Ne poznam tvoje situacije, ne vem, česa bi lahko bila kriva. Enega razloga sigurno in to tistega, ki sem ga navedla zgoraj, da se nisi dovolj sprostila. Ponavljam, da ti ne bo brez potrebe zavrela kri: bi lahko bila kriva.

Nimaš le dveh možnosti, se ne sekirat ali jokat. Jaz se dolgo nisem sekirala, odkar pa berem o vsem tem cirkusu okoli dojenja, sem se začela z vsemi štirimi upirati raznoraznim škodljivim in nevarnim trditvam, osuplo sem brala, kaj vse so nekatere mame pretrpele, kako so stradale otroke, kako niso nič spale,...., na koncu več nisem vedela, če sem jaz nora ali one. Seveda sem se ob tej množičnosti istih zgodb vprašala, če sem sama ravnala optimalno. Jaz sicer sem. Ampak to lahko zdaj mirno rečem. Spoznanje, da se s tem obremenjujem, je prišlo, ko  je bila za mano že cela kalvarija negativizma do dojenja. Upam, da sem to zdaj premagala.

Ne vem, če je pomagalo to, da sem si vzela čas za razmislek o dojenju, da sem o tem veliko prebrala ali pa je pomagalo to, da sem o mojih problemih pisala, zdaj se počutim bolje, mirneje. Nisem taka, da bi si pulila lase in jokala, če ne gre čisto kot po maslu. Zato še toliko bolj razumem mame, ki padajo v depresije zaradi nedojenja in prevzemajo krivdo nase. Če se je meni to zgodilo, se bo toliko prej kakšni manj močni osebi.

Škoda, da se dela škoda.

Kriv ni nobeden. Kriva je mogoce le nasa moderna druzba, ki na nek nacin odvraca od tega kar je naravno.. Moralne vrednote so se spremenile in s tem potegnile marsikaj..

Poznam punco, ki na morju paradira prakticno popolnoma gola, svojim prijateljem z veseljem razkazuje svoje mednozje in frizurco, a dojiti v javnosti ji je nekaj grozljivega in se skriva po raznih WC-jih in podobnem..

Sama pa sem menja, da dojke v prvi vrsti pripadajo otroku, sele potem lahko pride na vrsto moski. Itak fantazije moskih izhajajo podzavesto iz tega "velike prsi - dobro nahranjen otrok - potomstvo". Dandanes pa prsi predstavljajo zgolj eroticni simbol, njihov namen se je pa ze davno izgubil.

Mogoce se bo to v par generacijah spremenilo..

Ne, sploh ne, da bi mi vrela kri, daleč od tega.

Samo pač rečem, da imaš na voljo, ali se sikiraš ali se pa ne in greš na prilagojeno mleko.

Pri skrbi za otroka ni pomembno samo dojenje. Daleč od tega. Ampak povsod se izpostavlja samo dojenje in nič drugega, kot da je to edino, kar mati lahko nudi otroku. To me moti in samo to. In če gledam osebno mene, sem ožigosana, zato, ker sem pri štirih mesecih nehala dojit in se nisem trudila in pristavljala na pol ure in pila hektolitrov sezamovega čaja in jedla polente in ne vem kaj še vse. Pač sem rekla to je to in smo šli dalje.

Se mi zdi precej bolj pomembno to, da je Mirna "doma" v umirjeni in urejeni družini, kjer se lepo zastopimo, skupaj počnemo stvari, ki nas veselijo.

Viv. Ti dam kar prav!! Kaj ti pomaga dojen otrok, ce pa ne skrbimo za njega in ga ne vzgajamo.. Dojenje je pomembno, ni pa vse! Se dalec od tega..

