02.11.2007, 14:37
Jumpy
2414
Živjo!
Tudi naš triinpol letnik je hiperaktivec. Zaradi bolezni. Ugotovila sem, da mu najbolj pomaga, če mu za vsako stvar, ki jo bomo delali že vnaprej povem, sem dosledna in ne popuščam. Vedno mu že zjutraj povem: sedaj bomo delali to, potem bo to... Od urnika ne smem odstopati, saj vsak odklon pomeni zanj nesigurnost in zato začne "bezljati" 
naokrog kot en odvezan teliček. Kljub vsemu ga težko pritegnem k mirnim aktivnostim (risanje, ustvarjanje,...).
Res si moramo starši medsebojno pomagati, saj je včasih kar težko. A bomo zmogli. Še vse smo, kajne? 
19.11.2007, 14:41
popi
301
Dobili odločbo!
lp
_____________________________
Pleši na glasbo,ki jo slišiš.
22.01.2008, 08:21
popi
301
Ja,dobili odločbo,ki se pa žal ne izvaja.Sem
...
Kaj naj?
lp
_____________________________
Pleši na glasbo,ki jo slišiš.
22.01.2008, 15:36
Taula
6340
Kako se ne izvaja? 
Če je odločba mora šola zagotoviti pogoje za izvajanje, drugače so v prekršku. Piši mi na ZS če želiš, da mi več poveš o odločbi. (katere prilagoditve so, kdo naj bi delala z otrokom)
_____________________________
NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)
23.01.2008, 13:43
Taula
6340
Sem ti poslala ZS. Sporoči kaj si se odločila.
_____________________________
NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)
23.01.2008, 17:38
abj
39
Popi, prosim opiši kaj se dogaja? Kaj se ne izvaja? Me zanima, v čem je problem.
Upam, da boste rešili v dobro otroka.
Lep dan!
28.01.2008, 01:25
Anonimen
Evo še mene...
Starejši hiperaktivček (z odločbo) ima dobrih 10 let. Sum na hiperaktivnost (z moje strani) ob vstopu v OŠ (učitelji na takratni OŠ so trdili, da je "samo 6-letnik"), trajalo pa je še eno leto, da sem šolo ("pristojne") prepričala v svoj prav. Pri sedmih letih prvi pregled (na Gotski, kjer pa sem bila extra nezadovoljna, zato sem ga odpeljala še k pedopsihiatrinji na Prule), ki hiperaktivnosti sicer ni potrdil ("samo igra se"), sem pa potem zahtevala še pregled na Polikliniki (kjer ga je pregledalo 7 specialistov v enem dopoldnevu in niti eden ni rekel, da sin NI hiperaktiven). Po izdanem specialističnem mnenju sem vse skupaj poslala na Prule, kjer so po ŠE enem pregledu izdali odločbo (za OŠ) o dopolnilnem programu. Rezultat: extra inteligenten, vendar hiperaktiven, z motnjami koncentracije. Sestanek v šoli (s celo vojsko "pametnih"), na katerem so "strokovno ugotovili", da odločba ne more držati, ampak da sem samo jaz "nesmiselno panična mlada mama, katere ne gre upoštevati". No, pa sem jim na diplomatski način povedala, da sem pa v končni fazi mama le JAZ in da o svojem otroku odločam JAZ, oni pa naj se z vsemi svojimi fakultetami vred kušnejo v rit - in sem sina prepisala na drugo šolo. Tukaj pa vse tiptop. Že takoj je imel srečo, da je za razredničarko dobil gospo, po izobrazbi diplomirano defektologinjo - in stvari so stekle same od sebe. Izvajanje odločbe sploh ni bilo pod vprašanjem, temveč je takoj dobil še specialno pedagoginjo, s katero sva v tekočem šolskem letu ugotovili tudi, da ima sin disleksijo. Obvestila sem izdajatelje odločbe, ampak ker ima odločbo za najdaljši možni čas (5 ur tedensko), tako ali tako niso mogli ničesar dodati. Sin ima dve dopolnilni uri na teden (slovenščina in matematika) in 3 ure skupaj s specialno pedagoginjo (naravoslovje, družba in angleščina). Ker pa je "v igri" še problematično vedenje (na srečo ne agresivnost, temveč nemir, motenje pouka, neupoštevanje navodil glede šolskega dela itd.) in ker je bil s tem moten pouk za druge otroke (pa samo ena razredničarka, ker je sin sedaj že v 5. razredu 9-letke), pa tudi domače šolsko delo je pošteno trpelo, saj si ni niti zapisal, kaj je za nalogo, kaj šele, da bi jo naredil (jaz pa tudi ne morem celega dopoldneva presedeti v šoli z njim), smo se na pregledu pri pedopsihiatrinji (na Taboru sem bila potem še najbolj zadovoljna, pri zasebnici) odločili za poskusno jemanje Ritalina. Sedaj ga jemlje že približno leto dni in moram reči, da je v šoli kar lepo izboljšanje, idealno pa seveda še vedno ni in tudi nikoli ne bo. Doma (popoldan, vikendi, prazniki, počitnice) pa ga nimam "na" Ritalinu, tako, da praktično ne vem, kako izgleda, ko je miren oz. skoncentriran. Ko ga pošljem delat naloge... joooj, raje bi jaz sama celo šolsko torbo zabrisala v najbližjo kanto, kakor pa se ukvarjala s tem, kar potem sledi 
.
Mlajši sin, ki ima dobri dve leti, je pa seveda pod vplivom starejšega. O hiperaktivnosti bi zdaj še težko govorila, ampak vidim pa, da je trmast kot sto hudičev (najbrž po meni). Če nekaj ni po njegovo - huh, potem smo vsi ostali dobri, dokler mu ne uresničimo želje oz. dokler ga toliko ne zamotimo, da pozabi, kaj je sploh hotel. Če ne bo jedel, pač ne bo jedel - pa pika. In če ne bo oblekel kavbojk, je bolje, da se s tem kar sprijaznimo, drugače bo šel v vrtec v plenicah. ČE bo sploh šel v vrtec.
Skratka - življenje s hiperaktivci je nekaj, čemur dejansko lahko rečeš ŽIVLJENJE. Nimaš 5 minut, da bi se mirno dolgočasil v njih (vsaj takrat ne, ko sta otroka doma). Pitje jutranje kave zame npr. pomeni, da imam v kuhinji na mizi skodelico kave, ki jo popijem potem, ko gresta otroka od doma . Eh, toliko je situacij in dogodivščin, da bi lahko celo noč pisala od tem, ve bi se pa valjale od smeha. Na-a, ne boste se - grem še po ostalih forumih malo pobrskat in kaj "bistroumnega" napisat .
