Me veseli, da si domačo nalogo uspešno naredila. Tvoj post pa dokazuje to, da sem prav sklepala.
Pa še to- glede na to, da si anonimna (ki ima možnost, nima pa jajc) sem že preveč diskutirala s teboj zato ti želim lep večer

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

jajc na žalost nikoli ne morem imet - razen v hladilniku....
lahko noč tudi tebi!

Jst te pa razumem, kljub temu da sama nisem bila in upam da tudi ne bom v isti situaciji. Moja druga starsa sta super, ko sem bila noseca sta lepo skrbela zame, me kam peljala ce je blo treba, mi kuhala stvari ki sem jih imela rada, se pogovarjala z mano kako je bilo na pregledih...
Tud v porodnisnici sta me velikokrat obiskala in mi prinasla sladkarije, ki sem si jih zazelela, za otrocka samga pa mi nista kupovala nobenih stvari in tega od njiju tudi nisem pricakovala. Ko se je Evan rodil, sta nama dala denar, da mu kupiva tisto kar potrebujeva.
Ga pa sedaj obiscet bolj redkokdaj, pa ne zaradi tega ker ga ne bi hotela, temvec zato, ker morata paziti na svojo prvo vnukinjo. Gremo pa zato mi veckrat k njim.
Ce bi se obnasla do mene tako, kot sem iz tvojga posta razbrala, da se do tebe tvoja dva, bi se mi tudi zdelo zamalo in bi se pocutila razocarana in uzaljena. PA nosecniski hormoni gor ali dol.
Nosecnost je za vsako zensko poseben cas in vsi njeni bliznji bi se mogli potrudit, da se takrat pocuti dobro in zazeljeno tako ona kot otrok, ki ga pricakuje.

Jest pa pravim samo to, da je življenje prekratko, da bi se pretirano sekirali in obremenjevali z umotvori tastarih! Ti lepo uživaj v svoji nosečnosti rada mej svojega moža in se v miru pripravi na najlepši življenjski preobrat, ki se lahko zgodi človeku...rojstvo prvega otroka! Takrat boste važni le vi trije, pa še prav ti bo prišlo, če bodo tastari čim manj kolovratili po vajini hiši.

Meni se ne zdiš čudna. Moja tašča in tast imata zelo podoben odnos do naju obeh,pa nisem noseča. DO naju se obnašava ko da sva zadnji drek na tem svetu. Delava po cele dneve, jaz vmes še pridno študiram . Do njiju sva vedno prijazna,vse narediva,...pa sem ugotovila da se mi sploh ne splača sekirat,če me ne marajo, je to njihov problem, prav tako bo njihov problem če ne bojo marali svojega vnuka. Jaz se zaradi tega ne bom sekirala,še boljše mi ne bo treba samo zaradi otroka hodit tja na obiske  da se bosta neki hinavla okoli najinega otroka.

Ne vem, če si čudna ali ne, odvisno od tega, kako se drugače razumete in kako drugače reagirajo njegovi starši in tudi ti. Nekaj verjetno vplivajo tudi hormoni .

Pri meni tudi ni nekih izbruhov navdušenja s strani njegovih staršev, pa se sploh ne sekiram. Ko sva njegovemu očetu povedala, da bo ponovno postal dedek, je bil njegov odgovor: "ja, saj je bil že čas". Nobenega skakanja, poljubljanja, izbruhov sreče,... Ampak tak je njegov oče in kaj drugega tudi nisem pričakovala. In mu njegove reakcije sploh ne štejem v slabo. Pa tudi kasneje ne pričakujem ne vem kakšnih daril ali kakršnekoli pomoči, ne od njegovih staršev, ne od mojih. Seveda so prisotni tudi komentarji glede uporabnosti določenih stvari, cen in podobnega, ampak jih preslišim in naredim po svoje (ali pa upoštevam, če se mi zdi uporaben nasvet).
Navsezadnje sva midva z možem starša najinega otroka in skrb zanj je v vseh pogledih najina dolžnost. Drugi pa naj priskočijo zraven, kolikor si sami želijo.
Nasploh, to je moja situacija, ki meni ustreza.

