Cipresa, pišeš o nečem, česar ne poznaš... Ja, mene je vzgajalo precej več ljudi, kot (najbrž) tebe, lahko bi rekli kar manjše kardelo, pa vsi so ga srali po svoje. In do vsakega od njih sem razvila posebna čustva, ki ti jih ne znam, niti ne mislim opisovati, ampak so najbrž taka, kot do staršev. Je kaj narobe, če sem jaz to čutila do več ljudi hkrati? In če mi je večja skupina odraslih osebkov hkrati izkazovala čustva pripadnosti in ljubezni?

Ja, mama je ena sama, mapak to ne pomeni, da mora samo sebe uničiti in zanikati zaradi svojih otrok - kaj pa jim potem lahko še da? In ne, meni se ni trgalo srce, ko sta starša odhajala in prihajala, tak je bil moj ritem življenja in to kar je važno je, da sta mi v kratkem času, ki nam je bil odmerjen izkazovala veliko bolj iskrena in globoka čustva, kot jih marsikateri starš, ki vse dni preživlja s svojimi otroci. Pri nas je pač odpadlo egoistično čustvo lastninjenja, ki nam je seveda najbrž prirojeno in ga jaz ne grajam, a pri nas ga pač ni bilo - nič narobe...

Nikar ne bodi tako neizprosno stroga, kajti življenje ni vedno logično zaporedje dogodkov in nikoli ne veš...kje te preseneti... In edino kar ti ostane, je odkritost do samega sebe, tudi če zato ne narediš vsega točno tako kot je treba. Kajti če si odkrit do sebe, si lahko tudi do ostalih in skupaj lahko uživate v lepoti nepopolnosti, kajti vse velike stvari so se razvile iz kaosa.

Sicer smo pa popolnoma zašli s teme

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

Ravno, ko sem prišla do posta, ko se je ena zjokala, sem mislila tudi sama nehati brat, ker enostavno nisem več mogla, s postov pred tistim, sem prebrala le stavek ali dva, grozljivo, pretresljivo, z vsakim novim stavkom sem bila bolj ne znam opisati kaka.

Če bi bila jaz v taki situaciji, bi se ravnala po svojih občutkih. Moji občutki izvirajo iz mojih prepričanj, v tem primeru bi vplivalo name:

- ljubezen med možem in ženo je izginila, nič se ne da narediti, takoj stran, otroci ne trpijo le, če letijo krožniki, trpijo tudi, če ni ljubezni, ker živijo v zlaganem zakonu,

- partner, ki ne ljubi, mora dati drugemu partnerju svobodo, da le-ta najde svojo srečo drugje,

- iz zveze v zvezo se ne skače, treba si je dati čas za razmislek, če se ta dva tako ljubita, njune ljubezni čas ne bo ubil,

- materialne probleme se rešuje z delom, če ne drugega, bi jaz vzela otroke in se preselila k kaki starejši osebi in ji pomagala pri hišnih opravilih,

- pustimo zdaj to, če ima rada svoje otroke, če ima drugačne gene,...., za sebe vem in večina ljudi, država,... vsi vejo, da smo mame boljše skrbnice svojih otrok, ker imamo v sebi naravni nagon, ki ga moški nimajo, jaz bi se kot levinja borila, da bi otroka ostala pri meni, če pa res ne gre in če bi bil oče dober oče, pa ne vidim nobenega problema, da oče ne bi mogel skrbeti za otroka. Ta ženska še ni storila vsega, da bi lahko obdržala svoja otroka. Če je, se opravičujem, do tja, ko sem brala, tega ni bilo mogoče prebrati.

Zdaj pa ne bom več brala, mogoče jutri, ko se bom čutila sposobna za grozljivke.

-

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Puritanski srednji vek je mimo, med nami so pa še vedno taki, ki menijo, da je možno poročne obljube izpolniti in večno ljubiti, če se le dovolj potrudiš.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Uf, uf, zdaj pa tukajle postaja že oštro... Pa saj mislim, da nas večina jemlje zakon oz. partnerstvo resno, da se zavedamo da je potrebno tudi prilagajanje in kompromisi, da ni vedno vse rožnato, ampak za vsako ceno  Tudi če je človek stisnjen v kot, obupan, osamljen, spregledan ali karkoli že...

