Šola je vzgojno izobraževalna ustanova. Sicer je moje mnenje, da je največji poudarek na vzgoji doma, pa vseeno tudi v šoli vzgajamo. V današnjem času imamo učitelji veliko manj pristojnosti pri vzgoji kot so jo imeli nekoč, pa vendar mislim, da se da marsikaj pozitivnega narediti kadar gre za sodelovanje med starši in učitelji. V veliko primerov starši dobro sodelujejo z učitelji in takrat se velikokrat vidi napredek. Veliko staršev pa ne želi sodelovati z učitelji in samo iščejo napake učiteljev, da lahko s tem prekrijejo napake svojih lastnih otrok in njihove vzgoje otrok. Vedno pride do tega, da potem otrok ve, da mu učitelj v šoli nič ne more, ker v nasprotnem primeru se bo starš pogovoril z učiteljem in tako se situacija samo še poslabšuje. Čez nekaj let pa se starši sprašujejo kje so naredili napako, da svojemu otroku niso več kos. Jaz bi se nad tem zamislila. Mislim, da nas večina učiteljev želi otrokom dobro in je zato vsaka pripomba na otrokovo vedenje ali šolsko delo dobronamerna in ne napad na otroke in posledično tudi na starše.

Lenika, lepo si napisala, ampak v bistvu se nam ni treba zagovarjat, za nič. Če bo nekdo nad mano izvajal nasilje ali nad mojimi otroki, bo pri meni trpel posledice. Nihče, niti otrok nima pravice se izživljat nad mano, niti nad kom, ki mi je zaupan v varstvo. In stojim in bom stala za tem. In storila bom vsa, kar je v moji moči, da se bo otrok zavedal, da nobeno nasilje nad komerkoli ne rodi nagrade. Če starši ne znajo ravnat s svojimi otroki, bodo tako ali tako posledice trpeli sami v svojem življenju slej ko prej.
In nihče mi ne more preprečit, da tega ne izvajam, dokler vem, da delam vse v skladu z zakonom in v skladu z vestjo. Pa če se zaradi mene kdo tudi na glavo postavi ali tuli v stene. Zaščitit moram tistega, nad komer se nasilje izvaja. Vedno. Tudi sebe.
Če je pa otrok bolan ali trpi kakršnekoli motnje, potem jih bom pa upoštevala skladno z navodili zdravnika in pristojne strokovne osebe. Vendar ne za ceno mojega zdravja ali za ceno zdravja drugih otrok. Nihče nima pravice zganjat nasilja nad komerkoli. Če ga pa že, ne bo nagrajen za to, četudi starši to zahtevajo. V bistvu pa tega tako zahtevat ne morejo, ker je vsaj država zakonsko poskrbela za to.  

Gina, se popolnoma strinjam.

Kakšne posledice? Mislim, da nobena kazen ne bo imela pozitivnega učinka. Otrok na ta način razume samo to, da je učiteljica glavna in se nauči tega, da bo nekoč on glavni in bo lahko kaznoval druge- začaran krog torej.( prebrala v knjigi, ki sem jo zgoraj omenila)
Ne vem kje sem  prebrala pred leti, vem da so strokovnjaki za otroke s HA svetovali,da ga v primeru, ko ti otrok že totalno skravžla živčke,pod pretvezo pošlješ iz razreda. Rečeš : Jure, nujno bi potrebovala pet listov, lahko stopiš v tajništvo ponje? Tako naj bi si učitelj oddahnil, učenec pa seveda tudi. Slednjemu bi se zdelo fajn, da je bil izbran, ali pa da se je za nekaj časa izognil pouku.
Sicer pa vsi delamo napake, tako starši, kot učitelji. Žal svoje napake starši občutimo, učitelji pa največkrat ne.
Jaz sem zelo vesela, če mi učiteljica jasno pove kako se moj otrok obnaša. Pri nas imamo v šoli poseben zvezek, kjer se na eni strani opisujejo pozitivne in negativne stvari posameznika, na drugi pa razreda kot celote. Razredi (višja stopnja) med seboj tekmujejo in prvi trije so ob koncu leta lepo nagrajeni. (torta, kino, kopanje) Na vsaki govorilni uri mi učiteljica pokaže morebitne vpise, pod katere se podpišem. Tako zmeraj vem pri čem sem.

