Moj skoraj 3letnik ima napade trme + naš 3mes dojenček nas malo več potrebuje in je najverjetneje še bolj senzibl zaradi malenkost zmanjšane pozornosti iz naše strani. Moji opazki in postopki:
- njega npr.ne gane, če jaz kr nekam grem, ko ga iz vogala opazujem vidim, da mu to celo paše !
- na raznorazna ostra povelja sploh ne reagira- niti slučajno med množico ljudi!
- nikoli ne izsiljuje npr. v trgovini za kakšno stvar, njegova trma je brez vidnega vzroka in kr kapne z milega neba
- najbolj pa se izživi, če jaz postanem panična, nervozna, ko mi enostavno dekl dvigne in ko kr puham ogenj iz nosnic!
- NIKOLI ga ne zapiram v bilokatero sobo v stanovanju!!!!!!!!!!! To so počeli moji starši- sem morala pretrmarit v svoji sobi in tam nikoli nisem rada ne spala, ne bilokaj drugega. Nikoli je nisem sprejemala, kot moje sobe ampak, kot kazensko sobo iz katere je nujno čimprej najti izhod. Ko sem to ene parkrat prakticirala na mojem fantku sem opazila, da je npr. ponoči ful nemirno spal, imel more...
Pri mojemu najbolj palijo finte- on se meče po tleh, jaz pa z mirnega " ti kar lepo tu leži, jaz pa grem domov se igrat v peskovnik, pa gugat, pa na sprehod v gozd.... saj res je boljše za tebe, da tu malo obležiš bla bla.. in ponavadi kar v trenutku pozabi na ipiko in že mi sledi in sprašuje, če bova iz mivke naredila garažo...Če še to ne pali gra pa tud zgrda, ga močneje primem za roko in mu kaj " zagrozim". Na splošno je pa naš otrok zelo priden in izjemno inteligenten in mu je večkrat tud nerodno pred tujci, če mu jaz na uho zašepetam: "poglej kako te stric gleda, si misli kak si ti poreden.." se v sekundi pobere.
Skratka ogromno pregovarjanja z namenom, malo tud drobnega podkupovanja, nikakor pa ne sme opazit, da me je al zmedel al pa živčno naredil, ker takrat pa težko odneha, ker ma svoje veselje!

Splišni kot bi jaz govorila.Tud pri nas je pri ta večji "spokaj v sobo", ampak zakleniti pa ne bi upala, čeprav ne hodi ven.Se mi zdi da bi se ji zmešal.Sam jo pa obvezno, ko jo zaprem v sobo lulat, pa kakat, pa...

No, tudi mi sobe ne zaklepamo, ker se bojim, da bi doživel kakšno travmo. Seveda mu kakšno zadevo najmanj trikrat razložim, preden mora v sobo npr. po stanovnju se ne teka, ker...., ne meči igrač........ko pa to ne pali, je moj zadnji odgovor, naj gre v sobo in to tam počne (karkoli, kar nas ni ubogal). Seveda je drenje in govorenje, da ne bo več, vendr če sem nekaj rekla, ostanem pri svojem. Po ca. 3 min grem po njega v sobo in kaj dela ponavadi naš princ? Vklopi si CD in se igra v sobici tako, kot bi si jaz v bistvu želela.
Pa kaj hoćemo, življenje ni "glasba po želji", ne za nas, ne za otroka.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Moj sin ima 2 leti in 3 mesece. Običajno je kar priden otrok, se mi je pa zgodilo, ko sva prišla domov (iz službe, on pa iz varstva pri mami), da ni hotel iti z mano gor.  Prigovarjanje ni pomagalo, ko sem ga prijela za roko, da greva, se mi je izmuznil iz rok in jo ubral kar so ga nesle noge. Takrat mi je postalo vsega dovolj in mi je prekipelo in sem mu jih nekaj vzgojnih naložila na rit (naj nikar kdo ne reče, da ne pomaga in da je premajhen) in sem ga vsa penasta, prepotena in razkačena za roko odvlekla po stopnicah v 5. nadstropje. Vmes je tudi še nekaj vzgojnih priletelo, spotoma sem mu pa že povedala, da gre za kazen spat v posteljo. Dobro se je zavedal tega, kar sem mu rekla, ker je že sam govoril, da gre ninat. Ko sva prišla v stanovanje sem ga sezula, slekla in dala spat in je takoj od vsega hudega zaspal. Zadeva se ni več ponovila. ampak mene je pa totalno iz tira vrglo.
Sem mnenja, da jim ne smemo popuščat, ker še kako hitro to znajo izkoristit v svoj prid.

kolegica je pravla da je enkrat ena punčka trmarla v trgovini in se je kr usedla na tla..mama pa zraven nje..in tk je potem odnehala z trmo..

_____________________________

Ko se rodiš so vsi veseli.
Ko umreš se vsi jočejo.
Ko živiš jim je vseeno.

Sicer par dni zamujam za vašo vročo debato, ampka morm pristavit še svoj pisker. Pa sploh ne zato, ker bi imela kako rešitev. Zgolj zato, da povem, da točno  vem kako se počutite, ko mulčki trmarijo. Tudi imamo prvovrstni "material" doma. Ima 26 mesecev, torej je že kako leto, kar jo meče trma. Seveda smo zdaj na stopnji, ko nič ne zaleže. Ne stari nasveti, mahni jo  po riti, ne novi, pusti jo v sobi, da se ohladi. Ker naša, ko je v zagonu, se dere ko žival in ne neha pod nobenim pogojem. Tud če bi jo orng namlatu ne bi nehala. Ud udarcu čez rit ali po roki sploh ne trza. Pa tudi če bi ji grozil, da potem pač greš in naj se kr dere, jo sploh ne gane. Ona enostavno ne sprejema tega kar ji rečeš.Je bil čas, ko sem dejansko mislila, da dete ne sliši dobro.
Največje sranje je pa sedaj, ko sem res popolnoma nemočna, kadar mi, po možnosti sred kake ceste, začne uganjati svojo voljo, ker sem noseča, in je ne morem na silo odvleči stran. No, dejansko edino odvlečem jo lahko, kar zgleda zelo grobo. Včasih mi drugo ne preostane.

Ja, se pa tudi jaz, v najbolj stresnih trenutkih tolažim s stavki v stilu, "trma je znak inteligence".

moj ma tud napade trme...in kak hude..jao... ampak k mi pa dopizdi mi pa dopizdi in ga ene parkrat čez rit, in je pol skor ceu mesec dobr ali več... potem pa spet poskuša kuk dalč gre lahko...uff... če sem pa preveč popustljiva in vse delam z besedami pa to takoooo izkorišča in se še bolj trma kot ponavadi..ne ne...kr ene par čez rit pa ima da je mir

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~