Tudi sama mislim da je bistvo v vzgoji otrok. Prav je da se vprašamo kdo danes vzgaja naše otroke in moj odgovor je DRUŽBA, ki je zmodernizirana do konca in ima vsega preveč. Večina staršev je v  službi otroka vidi le tiste par uric ko pride domov pa še takrat se namesto o drugih stvareh rešujejo naloge za v šolo ki bi jih bilo po mojem potrebno reševat v šolah zato pa je šola mame smo že tako ali tako preveč zaposlene z drugimi opravki. Spet drugi ne vidimo izhoda kot da otroka damo v vrtec...tam pa se otrok nauči vseh znanosti in umetnosti kako postati boljši od sosedovega mulca in ga žene naprej misel "imeti vse kar ponuja družba". Torej starši potemtakem imamo zelo malo vpliva lahko vzgajamo otroke in se trudimo a v večini primerov izpademo staromodni in osebe ki ne gremo v korak s časom.
Mislim da je to jedro vseh zapletov da mama otroka odda v družbo še predno otrok ve da živi ker enostavno nima druge izbire. Tu bi morale stopiti mame skupaj in nekaj narediti na tem ali imajo pravico osebe v parlamentu odločati in postavljati zakone o tem kdaj se konča porodniška in otroka še ne starega eno leto potisnemo v roke našemu sistemu. Tu bi se morale postaviti zase in si pridobiti pravico da vsaj za toliko časa lahko ostanemo doma z otrokom in ga same vzgajamo da otrok vsaj pridobi osnove tiste vzgoje ki mu jo želimo dati. Preveč pa je tudi takih mam ki komaj čakajo da mine tistih 11 mesecev da lahko grejo nazaj v službo in otroka dajo v varstvo.
Jaz pravim da dokler bo na otroke imela družba in naš sistem v državi tak velik vpliv...bodo otroci še naprej razvajeni.

Sistem, ki ga poznajo v tujini (tri mesece plačane in tri leta neplačane porodniške), za Slovenijo ni primeren, ker v Sloveniji povprečen mlad par rabi dve plači. Za dve ali tri leta plačane porodniške pa itak ni denarja.  Slovenija je na prvem mestu po zaposlenih materah.

Otroke vzgaja družba. Mene najbolj moti, da imam občutek, da starši ne izvejo, kaj je njihov otrok naredil v šoli, nad kom je izvajal psihično, verbalno ali fizično nasilje. Če bi starši vedeli, bi se o tem lahko pogovorili z otrokom doma. Prepričana sem, da bi bilo veliko bolje.

Zdaj otrokom povejo, da se morajo doma s starši učiti, če otrok ne zna, so krivi starši.  

Šolniki, poskusite spremeniti zadnje dvoje, prosim.

Anonimen:

če bi dolžina porodniške bila tako ključnega pomena, bi vsa moja generacja (danes bolj ali manj odraslih ljudi) bila zavožena in nevzgojena. naše mame so morale po treh (3) mesecih nazaj na delo. pa smo na splošno gledano izpadli kar OK. torej stvar ni tako preprosta...

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

A za vso ostalo pi... kot so avioni pa nevemkaj še vse pa je???  Za otroke ga pa ni...ŽALOSTNO!!!!!

Maggi včasih niso delali do 6h zvečer!!!!! Tudi v vrtcih niso bili otroci toliko kot sedaj so jih pazile mame...danes so pa tudi mame in babice še preveč zaposlene!!!! 

Sej to je najvecji problem..vsi hocejo, da delas do 17-ih +...kaj pa otrok...seveda je prepuscen raznoraznim institucijam in vzgoji drugih ljudi...in potemtakem niti ni cudno, da kaj hitro lahko zaidejo v slabo druzbo, itd...res imamo v nasi drzavici cudovit sistem in potem se pa se sprasujejo, zakaj pada nataliteta?? Urniki kot npr. od 7-15 izginjajo, saj se moramo prilagoditi svetovnim normam...jah ne kaze druzga,kot to, da se bo mogla nasa zemlja pocas mal okrog obrnit...