Ne vem če zdaj govorimo o isti zadevi. Če kdo ( predpostavljam da od učencev ) zganja kakršnokoli nasilje, nad komerkoli, ne bo nagrajen. To je jasno. Otrok, ki ga omenja Trebnje, pa ima težave z grafomotoriko, nasilja tu ni nikjer zraven. Razen, če kdo zaradi ene stare fotografije enostavno VE da je ta in ta otrok nasilen?
Kakorkoli, težava, ki jo je opisala Trebnje, govori o nepravilnem pristopu učiteljice. Nasilje v šoli bi najbrž spadalo pod drugo temo.

Daddy, zelo pravilno si ugotovil, da govorimo o dveh stvareh. O nasilju in o ostalih, nekaterim morda motečim zadevam. Vendar mi NE VEMO, kaj je bilo. Trebnje noče povedat, ker jo je strah celo zgodbo objavit, jaz pa tudi ne morem vohat, kot sem že nekje napisala. Govorila pa sem samo in izključno o otrocih, ki zganjajo nasilje.

Ronja, ti tudi nisi ločila med tema dvema stvarema in absolutno sklepaš, da je Trebnje povedala celo zgodbo. Jaz še vedno ne verjamem, delci manjkajo. Jaz jih ne znam sestavit, zato ne vem ali ima prav ali nima niti ne morem sodit. Lahko pa sodim samo o eni stvari in to je nasilju, ki ga ne bom tolerirala. In zaradi mene naj se nasilnež tudi nauči, da močnejši zmaga oz. da nasilje rodi nasilje, ker tako v resnici v življenju je. Me zanima ronja, če bo tebe en osmarček udaril, če ga ne boš nazaj. Dosti bi bila trapasta, da se ne bi branila, jaz pa ne smem v istem primeru od njega zahtevat, da sedi pri miru in rešuje. Dvojna merila imaš.

Kar se tiče hiperaktivnih otrok. Nikoli in nikdar  še noben otrok, ki je bil hiperaktiven ni ničesar storil zaradi privzgojenega nasilništva, nevzgojenosti ali zaradi maščevanja. Morda so za koga grozno moteči (mene ni med njimi), ampak nihče ni nasilen, so kvečjemu nemirni in včasih malo nerodni, nekontrolirani v vsej množici gibov, ki jih naredijo. Zato ne enači tega dvojega, ker se ne da.

Pa še to - zame ni kazni, so samo posledice. Povsod v življenju so posledice. To je edina naravna stvar. Nenaravno je, da bi v naravi npr. ena žival napadla drugo in se prva ne bi branila. Nenaravno je, da bi ena žival opazila, da ji preti nevarnost, pa bi veselo čakala, kaj bo.... in nenaravno je pustiti se maltretirati samo zato, ker gre za otroka.Kdo pa sem jaz, da ima vsak pravico z mano delat vse, kar mu paše, on pa se lahko nad mano izživlja, samo zato, ker je otrok? A naj bi bila jaz kaj manj ali kaj? Ne, midva sva enakovredna in če bom jaz njega udarila, bom trpela posledice, zakaj bi bil on brez?????????? Zato ker je neka "demokratična vzgoja" prepričala v knjigah ljudi, da se vedejo nenaravno, ker jih je prepričala, da so oni nule bili že kot otroci in da so še vedno nule, ko so odrasli, da morajo spoštovat (kot otroci starše, zdaj pa kot odrasli otroke). Samo to ni spoštovanje otrok. To je nespoštovanje do sebe. Če mu vse pustiš, mu škodiš, ga nimaš rad. Če bi ga imela rada, bi mu pokazala pravo pot, bi mu pokazala, da če narediš narobe, imaš vedno v življenju posledice. Tako bi se naučil razlikovat, kaj lahko in na kakšen način. Knjige nimajo prav, draga Ronja, ne verjemi vsemu, preveč fejst punca si. Res nimajo. Zelo se motijo. Z vsemi strokovnjaki, ki prepisujejo en od drugega in ne uporabljajo svoje glave vred.
Vedno misli s svojo glavo in razmuisli o posledicah. Le te so pri permisivni vzgoji skoraj bolj škodljive kot pri avtoritativni, ker privedejo ljudi v samomore, saj ničesar več niso sposobni prenašati, v življenju vidijo le sebe. verjemi, da poznam ogromno njih, ki se zaradi tega tolčejo po glavi. Ne ko je otrok star 8 let, ampak se začnejo, ko je star 13 in več. Seveda pa obstajajo tudi otroci, ki so plahi in ki razumejo na lepo besedo, vse vzamejo zares. Tistim nima smisla kazat posledic, ker tega ne rabijo, prizadelo bi jih in bili bi še bolj plašni. Oni rabijo hrabrost. Tisti, ki imajo pa hrabrosti toliko, da ne vidijo sočloveka, pa rabijo posledice.

