Ne se razburjat, no. Pa dobro, po trinajstih letih, pa po trinajstih letih. Človek pač zori ( tudi duševno ) in za nekaj pozitivnega storiti zase ni nikoli prepozno ( posledično tudi za otroka, kajti otrok jasno čuti napetost in nesoglasja v pogojno rečeno "slabi zvezi", ali pa "zvezi na silo, samo zaradi otroka" itd ).

Odgovoren človek v taki zvezi nebi šel zavestno delat na otroku. Ne vem kako je bilo v tem primeru, samo veliko ljudi zmotno misli, da otrok lahko poštima zadeve na ljubezenskem področju, kar pa ni res.

Ostajati v propadli zvezi zavoljo otroka ni smiselno, je pa smiselno ob razvezi misliti predvsem na otroka. Te zadeve je treba rešiti tako, da otrok čuti čim manj posledic! Vse prevečkrat začneta razvezana zakonca prati umazano perilo preko otroka. To ja pa kriminal.

V dotičnem primeru me moti pa samo to, da japi otroka seznanja z novim partnerjem, v trenutku, ko še sama ne ve kaj bi. Šele ko se bo zares odločila in poštimala v svoji glavi, da je res to to, naj seznani otroka z novim partnerjem, prej pa ne.

   Prav imaš,Kalbo. Marsikaj. Vendar v situaciji kot jo ima Japi nič ne pomaga "kaj bi bilo če bi bilo", otrok je tu, ona pa se ozira naprej, ne nazaj. Kako in zakaj se je odločila za otroka ( tudi s kom ), ve najbolje ona sama. Mama je in in ima materinski čut, torej verjamem da bo poskrbela da bo za njo in za otroka prav.
  In ne, otrok ne poštima vrzeli v odnosu s partnerjema. Samo začasno jih morda zamegli, tu se ne bi mogel bolj strinjat s tabo.

Seveda otrok čuti, ne bo imel pa zaradi tega posledic v življenju.

Mene pa predvsem moti to, da avtomatično ko se dva razhajata ljudje začnejo, še preden karkoli vejo kakšna je situacija, da bosta otroka uporabila kot orožje za svoje spletke oz. maščevanje.

Najprej si ti na prvem mestu, da ugotoviš kaj želiš od življenje oz kako doseči to in narediš ustrezni korak k svoji odločitvi. Se odločiš k razvezi. Tukaj pa potem pridejo vse stvari zraven. Ločitev če ni sporazumna se vleče pa ni treba da ti partner nagaja, ampak sam sistem v tej državi je obupen. Ko je nekdo prizadet lahko počne marsikaj zakar ne bi nikoli od njega pričakoval. Če imaš stvari sam pri sebi poštimane, potem krmariš med enim in drugim in ustrezno poskrbiš za otroka.

Ne smemo pozabiti, da razhajaš se ti in tvoj partner, vse kar je, je izključno med vama. Vidva se nista razumela, ujela, kakorkoli že, otrok pa je del obeh in mora ostati izven teh težav, ki so nastale med vama.
Ko gre za otroka, tvoji občutki ki jih gojiš do partnerja so obstranskega pomeni, to ni pomembno. Ko se odločaš v imenu otroka, se moraš vživeti v njegovo kožo. On ima vedno oba od staršev rad in oba si želi imeti in sami mu moramo zagotoviti, da če se starša razideta to za njega ni pomembno, ker onadva bosta še vedno ostala z njim.

Drugače pa se strinjam z daddy-em. Točno tako je, kot je napisal.