izkušnje s tem, da je otrok zamenjal skupino v vrtcu. Ali je to sploh mogoče?

Hčerka je začela v jeseni obiskovati vrtec (stara 1,5 leta). Še vedno je skoraj vsako jutro jok in upiranje, ko je potrebno iti v igralnico. Jaz imam občutek, da se z vzgojiteljico ne ujameta (pri starejši hčerki smo imeli najprej eno privat varstvo in nikakor ni šlo - jok še po 6 mesecih, potem smo pa zamenjali in je hodila brez problema). Zato menim, da bi bilo dobro zamenjati skupino.

Sicer je tudi vzgojiteljica že šla do spec. pedagoginje, češ da je punčka problematična. Smo se menili, da se bomo vsi potrudili, da bo boljše, a imam občutek, da ima vzgojiteljica že nalepko na njej "problematičen otrok, ki z jokom izsiljuje".

_____________________________

"Sreča ni v glavi in ne v daljavi, niti v žepu ali pod palcem zaklad. Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš koga rad." (Tone Pavček)

lahko menjaš skupino. nato se ti lahko še vedno zgodi nekaj nepredvidljivega, učiteljica, na katero se bo tvoja hči navezala zelo zelo, bo npr. zbolela, ali odšla na porodniško. zamenjala jo bo druga, s katero se ponovno ne bosta razumeli.

Ne moreš jo vedno zaščitit pred nečem, kar ji ne bo všeč oz ji ne bo odgovarjalo.

Če sama razmišljaš negativno in si misliš da je tvojega otroka etiketirala,.. ne delaš usluge hčerki.

Zdej mogoče zgleda malo grobo, pa vendar. Imela bo še veliko učiteljic in ni nujno, da ji bojo vse všeč,.. tu bo šola,.. pa še druge stvari v življenju.

Če delo učiteljice ni sporno, se ta trudi, pol ne vidim problema, da tega ne bi rešli. Imam občutek, da so učiteljice paf ravno zaradi staršev, ki pritiskajo nanje in iščejo kaj vse so storile narobe, da njihov otrok tam joče.

Eni se prej prilagodijo, drugi kasneje, eni imajo bolj vstrajne karakterje, drugi se prej vdajo,..

Ne si komplicirat življenja in delaj na tem, da vam bo lažje.

Pa brez zamere, samo moje mnenje.

P.s. omenjaš starejšo hči, ki je imela enak probleme pri letu pa pol, pol leta kasneje, ko ste menjali vzgojiteljico je blo pa ok. a si mogoče pomislila, da je 6 m oz od leta pa pol do dveh let razlika tudi v starosti? je res samo 6 mesecev, ampak otrok pri dveh letih počasi rabi družbo, otrok od leta pa pol, oz direkt s porodniške,.. je pa spet druga zadeva,..

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

sej še sama niti ne vem, ali bi ji zamenjala skupino v vrtcu ali ne...

Zmotila me je njena reakcija danes.  Zdaj je bilo že kar nekaj dni (po tem, ko smo imeli pogovor in se dogovorili, da bomo poskušali delati tako, da se bo stanje izboljšalo) dobrih - sta se pohvalili vzgojiteljica in pomočnica. Danes zjutraj pa, da tako ne gre več naprej, da je bilo včeri vse narobe,... Mislim, delamo na tem, da se bodo stvari izboljšale, in ko pride slab dan, je treba pa kr puško v koruzo vrčt, ker je itak vse brezveze. Ne vem, meni se zdi, da se je potrebno trudit še naprej, ne pa kr ob prvem slabem dnevu rečt, da je spet vse narobe.