Ker  nimamo casa niti za najblizjega je svet postal tako hladen, sovrazen in ignorantski...in tako, dolgo ne bo vec slo...

ja, Anonimni, s tem se pa strinjam. zakonske podlage so, da lahko mati do otrokovega 3. leta dela po 4 ali 6 ur na dan. vprašanje je, ali lahko najdeš skupni jezik z delodajalcem (eno je zakon, drugo je realnost) in ali si to lahko privoščiš. tukaj se popolnoma  strinjava, a ne? babice delajo itak, kot da bi imele 20 let. očetje so odsotni, ker delajo cele dneve.

enostavne rešitve ni. v smeri, v kateri gremo pa zdaj, bo pa še slabše. kljub vsemu sem sama optimist, sicer se za otroka sploh ne bi odločila.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Anonimen, vsak ima svoje prioritete, če bi vsak lahko vplival na proračun, bi dobili v parlament dva miljona različnih predlogov. Zato imamo demokracijo in stranke.

Jaz več ne bom imela nobene porodniške, upam vsaj, a se vseeno strinjam, da bi bilo fajn, če bi bila dve ali tri leta. A spet ne bi s tem rešili problema prezaposlenih staršev. Zato sem dala dva predloga, ki lahko brez finančnega vložka pripomorejo k rešitvi nekaterih problemov.

Trojči - ravno obratno je - če staršem poveš po pravici, kako se njihov otrok dejansko obnaša v šoli, jih dobiš takoj po nosu - lani je bil pa čisto priden, doma pa že ni tak, sploh ne morem verjeti, da govorite o mojem otroku, problem discipline morate reševati učitelji in šola in bla bla bla. Jaz nikakor ne zahtevam od staršev, da naj se učijo z otroki - zahtevam pa od otrok, da se učijo!!!

Mogoče se je pa za vprašati, če ni ravno to tudi en faktor razvajanja - ukvarjati se z otrokom. Kaj sploh pomeni ukvarjati se z otrokom? Z njim sestavljati lego kocke, se skrivati, risati, barvati in si s tem samemu sebi pihati na dušo, kako perfekten starš sem, ... delati domače naloge, da bodo ja dobro narejene, da bo otrok ja pohvaljen, ... ga lepo oblačiti, da bo otrok lep in ja pohvaljen, ... mu kupiti moderno igračo, da ne bo stigmatiziran, ga vpisati v xxxyyy tečajev, da bo ja vsestransko razgledan in "pameten", kar zahteva od staršev, da otroka non stop vozijo sem ter tja, ga čakajo, kot da nimajo drugega dela. Ali se vam ne zdi, da prav z vsem zgoraj naštetim "ukvarjanjem" otrok dobi občutek, da je center sveta?
Zelo  tanka črta je med nekim povsem naravnim ukvarjanjem z otrokom in pa "ukvarjanjem" kot ga danes razumemo, ampak med njima je pa bistvena razlika.

Poznam primer, kjer se mama posveča svojemu otroku tako, kot se jaz svojima nikoli nisem in se nikoli ne bom. Seveda je posredi tudi permisivna vzgoja in rezultat - zelo razvajen otrok. Spomladi je ta mama rekla: "Saj bo šel jeseni v šolo, pa ga bojo že tam naučili reda, zato pa je šola. Otroštvo pa je namenjeno otroštvu."

No, in taki primerki pridejo v šole, potem s(m)o pa učitelji vsega krivi.

Še zdaleč niso učitelji vsega krivi. Saj jih sploh ne morem kriviti, morajo delati to, kar piše v pravilnikih in to, kar jim reče ravnatelj.

