Ja, to me pa res zelo zanima  in ne vem zakaj bi bila užaljena, če bi vedela  kaj pa je tvoj dragi , da bi morala biti užaljena, če bi vedela, kako poimenuje otroke  tole me je pa res nasmejalo  Hvala, Seven.

Pa se oglašam zato, ker je bil in je še naš podobno "vzgajan" kot od anonimne. Sori, anonimna, ker ti vpadam v besedo.

Ko odgovarjas na temo na forumu potem odgovarjas doloceni osebi. V tem primeru pise (odgovor clanu Seven). Mogoce res nisi namreno meni pisala, ce nisi, potem se opravicujem..

Mogoce se bo kaksna od Stajerk oglasila in napisala svoje mnenje..

Al bina. Samo za tebe.. Bigwhale jim rece FIKUS. Pa je kar dober po srcu, ampak hec mora biti. 

Ja no, in zakaj bi človek moral biti zaradi tega užaljen  Saj fikus je pa res čist lepa rastlinica...če jo dobro vzgajaš, ti dolgo in hvaležno vrača.

Ne vem, zakaj bi se bilo treba komu postavljati v bran? Hudo? S kom? Z Jakobom??? Je eden najbolj prijaznih otrok, kar jih poznam.

O tem, kako drugi ljudje vzgajajo otroke, pa že dolgo ne sodim več. Moj je bil tudi "fikus", dokler mu ni nekaj v glavi naredilo klik je postal, hm, ne vem kaj, ampak vse drugo kot to.

jaz sem pa prebrala v kar nekaj knjigah, da je normalna stopnja v razvoju, da dojenček meče stvari (in tudi hrano) po tleh. s tem si nabira izkušnje o tem, kako neka materija izgleda, kakšna je na otip, se odbije ali ne, se razmaže ali ne... kot drugo mi pa ni jasno, kako ste uspeli, da vam je otrok sedel pri mizi, ko se je hranil po flaški  naša sicer flaške nikdar ni imela, je pa bila še leže, dokler je bila na tekoči hrani. hočem reči, da smo jo posadili v stol za hranjenje šele po 6. mesecu. futrati se itak nikoli ni pustila. gosto hrano je sprejela precej pozno in to šele takrat, ko jo je začela sama v usta nosit. to pa pomeni tudi ogromno packarije, saj se noben ne rodi virtuoz na vilici . tako, malo razmišljanja o tem pridkanem sedenju pri mizi. otroci so mali raziskovalci in to moramo spodbujati, ne pa zatirati (nikakor ne trdim, da kdo izmed vas to počne, da ne bo pomote). seveda to še vedno ne pomeni, da naša lahko počne, vse kar si zmisli. daleč od tega. ampak packarije in kolovratenje v stolčku sodijo k dojenčku, ki spoznava hrano, okolje...

še nekaj: jaz si doma privoščim več svobode kot zunaj (npr v gostilni). zatorej tudi od otroka ne morem zahtevati, da doma sedi, kot bi imel kol v riti. meni je povsem logično, da otroka poučimo tudi, da je dom gnezdece, kjer se lahko sprosti, naredi tudi kako neumnost, se zdivja. pravila obnašanja se pač prilagajajo okolju in situaciji.

predvsem pa hočem svojega otroka vzgojiti v človeka, ki bo pošten, delaven, toleranten in bo znal razmišljati s svojo glavo. če mi bo to uspelo, sem na konju.

sicer je pa nek angleški psiholog (se posipam s pepelom: sem pozabila kateri) rekel, da je pri vzgoji otrok pomembno le eno: DOSLEDNOST. da ni važno, ali ga garbate ali mu vse dopuščate, samo da ste pri tem dosledni .



_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

tudi jaz imam dva mala in jima že sedaj ne pustim delat vsega. Z malim smo bili že ogromno na dopustih v hotelu in so me vedno motili takšni otroci. Oprosti če si plačam dopust, ne rabim poslušat pri večerji kričanja.
Če se je naš kdaj drl, sem ga odnesla ven in ko se je moj najedel sem šla jaz.
Treba jim je pokazat mejo

_____________________________

Lp, Mojca
*****************************************
"Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim"
*****************************************
Plačano oglasno sporočilo:
www.atrium-nep.si

Verjetno bom kar dolga, lahko preskočite....