_____________________________

"Sreča ni v glavi in ne v daljavi, niti v žepu ali pod palcem zaklad. Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš koga rad." (Tone Pavček)

Kako v bistvu ne gre več naprej?Kakšne težave pa so še prisotne poleg jokanja zjutraj?Oprosti, vendar mi je padlo v oči tisto, ko si omenila specialno pedagoginjo...Če gre pri vaši le za težave pri prihodu, drugače pa ni posebnih problemov, ne vidim, smisla, da bi  vpletali specialno pedagoginjo...Ti obravnavajo otroke s posebnimi potrebami, kamor pa jokajoči in žalostni otroci pri prihodu ne sodijo...
Mogoče ne upoštevaš dogovorov, ki ste jih zastavili in nehote punčki otežuješ prihod...mogoče vzg. čutita tvoj odpor in pripravljenost menjati skupino in se s tem kao izogniti problemu...mogoče sta res malo čudni strokovni delavki....ugibam...
Ko te takole berem, imam občutek, da si ti tista , ki je nekako že naprej vrgla puško v koruzo in nisi dala vse od sebe, ker imaš v sebi spomin na  izkušnjo s starejšo...Po mojem tudi takrat niste ravno dobro reagirali in se strinjam z Blažo...ne moreš vedno bežati pred problemi in otroka ob vsakem nestrinjanju in krizi prestavljati sem in tja...vedno se pač to ne da in tudi prav je tako...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

To se je skrajno neprimerno od vzgojiteljice, namreč s pedagoškim znanjem in izkušnjami, ki domnevam da jih ima, se mora zavedat da so otroci zeelo različni in nekateri potrebujejo več časa in njena naloga je, da tvoji punčki pomaga, da se ji posveti, ji da občutek topline in varnosti. Otroci čutijo, ali so odveč v skupini in so označeni kot jokice ali pa so zaželjeni. In pri tej stiski je njena naloga, da ji pomaga. Res ne razumem, kako lahko po parih mesecih označi kot problematični otrok!? Moj nasvet si preberi iz moje izkušnje:
- hčerka je pravtako nastopila sept z uvajanjem, ker je nikoli ni nihče drug čuval in še po naravi je zeelo čustvena in nezaupljiva, smo tudi mi jokali in jokali. V mes novembra mi je prvič rekla, da sedaj bi se pa že lahko navadila in nehala jokat, ker stem znervira celo skupino. Ej, halo!? In to sem poslušala cca 2 tedna. Bila sem že na tem, da jo izpišem , kaj naredit, kako pomagat otroku? Malo sem si zbrihtala glavo in se pogovorila z vzgojiteljico, da hčerka rabi več časa in da ne moremo nič prehitevat, pa naj si še tako želimo, vsak rabi svoj čas. Tako kot rožo, ki jo posadimo, potrebuje čas da zacveti. Zakon narave je tak in pri ljudeh enako. Hkrati sem se vsak popoldne s hčerko pogovarjala poimensko o vzgojiteljicah, naštevale sva njene sovrstnike v skupini in počaaasi so se poznali rezultati. Mislim, da ji je predvsem pomagalo, da je začutila mojo toplino in da vrtec ni bav bav.
Prvo moramo me mame odražat pozitivizem in spodbujat otroka. Tako kot je predhodnica napisala v življenju jim marsikaj ne bo všeč in ali je naš cilj narediti jih samostojne ali pa jih bomo konstantno reševali. Morajo se soočiti s težavami in ko jih premagajo so močnejši, definitivno, tudi mi ko premagamo strah smo ponosni nase in si rečemo, yes uspelo mi je !
Samo še primer, ko so v vrtcu postavljali smrekco je naša samo opazovala in šele tretji dan prišla od blizu pogledat smrekco in okraske , in ko mi je vzgojiteljica to povedala je sama še dodala, gospa res je vsak zase unikat in včasih preveč pričakujemo. Čez noč ne gre nič. To je uspeh!

Upam, da sem kaj pomagala, odločitev je pa na vsakem posamezniku in ne smemo pozabiti, uvajanje je velika sprememba in tu je predvsem naloga vzgojiteljice, da našim otročkom prisluhne ob teh stiskah.

Pa srečno!

Mi podobne stvari tudi poslušamo od novembra. Vmes je kak teden zgleda vredu oz decembra sem jaz imela občutek, da je že vse super po pogovorih s pomočnico popoldne (zjutraj jo vozi oči, popoldne jo hodim jaz iskat v vrtec). Doma večkrat omenjamo vrtec - ko jemo, se igramo, oblačimo,.. Zvečer pred spanjem tudi prebiramo k njigo o vrtcu, kjer z možem zamenjava imeni vzg. in pomočnice z imenoma njene vzgojiteljice in pomočnice.
Tudi jaz nisem za to, da bi ji odstranila vse ovire v življenju. Se je potrebno soočiti tudi s težavami.