Jaz sem vzela dojenje kot del mojih obveznosti do mojega otroka, ne pa kot poslanico. Seveda to zveni zelo "stvarno", nečustveno, pa vendar je bilo tako, čeprav sem rada dojila in mi to ni bil noben napor ali muka. Sem naredila VSE, že v porodnišnici, da sva bila "kompatibilna", kar se dojenja tiče, pa čeprav je bil ta drugi nedonošen in zelo šibek, vendar nisem odnehala. Vse okoli mene so jamrale pri privajanju, jaz pa sem namesto jamranja stala pred vrati intenzivne sobe, še preden so me poklicale sestre, ker sem bila mnenja, da moram dojiti vsaj na 3 ure, če ne pogosteje, pa tudi zato, da sem svojega princa k sebi stinila in ga pocartala.
Vendar se nisem NIKOLI obremenjevala s tem, če ne bi imela mleka in kako dolgo bom dojila ter kakšna mati bom v očeh drugih, če ne bi šlo. Kot praviš, proti naravi ne moreš delati. Mamica se lahko obremenjuje samo takrat, če otroku ne bi dala ničesar za jesti in bi ga tudi v ostalih stvareh zapostavljala.
Pa tudi dojenje do 3,4 ali več let jaz ne imenujem dojenje, temveč nadomestek za dudo ali cartanje.
Sama sem prvega dojila do 6 meseca, nakar se je sam odstavil in ni hotel več mojega mleka(pa tudi adaptiranega ne), pri ta drugem so bili le 3 meseci. Mi je bilo žal, vendar se, kakor sem omenila, s tem nisem obremenjevala. Moja otroka sta zdrava, prisrčna, prava dobrovoljčka, pa tudi hudička, sama pa jih vzgajam brez slabe vesti, da ju nisem dojila dalje, kajti realnost pač ni vedno takšna, kot si jo želimo.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Bolj kot berem te vaše poste, bolj se mi zdi, da me bodo dotolkli, ah sej ne se ne pustim, se v porodnišnici pediatrinji (je rekla, da nič dodatkov ampak samo dojenje, moja pikica pa bila lačna in jokala , tako da so mi sestre na črno nosile dodatke, da sem jo nahranila) nisem, ne da bi se še nekaterim pri tej temi.
Moja pikica je stara 18 dni in so se težave pri dojenju pojavile že prvi dan. Ker je bila aspirirana in dihala bolj slabo je bila 24 ur na intenzivni , tako da jo nisem mogla pristaviti pol ure po porodu. Ko je prišla k meni, je bila še sita od vseh glukoz, dodatkov ipd iz intenzivne, tako da je 24 ur ajala, pri meni sploh ni hotela potegniti. No in potem 3 dan se je začelo, jaz pa brez vsega, tako se nama je podaljšalo tudi bivanje v porod.ker je zgubljala na teži. Ko se je po 5 dneh končno pojavilo mleko, ni steklo iz dojke, ampak sem dobila vročino, tako, da so mi pomagali z razpršilom, da se je končno vlilo iz njih. Po eni noči dojenja sva pridobili 50g in tako lahko šli domov. In tako je bilo do pred 3 dni nazaj. Jaz sem polno dojila, Maruša pridno ajala in bila zadovoljna.
Sedaj pa se pojavil problem, ko meni mleka primanjkuje, ampak se zaradi tega nimam namena obremenjevat, da sem slaba mami ipd. Sama sem bila dojena samo slab mesec, potem je mami zmanjkalo mleka in bila sem na dodatkih, pa sem ravnotako zrastla, cartali smo se v enaki meri, kot matere, ki dojijo svoje otroke, nič mi ne manjka, le to da imam preveč kg .

Glavno je sit in zadovoljen otrok, pa z mojim mlekom ali z dodatki, to pri meni šteje, pa naj reče katera karkoli hoče. Proti naravi ne moreš nič. Ene so podvržene temu, da imajo mleka v izobilju, ene pač nimamo, pa bodo naši otroci ravnotako zrastli.

Tiste, ki nimate dovolj mleka, ne obremenjujte se s tem, ker je lahko še slabše. Tako nam je dano in nič ne moremo, pa četudi upoštevamo vse, kar nam pravijo (veliko tekočine, sezamov čaj, čaji za dojenje, pivo, žganci, dovolj hrane), če ne gre ne gre, z glavo skozi zid ni pametno it.

Ah dovolj bo, mi je zaradi nekaterih postov začelo kr mleko tečt (mal heca, da ne bo tako hudo resna ta tema). Uživajte življenje maximalno.