Anonimna, ne se sekirat, skrbeti moraš za svojo družino. Če se tvoj tast in tašča obnašata v nasprotju s tvojimi pričakovanji, to še ne pomeni, da sta slaba. Ljudje smo si po karakterjih različni in ne moremo vedno vsem ustreči ali se vsi imeti radi. In nič ni narobe, če se ne prenašamo, samo ni se treba toliko sekirat glede mnenj in dejanj drugih. Eni pač stvari delajo tako, drugi pa drugače.

   In kaj potem če se nekomu ni ustavil svet zaradi tvoje nosečnosti ( ali pač tako pokaže )? Sej ne boš imela otroka zaradi njegovih staršev. Osnovna družina si ti, tvoj partner in kmalu vajin otrok. Problem bi bil, če bi otroka zavračal tvoj partner, tako pa se nimaš kaj sekirat.

Se strinjam z Marogico, daddyjem in Kalbotom. Ampak hecno mi je pa to, da so npr. vsi trije, pa če prištejem še Ankico štirje, enako povedali, le da so se izrazili malo drugače, v nos vam (ti) gre pa samo Marogica. Meni se zdi, da je preobčutljivost nekaterih včasih zelo ogromna, pa če hočejo to slišat ali pa ne. Lahko pa priznam, da sem bila sama pred prvim otrokom tudi bolj občutljiva kot zdaj, pa sem imela zelo zahrbtno, pristransko, posestniško in nevoščljivo taščo, s čisto drugimi pogledi na svet kot jaz..... imam izkušnje s čudnimi taščami. ampak nisem nič jezna nanjo - ona si ne more pomagat, da je taka. Sem vesela, da ima rada otroke, čeprav ne zna z njimi delat. Lažje ti je, če tako gledaš na stvari. Če pa karkoli pričakuješ, imaš pa zelo hitro probleme. Sploh če pričakuješ, da bodo ljudje enako gledali na svet, kot ti in še čutili enako. To je nerealno pričakovat, pa še probleme si narediš dolgoročno, ker če nekaj ne toleriraš, si konstantno pod stresom, ker tistega ne dobiš ali je tebi nesprejemljivo.

Jaz se pa strinjam z Marogico, daddyjem, Kalbotom in Gino. Pika.

Joj babe, a ne morete biti malo bolj diplomatske?

Sem bila tam. Živeli skupaj s taščo in tastom. Za vnukinjo jih je bolj malo brigalo, zame pa tudi ne. Dokler sem razmišljala, zakaj sta taka, me je samo bolelo (moji starši so namreč čisto drugačni - pa ne zato, ker so moji starši dobri, od moža pa avtomatično slabi), ko smo se odselili, sem dala pa vse na off. Mi je vseeno, kaj mislijo, od njih ne pričakujem nič. In se temu primerno tudi obnašam - mrtvohladno. V končni fazi so drugačni kot jaz. Kakšne ljubezni pa med nami ne bo. Mene pa tam ni več. Huh, sem si oddahnila. Zdaj se na te štorije s taščami in tasti lahko nasmejim.
Moj nasvet je, da  čimprej ko se s tem sprijazniš, lažje bo tebi. Manj se boš obremenjevala in uživala s svojo družinico. In ne pričakujta daril. (moja tašča vsakič ko vidi tamalo pravi, ja kako je nova, pa spet ma novo oblekico. Ja seveda, rečem, sem ji jo kupila, ker je drugače ne bi imela in bi jo zeblo. Brez obleke pa res ne more okrog hodit. In to je ponavadi konec debate).

Pa res je, nosečniški hormoni so včasih res obremenjujoči. In ne pozabi, najboljša tašča je hladna.... he, he, he.   

