Mi tudi nismo imeli probleme s spanjem-vsaj do 4, 5 meseca ne, potem je bilo malo več cartanja, ampak takoj ko sem ga prestavila v svojo sobico je spal celo noč, kljub temu da sem podnevi še kar dosti dojila!

smo pač v obdobju,ko je dojenje oh in sploh in še več......

sama imam zaenkrat dovolj mleka in na dojenje gledam kot na eno zelo komod zadevo,ko je dete lačno - joško ven,pa je.....

če iz kakršnihkoli razlogov dojenje ni možno,je pač flaška taglavna....in kaj....važno,da je dete sito in zadovoljno,pa zdravo!

z mano je bila v sobi punca,ki ni smela dojiti iz zdravstvenih razlogov......dva dni se je še nekaj sekirala.....pa se je s pomočjo sester hitro navadila hraniti svojo punčko po flaški in ko sva šli domov,je bila že čisto skulirana!

ČE GRE - GRE....ČE PA NE - PA FLAŠKA ZAKON JE!

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Ne, al bina, to niso nonšalantni odgovori, to so odgovori obupanih mamic, ki so v porodnišnici doživele toliko poniževanja zaradi tega dojenja, kot ga svoj živi dan niso (nismo)  in ga tudi najbrž nikoli več ne bodo (ne bomo). To te nekdo poniža v dno duše, enkrat, dvakrat, trikrat, ko se ti skoraj utrga in te skoraj kap zadane, ko niti jokati več ne moreš, ko spoznaš, da je bolje, da si tiho zaradi tvojega zdravja, takrat, verjemi, res komaj čakaš, da greš domov, da ti kdo pomaga ali pa da si vsaj sam lahko pomagaš. Jaz v tem ne vidim nobenega pišmevuhovstva oz. nonšalance, ampak samo odložitev težkega bremena, ki so ti ga čudni ljudje naložili v tvojo razdvojeno dušo. V bistvu v smislu: reši se, kdor se more. Kdor se pa ne, pa pozdravljena, depresija!

No, vam bom pa jaz povedala, kako je z otročki v Afriki, kjer mame dolgo dojijo: tiste mame, ki niso imele mleka, se niso razmnožile, oz so njihovi otroci pomrli. Zato svojih genov niso prenesle naprej na svoje hčere. Noben otroček z mamo brez mleka tam ne preživi. In ne, dejstvo, da bo umrl, če ne bo imela mleka, ne pripomore k več mleka. Zgolj narava sama, ki ne dovoljuje otrokom mater ne-mlekaric, da preživijo, je poskrbela, da večina mater tam mleko ima - ostali so umrli.
Pri nas narava ni bila tako kruta, oz. smo se bolj znašli, saj smo imeli domače živali, ki so nam pomagale pri tem (btw, tudi vse krave nimajo enako mnogo mleka!). Zato naši otroci preživijo tudi brez mame mlekarice in zato prenašamo te gene naprej. S kakšno pravico kdo obtožuje nekoga, ki noče ali ne more dojiti???!!! To lahko počne samo nekdo, ki mu dojenje ni v grozo iz kakršnegakoli razloga in ni pri tem razsoden. Nerasodnim pa lahko oprostimo, vendar jih ne moremo jemati resno. Žal.

Gina. Tvoje teorije si nebi upala zagovarjat, zavrecti pa tudi ne. Najbrz je resnica nekje vmes..  Najbrz je res dejstvo, da smo z ohranjanjem slabih genov naredili marsikaj slabega, v bistvu, ce bo slo tako dalje nam trda prede..

Bi pa rada kdaj izvedela kaj dejansko drzi od kaksne,  ki je zivela nekaj casa v taksni dezeli.. Firbec pac..

Zara!  Se ve, da se režim, ker nisem imela sreče z mlekom.

Ugotovljeno je bilo, da mame ne funkcioniramo več kot nosečnice in dojilje tako neproblematično kot v starih časih. Preberite samo poste o umetnih oploditvah in številnih angelčkih. Na spletu lahko tudi preberemo, da je vsaj tretjina mater takih, ki ne morejo polno dojiti do šestega meseca.

Gotovo je med njimi nekaj takih, ki ne dojijo iz čisto osebnih razlogov, a verjamem, da večina bi, pa ne more.  Večina ima po mojem trdnem prepričanju upravičene, od njih neodvisne razloge za nedojenje. Morda bo znanost sčasoma ugotovila, kako ravnati, da se bo še kateri posrečilo imeti mleko, današnji nasveti so premalo natančni in si nasprotujejo.