To, da sem omenila starejšo hčerko, sem samo mislila na to, da mogoče se pa vsak otrok ne ujame z vsako vzgojiteljico. Tako kot tudi nam ni vsak človek všeč in, če ni nujno, ne bomo v njegovi družbi.

pelin - označila jo je za problematično zaradi jutranjega prihoda - toliko joka, da večinoma ne je zajtrka (vzg. pravi, da izsiljuje, da bi jo vzela v naročje) in čez dan se včasih zgodi, da se ne strinja takoj s kakšno stvarjo (recimo se odločijo, da gredo ven in se noče it takoj oblečt, ker bi se še igrala in protestira z jokom. To doma rešimo tako, da ji povemo, da gremo ven, ker je tak lep dan, sonce sije in je takoj vredu.). Drugače pa sama vzgojiteljica pravi, da je vsaj 3/4 časa super punčka, ki sodeluje pri vseh dejavnostih (je celo med prvimi, ko se kaj začnejo igrat, risat, telovadit, pet, plesat,... in spodbuja druge otroke).



_____________________________

"Sreča ni v glavi in ne v daljavi, niti v žepu ali pod palcem zaklad. Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš koga rad." (Tone Pavček)

1,5 let staro punčko noče vzet v naročje? naš je šel v vrtec z 2,5 leti, pa sem velikokrat (hodila sem ponj po kosilu) ga našla, kako se cartla z vzgojiteljico (resda je bil pa najmlajši v skupinici, ampak never mind, tudi ostale je). Vzgojiteljica in pomočnica sta jih zjutraj vse po vrsti cartlale - pa saj ne pridejo vsi otroci na1x v vrtec, tistih 5sekund za otroka je pa ogromno.

Moti me tudi to, da ti vzgojiteljice pravijo, da je punčka problematična (čeprav ni, takšni otroci so - niso vsi enaki, marsikateri pa podobno odreagirjo - in tudi sedaj (skoraj februar) slišiš po vrtcu jok); po drugi strani pa ti pravijo, da se 3/4 časa brez problema vključuje in sodeluje. Jah, potem ni problematična. Res bi želela na tvojem mestu tole z vzgojiteljicami razčistit.
Po drugi strani pa - starši smo tudi narejeni tako, da si včasih kaj preveč ženemo k srcu - pohvalo z veseljem sprejmemo, kakšno'' bolj negativno plat'' našega otroka pa ravno ne - in tu se začne mozganje in razglabljanje in potem se marsikatere stvar sliši toliko bolj huda in napihnjena, kot v resnici je. Mogoče je vzgojiteljica rekla zgolj, da punčka histerično joka (kar imaš ti kot starš pravico vedet). Mogoče je hotela samo dobro in je želela pomoč specialistov na tem področju (ker se mogoče tudi ona slabo počuti, ker punčke očitno ne zna potolažit) - mogoče je zgolj začela nekaj v tej smeri.... starši pa to nikakor ne vzamejo kot nekaj dobrega ali pomoč (če logoped je pri marsikomu tabu in ojojoj, otrok ne zna pravilno govorit, kaj šele specialni pedagog oziroma psiholog).

Jaz bi najprej stvar razčistila - kako vzgojiteljice gledajo na pojem problematična (ali je zgolj jok - še kaj drugega), kaj one menijo o tem, kakšne ukrepe predlagajo. Ti pa poveš svoje stališče, svoje želje in zahteve, pa se boste prilagodile. 100% se rešitev najde v tem.

Pa še en čisto majhen p.s.: kolikor sem prebrala, se skoraj celi ljubi dan pogovarjate o vrtcu. Si predstavljaš (pa čeprav radi (vsaj jaz) hodimo v službo), da se potem še celi dan po malem pogovarjaš o službi, zvečer pa pogledaš film, kjer so imena zamenjanja z imeni tvojih šefov, nadrejenih? Po vrtcu si raje vzamite samo 10minut, ali je bilo v vrtcu luštno, ste kaj finega jedli, kaj prijetnega delali? In to je to... zvečer pa raje kakšno fino knjigico brez globljega pomena o vrtcu (ki ga 1,5letnik seveda niti ne razume)... zgolj nasvet (kolegica je recimo otroka celi dan morila, da ja neb spet jokal v vrtcu - zjutraj so začeli dan z: Kajneda ne boš jokal v vrtcu? no dokler se je stvar vrtela okoli 'oh ne jokat v vrtcu' je tamali jokal - ko se nehali morit tamalega s tem 'jokanjem' pa se je za 2, 3 dni stvar obrnila in otrok je nehal jokati - valjda, da če mu je zjutraj 45x pred vrtcem rekla, naj ne joka tam, je začel jokat).