Kot sem že napisala ne morem podati mnenja o tej anonimni punci, ker to preprosto ne gre! Saj nič ne vemo o njeni zgodbi, o vseh vpletenih, o njej sami... Samo en post, ki ga ni pisala sama, se pravi, da ni napisan iz njenega zornega kota in je realen opis stanja...bolj tako, no! Tukaj gre res za prevelike življenjske odločitve, da bi jih lahko vrat na nos obsojali in si jih razlagali površno.

Pa kakor jaz razumem se še ni nič odločila, se pravi, da ni pobegnila vrat na nos, da ji ni vseeno, da jo to grize... In zdaj to izrabljamo zato, da se tukajle pinkpongamo s svojimi "vrlinami", ona je pa pozabljena že vsaj dve strani.

Uglavnm, ne se kregat

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

Težko je enostransko nekaj delati - tudi za avto ti lahko obljubijo da bo šel kot strela, pa ti crkne na prvem vogalu. Žal je enako tudi z nekaterimi moškimi ali ženskami.

Zame je večja nemarnost če mož do nezavesti dela na kmetiji, da mu ne ostane časa niti za ženo, kot 20 letni ljubček, ki si ga najde žena. Ker delo je za marsikaterega moškega, verjetno tudi žensko samo umik od partnerja. In nobeno delo samo po sebi, niti če je skrito še za tako visokimi cilji ni vredno, da se zaradi tega oddaljiš od partnerja - ali pa to ni partner zate.

Res, srednji vek je mimo - in če me kaj veseli je to, da so to nekatere ženske že opazile. Čeprav je z njimi biti veliko zahtevnejše, ampak ravno zato barvito in zanimivo (lastne izkušnje).

< Sporočilo je popravil primoza -- 28.1.2006 19:03:07 >

Nisem niti nakazovala na to, da si nesramna Cipresa... Je pa tako - to žre vsako mamo, verjemi. Misliš, da nje ne bo, če bo odšla? Jaz mislim, da jo bo. Tukaj v tej zgodbi ne vidim vesele slike, kako ona s čvrstim mladeničem pod roko smejoč odhaja v sončni zahod novim dogodivščinam naproti, medtem ko mož in bosi otroci nemo strmijo za njo in preostanek svojih dni preživijo pobirajoč krompir in ob čaščenju njene podobe... Življenje pa ja ni tako črno-belo, no! Dvomim, da ona zdajle gricka girice v kakšnem luštnem lokalčku in se furbasto smehlja, medtem ko ji mladenič nasmejan briše tržaško omako z brade... kakršnakoli je, je mama in jaz ne poznam take, ki bi kar rekla pih in puh, boli me, vijolice cvetijo, hejahejaho. 

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tocno tako kot pravi teta Beba (al nekaj takega :ups: ) tale post se je ze pojavil pred nekaj meseci. Ze takrat se je zenski svetovalo naslednje:
- naj se zaposli (pa magari za minimalca) bo vsaj med ljudi prisla;
in nekako prisepjeno ji je bilo: stara dva tudi ne bota za evig (ja, vem grdo)

Zdi se mi, da se malo prevec zgovarja na to, da sta mala dva navezana na kmetijo in naravo. Dom je tam, kjer so tisti ljudje, ki te imajo radi. In ce ju ma mati rada...bi si priskrbela sluzbo in pobasala deco.

Zdaj, po novem, je pa zraven se mladi "****c". To pa zgodbo popestri. Mislim, da ga gleda kot resitelja, ampak to je le zacasno. Ko se bo med polizal bo ostalo kaj? Glih nic.

Predlog 1: naj se zbrihta.
Predlog 2: Poisce si na sluzbo (magari na crno).
Predlog 3: Pusti naj 20 letnika (sorry ampak tak je)
Predlog 4: Naj vprasa moza do cesa mu je vec: do kmetije al do dece in nje.
Predlog 5: Naj spoka z deco in z mozem ali brez njega. Al pa se naj stara dva porihtata.

In se moje razmisljanje: ce bi mel njen moz hrbtenico se tudi to ne bi dogajalo. Postavil bi se za svojo zeno in ne bi pustil, da ji njegovi starsi tak serejo po glavi.

In kot je ze ena napisala: vedla je v kaj se spusca, ko je ozenla kmeta. Pa menda ni mislila, da bosta hodla na vecerje in v sumo na sprehod (z motorko?), al pa na travnik gledat soncne zahode (ja, s traktorom in obracalnikom).