Ne samo to, škodljivi so. Otrok z učnimi problemi se ne graja in se jim ne grozi s pometanjem cest, če ne zmorejo snovi, ki jo zmorejo njihovi sovrstniki. Samo pri njih se z testi da ugotoviti njihovo sposobnost, pri nedoječih materah pa nihče ne da končne sodbe, zakaj dojenje ni uspelo.  Tisti, ki imajo večvrednostne komplekse lahko zato neusmiljeno in nekaznovano mahajo s trditvami, da so se premalo potrudile, v srcu premalo pripravile, da niso upoštevale nasvetov, da morajo biti čimbolj spočite, hkrati pa morajo brezkompromisno dojiti 24/7, kolikokrat dojenček hoče, ker se bo ponudba prilagodila povpraševanju, bla, bla ,bla, mah, sem že naveličana, komaj čakam, da mi bo v živo katera priletela s kako tako izjavo, si jo bom malo privoščila. Sem hudobna?

Sploh obstajajo kakšne statistike o vsem, kar je povezano z novim otročičkom? Prav zanimivo bi bilo videti število uspešnih in neuspešnih umetnih oploditev, število spontanih splavov, število mrtvorojenih otrok,  število rizičnih nosečnosti, število prezgodnjih porodov, število porodov, pri katerih je bila potrebna zdravniška pomoč in nenazadnje število mam, ki so lahko dojile polno do šestega meseca.

Bi vaš otrok zagledal luč sveta  brez zdravniške pomoči v času oploditve, nosečnosti in pri porodu? Jaz lahko rečem za obakrat ne. Ko se pogovarjamo o naravnem in o Afriki in naravnosti dojenja, se vprašajte, koliko otrok bi sploh zagledalo luč sveta brez zdravniške pomoči v Sloveniji?  Je danes sploh še kaj naravno?  Nekaj nas muči, tako kot živali v kletkah. Tudi tam ni naravnosti. So nas družbene norme in pričakovanja zaprla v kletke?

Ste gledale zadnjič oddajo o afriških porodih? Včasih so šle te ženske brez vsake bolečine rodit v grmovje, danes tam, v tisti bolnišnici vsaka deseta umre, ker nimajo najosnovnejših zdravil za preprečevanje poporodnih zapletov, nimajo kisika, dojenčke dajo zavite v neke krpe po porodu na keramične ploščice, groza. So pa kar lepo oblečeni, niso tudi omenjali umrljivosti dojenčkov, zato mislim, da tem otročkom dajo kravje ali kako drugo mleko, če mama umre. Še v Afriki ni več tako, kot je nekoč bilo.

Ravno sem se spomnila, da sem med nosečnostjo brala neko staro knjigo neke švedske pisateljice (žal ne vem naslova). V tej knjigi je bilo podrobno opisana in povzdignjena mati in materinskost te žene. Imela je sedem otrok. Bil je podroben opis porodov in njene skrbi za otroke. Prvič sem nekje prebrala, da se je dojilo do dveh let in še več. Prebrala pa sem tudi, da drugega otroka ni mogla dojiti, ker je bila preveč izčrpana. Opisano je bilo tudi tandemsko dojenje, dojenje dvojčkov. Prikazan je bil tudi primer otročka, ki zraven prepolnih prsi ni sesal. Ta je žal umrl od lakote. Bil je tudi opis dela dojilj. Torej tudi včasih ni bilo vse idealno. Obstajale so dojilje in kravje mleko. Dojenčki so tudi umirali zaradi lakote.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Mame, flaškarice!
Lepo vas prosim, pa ne morejo vas iztirit take pisarije mam dojilj, mlekaric itd.

Še enkrat ponavljam. Ste odrasle, odgovorne ženske, novo - ali malo manj novo pečene mame, vse za svoje otročke najboljše mame na svetu.

Za svoje otročke skrbite tako, kot najbolje znate.
Jih crkljate, tolažite, se z njimi igrate, vzgajate. Z eno besedo skrbite, da se počutijo varno, prijetno, so na toplem in nenazadnje, da so SITI.

Otročkom prve mesece potešite lakoto in žejo z mlekom. To zadnje pa se da zagotovit na dva različna načina. Edina razlika je v tem, ali mleko priteče iz stekleničke ali pa iz dojk.
In ta razlika je v primerjavi z vso ljubeznijo in ostalim, kar nudite svojim otročkom in kar jim še boste v prihajajočih letih, v resnici malenkost.

