Ah, daj nehaj, anonimna. Jaz nisem nikoli dojila, pa je moj otrok danes star skoraj že 4 leta, zdrav, brihten, živahen ... kaj še, aja, najpomembnejše - zelo rad me ima in jaz njega.  Samo to šteje.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Meni gre forsiranje dojenja močno na živce. Resnično. Pa čeprav sem to povedala že tisočkrat.
Moja  je zdaj stara 5 tednov in do 3 tednov je šlo dojenje gladko, potem pa sem dobila mastitis, vročino in antibiotike, zato je bilo mleka manj. Patronažna je svetovala pogosto pristavljanje, tako da je mala non stop isela na meni, potem ko sem jo odstavila pa je še vedno noro jokala. Midva sva mislila, da ima krče, začela sem gledati kaj, kdaj in koliko pojem, a ni pomagalo. Potem mi je mala do krvi ranila bradavice in sem pomislila, da je lačna. Dala sem ji dodatek in je jedla kot nora. Spila je 100 ml, podrla kupček in adovoljna zaspala. Zdaj to prakticirava že kar nekaj časa in je OK.
Zaradi fame okoli dojenja sem dolgo časa razmišljala o tem, če naj ji dam dodatek. Jokala sem in se spraševala, kako lahko s tem škodim otroku. Pred očmi se imela vse tiste članke, ki govorijo o nedojenih otrocih. Baje so manj inteligentni, slabše motivirani, imajo krajšo koncentracijo, slabšo odpornost,... Pa kaj še? Nekaj je ljubezen, nekaj vzgoja in nekaj dojenje... In bistvo je, da je moj otrok sit in zadovoljen. In tudi hranjenje po flaški je lahko prijetno. In tudi če se ne dojiva, se crkljava, se imava radi in se ji posvečam, kolikor je mogoče. In dojenje tega ne bi spremenilo. Pa čeprav jo delno še dojim in dojenje načeloma podpiram. Ampak ne za vsako ceno!

_____________________________

Jaz v svetu, svet v meni živi!
Skoraj že spim, a svet je! Svet se ne zdi!
Slišim rimo, kako govori:
pred rojstvom te ni bilo,
po smrti te ne bo,
a zdajle si.

Hvala za vaše prispevke.

Drži tisto: vse slabo je za nekaj dobro. Ali kar nas ne ubije, nas okrepi.

HA-HA-HA
Tale cvetka o povezavi IQ ter dojenja mi je še posebej všeč.

Upam, da imajo vse tiste, ki v te vraže verjamejo dodobra izdelan rezervi plan, kaj bodo počele čez 20-25 let, ko bo odrasla generacija malih genialcev, dojenih 2 in več let.

Če je res kaj na tem, bo konkurenca mladih, v otroštvu dolga leta dojenih genialcev do vas, v otroštvu nedojenih revic neizposna.
Zrele boste le še za "milostni odstrel", za upokojitev boste namreč (večinoma) še premlade.

Kdo bo pa še sploh hotel imeti zaposlene:
Bolehne in neinteligentne babnice srednjih let, ki imajo težave s koncentracijo, ki so za povrh vsega še nemotivirane za delo!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem oba dojila cca en mesec.Pri taprvem sem se sekirala.,zakaj ni mleka.Pri tadrugem pa čisto nič.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Tudi jaz sem ena tistih mamic, ki "se ni dovolj potrudila". Prva dva meseca sem se presekirala noro ravno zaradi tega in še tistih nekaj kapljic, kar jih je bilo, je izginilo. Povsod sem poslušala (če ne naravnost, pa med vrsticami): Ne trudiš se dovolj, to pa to delaš narobe (mimogrede v porodnišnici sem imela cimro, ki je dnevno popila mogoče pol litra tekočine, pa je imela mleka toliko, da je imela nonstop premočeno spalko, jaz pa sem popila svoj čaj in še njenega do konca, pa nič) Samo eno lahko rečem zdaj: BULL SHIT! Če bi tiste, ki ponavadi na taki temi komentirajo v smislu: "Bolj se potrudi" vedele, kako je to, tega ne bi nikoli več napisale. Da ne govorim, kaj vse sem počela. Veliko pila, jedla, se nalivala s čaji za dojenje in s težavo pila sezam, prebirala razne članke, knjige o dojenju, tamalo nonstop pristavljala.... Žal mi ni uspelo, po 2 mesecih je bila moja  samo še na adaptiranem mleku. Meni je bilo hudo, priznam, vendar pa mislim, da so tisti komentarji "premalo se trudiš" popolnoma odveč v takem primeru. Kvečjemu dolivanje olja na ogenj.

Da ne bo kdo narobe razumel! Podpiram dojenje, a ne za vsako ceno. Veliko mamic nas je takšnih, ki smo imele željo dojiti, ki smo se trudile, pa pač mleka ni bilo. Kot sem že napisala, nobena mamica si tega ne zasluži, da jo povrhu tega, da se obremenjuje sama, obtožujejo še drugi.

