Draga Karynka...
Zgodba tako hudo podobna moji... Vse lepo in prav, potem pa zapleti. Najin Patrik je umrl v 32. tednu, tudi v mojem bušiju, v mojem varnem zavetju. Res ostnaeš brez besed, brez moči, brez življenja. Danes bi bil star že dobro leto... Pa ni. In najmanj 1x na mesec greva k njemu v Park zvončkov... Ko boš zmogla, pojdi, boš videla, kako lepo mu je z drugimi malimi angelčki, ni sam.... Če že ne more biti s teboj, z vami... In vedno bo v tvojem srcu, na prav posebnem mestu. Čutim s teboj, in vedi, prišel bo čas, ko se boš vsakega trenutka, ki sta ga imela, spomnila z veseljem, ne z žalostjo... Ampak ČAS.... Čas je tisti, ki to hudo bolečino vsaj malo omili...
DRŽI SE!!!!
Tale meni pomaga tudi skozi najhujši dan, ki jih je vedno manj...:
VERJAMEM, DA LAHKO LETIM,
TODA LE, ČE SEM Z NJIM.
SAMA SEM BREZ MOČI...
TODA KAKO NAJ LETIM, ČE NI POTI?
ON MI DAJE POT IN MOČ.
ON NIKOLI ME NE BRCNE PROČ.
ON NI ČLOVEK IN NE BOG -
ON JE NAJNEŽNEJŠI otrok....
VERJAMEM, DA LAHKO LETIM,
TODA LE Z NJIM...
VERJAMEM, DA ME PREIZKUŠA,
IN VEM DA VE - TRDNA JE MOJA DUŠA.
VERJAMEM, DA JE NEKJE IN ME ČAKA...
ON NIKOLI NE SPI, ON JE TAM, KJER SMO MI!
Topel objem