Narobe je, da jim rečejo, da se moramo starši z njimi učiti, ker jim tako vsidrajo prepričanje, da je tako prav. Kako jih naj starši prepričamo, da to ni res, brez da rečemo, da je to narobe? Prisiljeni smo spodkopati učiteljevo avtoriteto. Šola in starši bi morali delovati z ramo ob rami.

Učinki sugeriranja permisivne vzgoje so pri meni pustili posledice. Vedno se nekaj žrem, če sem preostra, če zahtevam preveč, če ni mogoče bolje čakati, da bo otrok lepo mirno, sam, psihično pripravljen vstal od računalnika, in ker se to praviloma nikoli ne zgodi, pridem in se moram razjeziti, da sploh kaj dosežem.

Jaz nisem taka, da ne bi verjela, če bi zvedela, da je moj otrok naredil to ali ono. Veliko se pogovarjamo in doslej se je še vedno izkazalo, da nimam problematičnih otrok. Nekajkrat sem celo sama vprašala v šoli, če se kateri tepe, če žali druge, vedno sem dobila odgovor, da ne. Strinjam pa se, da so starši preveč zaščitniški in ne verjamejo učiteljem. Mislim, da bi morali vseeno konstantno obveščati starše in ravnatelji se ne bi smeli bati posledic. Nekaj vode bi preteklo, ne bi bilo lahko, a na koncu bi bil rezultat.

Povsod so skrajnosti, eni se nič ne ukvarjajo z otroki, ker jih ni doma, ker so preutrujeni ali kaj drugega, eni pa pretiravajo. Prijateljica se celo popoldne ukvarja z otrokom, je zunaj z njim, noter se z njim igra, bereta knjigice, uči ga pesmic,..., potem pa do 11., 12. ure zvečer kuha za naslednji dan, pometa, pere, pospravlja, lika, stanovanje ima čisto, z otrokom je ves čas, to je njen način življenja. Zamuja svojo duhovno rast, zanemarja svoje potrebe, otrokove potrebe je postavila na prvo mesto. Zadovoljna je. Ena druga mama je približno na tak način nadaljevala še celo osnovno šolo. In naša družba sugerira, da je to najbolje za otroka, mame, ki se otrokom posvečajo 100% so zadovoljne, jaz pa ne, ker imam druge prioritete, mi je bila vsiljena slaba vest.

Vstanite v suženjstvo zakleti!!! Z mano vred.

Jaz tudi. Meni se to zdi samo po sebi umevno. Ker je TO po mojem nacin, kako vzgojiti srecnega in zdravega otroka. Moje potrebe pa pridejo na drugem mestu, prav nic na tem svetu mi ni pomembnejse od mojih otrok.

Meta, to pa ni takočisto prav.  
Vsaj človek ima dolžnosti in zadolžitve, tudi mati in oče, ki pač počneta stvari, ki jih je treba. Treba je kuhati, pospravljati in pač poskrbeti za to, da naše življenje teče tako, kot teče. In to mora otrok vedeti. Dokler je majhen, je pač njegova dolžnoist ta, da pusti mami čas, da opravi gospodinjska dela in se ta čas zamoti sam. Pozneje je fino, če se ga v delo vključi, da pomaga. In počasi se mu postavi tudi njegove zadolžitve, da opravi tisto, kar pač že lahko.
Ni prav, da se cel dan mame in očeta vrti samo okoli otroka. Otrok se mora naučiti odgovornosti in te se uči od rosnega otroštva dalje. Mora se naučiti, da je čas, ko se igramo in posvečamo eden drugemu, in čas, ko opravljamo svoje dolžnosti.

Seveda. Jasno. Ampak tudi dolznosti se da opravljati tako, da vanje vkljucis otroka. Na primer - ko sesam, Ana za mano vozi sesalec in se reziva kot pecena macka zraven. Ko pomivam posodo, dam Ani krpo in brise mizo. Ko obesam perilo, mi podaja klincke. Treba je biti malo inovativen, se bolj pa potrpezljiv. Najlazje seveda pa je dati otroka pred TV in hitro opraviti. Ampak jaz nisem za to.

