mislim da prave besede ne obstajajo. lani je moji prijateljici umrl sin in sem sama iskala prave besede- pa jih ni
Samo topel objem

_____________________________

Lp, Mojca
*****************************************
"Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim"
*****************************************
Plačano oglasno sporočilo:
www.atrium-nep.si

zara, to si tako napisala, da sem se zacela kar jokat...
ni besed, ki bi jih clovek lahko v tistem trenutku imel na 'razpolago'.. res samo topel objem in pogled v oci...
sem se pa ob tem spomnila, kako sem se jaz pocutila, ko sem morala frendici povedat, da ji je umrl zarocenec

bodi ji v oporo in ji ustrezi v njeni zelji... s tem ji bos ogromno pomagala

kar jokam se zdaj

_____________________________

Mami, pika moja!

Ja, tudi mene ta tragedija vedno znova spravlja v jok, mamici pa trenutno več kot z objemom in besedami, da se vedno lahko zanese nate, najbrž ne moreš pomagati.
Ko bo minilo nekaj časa, pa ji bo najbolj koristil pogovor, tudi o tem nesrečnem dogodku.
Moja teta je v letu in pol izgubila oba otroka, sinova stara 19 in 23, ko je bila v Begunjah na zdravljenju, se je naučila soočati s svojimi strahovi, s svojimi občutki, mi, sorodniki, nevajeni in okoreli pri izražanju čustev, pa nekako nismo mogli, upali, kaj pa vem, navezati tistega pravega odnosa do tega dogodka, če je beseda nanesla na to, smo začeli vsi jokat, pogovarjati se pa nobeden od nas ni mogel kaj prida o tem...
Čeprav ravno to človek, ki ga doleti taka izguba, potrebuje. Seveda, če ti sam nakaže potrebo po tem.

Nimam besed....  Žalostno......

Vsem tistim, ki ste tiho, ko nekdo umre, pa ne morete govoriti:

KO mi je umrla mami, sem jokala, jokala, jokala. Tako mi je bilo hudo. In potem je bila tišina. Nihče ni poklical, telefon ni zazvonil. POčutila sem se kot da bi še en del mene umrl. Zapustili so me prijatelji. Niti eden ni upal poklicat. V moji bolečini so me pustili samo. Mislili so samo nase, in na strah, ki jih daje ob misli, da bi me poklicali. Niso vedeli, kaj bi rekli. Zato mi niso stali ob strani na ta način. Vedela sem, zakaj ne pokličejo. NIsem jim zamerila, ampak bolečina ob izgubi je bila pa še toliko hujša, ker so me zraven prizadeli nevede in nehote še oni. Mislili so, da hočem biti sama. Ali pa so mislili, da ne znajo reči nič pametnega. Razumem jih, do tistega januarja pred sedmimi leti sem bila sama ista. Od takrat naprej nikoli več. Prijatelje pokličem, znancev še vedno ne. Prijatelje pokličem zato, ker znam ločit, ali so med tistimi, ki raje žalost delijo še s kom in jim to pomaga ali ne (v tem primeru ne pokličem), znancev pa ne pokličem ravno zato, ker ne vem, če niso morda med tistimi, ki si želijo žalost preživeti sami.

Zelo mi je hudo za  tole mamico, in že ves ta čas mislim nanjo. Ampak človek ima vendarle samo dve možnosti, ali se mu zmeša ali pa poskusi živet nekako naprej. Jaz si resnično želim, da se nikomur več nikoli ne bi kaj takega zgodilo. In želim si, da nikoli več ne bi ljudje noro vozili po cestah. In želim si, da bi tale mamica imela moč iti čez svoje življenje tako, da bi še vedno enkrat videla sonček.

Sem se zjokala, ko berem vaše poste.  Res grozljivo, da se je moralo zgoditi kaj takega.
Zara, tako kot je rekla Gina. Če je dobro poznaš, stoj ji ob strani, pogovarjaj se z njo. Ker se res prerado zgodi, da je večino ljudi ob žalujočih strah, da ne vedo, kaj naj rečejo, pa zato ne rečejo nič. In žalujoči ostanejo sami. In najhuje je po pogrebu, ko se vrneš v vsakdan in se resnično zaveš, da ljubljenih oseb ni več in je milijon stvari, ki te spominjajo nanje. Takrat potrebuješ oporo.
Uboga mamica.

_____________________________

Letos pa bo!

Bila sem še relativno mlada (22 let), ko je znanka izgubila sina. In tej znanki se je res že veliko hudega zgodilo.
Zaradi spleta okoliščin, sem bila drugi človek, ki je bil ob njej, ko se je zgodila tragedija.
Ko sem stopila skozi vrata, sva se dolge trenutke samo gledali, s popolno praznino v očeh, nato sva si padli v objem in dolgo tako jokali. Nato je začela nepovezano govoriti (totalni šok, se zdaj jočem, ko se spomnim).
Tega dne nikoli, nikoli ne bom pozabila.
Mene je gnalo samo to, da NEKAJ moram rečt, nekaj.........
Pa mi ni padlo drugega, kot : " Prosim, povej, kako naj ti pomagam! Reči kako, bilo kaj, prosim!"
Par trenutkov je bila tiho, nato pa me je pogledala (še danes se spomnim koliko bolečine je bilo v njenih očeh !!!!!!!) in mi rekla :" Ne moreš mi pomagat, ker sina mi ne moreš vrnit......... prosim te samo, da si ob meni in, da skupaj moliva zanj..."

Postalo mi je jasno, kako puhle so bile moje besede in jasno mi je bilo, da bi vse besede zvenele tako.

In res so prišli dnevi, ko sva (tudi zarad službe) skupaj molile, se skupaj spominjale, se skupaj smejale lepim spominom, skupaj molčale, si padale v neskončne objeme, skupaj gledale skozi okno, kot vedno, ko je on prihajal, in se skupaj jokale.........  

Joj, mi je hudo.... nisem mislila, da sva zaradi službe molile, hotela sem povedati, da zato, ker sva bile skoraj ves dan skupaj, sva lahko skupaj molili.
Je rekla, da jo je vse to gor držalo.

Ni besed, ki bi pomagale. Samo bližina in čas. Veliko časa.

Jaz ob takih trenutkih prav zablokiram.... se mi zdi, da bolj ko vnaprej razmišljaš kaj in kako bi storil, slabše je.. Mogoče je res najbolje instinktivno se odzvati, se mi zdi da si prav naredila, včasih ne potrebuješ besed in je dovolj pogled, objem, dotik. Mislim, da boš sama najbolj vedela kaj storiti..

Prav hudo mi je in sploh si ne morem predstavljati in si tudi nočem kako preživiš tako tragedijo. Zaradi takih stvari si sama vedno znova ko mi gre v službi ali pa kje vse narobe, pomislim na svoje sončke in to da smo vsi skupaj in da smo zdravi, čeprav zveni obrabljeno, ampak je res.

jaz bi isto naredila kot ti...samo objela bi jo..brez besed bi bila...  sploh ne bi mogla govort...

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Brez besed

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Tudi jaz sem brez besed


_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

Hvala vam. No, sem že mislila, da je z mano kaj narobe...tud tebi Gina, za drugačen pogled na zadevo...

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Joj spet sem se spomnila na to tragedijo. Ja tudi jaz bi bila na tvojem mestu tiho, in  . Že zdaj ko prebiram tole, tečejo 

ZARA, reagirala si tako, kot bi reagiral skoraj vsak, za take reči ni besed, samo 

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

Tudi meni je hudo... in v grlu imam cmok.
Naj ju angelci sprejmejo medse!