   Dobro, saj se nimam namena spuščati v duele ali celo mnenje vleči v eno ali drugo stran. Me pa nekaj zmoti in sicer prebral sem da ima omenjeni otrok težave z grafomotoriko, sicer pa je družaben in normalno vpet v družbo. Nikjer ne vidim nasilja pri konkretnem primeru. To ne pomeni da ga ni, ampak da nihče ki primera ne pozna "od blizu" ne bi mogel reči da je otrok nasilen niti da ni nasilen. Jaz pač predpostavljam da ni.
    Če pa bi tudi bil, je pa takole. V razredu, ki ga obiskuje moj starejši sin ( četrtošolec osemletke ) imajo takega fantiča, ki mu skupaj z njegovo mamo nihče ni kos. Ne učenci, ne učiteljica, ne psihologinja, ne ravnatelj, tudi starši ostalih otrok ne. Nič ne zaleže, njegova mama se na pozive ali sploh ne odzove, če pa, se je pa pripravljena tudi celo uro dreti na vse ostale, kako njenemu otročku nič ne manjka in je pravi korenjak. Pri tem to, da pretepa tako mlajše kot starejše od sebe, predstavlja samo vrh ledene gore. V šolo nosi nož, ko/če mu ga vzamejo, pač prinese drugega, krade ostalim šolske potrebščine, sošolki je vzel šolsko torbo, jo nesel na stranišče in se ponemaril vanjo, nekaj sošolcem je že razrezal jakne, prerezal kable šolskega računalnika, uničil šolski videorekorder ..... skratka ni da ni. Če to ni nasilen otrok potem jaz ne vem kaj je.
  
    AMPAK.

Ne delam v šolstvu, nisem strokovnjak pedagogike, tudi ne vem kakšne so zakonske možnosti za ukrepanje ( kaznovanje ali pač nenagrada, kakor kdo to interpretira ). Ker se to vleče že četro leto, očitno nikakršne. Vem pa, da se ga iz učnega načrta ne sme izključevati. Dokler je otrok vpisan v to in to šolo, v ta in ta razred, mora biti deležen vsega, kar pripada učencem kot del učnega programa.

    TOREJ.

   Tudi če bi predpostavil, da je otrok od Trebnje v šoli nasilen ( pa res nikjer nisem prebral da je ), se mi ne zdi prav da se ga iz učnega procesa izključuje na način, kot je bilo povedano.

Ok, daddy, imamo pač različna mnenja. Jaz še vedno ne vem, kakšen je in me v končni fazi niti ne briga. Govorila sem za primer nasilništva, nikjer pa nisem trdila, da otrok je tak.

V primeru v tvoji šoli imajo učitelji več možnosti, kot se jih morda zavedajo. Mogoče bi bil pa otrok drugačen, če bi poskusili z vsemi možnostmi dosledno že od prvega razreda naprej delat, ker večji kot je otrok, dlje gre, ker si dlje upa, če ni posledic. Poizkuša, kje pa le bodo, kje so meje.