Ja no, saj to je to. Potem ti ne delaš vseh gospodinjskih opravil, ko daš Ano spat. To sem mislila. Svet se vrti z njim vred, ne okoli njega.

Ja, se strinjam s Splišni!

Vzgoja se začne v družini in vse ostale vzgojne ustanove  kot so jaslice, vrtci in šole so le podaljšana roka družine, recimo kot ena pomoč pri varstvu in zgodnjem učenju  (jaslice&vrtec) in kot smisel izobraževanja za življenje (šola).
Če se ozrem vase, kot vzgojiteljica, vidim v sebi veliko mero strogosti (ki je od mene zahteva letos zelo dinamična skupina) obenem pa sem nežna v smislu dogovarjanj in popuščanja v znamenju otrokovih dobro opravljenih nalog, upoštevanj zahtev ipd. ko gre za bistveno normalno funkcioniranje  v skupini. AMPAK...do kod grejo moje meje strogosti in na drugi stani nežnosti?! Velikokrat so ravno starši in samo  starši tisti, ki otroke delajo invalidne in jih pomilujejo ter jih želijo za določene življenjske sitacije prikrajšati, ki pa so vendar nujno potrebne za življenje ob sočloveku. To so: sposobnosti dogovarjnaja, sprejemanja kompromisov, doživeti tudi poraz in ga sprejeti, upoštevati mnenja drugih ter se znati prilagoditi. Veliko staršev neradih sliši resnico ali pa zunanje mnenje učitelja/vzgojitelja, ki je nepristransko.
Po mojem mnenju so straši dandanes vse preveč bombardirani z vso literaturo, z vzgojnimi stili, tako da se v poplavi informacij enostavno več ne znajdejo. Ugotavljam pa, da se starši že spreminjajo in  da ugotavljajo, da se s permisivno vzgojo ne da priti daleč, če želiš ohraniti sebe in živeti neko normalno življenje Z in OB otroku ne pa NA čelu z otrokom, mi pa zadaj za njim. Hm, enostavno si premalo zaupamo. Ena mamica je mnenja, da premalo ukvarjanja pripelje do razavjenosti, ker tisto malo časa, ki ga ostane daš otroku v vseh njgovih demantiranih željah. Ampak moje izkušnje so tudi obratne, ko se starši preveč ukvarjajo z otrokom in otroku ne dajo možnosti za samostojno igro temveč ga forsirajo s krožki in učenjem   preko vseh meja.
Otrok po mojem mnenju mora čutiti meje dovoljenega, pot do tja je pa pri nekaterih preprosta z enim dogovorom in spet pri drugih so potrebne cele vojne da otrok ugotovi in se neštetokrat sam preizkuša seveda pa ob tem para živce staršev.



Delo Bogdana Žorža mi je všeč, berem že njegovo drugi knjigo o dajanju nasvetov ipd..

Kako pa sprejmete kritiko na račun svojega otroka?!

Jaz nisem popolna, mož tudi ne, zato nikoli nisem pričakovala, da bom rodila "popolnega" otroka. Seveda nad vsemi "napakami", ki jih ima moj otrok nisem najbolj navdušena, se jih pa zelo dobro zavedam in jih priznam. Ponavadi sem celo sama bolj kritična do teh napak od ostalih, kar gotovo ni najbolj v redu, ampak, kot sem že napisala, nisem popolna - niti kot mati ne - se pa trudim po svojih najboljših (nepopolnih) močeh.

Frutka. Sama kar rinem v ljudi in sprasujem za mnenje glede Jakoba. Predvsem v vrtcu. Sem jih prosila, da naj povedo po pravici kaksen je. Brez ovinkarjenja. So namrec vec z njim kot jaz in mi njihovo mnenje daje nekaksne smernice pri vzgoji.