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pri nas je bilo zelo podobno. V vrtcu se nekako ni ujela, jok zjutraj vsak dan - kar me še ne bi toliko motilo, če ne bi pojokavala čez cel dan. Doma tako vesela punčka, v vrtcu pa kot kupček nesreče. V zvezi z njenim vedenjem smo sodelovali tudi s pedagoginjo. En dan pa mi je totalno prekipelo vse skupaj, saj je zadeva trajala že leto in pol. Poklicala sem ravnateljico, ji povedala našo težavo in prosila naj mi svetuje, kako naprej. V vrtec mora hoditi, ker druge izbire nimamo. Ravnateljica nam je predlagala, da jo prestavimo v drugo enoto, drugo skupino in naj začnemo od znova. Poiskala nam je prosto skupino, obvestila vzgojiteljice o prihodu naše "problematičarke", imeli smo en sestanek, kjer sva s partnerjem povedala najine želje glede otroka. Npr. da se ona zelo rada igra z drugimi, vendar jo je vedno treba potegniti za roko zraven, ker bo sama težje pristopila k nekomu. V prvi skupini jim to nekako ni uspelo (ali se jim pač ni dalo). V novem vrtcu pa je veliko bolje, če že ne rečem super. Nič več joka, izsiljevanja doma - da ne želi v vrtec, celo kakšno pesmico se nauči tam, ima celo nekaj prijateljčkov, v glavnem za vse je bila to pozitivna sprememba. Mogoče poiskusiš v tej smeri?

po zapisanem sodeč, bi po moje lahko pomagala menjava skupine, ker treba si je priznati, da nekateri ljudje si pač niso simpatični, se enostavno ne začutijo (pa so sicer čisto ok, samo drug z drugim ne funkcionirajo), to je še posebej problem pri zelo malih otrocih, ki so neposredni, spontani in se ne pretvarjajo (to začnemo kasneje  ) - pač pokažejo, kaj čutijo
menjave skupin v vrtcih niso nič posebnega - običajno vrtci v januarju ali februarju sprejemajo prijave/želje glede menjave skupin, ki pa se potem realizirajo šele septembra z novim šolskim letom ... glede tvoje punčke pa bi bilo morda fino, če bi zamenjavo skupine (in enote!) izvedli že prej - če je to mogoče ... stopi do svetovalne delavke ali te posebne pedagoginje in ji povej svoje želje - če so vsaj približno človeški, bodo našli rešitev

jaz na srečo niti pri starejši niti pri mlajšem nisem imela težav z vzgojiteljicami, so pa mnogi drugi starši opisovali zelo podobne težave - eni so jih uspeli rešiti s trdim delom, trudom skupaj z obstoječimi vzgojiteljicami, drugi so menjali skupino ... do sedaj lahko za vse naše rečem, da so bile super, pa je hči vsako leto - že 4x - menjala tako skupino kot tudi obe vzgojiteljici - pa ne zaradi moje želje, temveč je pač imela smolo, da je v vrtcu vedno njena skupina "nasrkala" pri oblikovanju novih skupin v septembru; zdaj je dejansko prvič, da je skupina in vzgojiteljski par ostal isti kot lani, jeseni pa gre tako v šolo

bi se pa pridružila mnenju, da je cartanje otrok ob prihodu in tudi večkrat čez dan nekaj čisto normalnega in je spodbudno za te malčke - naša ima 5 let, pa se še vedno ful pocarta zjutraj, ko pride v vrtec in obe vzgojiteljici pravita, da je kar cela skupina (21 otrok) takšnih cartekov in se veliko stiskajo tudi čez dan, pa božata jih, ko gredo spat ipd.; tudi pri ta malem vzgojiteljice pocartajo vsakega, ki pride v vrtec (če se le pusti - naš ne ravno ), pa potem čez dan se tudi cartajo, če otrok pokaže željo

po moje tvoja ni nič "problematična", samo bolj senzibilno vzgojiteljico rabi!
pa srečno