Pri nas imamo podoben primer v 1. razredu, kot si ga ti opisoval v 4. Vendar se učiteljici sprašujeta, kaj lahko za tega otroka naredita in stalno se sprašujeta tudi to, ali sem prestroga ali mu smem postavit mejo ali smem biti odločna ali smem to sploh zahtevat od njega ali bo preveč trpel. Otrok je npr. eno od njiju včeraj ugriznil, v telovadnici je čisto vsekga udaril, tulil je kot žival, dela popolnoma nič, nikoli ne sledi pouku, in ni hiperaktiven, čeprav se na trenutke tako obnaša - vendar namerno, ker s tem doseže svoje. Oni dve pa sta po vsem tem še vedno, ko je npr. eno udaril in ji kričal zelo neprimerne besede, samo rekli opraviči se in ko je on rekel, ne ne bom se, je po pol ure prigovarjanja, naj se opraviči zakričal v strop oprosti, s takim glasom, kot da je lev. Ona ga je spustila in svobodno je naprej norel po telovadnici in udaril vsakega, ki mu je prišel naproti. Oni dve sta se sprašavali kako naj on vendarle dela, ker bi bilo fajn. Mali je dosegel vse, kar je hotel. Ena učiteljica je z njim delala vaje, on se ji je trgal iz rok, ona pa ga je motivirala toliko časa, da je dosegel svoje in spet norel po telovadnici in spet vsakega, ki mu je prišel na pot "pritegnil". Vmes je enkrat prej pohodil vse stožce in jih uničil. Oni dve sta se pa še vedno spraševali, kaj lahko storita, da mu bo lepo. Ja, tak je naš poklic.

Po pravici, jaz bi drugače reagirala. Ne bi bil nagrajen in klicala bi starše vsakič v šolo, pa še vse mogoče službe bi poklicala in zahtevala, da gredo ponovno k zdravniku (mi namreč nimamo vpogleda v nobeno zdravstveno kartoteko in starši mirne duše skrivajo vse pred nami). Poleg tega lahko v skrajni fazi otroka po novem izpišeš iz šole po določenem številu prekrškov in so ga dolžni na drugi šoli sprejet. Kakšnega pa to strezni. Omenjeni otrok je zelo bister, čeprav mu očitno en center, ki skrbi za določene reči, ne more funkcionirat čisto ok. Vendar sem prepričana, da če bi mu merili IQ, da bi bil nadpovprečen.

A tebi, daddy je pa ok, da je tvoj otrok vsak dan ogrožen? Kaj bi pa ti naredil v omenjenih primerih?

Gina, verjetno ne poznaš knjig, ki sem jih omenila, sicer tega ne bi napisala.Tudi meni je večina priročnikov totalno aut in priporočil iz zgoraj omenjenih se ne držim kot pijanec plota, sem se pa iz njih dejansko naučila ( oz. se poskušam naučit) komunicirat na otrokom prijazen način. In brez skrbi, da pri vzgoji svojih otrok uporabljam predvsem zdravo pamet.
Kaj bi naredila z osmarčkom, če bi me udaril, ne vem. Glede na to, da sem kr eksplozivna, bi ga verjetno nazaj, čeprav bi to v danem trenutku koristilo samo meni, da bi sprostila svojo jezo. Seveda pa to ni prav in na srečo nisem učiteljica, saj si tega učitelji ne smejo dovoliti. Kakor tudi ni prav, da se učenca iz kakršnihkoli razlogov na kakršenkoli način ponižuje in to celo pred njegovimi sošolci, kot se je zgodilo s sinom od Trebnje.

Lp,       Ronja

< Sporočilo je popravil ronja5 -- 6.10.2005 10:27:39 >

Lepo,da se tema razvija naprej.Gina in Lenika,prepričana sem,da sta obe krasne učiteljice,jaz pa sem enkratna gostinka.Ampak zato mi še na misel ne pride,da bi trdila da so vsi gostinci popolni.Nihče ni popoln,tudi učitelji ne,sploh pa ne vsi.Nobeden od mojih otrok ni nasilen,tudi midva z možem ne.Ne verbalno,ne fizično.Je pa nasilja na naših šolah preveč.Ampak bohnedej,da bi si kdo v šoli drznil o tem spregovoriti na glas.Bila sem edina,ki sem zahtevala,da dežurne učiteljice morajo biti prisotne med odmori na hodnikih in po pouku na avtobusni postaji in zato veljam v šoli za morda najbolj zoprno osebo.Redno hodim na sestanke in govorilne ure,večkrat sem prišla tudi po pouku,pa so mi dali jasno vedeti,da to ni zaželjeno.Skratka,treba je ločiti med nemirnim otrokom in nasilnim otrokom.Proti nemiru v otroku je treba ukrepati drugače,kot proti nasilnemu,ponižati pa mislim,da se ne sme ne prvega,ne drugega.

