Ojla sotrpinke in vse ki to berete...
Danes je že 5 dan ko v sebi nimam ničesar več...razen veliko bolečine in oči polne solz....
Prejšnji ponedeljek sem bila na rednem mesečnem pregledu in tudi takrat bi mi ginekologinja mogla napraviti morfologijo, a ni zaznala več srčnega utripa, povedala mi je da naj se drugi dan odpravim v porodnišnico, da mi vseeno še enkrat napravijo UZ, a vendar nekje na dnu srca sem vedela da je konec z mojo pikico.
Zjutraj sem se odpravila in seveda so ugotovili isto kot že prej moja ginekologinja...srček ne bije več...potem je sledil jok in nemoč in čakanje v porodniški sobi na postopek, ki bo odstranil še vse kar je ostalo od moje nosečnosti....sledile so inekcije, pregledi, popadki, porodna soba, 12 ur čakanja, da je končno moje telo iztisnilo plod,...a ta ni zajokal, kot si slišal pri drugih porodnicah, ta je ostal tiho in vrašali so me če si zelim ga videti, pa sem odvrnila....upepeljen bo na žalah...to so bile zadnje besede ki sem jih slišala preden sem se potopila v spanje pod narkozo...
V veliko podporo mi je bil moj dragi, ki mi je res cel postopek stal ob strani in celo noč me bodril in tolažil...pa vendar, kaj nama je ostalo, le en lep spomin in na koncu grenka izkušnja....pa vendar ugotovitev, da je moj dragi vse tisto kar si trenutno želim na tem svetu.....verejtno nekoč ko bo popustila bolečina, se bova lahko začela pogovarjati o drugem otroku...čeprav bo vedno ostal nek priokus, vsaj dokler ne stisneš svojega otroka v naročje...

Želim si, da nikoli nobena ne bi občutila tega kar sem jaz...najprej brce,potem nič...
...vem da je vsaki težko, pa naj vas potolažim vsaj malo...bolje prej, če je že pač potrebno, kot kasneje...ker takrat se veliko bolj boli...

Upam, da bo ta žalost kdaj vsaj toliko splahnela, da bom lahko živela normalno naprej...čeprav ne vem kako, nimam nobene volje in ne energije...kdaj se bodo posušile solze na mojem obrazu in kdaj me bo nehal boleti srček???


_____________________________

Kaj ti pove moj topli objem,
ko k sebi te privijem:
ljubo moje detece,
zate le živim in bijem...(26.11.2007 in 27.09.2009)
--------------------------------
str. U-84

Zelo mi je zal zate.

Po dezju vedno posije sonce, tako da nikar ne obupaj.

Srecno.

Naj vaju vajin spremlja na vajini poti. Vliva naj vama moč in pogum, da se bosta lahko, ko bo za to prišel čas odločila za novega sončka, ki vama bo lepšal vajino življenje.

< Sporočilo je popravil hafi -- 3.4.2006 8:35:03 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Hvala punce...

Lukrecija, kje se pa dobi ta knjiga?


_____________________________

Kaj ti pove moj topli objem,
ko k sebi te privijem:
ljubo moje detece,
zate le živim in bijem...(26.11.2007 in 27.09.2009)
--------------------------------
str. U-84

Sotrpinka moja :)
hvala za pogovor in podporo v najhujsih trenutkih ... Upam, da si vsak dan vsaj malo bolje in da je vsak dan malo vec soncka v tvojih oceh!
O ja, in s trebuhi in z vozickom se bova sprehajali  In v porodnisnici se srecava samo se v 9 mesecu hehehe

vec v ZS  in

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

http://www.om-ezoterika.sempco.si/Detajl.asp?id=961608707

sonchek!
Vem, kako se počutiš. Vendar ti naj bo v tolažbo, da če je prišlo do tega je bilo verjetno nekaj marobe s plodom. Moja izkušnja je pa še malo hujša. Pri moji pupi so v 19. tednu odkrili kromosomsko napako. Tudi je že 14 dni brcala in še tisti da, ko sem prišla v porodnišnico je brcala, še par ur pred tisto usodno injekcijo je brcala. Jaz sem se morala sama odločiti, da je ne obdržim. Verjemi, da je to še huje kot če srček sam neha biti. Ker sem v vseh tistih trenutkih mislila, da bi bilo bolje, če bi že prej imela spontani splav, ali da bi prej umrla v meni, kot pa da je to morala biti moja lastna odločitev. Vendar, če bi nosečnost ohranila in bi se na koncu rodila, bi imela dosti okvar in njeno življenje ne bi bilo nič drugega kot eno samo trpljenje. Tako da me tolaži, da sem ji vsaj to prihranila. Nekega dne bom vrejetno prebolela, čeprav pozabila ne bom nikoli. Vidiš jaz pa vidim edini izhod iz vsega tega v naslednjem . Komaj čakam, da pride prva M  in potem se podava v nove boje za . Rekli so mi, da je ta kromosomska napaka slučajna in da se naslednjič naj ne bi pojavila. Pa tudi mislim, da nimam take nesreča, da me neka slučajnost doleti dvakrat.
Želim ti, da čimprej prebrodiš to krizo in greš naprej, kajti v tem je izhod.
LP


_____________________________

lana38

Ob takih zgodbah me vedno pretrese, zelo mi je žal zate, pa tudi za vse ostale, ki se jim je kaj takega pripetilo, najbrž nosiš ta pečat do konca življenja v sebi, želim ti da bi čimprej z svojim to prebrodila, hudo mi je zate in za vse ki to prestajajajo.

Iskreno sožalje ob izgubi tvoje pikice.
Vem, kaj preživljaš, tudi jst sem to dala skozi. Svetujem ti,da se ne zapreš vase,ampak bolečino daj ven
drugače pa je res - čas prinese svoje. jst sem bila tisti moment tako jezna,ko mi je kdo rekel to,ampak sama vidim po 9 oz. 2 letih, je res.
Drži se
en  lp D.

_____________________________

* na žalost , štirje jurji so že tukaj.....smrk*

Moje sožalje. 

_____________________________

http://www.ednevnik.si/?w=Margareta

Žal mi je...

moje sožalje.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Res grozna izkušnja. Žal mi je.

Moje sozalje

Ce ti ni prevec hudo odgovoriti me zanima ali si imela kaksne tezave v nosecnosti
ali si pred pregledom kaj zacutila, da kaj ne bi bilo vredu?