L.p.
Irena

_____________________________

Moji dve nagajivki :-):

Maruša 24.12.2005
Maša 26.6.2007

Moja žena je sestri v porodnišnici jasno povedala: Svojega otroka poznam in vem da je lačen. In lačen ne bo, to vam povem. Takoj hočem dodatek. Od takrat naprej niso več komplicirali. Zdravnica je rekla: ko reče za dodatek, ji ga dajte.

Smo bili tudi čisto blizu obupa. Na koncu smo rekli, kar bo, pa bo. Toliko jih zraste, bo pa še naš. Toliko forsiranja v porodnišnici, res pomagati pa ne znajo, saj ti ena pravi tako, druga sestra popoldne pa drugače. Še dobro, da smo po 10 dneh prišli domov in smo imeli mir.  In izkušeno patronažno - to res lahko pomaga.

Danes, pri 7m pa je malček najraje gor priklopljen.

Bolje nebi mogla opisati mojega razmišljanja. Za mleko sem moram malo potruditi (nisem mlekarica), samo dojenje mi je pa od 1 meseca naprej na srečo užitek. Ko bo izvir presahnil, si ne bom nič očitala in bom pač posegla po flaški. Dojenje se mi zdi koristno za dojenčka in za mamico, a ne za vsako ceno. Navezanost med njima in cartanje pa ni isto kot dojenje. Dojenje je hranjenje, vse ostalo pa način kvalitetnega preživljanja časa z malčkom, ki z dojenjem nima nič skupnega.

Je pa vsaka mama za svojega otročka najboljša mama, pa če doji ali ne.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Moji Emi je ziza super - da se zamoti dokler se flaška ne pohladi !!!

Jaz bom tako rekla, če ne gre-ne gre...pač je tu še drugi način da nahraniš svojega otroka!
Jaz osebno se z dojenjem nikoli nisem obremenjevala, sem vedela da toliko že bo, da bom nahranla in pocartala Lukca-pač tašno je bilo in je še vedno moje mišlenje!
je pa res, da se mi zdi vredno se potruditi z dojenjem-včasih pridejo dnevi, ko je mleka malo manj, ampak jaz sem takrat se nalivala s čaji za dojenje in meni je pomagalo! zdi se mi pa vredno zaradi tega, ker je za malega dobro, nimaš skrbi z pripravo in financiranjem dragega umetnega mleka in meni osebno je bilo dojenje v velik užitek!
Ampak ne za vsako ceno, in če vidiš, da ne gre, pač nehaš in narediš tisto kar je tisti trenutek najboljše za tvojega ! Brez slabe vesti!

jaz se z dojenjem nisem obremenjevala čisto nič. mleka je bilo v izobilju, obe sva se krasno ujeli in dojiva se še vedno. upam pa, da bova vsaj nekje do drugega leta prenehali. se mi zdi to čisto dovolj za mojo "razvajenko".

priznam pa, da je bilo meni tako tudi najbolj preprosto. če ne bi imela mleka ali mi ne bi šlo od rok, mi pač ne bi šlo. danes so tudi mlečne formule že zelo dobre. včasih smo pili pomurkino mleko v prahu ali razredčeno kravje mleko in smo tudi gor zrasli.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

da še jaz povem svoje mišljenje....
 
 
midve sva se dojili mesec dni, potem pa je mleka zmanjkalo (vmes sem imela še mastitis). Lea je jokala in vedela sem, da je lačna. S tem se nisem nikoli obremenjevala - šla sem v lekarno, kupila mleko in ji ga dala v flaško. Zaradi tega se nikoli nisem počutila slabo - oz.manj "prava mama", ker se mi zdi bolj pomembno da je moj otrok sit, kot pa da zadovoljim teze zdravnikov, da je potrebno čim dlje dojit....
 
tudi sama sem večkrat slišala - "ja pa bi mogla dojiti dlje", "ja mleka nimaš zato ker premalo ješ" (da sploh ne omenjam koliko sem jedla in koliko sem pila - tolk da mi je blo slabo-preveč), "pa to za otroka ni dobro", potem pa sem mela vsega skupaj dovolj in sem vsakemu povedala, da če mleka NI, pol ga NI in ga tudi NE BO! Moj otrok pa zaradi razmišljanja kako dolgo je treba dojiti ne bo lačen.
 