Za uvod nekaj dejstev:

• Temo spremljam od prve minute, ko se je znašla na forumu
  
• Seven poznam osebno
  
• Sama imam 2 otroka, stara sta 14 m in 26m - se pravi razlike je manj kot 13 m ali dobro leto
  
• bila sem na dopustu na morju z enim in noseča ter z obema (2 krat letos), nikoli v hotelu - vedno v apartmaju ravno zaradi "trenutno aktualnega problema te teme"
  
• oba otroka sta izjemno živahna (to ni le moja osebna in subjektivna ocena, marveč ocena okolice v kateri živimo, vključno z ljudmi, ki ju čuvajo redno ali občasno)
  
• oglasila se nisem, ker sem bila včasih takšna kot začetnica te teme (mislim da matejka), danes pa zelo dober približek Seven
  
• S Seven nama je skupno tudi to, da nama veliko pomagata očeta najinih otrok
  
• hvala bogu, naši otroci nimajo težav z zdravjem in so se rodili brez bolezenskih težav

Kot je razvidno iz zgoraj nanizanih točk, se nisem oglasila, ker sem kot "ženska", torej potencialana mama, v svojih 20 - bila ogorčena nad obnašanjem nekaterih otrok oz. njihovih staršev v podobnih situacijah, kot jih opisujete (restavracijam, bazen, trgovina in še kje). Rojstvo oz. spočetje 1. otroka naju je z možem presenetilo, nikakor pa naju ni "presenetilo" rojstvo otroka, ker sva se v času nosečnosti "laično izobraževala iz izkušenj in literature". Teorijo obvladava vsaj za oceno dobro 3, praksa pa je nekaj povsem drugega. Imam 2 zahtevna mulčka. Njuna "zahtevnost" je zopet po ocenah naju z možem ter okolice....bla, bla (isto kot zgoraj) posledica dvojega:
1. najine (ne)pravilne vzgoje
2. karakterja

Tiste, ki redno in že nekaj časa spremljate RR poznate moje zgode in nezgode, zato jih tu ne bom ponavljala. Tako kot pravi Seven - so otroci, ki jim tudi 1586. NE ne zaleže, fizični odmik stvari ali od stvari, tudi ne, razlaganje v nedogled na (vsaj trudiva se) na nivoju toliko starih otrok tudi ne. V najhujših izpadih sem posegla celo po "drastični" metodi z mrzlo vodo, pa je bil učinek še slabši. Tudi po riti jih je dobil. Pa po rokici tudi. Ne dovolim pa tepeža po glavi ali vlečenja za ušesa. Kar se glave tiče, ga pocukamo za ta sladke, kadar na primer grize, ščipa, lasa in podobno. Seveda sledi kratka in jedrnata, predvsem pa odločna "razlaga" zakaj se kaj ne sme. Rezultat - vtičnice niso več zanimive, hrana le redkokdaj zaide namerno na tla, pečica ni več aktualna, plezanje na mizo se še občasno "zgodi". Ima pa druge finte. In tudi te bodo s časom izvenele kot posledica najinega vztrajanja ali pa se bo "froc" enostavno naveličal in si našel kaj novega. Ta zadnji odstavek se nanaša na VELIKEGA BRATA.

Mala sekica pa ga že svira po svoje. Danes je začela 3. teden vrtca. V tem času se je iz "normalno" živahnega enoletnika spremenila v pravo malo "vragico". Zaradi vrtca zelo protestira in je včasih nemogoča. Čeprav ne hodim v službo (ker sem jo izgubila z 2. nosečnostjo - vendar zavestno), moram reči, da me v popoldanskem času, to je od 14. ure, ko dvignem ta malo iz vrtca do 21. ure, ko gre ta mala ponavadi v miževo deželo, izmozgata - pa ne fizično - psihično.

Da ne bom napisla romana, bom raje nadaljevala v točkah :

1. priznam, da nisem požrla vse pameti tega sveta
   
2. priznam, da sem premalo vztrajna in premalo dosledna
   
3. priznam, da mi popustijo živci, ko v teoriji popolni mamici nikakor ne
   
4. priznam, da sem zagrešila še cel kup drugih napak pri vzgoji svojih mulcev zaradi prvih treh točk
   