Včasih, ko berem vaše poste, sem prav žalostna, koliko odraslim žensk primanjkuje nujno potrebne samozavesti in samozaupanja.

Največji hec pri vsem skupaj je pa v tem, da se to pomanjkanje še najbolj kaže pri ženskah, ki na vse pretega poveličujejo dojenje ter v tej osnovni danosti sesalcev iščejo več, kot le HRANJENJE svojih otročkov. Da ne govorim o poskusih vzbujanja slabe vseti tistim, ki otročke iz takšnih ali drugačnih razlogov ne dojijo.
Pri vseh teh debatah se kar ne morem otrest vtisa, da gre pri najbolj gorečih zagovornicah dojenja, ki ponosno razglabljajo "koristnosti" in "prednosti" (prave in namišljene) dojenja le za komenzacijo kompleksov in  zapolnitev belih lis v njihovem vsakdanjem življenju.

Ej vas nisem vseh prebrala,............
1. jaz dojim, pa zaradi tega nisem kaj boljša mama
2. noben otrok ne bo zaradi dojenja kaj bolj pameten
3. občutki dojenja so vredni omembe, ampak zadovoljen otrok po flaši nič manj
4. sestre v bolnicah niso vse neumne, ene znajo razložit kako in kaj, so razumne,...
5. tiste ki žalijo dolilje in obratno flaškarce,......je brezplodno
6. če je mama depresivna (izključno glede dojenja) je bolje da neha dojit in poskrbi zase, naj poišče pomoč
7. biti mojster pri dojenju in odstavljanju od njega ( si res še ne predstavljam kako bo steklo )
8. uvajanje hrana je lahko komedija
9. imet otroka je veselje
10. Živeti z njim in ga naučiti živeti je zame učenje

Ko bom imela čas vas še do konca preberem, je pa res da mi ni jasno zakaj se me ženske tako obremenjujemo, moj moški ne more dojit , ampak ko Tari da moje mleko na flaško isto občuti, to povezanost oz ljubezen oz tudi brez flaše no

Lp

Še to,.........tisti ljudje, ki so nesamozavestni tudi niso nič slabši, pa nemi rečt da ste celo življenje full polne samozavesti in non stop najbolj pametne ,........jaz zase vem ko sem dobila otroka prvič v roke, sem se hudičevo dobro vprašala če bom zmogla oz tudi zdaj se še. Pa na vsakem koraku se sprašujem oz non stop je moje življenje učenje, ker nekdo ki vse ve in vse zna ( kar dvomim ) ni najbolj pameten, je pa zanimivo kako se da prepričat da je oz samozavest mu dela 100 na uro

Sama sem se včeraj sikirala, ker se mi je zdelo da je moj sonček lačen in da nimam dovolj da bi mu dala, zato sem na forumu spraševala kaj naj naredim naj mu dam ali ne. Mali je potem sicer zaspal in spal 5ur torej očitno ni bil prav hudo lačen, a če bi se zbudil v eni do dveh urah bi mu kot pribito dala flašo...........si ga ne predstavljam pustit lačnega. Jaz sem tečna ko  če sem lačna, kako je šele bogemu nebogljenemu otroku.

A ja še to danes sem o tem govorila, s sorodnico, ki je zdravnica na pediatrični kliniki v Lj.in veste kaj nadrla me je ko psa............in rekla naj niti pomislim ne da malemu nebi dala dodatka če bom videla da je lačen, ker imajo zadnje čase kar precej povečano število podhranjenih otrok, ker so mamice tako obremenjene z dojenjem, menijo da imajo pač krče,in da niso  lačni, otroci pa jokajo po cele dneve, ko pridejo po enem tednu k zdravniku, so otroci že pošteno lačni......si predstavljate bogi cukrčki.....TOREJ DOJENJE ZA VSAKO CENO?????

Mislim, da na IVZ (Inštitut za varovanje zdravja) vodi to evidenco.

Kje si bila dosedaj???Plosk, plosk...

Dashenka. Mislim, da na tem forumu ni bilo se nobene, ki bi zalila kaksno, ki ne doji.

