Če si  se ti zaljubila, že nisi bila srečna v zakonu. IN če že večkrat nisi bila srečna, tudi na dolgi rok ne bi bila. Oslarija, pogrevat nekaj, zaradi občutkov krivde. Kakšni občutki krivde le? Tebi mož ne daje tistega, kar ti rabiš, ti se pa krivo počutiš, zato ker ti daje nekaj drugega, kar tebi ni tako pomembno.
Pa otroci....otroci so lahko srelni le, če imajo srečne starše. Pa si ti srečna? Vseeno je, ali živijo s staršema, ki se kregata - ali samo ne spoštujeta ali pa s sfrustrirano materjo, oboje je burek. Če živijo z vsakim staršem na svoj način, pa sta starpša srečna, je to še vedno boljše kot zgoraj omenjena varianta. Da bi se pa nekdo žtvoval za otroke, je pa totalna bedarija. Ker otrok čuti, da igraš žrtev. Ne more biti srečen. To nosi v življenju s sabo. No,vsaj jaz nosim to. Večno sem očitala fotru, zakaj je z nami, če ne spoštuje moje mame. Še danes imam probleme s tem. On pa je govoril, da zaradi otrok, da se je trudil. Lepo te prosim, kakšen nesmisel - sam ni vedel, kaj bi, je bil nezrel, potem je pa na otroke prenašal odgovornost.

In tudi v hitrosti, s katero začneš zvezo, ni problem. Lahko čutiš, da je nekdo zate, ali pa ne.  Nismo vsi ljudje razumske sorte. Veš včasih, točno veš, kaj bo ok in kaj ne, ne da bi moral prej leta in leta hoditi in leta in leta žalovati in prebolevati stvar. Ko ti kapne, ti kapne. Razumeš.

Ampak problem je nekje drugje. Ti si nezrela. Pojma nimaš, kaj bi naredila. Pri sebi nisi razčistila, kaj bi sploh rada.
Najboljše bi bilo, da bi te oba v rit sunila, da bi sebe malo ozavestila, pa pogruntala, kaj bi sploh rada. Prej pa ne boš nikjer srečna, ne če izbereš enega, niti če drugega. Zihr. Ampak ni vzrok v moških, ampak ker imaš napačne miselne vzorce.

S tem se bi težko strinjala.. Slaba vest pride zato, ker si ti naredila korak naprej ali vstran kakorkoli že. Ti si tista, ki odhajaš in strah te je da bi bila tvoja odločitev napačna in da bi ti kasneje bilo žal. Vse to se ne more  zgoditi, če si zaupaš in prisluhneš sama sebi in verjameš da karkoli se boš odločila bo pravilno.

Toliko časa sta skupaj, da je logično narediti ta velik korak, ki je prelomnica v tvojem življenju. Ob sebi imaš pa tudi otroka zaradi katerega te skrbi ali ravnaš prav.Ali svojega moža zares ljubiš ali si samo navezana na njega, ga navajena?

Jaz ko sem odhajala sem imela tudi slabo vest in občutek krivde in strah me je bilo. Ampak z mojim bivšim sva bila kot brat in sestra, jaz do njega nisem čutila nikakršnih ljubezenskih čustev pa mi je bilo kljub temu težko oditi.

Zakaj je on prijazen? Verjetno upa, da se boš vrnila k njemu. Običajno se ljudje, ko so čustevno prizadeti ne obnašajo tako ustrežljivo, ponavadi toliko časa dokler imajo še upanje.

Meni je normalno, da si razdoveja in da ti je težko ker si zdaj ti tista, ki sprejemaš odločitve. Jaz sem vesela svoje odločitve, da sva se z mojim razvezala pa sem imela za sabo tudi peklenski leti. Vztrajala sem in predvsem sem si nehala zatiskati oči. Slabo vest in občutek krivde sem pa počasi odstranila, ker mi nista pri moji odločitvi nič pomagala.

Veš, kdor nikoli ni bil v taki situaciji težko ve kako se počutiš, ko imaš ves breme na svojih ramenih, ko se bojiš prevzeti odgovornost. Samo jo bo treba in čimprej. Pomisli nase, kako se počutiš, kako bi bilo če bi se vrnila k svojemu možu ali bi bila izpopolnjena (dvomim) in kar sem že enkart napisala, a bi si upala - znala živeti sama, brez moškega, enega ali drugega.. Prihodnost je odprta in nikoli ne veš kaj se bo zgodilo, v končni fazi se lahko s tem novim enako zgodi.