  Gina, ne vem kaj bi naredil v primeru nasilnega otroka, če bi bil učitelj. V primeru ki sem ga omenil pa je dobesedno "pamet stala" vsem po vrsti, vse tja do ravnatelja. Kot starš pač ne morem drugega kot za vsako kadar se karkoli zgodi pa je moj otrok posredi, do razredničarke. Ampak kaj, ko mu absolutno nihče ne more do živega? Lahko smrkavca počakam pred šolo in in mu prisolim ene dve okrog ušes, ampak nisem navajen nasilja, otrok pa se tudi ne sme tepsti, tujih še posebej ne.
  Ne vem, res ne. Šolski sistem se je od naših časov precej spremenil. Primarna vzgoja otrok pač stoji in pade doma, pri starših. Če ti ne znajo vzgajati, tudi deset pedagogov ne bo pomagalo.

Zakaj je otrok moteč v razredu? Zakaj se vedno rešujejo stvari tako, da se odreagira na njegovo ravnanje, ne pa ZAKAJ je prišlo do takega obnašanja, sploh če je otrok doma drugačen.

Jaz imam včasih občutek, da sem tujem planetu...

Daddy, se strinjam s tabo. Kar se tiče tistega vašega fanta iz šole, pa mislim, da je stvar podobna, kot pri nas na šoli v konkretnem primeru.

Trebnje, me zelo veseli, da ni nasilen. Če je otrok samo nemiren, moraš vsekakor stati za njim, kot sem ti že napisala, ker v končni fazi je čisto vseeno, kaj si o tebi kdo misli, koliko si sitna. Dokler veš, da imaš prav, moraš stati za otrokom. No, jaz bi. In kar se tiče različnosti, sem tudi povedala, kaj si mislim, že prej.

Ronja jaz o tistih knjigah, ki govorijo, kako na nasilje ne smeš reagirat drugače, kot s pogovorom, ali na tiste strani na monu, kjer neka vzgojiteljica iz enega vrtca  odgovarja v istem stilu, ne mislim nič pozitivnega. Ker taka praksa ne obstaja. Oziroma ne obrodi dobrih sadov. Je tako, kot ne bi imel rad otroka. Si tako "dober" z njim, da mu narediš veliko škodo na dolgi rok, ga nimaš rad, ker mu zavestno škodiš, zaradi lenobe, ker se ti ne ljubi vztrajati in ubadati se s posledicami, je prehudo breme to početi - imaš občutke krivde zraven, si je lažje reči, saj bo pogovor pomagal.
Če pa govoriš o kakih drugih knjigah, potem pa ne vem, ampak pisala si v tistem zgornjem smislu. In prijazna vzgoja ni to, kar zgoraj piše. Prijazna vzgoja vključuje posledice, ne vključuje pa pretepanja. In nikakor ne vključuje samo pogovor. In trpiš ob taki otrokovi posledici vedno tudi ti zraven, in tebi je hudo, ker otrok trpi in ne zavedaš se, da si že prej trpela, ko je grdo s tabo ravnal, da je do tega sploh prišlo. Nič ga ni brigalo in prizadelo, da ti trpiš. Sam pa ne zna prevzeti posledic. Joka, cvili ali trmari in kriči toliko časa, da popustiš in rečeš, saj bo pogovor dovolj. Ampak v bistvu gre tukaj samo za otrokov ego, hoče svoje čez trupla. Naslednjič ga spet ne bo brigalo, koliko ti trpiš, ko ti kaj grdega dela, ker bo vedel, da se posledic ne boš držala, da ti bo prehudo zanj. In spet se bo požvižgal na tvoje trpljenje. Tako to je, če še tako ne maraš videti.
No, če si govorila o tem, kar jaz pišem, potem se strinjava, če pa si samo o pogovorih, kot sem si (mogoče napačno) prevedla tvojo "prijazno besedo do otroka", potem pa boš itak prišla do tega gledanja sama, sploh če nimaš samo enega otroka, ker vsi nikoli niso plašni.