Bi pa pri tem omenila se drugo plat. Mariskatera, ki ne doji, se zelo pogosto cuti napadeno, ce je tema o dojenju. Ampak za to si je cisto sama kriva. Ce nekdo vprasa" Ali dojis?", ni nujno da ob tem obsoja ali misli kaj slabega. Bi skoraj verjela, da je taksnih, ki sodijo zelo zelo malo.. Zenske pac vprasajo, vcasih celo zato, da zapolnijo praznino pogovora. Kot masilo recimo.. Ampak marsikatera mamica se ob tem , najbrz tudi zaradi hormonov, cuti napadeno in manjvredno.. Sama sem bila celo prica provokacijam v zivo od ene mame, ki ne doji, ki je kar naprej odpirala to temo in ji nikakor nisem mogla dopovedati, da se meni zdi dojenje zelo koristna zadeva, ampak da s tem nje, ki nima mleka nic ne obsojam.. In ze spet je iskala neke nove stvari za zagovor flaske, ki sem jih jaz pac negirala (poskusala biti nepristranska) in spet sva se skoraj skregali..

Sama sem bila tik na tem, da pristanem na flasi, tako da razumem obe strani. Se mi pa zdi, da ni nobena bela stvar tako crna in nobena crna stvar tako bela.. Dajte se ze nehat smilit sami sebi, brez slabe vesti dajte tisto flaso in to je to..

Zadnjic je ena mamica na srecanju rekla: "Prvo sem dojila 3 dni, drugo en mesec. V tretje gre menda rado.."  In kaj ima kdo taksni mamici za zamerit? Popolnoma nic. Hvalabogu za njen trud da je dojila vsaj 3 dni oz. vsaj en mesec..

Oprosti, jaz se s tabo ne strinjam,

če bi mi bilo zanjo mar, bi se lahko počutila užaljeno pri branju Albininega posta,
vaši posti, vključno s tvojim, pa mi podajajo isto sporočilo, kot je njeno, samo da je pri vas vse skupaj zavito v cenen celofan.
In tudi če to nikoli ni bil tvoj namen, si s svojim propagiranjem naravnega in z izjavo, da je za nedojenje kriva moderna družba, bla bla,
druga mamica je napisala, da je dojenje vzela kot del obveznosti do svojega otroka...In, kaj smo potem naredile me, ki nismo dojile...Kaj se je potem zgodilo z nami? Nismo vzele teh obveznosti dovolj resno?
Flancate tja v en dan, pojma pa nimate, kako je to za nekatere od nas občutljiva tema. In marsikaj je mogoče res mišljeno dobronamerno, pa izpade čisto drugače, vsaj iz mojega zornega kota...
Polna usta dojenja so te, potem pa napišeš izjavo; Dajte se že nehat smilit same sebi in brez slabe vesti dajte flašo otroku...ali nekaj podobnega...Zakaj pa je nisi ti takrat dala svojemu, če si napisala, da si bila že tik pred tem?
Lepo, da so med nami tudi Viv, Dashenka in njima podobne, ki kljub vsemu z dvignjeno glavo in samozavestjo povesta, kar bi tudi jaz rada, pa ne morem, mene je namreč celotna situacija povozila, priznam.
Kot sem že enkrat napisala, pri naslednjem otroku bom dojenje odklonila, ker nočem znova preživljati tiste nemoči in obupnega občutka krivde...
Pa meni otrok ni zameril, ker ni bil dojen...Samo to bi mi moralo biti važno, ne pa mnenje nekoga, ki ga sploh ne poznam... Eh, saj nima smisla...

Polona2, ce si zadevo tako razumela je to tvoja stvar. Nikakor in nikdar ni bil moj namen soditi mamic. Jakoba sem imela kar nekaj casa po porodu na flaski, ker nisem imela mleka, kasneje sem ga dojila, zato vem, da ni lahko.. Ampak a je narobe, da ob tem se vedno gojim neko razmisljanje, ki je neodvisno od situacije?!? Tudi sama sem cutila ponizanje s strani sester, ko mi tri dni niso dale dodatka, ker baje mleko imam, otrok je pa jokal..

Zavito v celofan? Ja, ce hoces zadevo tako razumeti, pa pac razumi.. Mogoce bi bilo najbolje, ce bi debato vodil kaksen moski. Mogoce bi se potem njega smatralo kot neodvisnega sogovornika..

Pa o kaksnih obveznostih govoris.. Dejstvo je, da obstajajo mame, ki se nikoli niti malo niso potrudile, da bi dojile, obstajajo pa taksne, ki bi dale vse na svetu, za uspesno dojenje.. Pa pac mleka nimajo. So fsck what?!?! Jao..

Mene pa zanima, če tu tudi enako kot na Monu uletava LLL ob takih debatah?

Pri vsej tej tvoji osveščenosti za nedojenje kriviš lenobo mamic, ali pa nezmožnost dojenja zaradi pomanjkanja mleka...In vse kar je vmes, je zate KAJ???