Še nečesa sem se spomnila.. To, da greš iz enega razmerja v drugega brez tega nima smisla pisati, da ni vredu, ker situacija je taka kakršna je, to je treba reševati. Zato je pametno, da razmisliš kje se vidiš in kaj si želiš v življenju in od partnerja s katerim živiš. Najprej sebe poštimati, potem pa naprej.

Komplicirana zadeva samo ne končati tako, da boste imeli novega partnerja za moža, starega moža pa za ljubimca.

Ja, to bi šele bil fazon ( kar piše Primoza ). No resno - vse tele "should I stay or should I go" dileme so v resnici zajebane. Nikoli namreč ne moreš vedeti kaj je bolj prav, šele čas pokaže kasneje. Intuicija bi ti pravzaprav morala dati odgovor.
Ne vem ( in nihče ti ne more dat takega odgovora ki bi te odrešil dileme ), sreča je pač taka čudna reč .... iščeš jo povsod naokoli, slej ko prej pa ugotoviš da ti je ne more nihče drug prinesti. Vseskozi je v tebi, samo poiskati jo moraš.

Tjazy, nisem mislila da se da to urediti s tleskom s prsti. Mislim namreč, da je prav , če v razmerju nekaj pogrešaš, da to partnerju poveš. Npr. da si želiš nekoliko več pozornosti od njega, ali da prebijeta več časa skupaj, da gresta v soboto zvečer sama na kakšno večerjo, ali se z otrokom npr. kopat...........   Če nekaj v razmerju pogrešaš in če ne poveš partnerju, le ta nikoli ne bo izvedel in posledično se nezadovoljstvo le veča.  jE PA NA SPREMEMBAH POTREBNO DELATI IN SE TRUDITI. NIČ NE GRE ČEZ NOČ. 

Pozdravljeni. Hvala vsem za vaše odgovore.

Včeraj sem doživela svoje čustveno dno (upam, da me ne čaka še kaj hujšega), prebila sem noč in danes zjutraj se končno počutim malo bolje. Odločila sem se.

Odločila sem se zase. Vedno sem mislila, da obvladam teorijo o sreči in o tem kje jo iskati, danes ponoči pa mi je kapnilo, da sem se vedno motila...... Prav imate vsi tisti, ki ste mi povedali, da je ne bom našla ne z enim in ne z drugim, pač pa le sama v sebi.

Vem, da mi bo še težko, vendar imam načrt. V tem trenutku sem najpomembnejša jaz, ne moj mož in ne moj prijatelj. Morda se to sliši sebično, vendar vem, da je tako prav. Ko se bom sama našla, bom vedela tudi vse ostale odgovore. Do takrat pa si dajem čas in sploh ni pomembno kaj ostala dva mislita o tem. Oba imata možnost izbire in ne bom se več obremenjevala z njunima izbirama. Vse kar je pomembno poleg tega, da sama najdem srečo, je še moj mali princ za katerega se trudim skrbeti z vso ljubeznijo, ki jo imam v sebi.

lp, japi

   Jaz ti držim pesti. Po moje si začela razmišljat v pravilni smeri in že to je veliko. Drži se.

Ja, vse lapo in prav! Tko se razmišlja! Samo ena mičkena podrobnost ti fali, tvoj sin bi ti moral biti na prvem mestu, on nima možnosti izbire! Zanj se spravi k sebi!

Kalbo, najprej je treba sebe v red spraviti, drugače nisi nikomur v korist. Vedno smo mi sami na prvem mestu, kajti če bomo sami s seboj zadovoljni, srečni, potem smo lahko tudi drugim v 'korist'.

Drugače pa seveda, srečo najdeš v sebi, ne pa v drugem moškem ali kje drugje (srečen si zaradi sebe, ne moreš biti zaradi koga drugega). Ko si sam s seboj zadovoljen potem ti tega ne more uničiti nobena okolica in ne potrebuješ potrditve od ostalih, kar pa včasih ni tako enostavno.

Dobra odločitev, pa dosti sreče

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Je že res, da je treba najprej sebe spraviti v red, samo otroci nam morajo biti na prvem mestu vsaj toliko časa, dokler so popolnoma odvisni od nas!

A ne bi bilo potrebno misliti na otroke celo preden jih imamo?