Nisi čudna.Zakaj neki le. Tako ti to občutiš. In nosečnost je res obdobje, ko si bolj občutljiv. Jaz sem drugače od kar pomnim, samostojna. Ničesar nisem rabila od staršev. Zanesla sem se le nase. Tako da tudi pričakovala nisem nič in sem bila z nakupom posteljice s stani mojih staršev popolnoma presenečena. Potem kar malo češ kako jima vrniti. Taka pač sem. Ne živim na tujih plečih. In ni me čisto nič žrlo, da sva od vsega dobila "le" posteljico, ker tudi ničesar nisem pričakovala. Glede komentarjev ki jih je že Tare* omenila se pa lahko le . GLede tega kolk otrok, pa še tega se je manjkalo, so se mi nekateri strašansko zasrali...Ampak sej vsakogar enkrat spregledamo a ne? Za naju je bila najina princeska najbolj zaželeno bitjece in materialne dobirine so postranskega pomena. To pa tut nekaj šteje!

Lep pozdrav!

Otroka nosiš ti in tako ga v bistvu tudi doživljaš čisto drugače kot okolica. Jaz po eni strani razumem taščo in tasta ker je veliko ljudi starejše generacije mnenja, da nakupovanje pred 7.mesecem prinaša nesrečo...morda sta tudi onadva tega mnenja.  Morda sta ugotovila da postajata  "stara", preživljata kakšno krizo...karkoli je, noseča si ti, osredotoči se nase in  na dojenčka v sebi, če želiš ponoreti od nakupov in priprav daj, jaz tudi sem, toda ne pričakuj da bodo VSI okoli tebe čutili enako.
Življenje se bo s prihodom dojenčka še bolj spremenilo, sprejmi vsako pomoč, ker je gotovo dobronamerna. Filtriraj si informacije, zanesi se na svoje občutke, čeprav ti bodo ostalo govorili drugače.
In če imaš dve posteljici in dva jogija kaj potem...en bo pri vas doma drugi pa pri babici. Naj jih ima pospravljene, ti imaš svojega, malega ne bo zeblo, tudi na mehkem in na toplem bo spal, tako da je zadeva rešena!

LP

Lahko bi vam kaj napisala, pa se mi ne da, ker sem v depresiji zaradi službe.
Grem se nalit, vi pa se lahko pogajate še naprej. Meni se ne da.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Ja porkaduš! Pa saj se ljubezen ne kaže z darili. Jaz od svojih in njegovih NIKOLI nisem ničesar pričakovala, da bi mi prinesli. Pa saj se sam odločiš imeti otroka. Meni lahko nekdo ne vem koliko daril prinese in mi s tem še ne pove, da mu je kaj do mene. ''Najraje'' imam darila iz slabe vesti.. hvala lepa za to.. Mene tašča sicer vedno sprašuje kaj naj kupi za otroka pa ji vedno govorim, da ni potrebno, da je dovolj že to, da mi pomaga pri obeh. Pa nakoncu vedno kupi, samo hočem povedati, da tudi če ne bi, bi bila jaz zadovoljna, da je pripravljena svoj čas deliti z vnuki. Pa tudi če ne bi, ji ne bi zamerila, ker ona je svoje otroke že vzgojila, najina otroka bova pa že midva s partnerjem poskrbela, saj sva se midva odločila jih imeti. Druga stvar je pa ta, da dvomim, da nekdo nima rad svojih vnukov, samo vsak kaže na svoj način. Kakšne snahe znajo biti prav pasje, tako da ni čudno da si tašča včasih sploh upa odpreti usta v njeni prisotnosti. Karkoli bo naredila bo narobe. Seveda je situacija lahko tudi obrnjena. Vidim, da smo včasih lahko prav nerasodni, ko gre za nas in ne vidimo situacije v pravi luči, čustva nas zameglijo. Samo to pa res ni potem problem drugih.

Bravo, niki5 . To si pa tolk dobr napisala.