Ne govorim o "prijazni besedi do otroka"  ampak o umetnosti komuniciranja. Jaz se ne "slinim" okrog njih, se pa z njimi pogovorim, jim  povem kaj pričakujem, jim dovolim izraziti svoje mnenje in potem se pogajamo. Omenjena knjiga (Kako se pogovarjamo z otroki, da se lažje učijo) pa nas uči KAKO, NA KAKŠEN NAČIN, oz. kako besede OBRAČAMO, da dosežemo svoje.
Nihče od mojih otrok ni plah, vsi imajo svojo močno voljo.
Če se moj otrok ne drži dogovorjenega, mu je jasno, da privilegiji odpadejo. Če torej npr. sin ne opravi gospodinjskih del za katere je zadolžen, ne vadi matematike,...potem pač ne gre k prijatelju, dokler ne izpolni svojih obveznosti.To je torej kao POSLEDICA, če hočeš. Nikakor pa ne more biti posledica kakršnokoli poniževanje, oz. ne bi smelo biti, ne doma, ne v šoli. Čeprav se veliko učiteljev "rešuje" zadeve na tak način, ker so morda preleni, da bi naredili kaj več, oz. drugače. 

Se popolnoma strinjam s tem, kar je Daddy napisal.




Zakaj je otrok moteč v razredu? Zakaj se vedno rešujejo stvari tako, da se odreagira na njegovo ravnanje, ne pa ZAKAJ je prišlo do takega obnašanja, sploh če je otrok doma drugačen.

Dobro vprašanje Niki5!

< Sporočilo je popravil ronja5 -- 7.10.2005 10:58:38 >

Otrok ponavadi ni drugačen v šoli v negativnem smislu. Prej se dogaja obratno ponavadi, da si otrok doma mnogo več dovoli, kot v šoli. Kadar pa si otrok dovoli mnogo več v šoli, kot doma, je pa skoraj praviloma doma deležen zelo avtoritativne vzgoje in pač ne more drugje uveljavljat svoje volje. Ampak zgoraj opisan otrok je doma enak, samo staršem se to ne zdi nič takega in je to ok, pač svobodno izraža svojo voljo.

Niki, jaz mislim, da sem napisala razumljivo, in res ne vem, kaj si mislila. Jaz se lahko milion let sprašujem, zakaj je tak, ampak če pridem do spoznanja, da je tak zato, ker je pogumen in si vse dovoli, ker ima pač tako zelo močan ego, da je pripravljen iti za svoje čez trupla, potem je edina ljubeča stvar, ki jo lahko naredim, da mu postavim omejitve. In to, da pač ne sodeluje v trenutni skupinski dejavnosti ni nič ponižujočega. Kaj bi lahko bilo v tem ponižujočega? Ponižujoče bi morda bilo, če bi ga zmerjala s čudnimi izrazi ali se vedla, kot da ga ni. To pa je ponižujoče. Ponižujoče bi bilo, če zanj ne bi nič naredila, če bi ga pustila, da vegetira. Ponižujoče bi bilo, da bi mu vse pustila. Ponižujoče za vse ostale, saj on lahko dela vse, kar drugi ne smejo. Ljudje božji, pa kaj res ne vidite ven od svojih otrok? Oz. kako npr. Ronja lahko verjameš v take nesmisle, kot jih omenjaš...besede, besede, besede...kaj so besede, vibriranje zraka....in besed je lahko milion za eno dejanje. Nekateri otroci pogovora ne razumejo. Poznam pa starše, ki otroka 4 ure prepričujejo, kako je fino, da bi šli malo na zrak v soboto. In otroku se ne da. Starš pa ne vidi, da je 5-letnik še premajhen za odločanje o tem, ali bo šel ven ali ne. In se bongajo z njim o tem toliko časa, da mogoče otrok popusti, če je pri volji. Ampak kaj je staršs tem dosegel? Otrok je ugotovil, da starš ne ve, ali je to, da gre na svež zrak sploh primerno zanj, saj se prepričujeta. Če bi starš to vedel, ne bi kolebal in bil nesiguren. In otrok išče varnost naprej. Mogoče bo pa starš vedel, ali je prav, da ne gčleda risank. Ampak starš se pregovarja...samo še 5 minut, samo še 3 minute, no, zdaj pa res ugasni, ...lepo te prosim, sem ti rekel že pred pol ure, da ugasni,...daj no, saj sva se zmenila, da boš ugasnil eno uro nazaj...in tako v nedogled....otrok se nauči, da starš ne ve, ali je gledanje tv zdravo ali ne, saj ni prepričan v to, če bi bil prepričan, mu gotovo ne bi dovolil gledati tv. In potem preizkuša, kaj starš ve in hoče in česa ne. In hkrati izgublja zaupanje v starša in mogoče celo dobiva zaupanje vase, saj je vendar pametnejši od starša, še to ve, kdaj mora spat....
Ampak bistvo problema je v tem, da moderni starši mislijo, da morajo biti z otrokom prijatelji. Ampak oni so vendar starši, nekdo, ki je odgovoren, vsaj naj bi bil, za to, da otrok odraste v eno odgovorno osebo, ne pa v nekega družbenega izkoriščevalca, pa da zraste v nekoga odpornega, ne pa v enega prepotentneža in hkrati občutljivca, ki mora biti vse po njegovo. Ne ne, ni dobro ne ločiti med staršem in prijateljem. Prav je, da imamo prijateljski odnos, vendar moramo mi otroka usmerjat, ne moremo pustit, da sam sebe usmerja. To je bistvo problema. Vendar se moderen starš še vedno boji, da ga otrok ne bi imel rad. In vse popusti. S tem sproži verižno reakcijo, da ga otrok zaradi njegovega lastnega ravnanja v resnici neha spoštovat, čim pa se zgodi to, pa tudi ljubezen ni več taka, kot ib morala biti. Samo tisto lahko ljubimo, kar spoštujemo. Kar pomislite, nikogar ne ljubite, ne da bi ga spoštovali, je nemogoče.