_____________________________

¤ ¤ ¤

tutan - ja mogoče je res zvenelo, kot da se cel ljubi dan pogovarjamo o vrtcu, pa se ne. Čez popoldan mogoče enkrat (enako kot se s partnerjem pogovarjava o službi). Je pa res, da zvečer beremo knjigico o vrtcu in je to bolj v smislu: "Vidiš, otroci v vrtcu barvajo i rišejo. Vam tudi 'ime vzg.' pripravi barvice in barvate, ali ne?"

Glede menjave se še nisem nič odločila. V bistu vsak dan upam, da je bilo vse vredu. Moža vprašam, kako je bilo zjutraj, ker so pač jutra tista, k je najhujše.  Po pogovoru s spec. pedag. smo se zmenili, da bomo vsi nekako beležili obnašanje - jok. In tako poskušava midva doma ugotoviti, če je kakšen poseben vzrok zjutraj, da zajoka, vzgojiteljica pa tudi. Mogoče sem zgoraj bolj tako napisala, ampak nisem mislila, da je vzgojiteljica slaba. Samo to ima v sebi, da noče otrok preveč cartati. Večini otrok to ustreza, naša pa bolj rabi telesni stik. Zdaj poskušamo tako, da poskuša zjutraj vzg hčerko takoj zamotiti, v bistvu že mož pride z idejo (napr včeraj je prinesel  gumico za čop in sta šli takoj čopka naredit in je bilo vse vredu).


_____________________________

"Sreča ni v glavi in ne v daljavi, niti v žepu ali pod palcem zaklad. Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš koga rad." (Tone Pavček)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Se strinjam z blažo, me pa zelo moti, kako je vzgojiteljica lahko etiketirala otroka kot problematičnega. S tem pa se jaz ne bi strinjala. Pa kje še obstajajo takšni vrtci??? Jaz bi vsekakor zahtevala sestanek z vzgojiteljico, ki ga je tako označila in s svetovalno delavko vrtca-specialno pedagoginjo in/ali ravnateljico.
Danes ti še pediater ne reče kr tako, vaš otrok je hiperaktiven...to so oznake, za katerimi mora stati utemeljeno strokovno mnenje, ne pa kr neki...

Menjave skupin niso ravno neka praksa...To ni kr nekaj malo pomešat, pa malo razdelit. Za tem stojijo normativi, občina!!!


Glede crkljanja - pogovori se z vzgojiteljico, da tvoja deklica potrebuje dotk, nežnost...čeprav me čudi, da tega ni v prvem starostnem obdobju. V vrtcu se vsi otroci crkljajo - tisti najmlajši in tisti, ki bodo postali šolarčki.
Pogovori o vrtcu - zminimalizirajte jih! Otroci, pa tudi odrasli nimamo radi, da smo takoj po prihodu domov zbombandirani - kako je bilo? kaj ste jedli? Tako kot imamo mi polno glavo vsega, kar se je nabralo v službi, so tudi otroci polni vtisov iz vrtca. Pustite, da sama začne govoriti, morda bo komaj proti večeru kaj povedala - naj bo to za začetek dovolj

In predvsem vidva, kot starša sprejmita vrtec, kot nekaj lepega, kjer se bo vajina punčka imela lepo in bo uživala. Pogovorita se z vzgojiteljico - naj prisluhne vam in vi njej. Boš videla, da boste našli skupen jezik. Vso srečo