Anonimna, popolnoma te razumem, a niti ne vem, kaj naj ti napišem, ker sem bila tudi sama v takšni situaciji in točno vem, kako se počutiš. Mogoče samo to, da bo sčasoma bolje....

_____________________________

Človek mora najprej imeti rad samega sebe, da bi lahko imel rad druge

Vsaka se obremenjuje z dojenjem toliko, kot ji paše. Pa nič več in nič manj!

Sama sem dojila do 4 mesecev, potem mi je zmanjkalo mleka. In?

Ne vidim ene slabe stvari na tem, da sem prenehala dojit. Povezani sva še vedno in crkljati se da na 101 način, ne samo med dojenjem. Ostale pozitivne stvari pa so:
- spi celo noč (od 4. meseca naprej)
- hranil je lahko tudi ati in tako sta se maksimalno "povezala" tudi onadva
- kamorkoli in kadarkoli smo kam šli, sem vzela s seboj vročo vodo in prah in sem ji pripravila obrok (nisem tip človeka, ki bi lahko dojil kjerkoli, ker vem, da nekatere to moti)
...

Se strinjam s Seven. Sama sem bila kar nekajkrat v Afriki in tam tudi 1 leto nepretrgoma živela na tamkajšnjem "podeželju". Tam ni tole dojenje nobena fama. Ženske nimajo težav (večinoma) z dojenjem, ker ni tako kot pri nas, ko nam sestre v porodnišnici blagovolijo 1x ali 2x pokazati pristavljanje, potem se pa znajdi. Ni nekih mitov, moraš to, ne smeš tega, ko dojiš. One to videvajo vsakodnevno pri mamah, sestrah, tetah, sosedah... že od otroštva. Prsi niso tako "opevane" kot pri nas (lahko bi hodila gola do pasu, pa ne bi se ozirali za mano - no za mano, ker sem belka bi verjetno se). Skratka, večji otroci preprosto si postrežejo sami (pač manj oblačil, nobenih modrcev), manjše otroke ob jokanju najprej pristavijo k prsim, potem šele vse ostalo. Povsem naravno.
In glede mojega dojenja nisem imela nobenih pričakovanj in želja pred porodom. Sem rekla če bo šlo bo, če ne pa ne. V porodnišnici sem prosila za flaško, ker je mala visela na meni od 5h do 11h in jokala in sem si rekla, da je verjetno lačna. Ko je dobila flaško, je zaspala. Doma sem ji dala flaško še nekajkrat, potem pa nič več. Sicer se je prve 4 mesece dojila kar naprej (na 1 - 2 uri) - na zgražanje moje mame, tašče..., ampak me to ni niti tako motilo. No sedaj je stara 14 mesecev in sva še na zgodnjem jutranjem crkljanju in počasi bom še s tem zaključila, ker vidim, da tudi z večernim ni bilo težav.
Skratka, hotela sem povedati, da je toliko težav z dojenjem prav zato, ker v "našem" svetu, to ni več nekaj naravnega, nekaj s čimer bi "gor rasli". Naše mame nas niso dojile, ne znajo dati nasvetov, ali pa so celo bolj pametne kot kakšne, ki so dojile, me dojenja nismo videvale kar povsod...Mogoče bo za naslednjo generacijo žensk bolje, bomo videli. Kakorkoli, drugače je pa ponudba različnih vrst mleka in flašk dovolj velika in ni vrag, da ne bi vsak otrok dobil, kar mu ustreza.

Viv! Da se vsaka obremenjuje z dojenjem, kolikor ji paše, ne drži. Tako bi naj bilo, a žal ni.

Zgoraj je lepo napisano, da je dojenje umetnost. Ni obrt, ki bi jo dalo naučiti. Splošne smernice, kako se k poslu spraviti, obstajajo, ni pa konkretnih navodil, ko se kaj zalomi in ni razlage, zakaj se je zalomilo. Če se držiš vseh obstoječih navodil in mleka še vedno ni dovolj, se lahko vsaka mati še vedno krivi, da se ni znala dovolj sprostiti.

V zaporu sedijo kriminalci, ki jim je bila krivda dokazana. Nedoječim materam pa krivda ni dokazana, pa se vseeno včasih počutimo krive. Smo si res same krive? Ja in ne.

Dobro je, da tu svoje občutke vržemo ven. En dan zdaj sem napisala svojo zgodbo o eni do štirih urah spanja ob dvojčkih s krči. Ko sem to potem brala, sem videla, da res nisem imela možnosti dojiti. Slabo vest zaradi svojega nedojenja sem pa imela, ker sem v zadnjem času veliko brala, da mamam z dvojčki dojenje ne bi smelo predstavljati večjega problema. Pa ne, da bi čutila to slabo vest, kazala se je na druge načine, kot odpor do pisanja vsaka mama lahko doji, če se potrudi, le tri procente jih ne more,...

Zdaj, ko sem to spoznala, veliko lažje berem o dojenju, jeza in odpor sta izginila, naredila sta prostor konstruktivnemu razmišljanju.