Mala je stara ti mesece in je čisto nora ko zagleda flaško.
 
Moje razmišljanje je takšno - bolj pomembno za razvoj otroka je, da se jim starši posvetijo kolikor se lahko , jim dajo ljubezen in občutek varnosti. Moja mala miška se mi vsak dan bolj nasmiha invsak dan bolj čeblja z menoj - tako vem, da me ima rada v svoji bližini kljub temu da ji nisem nudila "zize" toliko časa kot pravijo zdravniki....
 
seveda pa s tem ne obsojam mamic ki lahko dojijo - hvala bogu da je tako, da imajo mleko in da ga lahko pokoristijo.

Vse tiste, ki pa ne morete dojiti - NE SE SEKIRAT!!! - dajte otrokom flaško da ne bodo lačni, na besede "pametnih" pa se požvižgajte. Glavno da je vaš otrok sit, suh in zadovoljen da je v vaši bližini....

tudi jaz ne dojim... po 'matranju' v porodnisnici in forsiranju, sem se 3. dan, ko sva prisla z  domov odlocila, da ne bom dojila... me je prevec bolelo in v tem nisem videla nobenega uzitka, prej grozo (pa si mislite kar si hocete), ko sem pomislila na to, kako bo cez 3 ure spet bolel.. pa itak sem ze od zacetka imela premalo mleka in sem morala dodajat...
slabo vest sem imela samo tisti dan, ko je odlocitev padla, potem pa nic vec... sem pac spoznala, da bo tako bolje za malega, ker bo res sit in zame...
zdaj lepo je po flaski in je ravno tako zadovoljen - blazen med hranjenjem...

_____________________________

Mami, pika moja!

Meni je bilo že med nosečnostjo nekako samoumevno, da bom dojila. Niti nisem pomislila, da ne bo šlo. Na srečo sva se s tamalo ujeli na prvo žogo, res se zna lepo dojit, tako da nikoli ni bilo problemov. Zdaj je stara 11 tednov in  sem čisto srečna, da se dojiva. Če pa ne bo šlo, ji bom pa pač dala umetno. Se mi pa iskreno res ne bi dalo flašk pripravljat....

Še moje morda malo neumestno oz. "neumno" razmišljanje. Dojenje je naravna in logična zadeva za vse sesalce, tudi za ljudi torej. Živali delajo pač po svoje, niti ne vem kako, ali imajo dovbolj mleka ali ne, me niti ne zanima. Zanima me samo to: a potem otroci v Afriki, kjer so itak non stop "postreženi" z materinim mlekom, če mati pač nima mleka, kar umrejo? Ali pa če materi recimo po treh mesecih "zmanjka" mleka? Ker potem, recimo, da ne bi živeli tu, kjer živimo, kjer obstajajo dodatki in umetno mleko, a bi ti otroci, čigar materam pač "zmanjka" mleka umrli? A mislite, da bi se potem ženske bolj potrudile, da bi dojenje steklo, a bi "materisnki nagon" bolj prišel do izraza, ker zdaj pač ni potrebe po tem: če je mleko, je, če ga ni, pa tudi prav.  Bomo že flašo uturili, pa bo.

Ker se mi pa zdi, po teh odgovorih sodeč, da četudi je dojenje preforsirano, je še premalo. Toliko nonšalantih odgovorov v stilu "nisem dojila, pa kaj", "komaj sem čakala, da pridem domov, da dam otroku flašo" ipd. na enem mestu še nisem videla.

Ne obsojam nobene in nikogar, samo naglas razmišljam in sem ob teh odgovorih kar malo, ne malo, precej razočarana.

Seven?

Al bina-nebi se mogla bolj strinjati s tabo 

Jao, najlažje je govort s polnimi joškami mleka...

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

Saj niso dovolj samo polne dojke, verjemi, je še marsikaj drugega vmes. "naučiti" se dojenja, čeprav je najbolj naravna stvar na svetu. Pa se da.

Naučiti se, ni bil problem, al bina...mogoče bi morala v Afriko naučit se?

mi tudi nismo imeli težav s spanjem zaradi dojenja, edino, ko so šli zobje ven, takrat smo dva tedna slabše spali.