Drage mamice, kako sem vesela, da vas berem in se najdem v vaših zgodbah. Po prvem otroku sem imela hudo poporodno depresijo, samo takrat nisem vedela, da kaj takega sploh ostaja in sem se pučutila kut duševniin čustveni invalid, zrel za kako zaprto  ustanovo za mentalne bolnike. Nikomut nisem govorila o tem, le mož, ki je bil priča mojim izpadom, me skoraj ni upal pustit same z otrokom, da mu ne bi kaj naredila.
Hotela sem se it sterilizirat, pa mi ginekologinja k sreči ni hotela napisat napotnice.
Nekaj tednov sploh nisem spala. Hujšala sem tako hitro, da sem bila v mesecu kot okostnjak.
Do otroka nisem čutila ljubezni in razmišljala sem o samomoru.
K sreči se je po treh mesecih vse to čudežno nehalo.
Moj srček se je začel tako prečudovito smejat, dolge ure večernega joka so minile in moja ljubezen do njega in do mene same se je začela rojevat.
Sedaj imam tri prečudovite otroke. Depresijo sem imela samo po prvem. V materinstvu uživam sleherni trenutek.
Če bi takrat imela možnost, da bi kje prebrala podobne zgodbe, bi mi bilo prihranjenega veliko trpljenja.
Lepe pozdravčke vsem mamicam-poljubčkajte svoje srčke in bodite srečne z njimi!
Nojči