5. trudim se popraviti zamujeno
   
6. poiskala sem pomoč oziroma mnenje pristojnih ljudi
   
7. strinjam se, da smo nekateri starši včasih res preleni, ko ne bi smeli biti
   
8. iz lastnih izkušenj vam povem, da je razlika vzgajati otroke, ki so si po starosti eden za drugim, kot pa otroke, ki so narazen malo več (verjetno ni treba na tem mestu filozofirati o tem, da na primer 4 ali več letniku lažje dopoveš, da naj počaka nekaj minut, da nahraniš, previješ, umiješ.... dojenčka)
   
9. nikakor se ne smatram za slabega starša ali celo za starša, ki je pri vzgoji pogorel na celi črti (to so mi hvalabogu potrdili tudi "objektivni" subjekti - ne žlahta ali prijatelji
   
10. tudi jaz sem nekoč popenila v restavracijah, na bazenih, v trgovini oz. bila jako pametna - moj otrok pa tega ne bo počel - če bi samo vedele kako pogrizen jezik imam

Rezime - razumem tiste, ki vas takšni otroci oz. starši motijo, razumem tiste, ki ste svoje otroke uspele vzgojit v "otroke sprejemljive v okolici", razumem Seven. Ker Seven osebno poznam, ker ste jo milo rečene nekatere grdo "napadle" (mislim na to, da se delate norca in na izrazoslovje, ne na vaša stališča), ker vem, v kakšni godlji je, sem se oglasila. Drugače bi vsaj enkrat "pametno molčala" in se ne izpostavljala.

Drage mamice in očki ter potencialne mamice in očki - le čevlje sodi naj kopitar.

Verjamem, da se da tudi v naši situaciji (mala razlika, živahen karakter, najina nedoslednost.....)  vzgojiti sprejemljive otroke. Je pa res, da bova morala bolj "trdo prijeti" za starševskim delom. Enako velja po mojem mnenju tudi za Seven in BW - ampak to je moje mnenje, kolikor pač poznam njuno situacijo. Sama sem Seven na 4 oči povedala (v živo, ne preko foruma), s čim se jaz pri njeni vzgoji ne strinjam, vedno le dobronamerno. Vem, da Seven to ve, ni pa nujno oz. ne pričakujem od nikogar, da se z mano strinja. V primerjavi s Seven pa imam 2 ogromni olajševalni okoliščini:

1. stare starše in prijatelje, ki mi lahko kdaj popazijo na otroka in jim popolnoma zaupam
   
2. otroke, ki niso imeli nobenih zdravstvenih težav.

Toliko za sedaj.

Jasna

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Eh, Seven, zaradi anonimk se ne sekiraj. Me vemo, kako je na stvari in da Jakob ni takšen, kot si ga predstavljajo ostali. Ni nevzgojen. Je bil pač v fazi, ko nateguje meje in preizkuša, kaj se bo zgodilo. Tudi moj David je dajal to skozi (in zaenkrat še daje). Da o tem, kako se je obnašal v hotelu, sploh ne govorim, čeprav je bil drugod vedno priden.

Nikar ne dvomi v svoje vzgojne ukrepe. Samo ti poznaš Jakoba, samo ti veš, kaj pri njem zaleže in kaj ne. Jakob je čisto normalno razvijajoči se otok - pa tudi lepo vzgojen.

Hvala bogu, da ne vzajamo vsi po istem kopitu. Si znate predstavljat, kako dolgočasen bi bil potem svet???

Opazke o vzgoji otrok so zelo boleče. Tudi zame, ampak kadar pa o tem govori kdo, ki še nima svojih otrok, samo zamahnem z roko.

Zakaj? Ker sem bila tudi sama včasih takšna. Še prekleto živo se spomnim, kako smo z mojim možem in še enim parom sedeli v hotelski restavraciji, gledali takšnega otroka, se čudili, zakaj starši sploh rinejo v hotel z otrokom, ko itak vedo, da tja ne sodijo, motil nas je vsak otroški krik... in pika na i je bila, ko smo začeli obirat eno sveže pečeno mamico, ki je dojila, kako je lena, ker večino časa prespi in nič ne dela, vse pa mora naredit njen partner...

Kako hudičevo me je tepla šiba, ko sem sama postala mamica. O neprespanosti ne bom govorila, dajala me je pa kriva vest, ker sem vedela, kako drugi prijatelji (torej par, s katerim smo bili na počitnicah) misli o meni. Ko pa sta enkrat prišla k nama na obisk (David je bil star 1 mesec), bila pri nama 3 ure, sedela in hotela klepetat, bit pametna, na koncu pa je še on izjavil, da bo najin otrok skrbel za njegovo rit in delal za njegovo penzijo, ko bo star, mi je pa poknil film in sem z njima prekinila stike.