Oj tipka,  ti naša stara, izkušena svetovalka, kaj bi mi pa ti svetovala, da naj počnem z dojenčkom? Ga pustim da od joka utrujen zaspi? Ga gledam (s primerne distance seveda) kako se dolgočasi v stolčku, posteljici, vozičku? Najboljš, da začnejo prodajat še kakšen pripomoček za sterilen, dovolj distanciran prenos otroka iz vozička v posteljico alla mini baby bager! Seveda bo stal okoli 199.990 SIT!

Vseh šest strokovnjakov se je na Omizju strinjalo, napisala sem, kar so rekli. Šlo je za to, da so omenjali posamezne ogrožene skupine (Rome,....), podjetja, ki jim je država namenjala kredite, subvencije, potem so pa povedali, da je otrok toliko malo, da so že ogrožena skupina in da jih skušamo na napačen način zaščititi in da se bodo s tem načinom degenerirali, izrodili.

Kako sprejmem kritiko?
Hm, najprej mi je najbolj pomembno, od koga.
Npr. od babice (tašče) je ne sprejmeme, nikakor, ker otroka ne pozna in se mi zdi vsakršna kritika napad name in na mojega otroka.
Potem od druge babice (moje mame): kritika je zelo dobrodošla, ker vem da je objektiven človek, ki mojega otroka in mene zelo dobro pozna.
Od vzgojiteljice: kaj pa vem, če vzgojiteljica poda kakšno kritiko na otrokov račun, pričakujem, da se bomo pogovarjali predvsem o tem, kaj narediti, da bo bolje oziroma da skupaj odkrijemo vzrok, kazaj nekaj ni v redu. Predvsem je največ odvisno od tega, koliko vzgojiteljici zaupamo. Če ji ne, potem kritiko vzamemo kot nekaj negativnega, to je dejstvo. Če pa ji, pa je stvar obratna, kritiko vzamemo kot neko novo spoznanje o otroku, nekaj, česar nismo vedeli in smo nadvse hvaležni, da od nekoga, ki preživi toliko časa z našim otrokom, lahko izvemo kaj o rezultatih naše vzgoje oziroma o tem, kako deluje naše malo bitje, ko nas ni zraven.

Jaz osebno se ne bi kar tako opredelila ali črno ali belo. Torej ne morem reči, da otroka vzgajam samo avtoritativno, ker je v najini vzgoji mnogo tega, kar bi lahko opisala kot neke vrste demokracija otroka, kjer ima tudi otrok pravico povedati in izraziti svojo voljo, občutke.... Je pa res, da imamo pri nas uveljavljen reda, ki pa se ga vsi držimo, kar pomeni, da otrok v večini stvari ve, zakaj gre, ker ne spreminjamo mišljenja o določenih stvareh ali dejanjih. Če smo za eno stvar rekli črno, bo to tako tudi ostalo jutri, pa tui čez pol leta.
Moje mišljenje je, da se otroka s permisivno vzgojo enostavno zmede. Le kako lahko odloča otrok o nekaterih stvareh(npr. kdaj bo šel spat, koliko sladkarij bo pojedel....), če pa je jasno, da o takšnih stvareh enostavno nima občutka, ker ga ne more imeti.
Mislim, da se otroka s permisivno vzgojo ne da vzgojiti, ker ne ve kje so meje in jih tudi ne more in ne zna spoštovati. Otroka s avtoritativno vzgojo pa se lahko pogubi, ker ne zna (ker ni smel) izražati svoje volje in ga vzgojimo v zelo nesamostojnega človeka.
Prava meja je vedno nekje na sredini, brez pretiravanj in ekstremov, pa bomo vsi zadovoljni inj srečni

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

 Se podpišem, če se lahko. Saj se že dolgo nisem , ker ni bilo Marogice na RR....