če statut vrtca ne bi predvideval možnosti menjave skupin/enot, potem ne bi jauarja ali februarja staršev formalno (obvestilo na oglasni deski, na internetu, ob položnici) pozivali, da lahko izkoristijo možnost in oddajo prošnjo za premestitev; reorganizacije skupin pa je tudi nemogoče preprečiti, ker se vedno kaj zgodi (vzgojiteljice pridejo/grejo, otroci se preselijo, ne vpiše se vedno točno število otrok enega letnika, da bi enostavno sestavili skupine); če prosiš za premestitev med letom, pa je verjetno treba malo več dobre volje oz. sploh možnosti na strani vrtca, ni pa nemogoče, ker v končni fazi je njihovo poslanstvo skrbeti, da bo otrokom čim boljše; pa skupin gotovo ne "mešajo" na slepo ampak je to zelo premišljeno početje (imam izkušnje iz dveh vrtcev in so naredili otpimalno za otroke),
hočem reči, da v primeru avtorice posta gotovo ne bi šlo za neko kaprico in verjamem, da bi se v vrtcu gotovo potrudili, če bi se starša obrnila na strokovno službo


_____________________________

¤ ¤ ¤

Pozdravljene,

se kar nekaj časa nisem javila. Lahko vam pa sporočim, da sem srečna, da se je vse skupaj dobro končalo oz je sedaj vredu.
Skupine v vrtcu nismo menjali, ker se je po tistem sestanku, ki smo ga imeli z vzgojiteljico, začelo obračati na bolje. Vzgojiteljica ji je zjutraj namenila malo več pozornosti (napr naredila čopka) in so potem dnevi vredu. Mož je rekel, da gre že tudi sama k vzgojiteljici, če le ta ne pride k vratom. Predvsem pa je pomembno to, da ni joka.

Se je pa uspel vmes malo pogovoriti z vzgojiteljico in je rekla, da je sedaj res dosti boljše. Čeprav je malo pojamrala, da so pa še vedno dnevi, ko se čez dan pojavi, kakšen dogodek, da se naša punca razburi. V tem smislu, da tudi tega ne bi smelo biti.
Je pa v tistih dneh srečal tudi pomočnico vzgojiteljice, ki je pa rekla, da je sedaj super. Se sicer pojavi kakšen dan, ko se punčka razburi, ampak je rekla, da je to čisto normalno. Saj tudi nam ne paše vedno vse oz lahko imamo slab dan.

_____________________________

"Sreča ni v glavi in ne v daljavi, niti v žepu ali pod palcem zaklad. Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš koga rad." (Tone Pavček)

Lahko ti povem svojo zgodbo...tudi jaz sem bila zelo razočarana nad sinovo vzgojiteljico. Hodi sicer v privat vrtec. Nekaj časa je zelo rad hodil v vrtec in vzgojiteljica je imela same pohvale za njega, potem pa se je začel jok. Meni se je zdelo, da brez razloga. V vrtcu zatrjevali, da je čez dan super, lepo sodeluje, se vklopi, je vesel in tudi sama sem videla, ko ponavadi ni želel domov, ampak zjutraj še vedno jok. Čez dva - tri tedne me vzgojiteljica vsa zaskrbljena pokliče na razgovor, da se pogovoriva o mojem fantku. Bila sem res šokirana, ker sem pol ure poslušala le slabe stvari o svojem otroku, do tistega dne pa same pohvale razen jutranjega joka.  V glavnem moj otrok je kar naenkrat postal nezaiteresiran za vse dejavnosti, ni hotel sodelovat, samo ležal bi na blazini ali sedel na stolu in cuzal prst, baje je preveč navezan name, omenila je umsko zaostalost itd. Vse kar mi je rekla, da ne obvlada in bi pri tej starosti moral, sem poskusila doma in je znal.  V pogovoru je ves čas napeljevala na to, da morava midva s partnerjem narediti to in ono, da naš otrok ne bo več nezainteresiran in "umsko zaostal". ko sem ji omenila, da cuza prst kadar je v stiski, če se lahko oni malo bolj potrudijo okoli njega, je nekako ni zanimalo. odgovor je bil, da ga oni ne morejo zmotivirati, kar pa je bila po njenem mnenju najina krivda. Čez 14 dni pa mi pravi, da je moj otrok kot dan in noč, da se je popolnoma spremenil, da je spet zainteresiran in ne več "umsko zaostal". Če dva dni pa sem ugotovila, da so mojemu fantku v teh tednih, ko je bil problematičen zrastle vse petice. V glavnem, zdaj poslušam spet same pohvale, otrok hodi rad v vrtec, zjutarj ne joka. priznam pa, da sem izgubila zaupanje v vzgojiteljico in tudi njenih pohval ne vzamem več za 100%.