Če prav pomislim, me je strah smrti. Vendar pa se ne bojim tako svoje smrti kot tega, da bi mi umrl nekdo bližnji. Me je pa panično strah za svoje otroke. Sploh me spremlja neka tesnoba, ko preberem, da se je kakšnemu otroku kaj zgodilo. Pa saj odganjam misli na to, vendar potem spet pridejo nazaj...
Moja terapija za to je, da potem vsak večer preberem pravljico svojima sončkoma in ju potem še nekaj časa gledam, ko že zaspita. Pogleda na prazni postelji pa mislim, da ne bi prenesla.....

No, tudi jaz bom raje pustila to temo. VESELIMO SE DOKLER ŽIVIMO!

Ne vem, če je strah sploh pravilni izraz za to kar jaz čutim, pa ne toliko, ko razmišljam o smrti, temveč starosti. Ko sem bila mlajša o tem nisem razmišljala, je bilo "predaleč" in premalo realno, čeprav bi tudi mene lahko avto pri 25 povozil. Sedaj sem se s tem spopadla tako, da o tem razmišljam, predvsem pa si ponavljam stavek, ki je dejstvo. "Z rojstvom se začne proces(življenje), ki se konča s smrtjo." Torej je to neizogibna stvar, s katero želim razčistiti vsaj toliko, da ne bo tega strahu.
Kar pa se tiče straha pri partnerju ali otrocih, moram reči, da gre tukaj prej za strah pred izgubo ljubljene osebe in ne strahu pred smrtjo.  

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Po pravici povedano me je zelo strah ....... vendar raje o tem ne razmišlajm.

Joe, jaz sem že parkrat v šali rekla, da bova midva z možem umrla v brodolomu na karibskih otokih v starosti 96 let

S smrtjo se pa ne obremenjujem...

Priznam, tudi jaz imam kdaj take dneve, ko me je strah smrti, da bi se kaj zgodilo mojim najdražjim, meni...

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

Evo, tukaj je cela diskusija o smrti...zanimiva razmišljanja...

http://www.ringaraja.net/forum/tm.asp?m=510685&mpage=1

Jaz se tudi zaradi tega dosti bolj varno počutim. Vem, da bi bil moj dragi čustveno zelo prizadet in ne bi želela, da bi bila on in sin tudi finančno uničena, če bi se mi kaj zgodilo.(in obratno seveda)