Šla sem v sobo in poljubila svojo Ajšo.
Svečka gori, gledam plamen, kako se vrtinči in meče svetlobo po balkonskih tleh. Tiho sedim in mislim nate, ljubo Natašino dete. Koliko noči prečutih, koliko solza prelitih...Upanja in moč...Sreča in svetloba... Smeh in solze...
Občutki se prelivajo v meni. Ne morem si predstavljati, kako minljivi smo. "Včeraj" je bila tvoja Ajša še tako blizu, tako "naša", tako...živa! Danes pa...Ah, preveč zemeljsko gledam na stvar najbrž.
Nam je težko, njej pa sigurno veliko lažje. Angelček naš!
Stopim bližje k plamenu in rahlo pihnem vanj. Svečka ugasne, toplina ostaja, lučka gre v srce...
Brskam po albumih, obujam spomine na dni, ko sem jo prvič zagledala v RR albumih...In ko sem še brala sporočilo o rojstvu male Ajše. Sprva sem čutila nekakšno grozno povezanost z našo punco-ne vem, najbrž zaradi istega imena, kaj pa vem. In ta občutek še vedno traja. Zdi se mi, kot da je tvoja Ajša nekako bolj "moja" kot drugi otroci na RR.
Veš, Nataša, toplo mi je pri srcu. Prepričana sem, da je tudi tebi, ko pomisliš, da je za vse bolj prav tako. Da se je rešila groznih muk in operacij. Vse ste ji omogočili, malo smo tudi mi pomagali, ampak ta tvoja moč...Občudujem jo! KAkšno upanje, kakšno veselje in sreča! Zame si izjemen človek. Motor, ki poganja Ljubezen.
Luša in Ajša- vedno bosta ponosni na svojo mamo. Verjemi!
Želim vam vse lepo.