Težko ti razložim, če nisi česa podobnega izkusil. Ko si na dnu običajno niti zase ne veš, kaj šele za koga drugega. Ločitev je ena izmed najtežjih stvari, ki jo narediš v življenju, pravijo naj bi bilo čustevno težka takoj za smrtjo otroka. Res, to so stvari, katerih si niti predstavljati ne moreš dokler jih ne doživiš. Še dobro da takrat sam ne veš, ker bi se lahko prestrašil narediti ta korak.
Ampak mine in takrat spraviš v red vse stvari. Saj na otroka ne pozabiš med tem ko se ti to dogaja, samo pač drugačen si.

Veš, sem uspel uzkusiti ločitev, samo z otrokove strani. Ni blo fajn bit razdvojen med dvema osebama, ki ju imaš najrajši na svetu, tko da ne mi jamrat! Moj foter še zdaj ne ve kaj bi rad, in se mu še zdaj fučka za vse okoli njega, tko da njega to ni glih prizadelo, je pa druge!

Ce ne drug, se bo Gina z mano strinjala, da zivlejnje deluje na principu, kar das.. to dobis.. torej ce pozornost dajes svojemu partnerju, je skoraj nemogoce, da je ne dobis nazaj..


Torej je formula preprosta.. delaj tisto, kar pogresas..

Ce meni partnerka pove, kaj pogresa.. tistega ziher ne morem naredit.. ker bi oba vedela, da to delam zato, ker to ona pogresa.. kot po nareku..
Za mene bi to bil nesmisel..

Ti dve stvari nista primerljivi.

Aja pa sej ne jamram, samo povedala sem svoje mnenje.

Drugače ima pa vsaka ločena družina svoje izkušnje, jaz imam srečo in smo na dolgi rok potem postali enotni, pri vzgoji in ostalih stvareh. Res je večina na mojih ramenih in mojega zdajšnega partnerja, ampak sej to sem hotela. Vse je odvisno v kakšni luči je to predstavljeno otroku. MOj je bil majhen, kako bi bilo če bi bil starejši pa ne vem pa ne bi ugibala.

Tole me pa spomnija na mojega partnerja ko mi pravi, da je on (njegov odnos do mene) samo zrcalo mene. Takšna kakršna sem jaz do njega, je potem tudi on do mene.

Včasih neglede na to koliko daš ne dobiš nič nazaj.
Včasih tudi ogledalo pokaže izkrivljeno podobo.

Pozdravljen, ko to prebiram se tudi jaz sprašujem kaj pa otrok? V celi zgodbi mi to manjka. Saj razumem, da ko se ločuješ komaj nase misliš, kaj pa še na koga drugega, ampak saj si bila z njim 15 let! in v 13 nisi doumela da ni to tisto kar hočeš v življenju, ko je prišel otrok si pa to ugotovila, malce nerodna stvar bi rekla!Pa tudi praviš, da si v teh 15 letih bila že večkrat zaljubljena (torej v druge , ne v moža) in si se očitno vedno odljubila v druge. Torej od kod ta prepričanost da je sedanja zaljubljenost tisto "ta pravo" , če mu niti ne poveš, da z možem še vedno oba objokujeta svojo usodo skupaj po telefonu. Hja če kaj drži si res zmedene in upam , da samo to ne pa tudi neumna in če prej nisi nikoli mislila na nikogar samo nase ( kar očitno si ) sedaj prvo misli na otroka in šele potem nase in na to kateri je pravi!!!Zapomni si otrok je tisti, ki je pomemben, ti si očitno vedno malo "frčala" po zraku, tipi pa pridejo in gredo, tvoj sin pa je en in edin!
Pa veliko pameti ( saj srečo očitno imaš)

  Anonimni, le od kod ideja, da škodi otroku, če se je odločila poštimat samo sebe? Ali zate a priori pomeni, če se loči od biološkega očeta otroka, da s tem otroku škoduje, ga prikrajša? Vsak zakon, vsaka zveza je na zunaj lahko idealna, super in oh in sploh. Kako pa je v resnici, pa ne more vedeti nihče drug, samo partnerja sama.
  Tudi v tem konkretnem primeru mi ne moremo vedeti kaj in kako je bilo, najbolje ve ( in občuti ) avtorka te zgodbe. Ampak če je bilo tako da je odšla stran, da ju niti nosečnost in rojstvo otroka ni zbližalo, potem je že nekaj moralo biti hudo narobe. In je prav da se je zamislila. Kakršnekoli odločitve pa bo sprejela glede svojega življenjskega sopotnika, pa ni razloga, da bi kdo mislil da za svojega otroka ne bo dobro poskrbela.

BRAVO, TAKO SE DELA!!!!!!!!!!!!!!!