Eh, brez veze, boste morali spravit otroke gor, preden boste to pogruntali. Razlagam v prazno, tudi vi ne rabite besed, pa čeprav milion, ampak eno samo dejanje.

Verjetno ti jaz ne znam razložit kaj mislim, ali pa ti nočeš razumeti. Ali pa je zate edino tvoje mnenje tisto, ki kaj velja. Kako in kaj je, pa bomo vsi videli ko bomo otroke gor spravli.

Če pa boš slučajno kje naletela na omenjeno knjigo, jo pa le preberi, mogoče se ti razširijo obzorja.

POglej, Ronja, čisto možno je, da obe govoriva isto stvar, samo da si ti tako jezna na učitelje, kar te čisto zastopim, ker sem šla sama v ta poklic zato, ker sem bila prepričana, da lahko ta sistem obrnem (mission imposibile - ampak če sem samo nekaj otrokom naredila lepša šolska leta, sem svojo nalogo izpolnila), ker se mi je zdelo, da je naš šolski sistem nekaj najbolj groznega na vsem svetu, po drugi strani pa jaz vendarle razumem sebe, ki pa tako ne delam - kljub vsemu pa sem postavljena pri določenih zadevah skoraj pred zid, ker nekateri starši so ravno tako nestrpni kot nekateri učitelji. V bistvu doživljam nasilje iz dveh strani - od določenih učiteljev kot mama (določeni so pa zelo fajn) in od določenih staršev, posredno preko otrok, ker nimajo osnovnega smisla za normalno vedenje (otroci namreč, ne starši). V bistvu še nikoli nisem imela težav s starši, oz 1x samkrat pred mnogimi leti z enim očetom, ki je bil pijanec in nasilnež in je mlatil vso familijo, njegovi otroci so pa posledično vse otroke v šoli.

Zato vidiš mogoče zdaj razumem to isto vrsto nasilja - nasilja nad učitelji, čisto drugače, kot ga lahko nekdo, ki ni učitelj.

Kaj potem predlagaš? Ti trmariš, jaz trmarim. Ti si prepričana, da je bila storjena krivica, meni se to, kar se je zgodilo, ne zdi nič nesramnega ali vprašljivega in še manj ponižujočega.

Ampak vendarle se nekje najbrž strinjava - da se je treba z otroki ukvarjat, da mu moraš dati dovolj ljubezni, da ga je treba motivirati, da ga poskušaš razumeti in da se je treba kulturno vesti kadar si v neki skupnosti ljudi. Glede na to, da delam v službi reči tako, da bi mi bilo kot mami všeč, da nekdo tako dela z mojim otrokom v šoli, sem sama s sabo pomirjena. Glede na to, da nimam kakšnih težav z otroki, pa zdaj trenutno tudi nimam kakšnih posebnih želja po novih ali starih spoznanjih (še zdaj mi ni jasno, o katerih govoriš) o vzgoji. Ko bom imela pa probleme, se pa javim.