In kje so pri vsej tej stvari njeni starsi?

Aha, se nekaj. Ce te nikoli ne da mati spat, pol to za tebe enostavno ne obstaja in tega ne pogresas, ker tega ne poznas.

Kaj misli kaj nardit, al samo jamrat? Naj se ze premakne iz mrtve tocke. Ne pa da samo jamra. Pa tudi ce bo sla z mladim jeb..., bo nekaj naredla, jo bo zacel moz vsaj resno jemat. Zdaj je ocitno ne.

Sporocite njeno odlocitev.

Skorpija, razumem te kaj želiš povedat. In imaš prav. Čeprav si ne znam predstavljati, da bi živela brez mame oz. da bi sedaj jaz živela brez svojega otroka, pa vendar....Nikoli ne veš kam te življenje popelje in kakšne preizkušnje ti bo postavljalo na pot.
In vem kaj si hotela povedat Skorpija. Bolelo bi te ( sploh sedaj, ko si sama odrasel človek in na mamo ne gledaš več samo kot na "mamo", ampak tudi kot žensko ), če bi mati ostala in bi zaradi tega bila v dno duše nesrečna, če bi gledala mamo in ugotovila, da nima sanj, da jih je nekje na poti pustila za sabo tako kot je na tej poti izgubila tudi sebe. In vprašanje je kako bi na vas gledala mama. Mogoče bi vas krivila, po tihem, krivila moža, da ne živi svojega življenja, da še samo vegetira. Vprašanje, če bi danes tako spoštljivo govorila o svoji materi, če bi ostala.
tako kot sem že v svojem prvem postu napisala.Zgodba me spominja na film Najini mostovi, kjer sem si želela, da bi ženska odšla, saj mi je bilo hudo, ko sem gledala kako je pozabila nase, na svoje sanje, na svoje želje zaradi družine. Ja, za družino oz. svojega otroka sem pripravljena umret, da me ne bi nekdo napačno razumel, ampak bodimo iskreni. Vsak si zase želi, da bi bil srečen in verjetno marsikatero žensko boli, da njena družina ne vidi kako zelo je nesrečna, da je njeni družini vseeno, če jo boli duša, če sanja o še neizpolnjenih željah. Da ne bo pomote, ne zagovarjam take družine, saj menim, da je družina nekaj kar te izpolnjuje in osrečuje, kjer si lahko to kar si. Ampak ali si sploh predstavljate koliko žensk nosi masko z nasmeškom na obrazu, medtem ko vse v njej kriči in hrepeni ?Poglejte malo naokoli in se vprašajte, če si želite, da bi tako živela vaša mama ?

Helo! Vidim, da je tukaj ena zares grozna debata  in me malo peče ter bom napisal svoje mnenje o tem! Žav mi je punce, njenega moža, in še bojl otrok skratka cele družine! Ampak je živlenje narejeno tako da je vsepovsotd nekaj dobrega in slabega. Najprej bi obsodil tega maldeniča, ki šteje 20 let. Ne ni problem, če si z starejšo ampak mislim, da so redko kateri dvajsetletmiki zreli, da študitrajo z zgornjo glavo .  Žav je res. Gospodična če misliš zapustiti svojega moža si poišči službo in stanovanje ter se odseli nekam kjer te ne pozna nihče, ter začni novo poglavje v živlenju. Saj ne da odobravam, da otroke pustiš na kmetiji ampak verjetno je to prava odločitev saj sploh nimaš možnosti da preživiš sebe kaj šele dva otroka ker nimaš službe živlenje je pa v SLO tako drago, da sploh ne omenjam.!!!  Kar se pa tiče mladeniča, glej mislim da ga imaš rada amak on ni to kar misliš da je, on jih šteje 20 let. Pomojem ga malo potrebuješ za izgovor (upam, da se motim).   Saj nekje se res mora začeti, ko dosežeš eno stopnjo ko ne gre in negre naprej je treba začeti novo poglavje v živlenju. Imaš smolo priznam saj sta izgubila 1 otroka kar ima posledice je to kar se ti dogaja. Zato mislim, da bi morala še toliko bolj stopit skupaj in si pomagat drug drugemu (kar te slabi te krepi). Če te mož ima rad in te ljubi se mora postavit zate ne pa biti tiho in gledat kako njegova starša govorita o tebi. Če tega ni naridil sploh ni DEC NE MOŽ... pa če prav je močan kot bik NI DEC
Kaj pa, ko boš starejša? Kako boš gledala na preteklost in svoje otroke. Misliš, da bota poslušala tvojo razlago??? hm! jaz se strinjam da brez ljubezni ne gre v hiši kaj šele v postelji. Če lahka katera ženska spi z svojim možem in ga ne ljubi je zamene ..!?! Škoda je še ene družine, ki pravkar razpada. Mislim, da so v veliki meri krivi prav tasti, tašče...za razkol družin ker pač nos devajo tja ko jih čist nič ne briga. Glavo gor potegni črto naredi kar je prav za vse. Samomor ni rešitev!!! Nobena juha se ne poje vroča kot se skuha.