Samo dajem primer za vse tiste, ki nimate svojih otrok, kako se stvar spremeni, ko ste sami enkrat v podobni situaciji.

Anonimka...  tebi pa le to, da tvoj post o naših srečanjih in nezavzemanju za Seven ni fer in zelo nesramen. Marsikatera izmed nas je zaposlena in nima več časa viset na RR, da bi lahko odgovarjale na vse poste.

Seven, ti pa da veš, da stojimo za tabo!!!

Saj ne morem verjet, kam je tema zašla.

Nihče ne govori o otrocih, ki malo špancirajo po gostilnah in so primerno "vljudni"= ne tulijo prav na glas, se ne tepejo in ne skačejo sosedu v krožnik ali mečejo vanj kaj. Nihče ne govori, da bi morali biti otroci čisto pri miru in sedet kot Mona Lize. Govorimo o tem, da je razlika ali otrok mirno hodi okrog, ali pa zganja kraval po gostilni, pa o tem, ali normalno skoči v bazen in je živahen, ali se dere in šprica čisto vse, vključno z brisačami naključnih obiskovalcev.... Nehajmo se sprenevedat. Nihče ne misli nič špartanskega.

Edina razlika med nami je v tem, da imamo mejo, kje se nam zdi še ok, čisto drugje. Potem je pa še razlika, če je ena mamica hudo zmatrana od dveh majhnih otrok, ji je še težje vsako sekundo sledit, kaj otrok dela. V končni fazi je tako utrujena od vsega, da si misli "pejt se solit", naj malo skače naokoli, jaz ne morem več, ga bodo že nekako prenašali, saj je otrok. Ampak v bistvu naredi sebi slabo uslugo, ker bo njen otrok vse življenje samo vedno bolj sitnaril in zahteval svoje, pa obnašati se tudi ne bo znal, medtem ko bo tisti, ki so mu že kot malemu postavljali neke normalne meje, že prej ugotovil, da se vsega ne sme. Ampak enkrat bo otroka itak treba naučit bontona, ali pa imajo starši vedno večje probleme. Tako je in nič drugače.

In ja,res je težko. Obupno težko. Jaz sem včasih jokala od hudega. Imela sem dva majhna otroka z majhno razliko v letih - ne ponižujte tistih, ki jih še nimajo - razmišljajo v pravi smeri in upam da ne bodo obupale vmes. To, da smo imeli malo razlike med otroki, je NAŠ PROBLEM, zato se me nismo znašle. Pa še vedno mi je hudo, ko moram ukrepat. Zelo mi je hudo, ampak moram, če hočem, da se moj otrok zna vsaj približno obnašat v družbi. To bo pa rabil za vse življenje, saj bo v družbi živel. Vsi to rabimo, drugače bi izumrli, ker bi se pobili med sabo.
In ni res, da vsi, ki imamo otroke, nehamo razmišljati v smeri, da morajo imeti otroci meje, da se morajo znati vsaj približno vesti. Vsi nekje na sredi včasih izgubimo živce, vsem včasih ne rata, vsi imamo slabe dneve in dobre dneve, vsi se včasih počutimo krivi, ker moramo nekaj ukrepat, vsi smo včasih malo nemočni pri kaki stvari.....ampak če sešteješ 1+1 je važno to, da stalno slediš tisti poti, ki si si jo zadal. In če tako delaš, ni hudič, da ti enkrat ne rata. In ni se nam treba zato zagovarjat, če nam vmes ne rata kaj....važno je le to, da jasno vidimo cilj. To pa je važno.

Madona, vidim, da je naša Teja najbolj nevzgojen otrok na tem svetu. Verjamem, da pri skoraj dveh letih razume kaj pomeni ne in kaj naj naredim, če ne uboga??? Naj jo nasekam, da bo plava??? Ze skoraj dve leti ponavljam: to se ne sme pa tisto se ne sme. Ja, pa po riti je ze tudi dobila. Ne zaleze pa nič. Ja, tudi hrana leti kdaj po tleh, pa dobi po roki, pa 1000X povem, da se to ne dela in zakaj ne. Mater, zgleda, da sem najslabša mama na svetu, ker si moj otrok ne da nič dopovedat in se mi smeji v faco. Joj,joj. Se bo treba zamislit.