Mislim da ne, saj ni potrebno...

Mislim da tukaj pozabljamo na nekaj okoliščin:
1. kako je če nimaš mleka in kakšne čustvene težave to prinese vedo samo in izključno tiste ki niso dojile ali so imele premalo mleka
2. dejstvo je da dojenje je koristno, vendar ne za ceno čustvenega ravnovesja matere
3. mamice ki so imele dovolj mleka ne morejo in ne bodo nikoli razumele, zakaj se mamice ki niso imele mleka čutijo prizadete z njihovimi posti, o tem da se je treba potruditi, in da je to dolžnost.
4. mamice ki niso imele mleka si lahko popolnoma nedolžne besede razlagajo drugače, ampak ne po svoji krivdi ali namenoma temveč zaradi izkušenj ki jih imajo za sabo in so vse prej kot lahke. Nekdo ki je šel čez to je defenitivno bolj občutljiv na take teme.
5. mamica ki je brez težav dojila in mamica ki se je od prvega dne ubadala s težavami pri tem ne bosta nikoli prišli na isto stališče.

Zaradi zgornij nekaj točk menim, da je nesmiselno obsojati, temveč je potrebno sprejeti različna mnenja in pomagati tistim (tudi meni naprimer včeraj) ki se znajdejo v škripcih zaradi dojenja. Gre za čustveno obravano temo, kjer lahko kakršna koli izjava prizadane drugega, ker dojenje je  zelo zelo čustvena zadeva in prav tako pomanjkanje mleka.

Lep dan vsem in bodite vesele!

Še to iz bioloških razlogov - NIMAJO VSE MAMICE DOVOLJ MLEKA

V okviru bioloških osnov pa se potem raven mleka uravnava glede na -PSIHO, TRUD, PRISTAVLJANJE, .........

LP

Saj je bilo že skoraj vse povedano, pa vseeno. Še moja izkušnja, zelo sveža, z dojenjem.

Pred porodom, nosečnostjo, sem bila prepričana, da jaz ne bom dojila ne vem kako dolgo iz takih in onakih razlogov, še največji pa je bila moja prijateljica, ki je frajlico imela za joške obešeno cela tri leta. To se mi je zdel višek razvajenosti. Najprej je jedla čebulo in paprične salame, potem pa je hotela še joško....Ne, ne jaz že ne bom tako darežljiva mama.

No, pa napoči tudi ta čarobni trenutek, postanem mama.

Seveda si želim dojiti svojega malega, nebogljenega pikeca. Prvo noč samo spi, naslednji dan tudi.

Potem pa se začne moja pot do pekla.

Moje zize zatajijo na celi črti! Naj jih stiskam tako ali drugače, niti kapljice. Moj sonček začenja počasi izgubljati živce in boj z lakoto. Tudi drugi dan nobenega uspeha. Vse sestre se trudijo z nama po svojih najboljših močeh: ga pristavljajo, mi stistajo joške in me tolažijo: saj bo, bo tretji dan.

Nič.

Tretji dan mi cela kalvarija udari na psiho, jočem ko potok, ko gledam to lačno detece. Vleče zizo uro in pol, ga dam dol, pa si misli odtrgati glavo, kako išče še hrane. Kaj še. Sploh kakšno....

Potrpežljivost sester ne pozna meja: probamo z hormonskim inhalatorjem, ki bi naj sprožil izločanje mleka. Nič. Obkladki. Nič. Moje bradavice so v razsulu, psiha še bolj. Vedno bolj mi začne pogled uhajati k mizi, kjer so pripravljene sveže flaške in umetno mleko. Ne, ne bom, bom probala še enkrat.
Končno mi živci popustijo in sežem po tistem pripravljenem mleku, nahranim sestradanega mladička... Odleže mi na celi črti: končno je sit. Pa kaj me briga, bo pač jedel umetno mleko, samo da bo jedel.
Sestre bijejo boj namesto mene. Pomirijo mojo sesuto psiho in predlagajo, naj poskusim črpati mleko....končno uspe priteči nekaj kapljic.....potem vedno več.
Že mislim, da je bitka dobljena, samo kaj, ko moj sonček ne sodeluje več. Noče vleči, potegne štirikrat in tuli naprej. Se je že preveč navadil na kavčuk z priokusom mleka....

In konec moje dolge zgodbe: volk sit, koza cela. Ne dojim, si pa črpam in napol je zadovoljeno "zahtevam" sodobne družbe.
In nikoli več si ne bom delala nekih načrtov za prihodnost....takih ali drugačnih.