Zmogla boš uredit vse težave, ki jih imaš pač trenutno huda preizkušnja za tebe. Kjer je volja tam je pot. Prisluhni svojemu srcu!!!  Ne pa 20 letnemu fantu ki te bo samo oplodil.....
mir z vami

Cipresa, jaz nisem odraščala brez mame, napisala sem, da poznam v živo tak primer in da sem ga dolgo zelo obsojala, pa da sem čez leta začela dojemat, da vseeno ni treba križat take mamice, da je sigurno nekaj zadaj.

Strinjam se s trojči in s primoža. Tudi tebe razumem, cipresa, saj v bistvu govoriš podobno kot ona dva, le da se ne moreš vživeti v možnost, da bi kdo lahko zapustil otroka. To je pa čisto razumljivo, ker je to možnost dopuščat, s stališča ene mame, ki so ji otroci najlepša stvar, ki se ji je v življenju zgodila, zelo težko.

Mimica tudi moja stara mama je imela takega moža, doma smo imeli vrtnarijo (ukvarjali smo se z vzgojo rož) dela je bilo polno, delali so od jutra do večera in njenega moža (mojega starega ata) ni bilo veliko doma. Bilo je šest otrok delal je zato da bi imeli otroci kaj jesti, da bi imeli vsak svojo obleko ..... Mama je bila večinoma sama doma in z otroci pa ji ni bilo lahko verjemi 6 otrok vsak svoje zahteve druge starosti in različne želje. Ampak ni iskala motiv oz. izhod da se reši vsega, da najde pot ki bo čim lažja popoka kufre pa s prvim vlakom...ne za svoje otroke bi dala življenje in borila se je kljub temu da ji mož ni nosil cvetja in postiljal postelje, pa vozil na večerje, da bi bili DRUŽINA, da bi bili vsaj takrat ko ni bilo dela skupaj. Živela je za tiste zaradi dela malokrat uresničljive trenutke.
In nanjo sem ponosna, spoštujem jo in ji pripisujem odgovornost in pravim da jo je bila sama ljubezen. Taka mama želim biti tudi sama. Ni mi važno kolikokrat me bo mož peljal na večerjo in če mi kdaj ko jaz trenutno želim ne nakloni lepe besede, ni mi važna toliko moja sreča kot sreča mojih otrok. Želim si tudi če bom kdaj žalostna in tudi če me bo kdaj bolelo srce da vstrajam na tej poti ki sem si jo sama zastavila in izbrala, da najprej mojim otrokom nudim ljubezen in toplino ter varen dom in brezkrbno otroštvo šele potem gledam nase.
Za svojo mami vem da ji je največja sreča bila to da je rodila dva zdrava otroka in ji je bilo dano da jih spremlja vse do danes.

Sodelavka žene je imela tri otroke. Zaljubila se je in pustila otroke, ter se preselila k ljubimcu. Čez eno leto je našel drugo. Ni imela kam iti. Vrnila se je k možu. In mož jo je sprejel - kaj pa je hotel, je že vedel kaj pomeni mama trem otrokom.


Toliko filozofiranja, da bom kratek:

Anonimni je preveč lepo. Postalo ji je dolgčas in se je zaljubila. Mislim, da potrebuje izkušnjo pijanca in pretepača da bo dojela kaj je imela. Na forumu nekje govorijo o sreči. Kdaj občutijo srečo. Anonimna bo občutila srečo, ko se bo spominjala kaj je imela in zavrgla.
l.p.